Vse je odvisno od kod gledaš na stvar.
Ne podleži misli povsod razvpiti,
Naj tebe ne zmedejo drugih kriki,
Sam sebi vedno bodi svoboden car.

Naj vendar bo ti za mnenja drugih mar,
A ne skušaj nikoli jih živeti.
Ti sam na koncu boš moral umreti.
V tem je skrivnost in življenja čar.

Ne išči besed samohvalnih sebi.
Resnica prej kot slej bo razodeta,
četudi zaenkrat razpeta je v temi.

Vsakomur ura prava se obeta.
Zmogel petelin boš prosto zapeti -
Saj za nočjo vselej jutro se svita.

Pa je kljub vsemu skrivnost,
to naše življenje,
ki ga rišemo s svojimi mislimi
in pišemo s svojimi dejanji.

Sanje umetelnosti sejemo
na prepihna okna sveta
in včasih je tudi
najbolj droben cvet uteha.

Pozabil boš besede znancev,
dogodke iz otroških dni,
pozdrav, pogled mimoidočih,
dolge taborne noči.

Kdor pa na tvojo pot bo stopil
in daroval ti svoje ped,
kdor risal nasmeh na tvoj obraz bo,
pustil v tebi bo najlepšo sled.

Vsak vajin trenutek tiho in za vedno
bosta spravila v nebo,
saj le tvoj Prijatelj ve,
da je življenje čudež,
živeti za drugo življenje pa zlato.

Kipeče želje za sprehod so se zapletle
v svoji neustavljivi logiki med trnje,
ko se hoče živo hrepenenje skloniti
in utrgati cvetlico ob peščeni poti.

Tedaj mimoidoči v milih čutih opazi,
kako veter stebelce ziba sem ter tja
in ponosno držo cvetke pregiba
v sen njene samotnosti.

Domisli si kako plemenito bi bilo zanj,
če cvetlico pusti v svoji veselosti
in jo občuduje zaradi njenega vonja.
Tedaj ga cvetlica pogleda in reče:
"Rastem zato, da vzbudim zaljubljenost,
vendar moje srce v rumenopecljih čuti
pričakovanje pisanega metulja."

Njena barva je bila ena sama igriva čutnost,
ki ji je prišlek iztrgal veselje in mir z obraza.
Tedaj se je v cvetlici rodila neustavljiva želja,
da mimoidoči izgine v skalni divjini.

Izčrpana od njegove ljubezenske igre
in potrebna odžeje, da sepet oživi,
je zaploskala s svojimi koreninicami,
ko je prišlek odhajal po stezici navzdol.
Nastavila je svoje rožne lističe soncu
in v svojem navdihu praznične opojnosti,
je objela metulja, ki je priletel v njen objem.

...o0o...

Nikoli si ne bom mogel tajiti,
da te nisem opazil,
pa čeprav si me ti tako
neopazno opazovala.

Čutim te kako iščeš
tisti pravi nasmeh,
ki ne sme biti ne prevelik
in ne premajhen.

In glej jo!

Čarobnost ta,
naju je oba presenetila.

V smeri,
ki je nevidljiva mojim očem
se že sprašuješ;

Spet trte so rodile,
prijat'lji, vince nam sladko,
ki nam oživlja žile,
srce razjasni in oko,
ki utopi
vse skrbi,
v potrtih prsih up budi.

Komu najpred veselo
zdravljico, bratje, č'mo zapet'?
Bog našo nam deželo,
Bog živi ves slovenski svet,
brate vse,
kar nas je
sinov sloveče matere!

V sovražnike `z oblakov
rodu naj naš'ga trešči grom!
Prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo Slovencev dom;
naj zdrobe
njih roke
si spone, ki jim še teže!

Zakaj Bog dovoli, da človek trpi,
zakaj mu ne da, da srečno živi?
Pozabil bi človek, kdo je in od kod,
pozabil kam gre bi, in kje mu je pot.

Tako je hvaležen, ko najde način,
za srečo odpre se mu pra-spomin.
Spominja se, da nekoč je trpel,
spominja se vse, kar je doživel.

Spominja se, da je napačno ravnal,
vse dokler ni božje ljubezni spoznal.

Kaj vse je naredil, kje vse je iskal,
mnoge ljudi je o poti spraševal.
Nihče mu ni vedel, ne kazal poti,
saj vedno spraševal je napačne ljudi.

Čutim se kot mehek naslanjač,
na katerega nasloniš svoje skrbi.
Svojo otožnost mi nasloniš na ramo
in v tvojem srcu ti zraste upanje,
ki je prisluhnilo tvoji zavesti
kot predradost visokoklasja.

Skozme precejaš svoje iluzije,
razcveti se ti tvoj nasmeh
in iz grla ti kipijo besede pomenka.
Lastovka prileti v naročje
in gnezdo moje duše jo osvobaja.

Na pregibu dneva v noč
lahkotno nese te veter v objem
in pogovor je postal najina njiva,
valovanje žita, zelenja planjava,
raztezajoča se prostranost
izpodnebno zlato
posuto z makovim cvetjem
v dotaknjenosti srčne zamaknjenosti.

