Sredi neskončnih trav, Popotnik je postal, Razprl roke, glasno zavpil, V misli sanj se potopil. Ubogi potnik je zaspal, Nesrečnež plavati ni znal, So našli ga tam sredi trav, Ni vedel več , ne kdo in ne čigav.

Javno priznam,
da sem srečala čarodeja,
ki je uprizarjal samega sebe.

Bila sem gledavka predstave.
Tedaj me potegne iz rokava.
Na sebi nisem imela več rdeče rute.
Predstava se nadaljuje.
Na sebi zagledam črno ruto.

Po koncu predstave zagledam čarodeja
z njegovo spremljevalko.
Okrog vratu je imela mojo rdečo ruto.

Tedaj pristopi k meni žongler,
me prime za roko, se nasmeje
in me vpraša:
"Ali zamenjaš svojo črno ruto
za mojo rdečo žogico?"
Jaz se znebim črne rute,
mu jo obesim za vrat
in grem dalje.

...o0o...

On je speletel kokon
iz svile svoje ljubezni.
Zabubil se je
v moje srce.
Buba ga je tiščala
in bolela,
ko se je z nje
koža levila.

Iz bube je vzletel
živobarvni metulj
in jaz sem lizala
pisane rože,
pila roso,
všečno pijačo.

Drobne bilke
so dišale po njem.
Polje se je smehljalo
z njegovimi očmi.

V svetlobi vonjam
njegovo kožo,
ki prihaja od daleč
in vstaja iz spomina
s slikarsko deščico,
da bi pobarval moj obraz
s pisano paleto nasmehov.

Prihaja od daleč,
da naslika mojo pesem,
da spesni svojo sliko.
Vse barve bo porabil zame.

...o0o...

(Satira za Martinovo)

Vse je resnično,
kar v vinu razveže jezik.
Tradicija je tradicija.
Za Martinovo
ustvariš umetno situacijo,
da situiraš razpoloženje v njej
v vinski kleti ali gostilni.

Gostilna je polna ljudi.
Med njimi si lahko tudi ti.
Oglasi se gostilničar in reče:
"Uživajte fantje, pijte in jejte,
danes je Sveti Martin.
Lahko vam zrastejo krila na jajcih",
se šali in smeje "birt" in si mane roke.

Tišina. Nato se nekdo oglasi:
"Nekdo se pa jajca z nami".
Tretji vpraša: "Kaj imaš ti v havbici?"
"Kaj neki? Razum, čelo, uhlje, hlape..."
odgovori, malo zakima in za mizo zaspi.

Trenta
Dolina v objemu julijskih očakov udeta,
Soča v bisernem ujeta,
gore kot oltarji vseh bogov,
pa smeh potokov, krik slapov.
Sonce iz neba, bog vseh moči,
nad tem koščkom raja onemi;
vetrom iz morja,
pa hladnim sapam iz gora,
vsem oblakom z vso vodo,
pa mavricam in snegu je lepo.
Človeku se ustavi čas,
ko prisluhne in pogleda v ta mistični obraz.
Ni ga, ki bi ga ne spreletelo:
blagoslovljeno, zveličano in veselo,
živeti v tem raju je poslanstvo,
v brezčasnosti, kot je onstranstvo.
Trenta, ti si samo ena na tem svetu,
duši hrana in navdih poetu.

V jekleno hladnem gradu
se je zalesketala podoba
Zazvenel je odmev
Sulica je švignila
In vbodla
Rdeča nit
Svobodna
Zdaj plapola zastava
Bela kot prvi sneg
Na visokem drogu pripeta
Drugačen je svet
Bolečin ne obeta
Razpeta , odpeta
Je pesem

Pozdravljam te, večnost tega trenutka!
V tej uri občutim globoko pijanost,
ki se skoz vrtince dogodkov zgošča v meni,
saj ne vem kaj mi boš prinašal in vračal
in kakšen v resnici boš,
morda luknjičav od mojih pričakujočih oči,
morda negiben od končnega.
Ne vem, če sem ti izkazovala dovolj spoštovanja,
kajti tvoja zaporedja so življenje v meni.

S časom prihajaš kot bežni hip
in se z iztegujočimi rokami pogrezaš vame.
Prinašaš mi, kar sem priklicala nase.
Morda si dih ali bolečina, razočaranje,
potrpežljivost, dobrota in veselje.
Jaz se ti dobrikam, bodi prijazen z mano,
razveseli me z drobnimi utripi,
imej prikupen obraz, ne bodi tesnoben.
Ne obotavljaj se, ne slišim še tvojega glasu,
pripravila sem ležišče v sebi za tvoj počitek.

