Marmor hladni kleše dleto,
dleto vroče kleše celo leto,
celo leto kleše marmor hladni -
iz mrtve zemlje kamen -
grob in neobdelan.

Bele roke polne žuljev,
ki srce - nemir v njem -
pokoja jim je ne da.

Belino nežno kleše dleto,
iz črne zemlje čustvo sveto,
ki iz globin pojmuje želje,
ki iz želje navdihuje čustvo,
čustvo lepo - srcu sveto.

Kleše dleto celo leto,
da belina v mrak izginja,
da v jutru z žarki se poraja.

Srce kleše, dleto pleše,
noč izginja, čustvo opaja
celo leto.

Na podstavku človek,
čustvo, zemlja, pesem,
marmor hladni - vroče dleto,
grobi kamen - čustvo sveto.
Samo mrzli kamen...

V srcu dleto kleše marmor,
marmor dolga leta v srcu,
hladni marmor - vroče dleto -
dolga leta v srcu hladni marmor.

Čakala sem na kamnu južni veter
in senca je samevala čez jutro
z dotiki monotonije dneva.

Ustoličena med sanjami sem se krhala
in drhtenje sokov mojih misli
je sprejemalo vase drzne upe ljubkovanja
odseljenega trenutka zdaj.

Zaman so utrinki iskali angela v meni,
zavetje zatišja v razredčnem času.
Bila sem upognjena strast.
Bila sem dotik za hrbet skritih dlani.
Minute so izgubljale svoj pomen,
v njih posušena dejanja divje rože
med listi na steblu utripajočega srca.
Nezlomljivo bitje je utripalo v meni,
v njem nenaseljeni prostor
je v vztrajnem plamenu gorel
v obzorje, do obronkov sončne luči.

danes so solze prekrile obraz,
kakor otrok sem,
ki ga peče poraz...

toda jokam za srečo,
za smeh, ko se naslednjič prebudim..
in za mirne misli preden zaspim ..

jokam in mi je lepo,
uživam, čeprav ne vem kako!
hvala, da znam tudi to!

morda se mir v meni naseljuje,
našla sem nekaj na sebi,
kar mojo žalost omejuje!

sedaj bi rada le še slišala tvoj glas
ljubezen, in opazovala tvojo pojavo ...
naj ne premaga me bolezen ...

pogrešam že tvoj objem,
da utopim solzo v njem...
pogrešam te ljubezen !

Sonce je dobilo krila,
v zraku valovijo žarki
in zlat pajčolan kiti nebo.
V zemlji je ohlajena luč
in skoz ptico vzdrhti trenutek.
V žari spi pepel.

Ko se težkih sanj naužije
dušeč sivino v sebi
klije in klije
drobni trs,
ki se po prsti razrašča.

V staro pustolovščino
je uprl pogled.

Se prižiga v predsrčju ogenj,
žveči plamen rožo
in pije mlačen dež.

Tudi ti, tako kot jaz,
si tvoja notranja luč,
ki ni od tega sveta,
ki na tvojem notranjem nebu sveti,
v katero tvoja tema,
niti ne prodre niti je ne zazna.

Nekoč, ki je zdaj, ti bo dano razumeti.

Tudi ti, tako kot jaz,
si tvoja notranja simfonija,
ki ni od tega sveta,
prepletajoča se harmonija,
ki jo noben zunanji trušč,
niti ne preglasi, niti ne zazna.

Nekoč, ki je zdaj, ti bo dano razumeti.

Kot grom si, jesenski prišel,
v moje srce in me prevzel.
Bil si tu in bil si le ti,
s poletnim dnem pa vse zbledi.

Preveč si ponosen bil in boječ,
čeprav le trenutek bil je boleč.
Nič ni od tega več tu ostalo,
vse je minilo, vse je zaspalo.

V srcu te še vedno imam,
rada, še vedno - čeprav je zaman.
Pošiljam pozdrav ti, vroč in poljub,
prosim, naj te ne spravi v obup.

Kot je prišlo, tako je minilo,
se z žarom poletja izgubilo.
Prišlo nazaj ne bo nikoli več,
kaj to pravim - saj je odveč.

Prav na smeh mi gre.
Tako si hecen.
Imaš zmečkano srajco
in podrsane hlače.
Tudi lasje se ti danes lepijo,
prepoten si
in si prhanja potreben.

Čevlje imaš blatne.
Skoz luknjo na nogavici
vidim tvojo kožo,
tisto zagorelo kožo,
ki je tako prijetno dišala
po ljubezni in obetih.