...o0o...

V mrežo sanj razpetih
vpletam krila
rož dišečih,
mozaik se pisano razvija

Barvam,
ki življenje jih ponuja
prepuščam toku se,
igriva

Tu sonce pesem
mehka svila.
Tu morje
melanholično zaziba
v oblakih,
težka sem in tja sivina
v žilah
srca gotovina.

Naj barve mešajo slikarji,
življenja voljnega kiparji,
trenutki v sanje vpeti.
Kdo rekel je :
da sanj mogoče ni živeti?

Tema,
prekrila je moj žareči obraz.
brez dna,
in konca nima, moj žalostni jaz.

Veliko je še vprašanj,
žalostnih spoznanj,
nešteto solz in stoka..
pustil si moj obraz, da joka!

Duša glej, se razliva na dvoje..
en del je moje, drugi tvoje.
Srce se lomi, a ne gre na dvoje,
vedno ostalo vse bo tvoje.

Jaz naprej ne znam,
tudi jaz se delim!
In čeprav se deliti bojim,
vedi, še vedno rada te imam!

Prisluškujem razvnetemu upanju,
previdnemu nihanju morja v moči,
ki je v silnem hrepenenju srca
dvigalo svoj jambor nemira v nebo,
zdaj očiščen in svoboden, brez slutenj.

Slišim notranji glas v votlinah skal,
ki pomni telo, dotike svojega drevesa
in z zlatimi prsti tipa prihodnost.

Ko tako opazujem čas ves gibek
in zaskrbljene točke na krivini,
ki uglašujejo moje potovanje,
odrešeno dvoma, sem na dolgi poti
odhajanja naproti spoznanju po stopinjah,
s katerimi sem zapustila svoj mir.

Veste, a ni tako?
A ni včasih prav lepo,
prav lepo, ko vidiš vse to:
otrok, ki se smeji,
voda, ki žubori,
rastlina, ki brsti,
sonce, ki žari.

Pa se vprašaš: A vse to z mano živi?
Da, človek del tega si tudi ti,
ti, ki se ti vse to strašno sanjsko zdi.
Ei, pa torej to sem tudi jaz; jaz sem vse:
otrok, voda, sonce in rastlina,
vsakega imam nekaj, to moja je vrlina.

Smejem se, drvim, žarim, brstim,
delam vse, kar si zaželim.
Skačem, žuborim, sijem, rastem,
delam vse, moj obstoj na Zemlji je časten.
Izkoristim to in poletim, poletim tja, kjer
je vse to doma.
Krila imam in res letim, letim, ljudje, ei letim...
Spet se smejim, otrok postanem,
spet žuborim, vodo ujamem,
pa zažarim, soncu sledim,
nazadnje vzbrstim in odletim - sem ČLOVEK.

Bili so dnevi,
bile so noči,
ko si bil z menoj ti.

Bile so ure,
ki jih ne bom pozabila
najlepši spomini,
v njih se bom utopila.

Zdaj te več ni.
Ni te tu, odšel si.
Sam, na drugo stran..

Ne razumem zakaj,
zakaj si zdaj tam?
Še sama ne vem zakaj boli tako..
zakaj boli tako močno?

Brez tebe, bom izgubila vse,
kar sem kdaj imela in kar še hranim.
Brez tebe, zakaj bi sploh živela še?
Komu ljubezen naj podarim?

Brez tebe ni več razloga,
vse izgubi pomen.
brez tebe me leteča preproga,
odnese v mrtvi sen..

***kam naj grem?***

Jadrno sem bežala,
kot so me noge nesle
čez obilje žarečih cvetov,
ki so se povešali dišeči
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Jadrno sem valovala
v igrah soncu naproti,
skoz drevorede
sanjskih vonjav,
v brezmejno kipeče
valovanje zelenja
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Odčesnila sem leskovko,
si izrezljala piščalko z veseljem,
ki je našlo pogum
v rumenih čopkih mimoze
in jaz zaigram svojo pesem
skoz hrepeneče modro,
radosti naproti.

Že dolgo gledam v zvezde in se sprašujem.
Nestrpno z ene noge na drugo stopam,
Kot neutrudljivi pes za repom v krogu vrtim se,
Z lastnih verig, ki tiščijo me, ne spustim se.

Jokajočih oči zrem v neskončnosti temo.
Sama sebi se smilim, kot da bo kaj pomagalo.
Ne vidim, ne slišim ničesar, prazno je ogledalo,
že dolgo je od kar sonce je vstalo in znova zaspalo.

Hladnih objemov prežema me misel.
Utrujena glava na rami bledo mežika.
Komaj še nosim očala, pogled je upehan.
Nekje globoko v meni pa vem, lučka še vedno tiho, utripa.

Večne prošnje človeka
pred ograjo božjega oltarja:
"Bog, milostno nakloni ljudem posmrtno življenje."
Božji pogoj: hostja, simbol beline tvoje duše
in deležen boš raja ko odhajaš.
Vse bo belo, sama belina in beli cvetni vrtovi.