Tkala je deklica tistega toplega sončnega popoldneva,
ob prozorni visoki deroči reki,
v hladni senci vrbe žaljivke,
tenko belo blago.

Z nežno spretnimi rokami je vrtela niti
v katerih se je lesketal prijazni žarek sreče,
nasmeh življenja
odsev njenega sijočega obraza.

Kot droben brezskrben vrabček,
si je čisto tiho,
pa vendar z vso radostjo,
prepevala pesmico.

Pesmico, ki so ji v skriti tišini
prisluhnile travniške bilke.
Bilke, ki so jo obdajale,
ter se zibale v sapici njenega prešernega duha.

Zdaj ga poznam,
ta božanski dih.

Dihaj, moj ljubljeni!
Učila sem te premagovati stresnost bolečine
skozi fizični dih.

Če pa bi že takrat poznala ta dih,
če bi takrat že poznala božanski dih,
bi te naučila premagovati žalost poslavljanja skozi srce.

Zdaj ga poznam,
zdaj ga imam,
ta božanski dih.
Cena za to,
da sem ga spoznala,
pa je bila,
da si moral oditi,
ljubljeni.

Spil je njeno ljubezen, l
ki se pretaka v tebi
kakor sladka tekočina njene dobrote
in te poziva, da se pogledaš
v svoje žepno ogledalo
kako v podzemlju tvoje duše
odseva spomin o njej,
ki si ji zlomil vrtnico v njenem vrtu,
da si olepšal svojo mizo z vazo
v tvojem temnem stanovanju.
Nisi razumel,
da je usoda njej zapisana
prej ugasnila tebe kot njo.
Naj te njena luč ne slepi,
naj te ne zbadajo trni njenih rok,
ki so ukradle en sam kamen nasmeh
in ti si ga pohlepno pograbil nazaj,
ker brez njega ne bi preživel,
ko pa tako obupno trka samota
na tvoja vrata.

...o0o...

Nagni se k meni
in mi zašepetaj,
zašepetaj, misel o tem,
kako te ljubim.

Tvoja mehka senca
me obdaja
in tvoja žareča svetloba
me hrani.

Ozri se name
in kot včasih
se bom srečna,
srečna smejala.

Pa še poljubi me.
Prosojna krila ti pobožam
in naslonim nanje svoje sanje.
Ljubim te.

Pusti življenju, da nosi ga tok,
ki vodi ga Oče vseh nas otrok.
Kar veš je premalo, da bi razumel,
da jadra življenja ti On je razpel.

Na vso moč želiš si ohraniti to,
kar rad bi imel, odlašaš slovo.
Kar rad bi imel ni to kar imaš
in to je resnica, ki je ne poznaš.

Slepilo želja ti zastira pogled,
strahovi izgub ti utapljajo um.
Ko zadnji ti up omahne na pod,
v srcu boš našel edini izhod.

Prepusti se volji, ki vodi te tja,
kamor ne vidiš trenutek še ta.
A vedi, da več kot bi upati smel,
prejel boš ljubezni in drugim jo del.

Trenutek napolnjen z glasom
nekdanjega odmeva
čaka s svojim novim obrazom
na moje srce.
Duhovna galerija občutij
v vrenju hrepenenja
in pozibavanju plamenov v ognju
se potaplja vame.

Zaljubljene snovi,
ki so se v davni preteklosti
dotikale sija angelov
in njihovih molčečih besed,
se bodo upehane odpočile v meni
in spregovorile ušesom
nežne skrivnosti.
Srce je oblečeno
v svoje zeleno oblačilo
in diha s pljuči korenine.

Sedela je in gledala v prazno.
Z mislimi je tiskala novo stran življenja.
Zdrsele so roke po zrak,
Kot da lovi pisanega metulja.
Zasmejale so se njene oči.
Trpko so ustnice počrnele.
In bila je tako lepa.

V sivi obleki brez madeža,
V tišini, ki je ni mogoce slišati,
So pele pesem in se igrale
Bežeče šivanke spomina.

Nanje je nabadala padajoče lističe uvele vrtnice.
Njihova nežnost jo je spomnila na izgubljen materin poljub
V beli koverti, ki ni nikoli prispela.