Nisem slišala tvojih molčečih besed,
ki si jih izrekel vase.
Nisem te slišala in videla,
ko te je neslo razprto jadro
v tvoje tišine,
v notranjost samega sebe.
Nisem zaznala, ko je čoln zdrsnil
na gladini tvoje duše.
Nisem čutila, ko je svetloba
zarisovala žarke v tebi
in kako se je razraščala
tvoja zelena površina.
Nisem bila ob tebi,
ko je udarec padel nate,
da bi ti podala roko.
Ob tebi sem bila
le ko si letel
in se za trenutek ustavil.

...o0o...

Razgreta in vrtoglava poletna vročina
na zapuščenih poljih majčkeno posmehljivo
z ovenelo cvetko v laseh jo tolaži,
ko v zibajočem morskem valu užitka,
toplo obžarjena, s slastjo radosti čaka,
da zasliši udarec opoldanske ure
in se začarana prepusti nemirnemu vetru
na plaži tik pod zenitom sončne pripeke
in čaka, in čaka ... Nanj.

Prebivalki lunine svetlobe se točno ob dvanajsti
upornost prečute noči spoji z njegovim duhom obljub.
Glasno šumeče se po njej pretakajo čustva veselja,
ko oblečena in zasanjana še v njegove obljube
ob teži mimoidočih oblakov na nebu vzdihuje.
Ti prijezdijo mimo v ritmu slasti, neprizadeto,
napol lahkoživo, nad dremežem poželjivo,
za osvežitev čutov izmuzljivega časa ljubezni.

Ko se skoz razpoke neba ulije ploha iz oblakov,
ki vedno drugačni krožijo po osamljenih poteh,
zamišljeno v njej vzvalovi vsa kri in zagori
pod kopalkami, ki jih je zmočil njen znoj.
Ko se sebe dotakne, zažubori studenec v njej
v obroču avre, obdane s čarno snovjo,
v kateri plavajo solze dežja in iskre slasti.
Vsa prosojna je vlaga njenih skrbi v oceanu počitka.
Zakoličena v sebi spije stekleničko mineralne vode
in zamomlja: "Oh, kakšna poletna vročina, oh,
te goreče sledi, zakaj ga še ni?"

Zelene bodice nezrelega klasja
so opikale njeno srce.
Gosti oblaki, nič dežja,
igrice malega sveta
na levo, za nekaj stopinj,
v dobrikavo stran,
nižje od vek
se potapljajo v dvom
pod težo nevidnih vlakenc,
ki so bile prostor in čas -
popolnoma neopredeljeno čustvo,
ne nebo, ne zemlja,
ne negibnost, ne ples.
Bilo je nekaj nevidnega vmes.
Les v ognju, kri v temi,
neko pričakovanje,
ki si morda privrženost želi.
Bilo je nekaj kar izgine,
ko cilj zgreši.
Bila je preizkušnja moči.
Spodbudna misel, ki zgori,
veselja nujnost, ki shlapi,
nedopusten dež, ki umiri.
V dežju čudni ples.
Jaz in ti vmes.
Drevesa kot želje zbolijo in usihajo,
še prej pogledajo zemljo in nebo.
Ko odidejo, oddajo še zadnje slovo.

...o0o...

6. 8. 1945 - 6. 8. 2004

Američani so odvrgli 6. 8. 1945 na Hirošimo bombo,
ki je imela štiri in pol tone urana.
Imela je energijo 20 kiloton.

Pri ničelni točki 5 tisoč stopinj so ljudje izpareli.

Umrlo je 85 tisoč prebivalcev, kasneje jih je
podleglo ranam in radioaktivnemu žarčenju še 20 tisoč.

Dan je tedaj odpovedal obisk ob svoji uri.

Uboga sončnica
njej so dnevi svetlobe
med listi razpršeni
postali breme.

Sončnica je kot čebela med
zbirala svetlobo vse dni
in si cvetne liste pozlatila,
s težo luči sebe obložila.

Ne ve več kaj bi z njo.

Žarela je vse do trenutka,
ko v njenem zelenem telesu
se je teme glas oglasil.

V eni sami molčeči noči
je vso svetlobo s sebe izgubila.
Nikogar ni bilo v bližini,
ki bi jih razkril skrivnost,
da vstopa v čarovni krog,
v tišino ljubezni svoje.

...o0o...