Narečje koščene roke prihaja od daleč,
zaprisežena smrti brez pridržka
ti govori in steguje okoničene prste k tebi,
z belimi črtami s poapnelimi oblogami
ti kaže praživljenje v njih,
mejnik tvoje zapuščenosti,
mejnik tvoje osamljenosti,
sanje brez sna,
življenje brez krvi,
čas v brezčasju.

Hvala prijatelj, da šel si z menoj,
da pil si iz čaše ljubezni napoj,
da sem kot ženska ljubiti te smela,
da sem ti dala, kar sem imela.

Ko spil si ljubezen vso, si odšel.
Morda bi natočil jo, če bi jo imel.
Večkrat sem se spraševala:
sem sploh tvojo ljubezen spoznala?

Bil si vedno skrivnosten z menoj,
govoril kot cel bi bil svet samo tvoj.
Kje sem za tebe bila jaz takrat,
kot senca človeka, ki ima jo vsak.

Šla sva po poti in se učila,
bilo je lepo, ko sva se ljubila.
Drug drugemu sva učitelja bila,
kar sva pridobila, naj vsak spozna.

Na iverih svojega telesa jih sonce zlati
in iztegnile so zamrznjene roke, zasute z lučmi.
Sehljaje dahnile so mačice v čudežni svet
tako brezmejno blagohoten, z žarki odet.

Hodim po gozdu in vse se srebrika,
s svinčenimi kosmatimi očmi se mi narava dobrika.
Glasno in pomenjljivo ptička vejo zamaje,
piščalka veselo zapiska, ko pridem v te kraje.

Vodnozelena hosta prebuja veselje, radost
in jaz vriskam iz svojega grla, v meni norost.
Zaživijo mi udi, med jerebikami oživlja se kri,
naokrog se oziram in veter svojo pesem šumi.

O, ljubezen zemlje, znoj in življenje iz globin,
temno naročje zelenega kinkanja z višin,
v mojih očeh je obujen samotarski spomin,
hrepenenje mladosti, sprostitev ko v naravi živim.

Odkar odšel si,
gozd več ne šumi
in potok več ne žubori,
odkar te ni.

Odkar odšel si,
mi luč temno gori
in sonce manj žari,
odkar te ni.

Zaprem oči, v temi
spet z mano si.
Šepečeš mi: Teme sploh ni.
Tema le odsotnost je luči.

Zdaj ko si tu vse je zaman,
prišel bi prej,
ko sem komaj živela,
v ječi na tleh sem usodo trpela.

Klečala sem na kolenih pred njim,
prosila za milost, in upala,
da zgodilo se bo tako
kot včasih je bilo.

Za jeklenimi rešetkami sem glasno vpila,
v temnem prepadu sem solze točila
in k angelom molila,
da zgodilo se bo tako,
kot včasih je bilo.

Zdaj prosim te
za usmiljenje,
da najina usoda
se ne bo stopila
in se v neskončnost izgubila.

Tako majhen trenutek je vzklil v srcu,
bila je beseda, ki ni hotela zamreti v grlu,
tako majhna je bila, komaj spoznana,
vstala je iz prahu, v delcu, komaj zaznana.
Neugasljiva iskra je bila, ki je vžgala,
da sem sedla za mizo in pisala, pisala.

Nato so privrele vode, se izlile čez breg,
jaz sem plavala po deročih valeh.
Bila sem prevzeta od ognja, vode in besed,
ko sem shodila v poezije govoreči svet,
a struge rek in razkrižja dolgih poti,
druga za drugo izginevajo, ne puščajo sledi.

Sporočite reki in potem, da se mi ne mudi,
nekdo mora ostati tu, poslušati srce ki govori.
Besede, ki prihajajo iz duše takoj zaznam,
vse kar pišem, vem, da le ni zaman.
Zagorel je ogenj, iskra je zopet vžgala,
jaz sem sedla za mizo in pisala, pisala.

...o0o...

Zamahni po besedi, če moreš,
ubij jo, če zmoreš,
zaduši njen glas, njen odmev,
zažgi nje ležišče, kjer pisana leže,
oslepi in izvolti resnični besedi oči,
jo pobeli z belilom, položi jo v grob,
pripravljaj ji zbrisana mesta spomina!

Beseda je vse! Slišim, da jih govoriš.
Beseda je posebno znamenje, ko ti odpišem.
Lahko je kamenjana ali z besedanjaka izgnana,
lahko je izrečana s smehom ali prezirom,
gleda te v obraz ali zakrinkanih oči,
včasih je čuteča, včasih z grobostjo prežeta,
beseda je modra pa tudi zlobna in blebetava,
izvira iz dobrega namena, lahko je tudi neprava,
slaba misel lahko besedo za besedo zmaliči,
beseda se po animi ločuje, piše in govoriči,
besedo kultura in omika ustvarja in snuje,
lahko jo pa tudi zruši in vase dobro misel sesuje.

Slišim trke koščenega prsta smrti pred vrati,
zlovešče škripanje po papirju sesutih besedi,
a beseda restrictio mentalis vse to preživi.

...o0o...