Pod mojim vzglavnikom so pognale korenine.
Zavel je veter in vse naokrog je zašelestelo listje.
K meni je priletel ptič in na krilih mi je prinesel luč.
Svetloba je bila premočna in sem jo odmaknila.
Ob nočni omarici je stala ta stoječa svetloba
in jaz sem nanjo obesila svoj spomin.
Svetloba je svetleče lebdela nad menoj
in jaz nisem poznala njenega namena.
Glavo sem položila na svoje mesto
in pod vzglavnikom sem zaslišala prasketanje.
Na tleh sem zagledala izpraznjen prostor.
Opazila sem, da je izginila senca mojega spomina,
ki je bila stkana iz poševnih črnih žarkov.
Nato sem stopila k stoječi svetlobi luči,
ki je preletavala moj spomin in odmikala senco.
Vprašala sem svetlobo ali je luč muhava ideja ptiča,
tema pa dokaz, da luč obstaja zaradi sence.
Luč odgovori: "Mladost tvoja vene kot roža v suši,
ker brez svetlobe ne moreš rasti in živeti,
skoz tvojo glavo bodo pognale korenine rastlino,
ker njen spomin ve kdo sem in od kod prihajam."
"Ali si luč hči teme? Je tema nepremagljiva?",
vprašam. Tedaj prileti Ariel in tema se trudi,
da bi mu krila ob padcu zagorela in da bi mu
tema zasenčila oči, gore, doline, zrak in ljudi,
a sinovi luči so naredili živi zid svetlobe,
ki bo svetila vse do konca sveta.
Senca se je vrnila v svoje mračno gnezdo
in hotela izpodriniti luč, ki seva prosojno resnico,
a temi nikoli ne bo uspelo, da se bo oblekla
s sončnim oblačilom in razsvetljevala življenje.

...o0o...

Doživljanje miru me skali,
ko slišim strel pištole
in
krike mrtvih že ljudi.

Da,
otrok lačen,
izven maminega oprsja,
svet že zapusti.

Lepa glasba,lepe oči,
toplina tvojih bokov
odžene vse skrbi,
A kaj,
ko ti si demon,
v očeh,
lačnih še ljudi.

Misel o prijateljstvu
me zna boleti,
ko vidim dogovor,
neslišen
še mnogim ljudem.

Šel sem v norišnico,
ne skrbi,
vrnil sem se,
še v večjo bolnišnico.

Povej mi,
ali imam slab dan
ali sem le
malce bolan.

Ljubi me za vse neprespane noči,
ko v snu videvam le tvoje oči.
Poljubi me za vse moje srčne bolečine,
za ljubezen, ki ne mine.
Ker samo ti znaš v mojem srcu ostati,
objemi me, v srcu sem tvoja vsa.
Ker samo ti znaš v meni plamen prižgati
in samo ti znaš v mojem srcu za vedno ostati!

V nepotešeni ljubezenski moči
je vrela kot mladi muškat,
s lastnim opojem obilja
je sladka, polna kipeče snovi
z milookim pogledom se ga dotaknila
v prižgala v njem kresove krvi,

a njen dotik še ni imel zadostne
svetlobne moči, da bi grozdje v sodu zavrelo.
On je bil ves lesketajoč kot kristal,
luči neba so mu osvetljevale
obrazne poteze in iskrive oči.
Bile so sončne solzice iz zlatih konic.

Prodiral je v začarani vinograd
žarek ljubezni v valovih radosti,
bežno utrujen, poklepno žejen,
hotel je izpiti iz nje vrelec slasti
in od sreče omamljen
z roko prejeti modro nebo.

Obšla ga je voljna slabost
in njegovo veselje je vino bistrilo,
zorelo je in žarelo v skrivnostih omame
po sanjskih poteh svojega vretja.

Ko se zjutraj v snu prikrade navdih,
v meni odvali težo kamene golote noči
in sunek svetlobe se razširi v izdih,
razgori se v etru, na vratih srca pepel odloži.

Znoraj sem slečena in milo te prosim
bodi moj vodnik, ko ti dušo poeta podarjam,
pomagaj mi, da breme svojih besed raztrosim
v svet ljubezni, da bo z žarki Eros obžarjen.

Skoz okno svoje duše me neslišno ugašaš,
ko zaspim in vate sanje utapljam,
me zdramljaš in sončne žarke vame polagaš,
ko se vsa v stihe v tebi prehlapljam.

