Ko človek mlad je še bil,
je svoj dan v številko spremenil.
24 ur, pravil je, da ima..
in vsaka 60 minut velja!

Ko je človek vse to doumel,
počutil se je vesel.
Glej.. bil je vesel, ker je znal.
Ker se je naučil, da bi naslednjim predal.

Podajalo se je znanje iz roda v rod.
Brez uspeha, vsi ga niso doumeli.
Za druge bil je kakor poln sod.
Ki so ga komaj skriti uspeli.

Zahtevaj od Boga nebesa,
pa ti garantiram,
da prideš v pekel.

Zahtevaj od Boga zdravje,
pa ti garantiram,
da boš še naprej ostal bolan.

Zahtevaj od Boga bogastvo,
pa ti garantiram,
da boš še naprej ostal reven.

Zahtevaj od Boga ljubezen,
pa ti garantiram,
da ti bo ostalo le sovraštvo.

Bog, sveti duh, ali ta najvišja sila,
nikoli ne deluje na komande,
deluje pa na tvoje prošnje,
tvojo ponižnost in hvaležnost.

Vsega objeti, čutiti, ljubiti, živeti, da bo polno tvoje bitje.
Ne le iz navade gledati, poslušati, čutiti in biti hladen,
iz nezavesti bolestno živeti. Premikaj se v centru negibajoče
se premikajoče zavesti življenja, da lahko presežeš sanje,
svoje stare meje, za večno jih zabrišeš, razširiš roke
in vse to objameš, občutiš, ljubiš, živiš; ker to je življenje,
to je dogajanje, to je stanje, to je to, kar iščeš. To si ti.

Ko Sonce pretoplo sije,
se sneg stopi.
A če snega ni,
se sled zgubi, voda jo umije.

Če preveliko dozo vzameš,
to ni več zate.
Vse kar preveč je,
škodi! Ne verjameš?

In če človek preveč ljubi,
nima več nič!
V tem je na izgubi.

Ko drevo ima zadosti vej,
jih kmet poreže.
Če si človek ne postavi mej,
kaj lahko doseže?

Težko je,
ko te gledajo, pa te ne vidijo zares.
Težko je,
ko te poslušajo, pa jim ne pride do ušes.

Povem ti, srce,
ni lepo, ko zrejo v te,
pa te vidijo ne.

Žalostno je,
ko te otipavajo,
pa te ne zaznajo ..

In te pustijo samega nekje,
kakor da bi bilo to vse,
da te pregledajo in izpustijo,
da te raziščejo in ujezijo.

Povem ti, srce,
to še ni vse,
neumno je, ko ti govorijo,
pa svoj svet zaprt pustijo.

Sama grem na pot -
tako v glavo ji udari,
tam so ljudje,
kruh povsod,
le lačne sitih da nahrani.

Ponuja ulica livade -
tu človek sam sebe se boji,
a poglej lepoto,
obilja sok,
kjer pogum te v zvezdo spremeni.

Poglejte Sokratu v obraz,
zaradi vas sramu se bojte,
ne mene,
poštene ciganke kruh,
zaradi vas do mene zdaj postojte.

Glasno hrup odmeva
vsenaokrog, izpod uličnih luči.
Hej ljudje!
Ste lačni, siti,
kraljica vam svoj kruh deli.

Ti veš, kako mi je!
Ti slišiš, ti veš vse.
Ti vidiš, vidiš me..

Tu sem, zate le.
Samo jaz in to je vse.
Samo preprosta jaz,
tu je moj edini obraz.

Tu sem, vsa sem tvoja.
Milo gledam tvoj obraz,
lahko bila bi boljša jaz.

Ti veš, da luč posije,
ko dež poneha in se luna skrije.
Ti veš, da jaz sem tvoja
in da lahko bila bi svoja.

A morda ne veš, da bi bila lahko
boljša, če te ne bi bilo.
Morda ne veš, da še lahko
narišem črto in izbrišem jo.

Kdo je naredil to skalo na robu sveta,
kdo je naredil čas, da v njem skala mirujoče spi,
kdo je naredil ravnotežje zemlje in neba,
kjer je našla prostor za svoj razgrban obraz,
brez spomina. In kje je srečala tebe,
kdo si ti s svojo gladko maziljeno kožo,
da si ne upaš dotakniti njenih ostrih robov.
Kdo je naredil sito, skoz katerega odteka dež
in te preceja na njeno hladno ležišče
brez svetlobe, na dno tvoje bolečine.

Siv vzbočen trebuh vidim. Skalo brez potomcev,
za vedno izgubljeno dremotno ljubezen v času
z zanemarjenimi čutili v občutenju mojih rok.

Sedeča na rdeče rjavi zemlji se komaj spominja
odtekanja svoje krvi, nikoli deležna sprehoda,
nikoli deležna letenja in dotikov pod skladi neba,
a strastna pri delu svojega razpadanja v prah,
opita z magično svetlobo luči in ukazov odznotraj,
omagana in zaspana od svoje teže in starosti
v počasnem umirajočem časovnem razpoloženju,
z utrujenim in zaspanim Bogom v sebi,
polna nerazumljivih skrivnosti pod oznako bivanja:
klen značaj brez ene same besede upora,
čakajoča na hrepenenje čez mejo tvoje smrti.