Dve hemisferi pum sta švignili
in pljusknili nad progaste zublje vojska.
Leva je izrazito razumska, besedna, hladna,
značilna za miselnost Američanov,
desna je emocionalna, intuitivna, premišljujoča,
značilna za miselnost Evropejcev.
Morda pa tudi ne!
Vzorci, ki držijo in ne držijo.
Ljudje, ki iščejo vzroke vojne, o njih govorijo.

Razcepljenost ljudi in narodov,
nesreče in katastrofe ugonabljajo svet
in prinašajo med ljudi bivanjsko srhljivost.
Vsega naj bi bili krivi hemisferi pum,
večni človekotežni uganki,
čezmerni stalnici živalske pameti,
dozorele med čredami ovac in grmovjem.

Nasmeh zmaguje
nad onemoglostjo duše,
ki se je v zavetju počitka
oddahnila s svojo goloto.

Lestence ujetega počutja
v past umika neodločenosti
je prižgalo sramežljivost
sevanja v vitražah
skoz časovne prostornine
neprehojenih prostranstev,
priprtih z vekami raztelešenih
rosnih vodnjakov.

Iskrenju beline v priklon
in parpurno zelenemu nihanju
se udajajo ustnice
nad našobljenostijo
vegaste notrine
za predujem odrešitve.

Samotarka, odloži svojo bisago,
na bel list pesem napiši!
Svetlobo besed. Kaj dogaja se s tabo?
Ne klecaj! Si žejne želje poteši.

Vetru, ki žene naprej, prisluhni -
sili, ki malodušje zmaguje.
Opazuj naravo in sebe osmisli
z lepoto, ki livadi cvetoči kraljuje.

Vsake stvari se sreča dotakne.
Življenje je seme, ki klije, zori.
Ko sad dozori, k počitku se umakne,
začuden opaziš, da v tebi živi.

Kri se suši in iz vrča odteka
v stihe, ki vino jim rujno ude ogreje,
izrečena misel dviguje človeka,
mu tkivo oživlja, samoto prežene.

...o0o...

Imela sem priliko
opazovati revščino -

bedo lakote
in bedo duha.

Imela sem priliko
pripovedovati spomine
o dogodkih,
ki so še danes koristni
za moje mišljenje.

Imela sem priliko obujati spomine:
o iskanju pogrešanih dni v blatu,
o požiranju peska peščene ure,
o čakanju na dež,
da zmoči travni bilki obraz,
o pogledu na žito brez klasja,
o kinkanju usahlih sokov nasada,
o drvenju voda mimo amputiranih
udov, nedovzetnih za bolečino,
o poslušanju levit kalnih rek,
o rožljanju in prekladanju besed,
o zidanju okopov iz mesečeve svetlobe,
o skomigovanju z rameni pred resnico,
o čaščenju pločevinastih bogov
in o drugih podobnih stvareh.

Mar prezgodaj živimo,
da bi si izmislili nov cilj:
humanizem po meri človeka,
brez listnic ob nedrih
in kovnic zlata,
valilnic za spletke
in širitev gorja.

Na svetu se je naselil zlodej.

Le v kaj bi še lahko nagovoril
človeka
ob končnosti prejšnjega veka?

Preživeli smo reformatorje.
Prijadrali smo z brezvetrjem v pristan.
V arhive so odloženi dosjeji,
smeti v deponije.
Upokojeni so komisarji.
Začenja so nov dan!

Že celo večnost čakam,
bil si utvara in privid.
Čakam in nikoli ne dočakam,
pred mano je sezidan zid.

Poglej, v roki imaš diamant,
ki je zrasel na viticah srca,
si v zrelih letih mlad, še fant,
ki ne vidiš sreče in ne zlata.

Dolgo noro sem te nagovarjala,
obljubljala sadeža grešni sad,
v vsakem koncu je nekaj začetega,
mine zima, zacveti pomlad.

Nikar se še ne poslovi od sveta,
vanj upri pogled, vdihaj vonj jeseni,
napolni z njim poslednji kot srca,
pogasi žejo in svet bo spet zeleni.

Si kralj kraljestva svojega srca,
drobce ljubezni pobiraš v samoti,
v tvoji duši zorijo misli na Boga,
prebudi se, ne živi v večni zmoti.

Uživam ta prečudoviti svet svojih oči,
to prijazno veselje, to utripajočo polarnost
harmonije med nebom in zemljo,
to uprtost v luč sprehodne vdanosti.