S srpom sem vso njivo pšenice požela,
besede v snopih pred tabo v ciklus zložila,
z zlato svetlobo me je zarja po ramah odela,
kot bila bi žametna roža, voljna kot svila.

Tvoja podoba in misli so zame navdih,
so muza, da lahko sanjam in ustvarjanjam,
so navdih brez imena, so le srčni vdih in izdih,
da tebe lahko ta trenutek izsanjam.

Časa ne morem ujeti, za nazaj se izpeti,
oživeti pretekle združitve v imenu Boga.
Nimam izbire: le ljubiti, verjeti, si tebe želeti,
žareti v poeziji svobodna v moči duha.

...o0o...

Ko prideš k meni, si malo oživel.
Nihče točno ne ve zakaj prideš
v neobstojči kraj, kjer te moje upanje
umesti v središče sveta,
kjer je tako zračno in toliko prostora
za obe duši, da se lahko podarjata
dvema točkama podpornega loka mavrice,
ki bo v svojem večnem ponavljanju
sijala očarljivih barv
v svojem svetlobnem valovanju.

Mavrica je tisti dom,
ki te navdaja z občutki lepote
in notranje izpolnjenosti
nad neskončnimi puščavami,
poseljenimi s hišami in ljudmi.

Očaranost sega do svetlobe,
ki pomeni mojo in tvojo svobodo.
Ni pomembno ali so prostori trdni,
prosojni ali prozorni,
četudi so samo mavrične črte,
ki nosijo pečat moči povezovanja
dveh točk,
čutim v njej pesem, ki veže.

Občutek lepote in svobode
ne potrebuje dokazov.
Je kakor gladina jezera,
v kateri se zrcalijo
najnežnejši čuti srca.

Mavrica je tisti dom
skoz katerega iščem svoje poti,
da bom zdramila tebe,
ko bom razpenjala peruti svobode,
morda med dvema nočma sanj,
ki sta prostor in čas za premišljevanje
preden se življenje prebije skoz pesek,
prod, skalovje in ledenike duha.

...o0o...

Ugasnila sem električne luči
in prižgala svečo.
Plamen je praznično gorel.
Kramljala sva.
Sprva sem varčevala z besedami.
On je razdajal spokojnost duše.
Zrla sva si v oči
in si potrjevala prijateljstvo
s pozornim poslušanjem drug drugega.

Nato je začel pripovedovati zgodbe
o ljudeh ob reki Ganges.
Jaz sem opazila, da govori o sebi.
Oba sva se igrala samorazodetje
z možnostjo odstiranja drug drugega.
Našla sva odgovore v globini srca.
Drug drugega sva ogrnila s plaščem milosti,
v katerega se je ujelo in zaokrožilo
razumevanje ideje o biti, ki hoče
napolniti z vsebino vsak kozmični smehljaj
s pomenki, ki jemljejo besede iz ust.

Našla sva svoj trenutek harmonije,
ki občuti in razume vsako besedo
z budnostjo sanj.
Začela sva jih zlagati v mozaik
delcev svojih poti,
ki naju vodijo
po drugačni strani življenja.

...o0o...

H komu bi se zatekla po luč,
če tebe ne bi bilo,
če bi ti odmanjkal.
Ali bi slišal moj klic
med vsemi tistimi klici,
ki potrebujejo luč?
Ali bi opazil razliko v glasu,
bi si mar mašil ušesa
zaradi gostote glasov?

Mene ne bi motel prepoznati
po barvah,
ker vsi ki bi te klicali,
bi bili navznoter rožnati
in ti ne bi mogel spoznati
moje barve,
če bi množica podivjala
zaradi strahu pred belo barvo.

Ti bi bil tam.
Jaz bi bila tukaj.
Dež bi spiral oba.
Mojo rožnato in tvojo belo barvo,
ali mojo belo in tvojo rožnato barvo.
Ti bi mirno spal.
Jaz bi bedela.
Ali obratno.
Jaz že ne bi vedela h komu
naj se zatečem po luč.

...o0o...

Vsi ljudje gredo svojo pot.
Nihče me ne vpraša kako sem.
Če kaj potrebujem.
Tudi ti ne.
Molčiš.
Ulice so prazne.
Noč je.
Sama sem.
Ti spiš.
Jaz bedim.
Proti jutru zaspim.
Vlagam svoj prah v sanje.
Zjutraj se zbudiš.
Greš svojo pot.
Zbudim se tudi jaz.
Čakam.
Nikogar ni.
Za vogalom srca
te čaka moj nasmeh.

...o0o...