Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sobota, 12. marec 2005 @ 05:30 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Od daleč sem te gledala
kako si dogoreval
in pljuskal vame,
se sesuval vase,
se lomil kot ledena skorja
v mogočno reko življenja
in ogenj moje ljubezni.
Kakor star hrast si tlel
in zamujal najlepše dneve
svojega življenja,
preseljen v stvari,
ki so bile samost,
hiša, dvorišče, češnja
in barve tvojih slikarij.
Oh, to sladko moje
in tvoje tlenje,
prepoznavno z dišavami sanj
v praznem lovu za trenutki,
ki so neizpolnjeni zaradi daljav
umirali dan za dnem
v sončnem ozračju dneva
in strdkih najinega časa.
četrtek, 10. marec 2005 @ 05:06 CET
Uporabnik: Sarchy
Včasih se zazrem v nebo.
V puhaste oblake.
In se sprašujem: Kdo smo?
Kdo nadzoruje naše korake?
Kdo nam nalaga trpljenje in zlo?
Kdo nam nalaga tlake?
Včasih narahlo zaspim
in potujem po tem čudnem svetu.
Vidim obraze,
na katerih piše "Trpim".
Slišim usta, ki govorijo:
"Ne vem, čemu živim".
Vidim ta planet od daleč.
Kako se kruši.
Ruši.
Kako izginja vase.
A jaz le nemo gledam.
Nimam moči,
da karkoli spremenila bi.
Nihče od nas nima moči.
sreda, 9. marec 2005 @ 00:18 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Šavrini suha rebra gruda zemlje
žvenket s cekini rez na obzorje
vali se suša joka v morje
grmenje črte črn ptič v vodovje
oblaki toča dežja klesti sadež v moje
izvir vode čez trato med skalovje
grap rezrezanih dolin praznote
vode zelene odtekajo s teles golote
oljke brste potno čelo Šavrinov polje
pada sonce v morje se pogrezne v spanje
nezaznavno polnijo se prostornine morja
s koščki Istre srce zemlje suha škorja
buči morje Jadransko vodo čez gorovje
mornica ziba ribo volk pomorščaka morje
postlano z vali mornarju je domovje
ziba sonce val valovov morje.
sreda, 2. marec 2005 @ 05:30 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Sonce je raztrosilo droben zlat prah po planetu,
ki se je nekega večera oprijel rdečega čeveljca.
Ta se je neizprosno hitro vrtel okoli nje,
jo nagovarjal, da je ustvarjen za njeno nogo,
da zna uživati svojo usodo z njeno ljubko podobo.
Prigovarjal ji je, da je ustvarjen zanjo
in da ga bo nosila z navdušenjem in občudovanjem,
šepetal ji je na uho in govoril, da bi rad proslavljal zaroko,
da se tako dobro prilega k njeni svileni obleki,
k nakitu, njeni pričeki in njenem avtomobilu,
govoril ji je v nekakšnem potrošniškem jeziku
tovarnarjev in trgovcev s čevlji, ki hvalijo svoje blago.
Hvalil se je, da je zadnji dosežek mode
in da potrebuje lastnico, ki ga bo pošteno plačala,
negovala in čistila, kakor se za čeveljc spodobi,
da bo ohranil rdeč sijaj in mesto izbranca v omari,
ki mu je globoko priraslo k srcu.
Povedal je, da hoče biti izbran in kupljen premišljeno
ter ohraniti svojo zavidljivo zunanjo podbo vse življenje.
Življenje z njo si predstavlja v uživanju in potovanjih.
torek, 1. marec 2005 @ 05:15 CET
Uporabnik: MATHEA
Ko se zgodi.
Da te za trenutek ni.
Ko življenje zbledi.
Skozi špranje zdrsi.
Ga ni.
Samo ti in ti.
In tisoče sanj.
Misli.
Ljudi.
Ti vidiš stvari.
Razločno.
Jasno odločno.
Čeprav, se ti samo zdi.
Gledaš v temi.
Vse se smeji.
Vse tako na svojem pravem mestu drhti.
Veš da si.
Da tako si.
To kar si.
In nič drugega.
Nič podrejenega.
Nič narejenega.
Nič takega, kjer te ni.
Le ti leti.
In.
Tisoče miljonov nevidnih iglic.
Ki jih srkajo oči.
nedelja, 27. februar 2005 @ 06:05 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Si mar človek, ki prihajaš,
govorica telesa in razseljenih pogledov
v izpranih ustih prihajajočega,
plazma bivanja med sterilnimi zobmi,
odslikano obredje niča skoz molk snovi,
nejasnost čutov skoz krohot zaznav,
usahla misel na korenu jezika,
zgoščeni vonj v zadahu zadnjih besed,
razklano ječanje resnice v hladnem prostoru
nevidnih ust, ki iščejo svoj izgubljeni obraz.
Kje si resnični obraz?
Izrazi se čez mejo svoje zadostnosti,
spoznaj neskončnost svoje ločenosti,
negotovost nemira in dvoma.