Na skoraj žareči način gledajo moje oči
to lepo in nevsiljivo odkritosrčnost narave,
to neizmerno očaranost z barvnimi viticami,
to natančno stopnjevanje uresničevanja življenja.

V ritmu z letnimi časi, v popolni čistosti jutra,
gorečnosti večera in sončnega zatona,
zrejo moje oči v to duhovno organizacijo stvarstva
in vso to tančico tonov pomladnega zelenja.

Zrem vsa ta zavestna, srcu prijetna doživetja iz oči,
ki zlagajo vame vtise tako vztrajno in zgoščeno,
s tako čudovito zamišljenostjo in ritmičnostjo,
s presenečenji, ki jih pozna vsak kotiček moje duše.

Zbujajo se z dvema vrisanima srcema v zenicah,
kakor dve zajetji svetlobe iz samotnih zvezd,
vpeti v valovanje zelenega dihanja in ljubezni,
z nepretrgano vrsto mojih prilagodljivosti.

Stopila sem čez klinopise svojega spomina,
čez glinaste amfore, žejne sončne ljubezni,
posode, ki sem jim samo sebe dajala v pitje,
jim obljubljala svojo nesmrtnost v njih.
Pozabila sem, da sem živela v času,
ko so pile svojo minulost iz mene.

Vračala sem se vase zaradi strahu bivanja
v opojnih tekočinah. Z blaženostjo dlani,
s kelihom v rokah, sem nazdravljala
samotna in tiha, znotraj bela od prahu,
poklicana na svet skoz iluzijo privida.

Ob rojstvu izlužena v skeletju sem zaznala,
da pregrevana izgorevam med črepinjami,
ki sem jim razprla prsa davnega načrta,
naobličenega z glino in s krvotesno vsebino.

V zavetišču sprave in odpuščanja sem
zaradi varstva poenotenih vsebin
pod sencami, ki se premikajo v meni
in v koreninah pijejo skoz sredico zemlje.
Skoz kaplje znoja in gospodstvo svoje duše
sem sprejela izobilje njihovega dotika
in pretakanje večnosti skoz satje svoje biti.

Razpirala sem nedostopne kamenine nad razpokami
in zbirala iz sebe izlito tekočino dvoma,
ki grize in grize, kot zeleni volk kovino,
preže s svojim pohotnim jezikom.

Neka pomembna stvar ima svoj skriti čar.
V življenju je par z enim hrbtom dar.
Ne stopi na brv, ki mu spremeni pot.
Tu in tam je most. Ni pa most povsod.

Nekaj ji je bilo dano. Senci stvar.
Ne okrasje keliha in zlat oltar.
Ima ga župnik. Iz njega pije prelat,
tu in tam mu požirek ukrade reven tat.

Razložim, kar nerada kdaj priznam.
Biti v družbi sama sebi, nisi sam.
Sem v paru. Pa ne z osebo v dvoje.
Vidim kazalec tehtnice, presoje svoje.


Telo in vest sta eno in vsako zase,
pa vendar duša priklepa telesnost nase.
Na nihajoči brvi ji je spodletelo,
telo po duhu spoznanja je ozdravelo.

...o0o...

Mirna, jasna noč
in zvezdnato nebo...
moj pogled uprt v zvezdo,
ki žari močneje
in moje neskončno hrepenenje...

Hrepenela sem po tem,
da bi nekoč dosegla nebo
in se dotaknila te zvezde
jo občutila ...
in nisem niti slutila
da tudi zvezda hrepeni po meni,
po mojem dotiku.

In neke dolge, samotne noči
se je zvezdica, nežno,
kot beli metulj
spustila v moje srce.
In občutila sem neskončno nežnost,
mehki, žametni objem miru,
ki me je zapolnil, in pomiril.

Slutil je svoje bistvo in v daljavi zagledal luč.
Čutil je, da prihaja kot vesoljno plovilo nasproti,
nekaj čisto nenavadnega je prodiralo vanj.
S škrgami vesolja je zadihal zrak in svetlobo,
spreminjal se je v nasprotje tesnobe in brezdušja.

Pred njim je ležala zničena prejšnja podoba,
po njivi je sejal žito in ob žetvi je žel milost.
Pretipal je oprsje zemlje in svojo kožo na njej,
se ulegel vodoravno in se zagledal v nebo.
V presahle vode duše se je izlivala nebesna milina,
kakor vodopad svetlobe v nepremičnem jutru.