Kitiš si svoj izgled, svojo lepoto
z nasmehom moči lastne svobode,
ki niha sredi melanhonije in izživete sle
z destruktivnim polaščanjem življenja
in potvarjanjem absolutne resnice.
Ko odidejo luči in seme sonca ne kali,
se oskrbujejo mitologije z novimi preroki.
Veje in listi drevesa se ne morejo obuditi,
če je deblo razklano na dvoje
in se srhljivo suši ob oazi puščave Gobi.
sobota, 26. februar 2005 @ 05:34 CET
Uporabnik: Munjo
Veliko vesolje odgovori, te prosim.
Zakaj le vprašanja brez odgovorov v glavi nosim?
Še deček sem bil, ko so mi že prepovedovali,
mi sovraštvo in prezir s klofutami utrjevali.
Mar nisem iz ljubezni rojen bil,
kaj se nisem sreča za starše rodil?
Zakaj je mladost moja bila siva,
ko v mavrici se vsa barvna paleta skriva?
Spet molčiš.
Kot vedno, nikoli mi ne odgovoriš.
Pa bom odgovor nekoč in nekje moral dobiti.
Da bom v miru mogel v večnost oditi…
Tam v večnosti je gotovo lepo.
Vsem je prijetno, svetlo.
Pa tudi nisem še slišal,
da kdo bi jo nazaj pobrisal…
Neumno sprašujem, saj vem,
razumi me, se pač žrem.
Vprašanja ostajajo, odgovorov pa ni,
čas pa kot pesek med prsti polzi…
nedelja, 20. februar 2005 @ 06:00 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Težko sem zlogovala besede,
ki sem se jih učila izgovarjati
z dejanji, ki pomenijo tihoto
in ne potrebujejo odvečnih glasov.
Papir je lahko ovekovečen z zlogi,
ki pomenijo znamenja
domišljave igre duha
z zagoni preroške vzvišenosti
o pomenih, o katerih bi lahko
pisali široke razprave in knjige.
sobota, 19. februar 2005 @ 05:47 CET
Uporabnik: andrejci73
Hrepeniš,
hrepeniš po trenutku,
ki zapiše se v tvoje srce.
Hrepeniš,
hrepeniš za lep pogled,
ki srce ti ogreje,
ogreje ti telo,
ki za vedno,
grelo te bo!
Hrepeniš!
Hrepeniš po soncu,
ki nekje globoko v tebi,
sončni žarek sveti,
tako kot luč da dnevu življenje,
ti sveti vsaki dan,
ti da luč življenja,
in mesec,
in občutek,
da ti je dobro,
da nisi več sam!
sobota, 19. februar 2005 @ 05:41 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Pravkar sem odkrila novo glasbo hrepenenja,
ki v vsakem bitju šumi svoje barvne odtenke,
govori svoj jezik in pripoveduje svojo zgodbo.
Iz razprostorjenih soban slišim glasove godala
in slišim valovanje zvokov iz starožitnega vodnjaka.
Razsrediščen prostor v meni raste, priča o praznoti
in mi omogoči srečanje s svobodo.
Za rameni se poslavlja preživeli čas osvobajajoč
me možnosti, ki so zapustile mojo staro zavest.
Medtem klečim na klečalniku z osupljivim spoznanjem,
da bolj kot podrejam besedne drobce sebi,
večjo svobodo mi darujejo te dušne drobtine.
Oh, ta neskončna knjiga ad infinitum, ki mi govori
v narečju mojega vesoljnega telesa, ki mu pripadam
v besedah zlatega prhu, v glasovih galaktičnih sprial,
nikoli postarana, večno mlada z jezikovno inštrumetacijo
razkazovanja fotosinteze v zelenih listih in drevesih,
zasejenih v koreninah, ki iščejo pot ozdravitve
skoz popkovino prihodnosti v pozabljenih tleh.
četrtek, 17. februar 2005 @ 22:04 CET
Uporabnik: Munjo
Dragi moji, ali vi sploh veste,
kam vse v dobri veri greste?
Ma ja, v dobri veri smo državo izglasovali,
v dobri veri, da z Balkana bomo se pobrali.
Spet v dobri veri v Nato smo vstopili
in spet po glavi smo dobili,
Namesto, da varnost bi dobili,
so nas za poizkusne zajce uporabili.
Svoji industriji trge so odprli,
saj bomo njihove tablete žrli…
Pa so vedeli, da bo dihati težko,
da mnog šibak umrl bo…
V dobri veri v Evropo smo vstopili,
pa so tudi tu nas nategnili-
evropske cene so nam dali
plače pa-Balkanci smo ostali!
E dragi moji, meni se že resno zdi,
da tale dobra vera v redu ni,
saj kot obrnem se, hudiča,
že mi kdo zarine tiča!
Tole naj vsak sam razmisli in pove:
a se v dobri veri lažje k vragu gre?