Kaj je danes?
Kaj je ta trenutek?
To ni ne včeraj, ne jutri, je le tu in sedaj.

Kdo sem jaz?
Kako vem, da živim?
Ta trenutek čutim, vidim, slišim in sem.

Včeraj sem bila nesrečna.
Za jutri me je strah, kaj se bo zgodilo.
Ostane le ta trenutek, danes, tu in sedaj.

Danes lahko živim,
danes lahko ljubim,
danes sem lahko srečna,
ne glede na to, kaj je bilo včeraj in kaj bo jutri.

Cvetje modrosti, cvetje modrine,
cvetje božansko, cvetje miline,
cvetje poguma, cvetje uspeha,
cvetje radosti, cvetje za lepe ljudi,
za ulice, ceste, gradove, cvetje veselja,
cvetje življenja.

Za vso oblo je cvetje modrine,
za vse ljudi, ki skrbijo,
za vse je modrina, za vse je ljubezen,
za vse je cvetje, ki ni izgubljeno,
cvetje, ki greje in v nas je toplina.

MANTRA JE NAMENJENA
ZA POZITIVIZEM IN SPOŠTOVANJE
LJUDI - MI SMO CVETJE, MI SMO
PROIZVAJALCI MODRE LJUBEZNI.

Ko kapljica pada
iz oblaka skozi zrak,
jo je lahko strah,
ali pa se preda
in uživa v letenju.

Ko pade na tla,
ali površino oceana,
s svojo vibracijo
objame ves planet.
Prav tako je
lahko tudi s tabo
v tvojem življenju.

Potopim se v valove
svojih notranjih rek,
ki se stečejo v morje mirovanja.

Morje.

Boginja odpira vrata
v neskončen prostor
svetosti,
ženskosti,
doma.

Vesoljna mati stvarstva sem,
vsega v sebi,
ostalo so zrcalne slike,
ki sem jih ustvarila v milosti,
da se bom lahko spoznala.

Kako naj odprem vrata nebes,
če nasproti prihaja mi mrčes?
Kako naj odgrnem zaveso s sveta,
če sveti premočno sonce z neba?

Zakaj na pot mi prihaja problem?
Zakaj je tak, zakaj podoben je vsem?
Moči ni več nikjer zame,
samo srce še ostane, ki želi si osame.

Spet bom sama sanjala,
sama se borila,
spet se bom življenja učila..
sama...

Nekdo je samo, ki lahko bi luč prižgal,
nekdo, ki z menoj ne bo ostal..
nima časa,
njegovo uho ne sliši mojega glasa.

Čisto lepo in toplo sem se čutila
med starimi knjigami
in negovanimi iluzijami,
da imam tla pod nogami,
streho nad glavo in posteljo
in da sreča steguje roko
velikodušno proti meni.

Čisto lepo in toplo sem se čutila
med pridušno belino marjetic,
med poduhovljenim cvetenjem trate
in domišlijsko predstavo o ljubezni luči,
ki me obredno spreminja v travno bilko,
usmerjeno h kreposti svoje rasti.

Ko se je srce umaknilo k počitku
in ko sem pred vrati pustila razum,
so ideje pognale korenine
in skozi okno sem zagledala
vzneseno tavajoče zelno kraljestvo.
Tedaj sem vstopila v odločilni trenutek
z zanesenjaštvom duhovnih brezizhodnosti,
z eksistenco življenja obdarjena
in rojena z žetvijo sreče v svojih rokah.

Eredika-prekrasno roso si rodila,
poglej kako jo je zemlja poljubila.
Vse reke in ljudi, vsako skalo in potoke,
vse v objemu si zadržala.

Eredika-prekrasna vila si, ki čuvaš
čas, posvečaš nas,
da smo zaželjeni, da je zemlja naša lepa,
ki nas boža in kaže pot spoznanja,
kaj vse človek v tem času obeta.

Eredika-ti kažeš ljudem, da je narava
naša zavetnica in pokažeš se
kot rojenica otrokom spoznanja na poti
ljubečnosti, da najde pot odrešenih misli
v srcu spoznanja.

Eredika-vila, ki celiš rane, človek se uči in
modruje in z leti v njem je uk,
ki nosi spoznanje ljubezni,
ki uči ljudi v duhu časa spoznanja modrosti.

PESMI ZDRAVIJO RANE ZA VSE LJUDI
IN OTROKE V VZGLEDU MIRU IN V PESMI
MEDITACIJE RIŠEJO SEBE SKOZI VILO OTROŠTVA.

Odšel v nebo, tako blizu pa vendar tako daleč so ta nebeška vrata.

To je preveč za deročo bolečino, ki se izliva iz mojega srca.

Nikoli ne bom odprla oči, nikoli ne bom videla sonca, nikoli ne bom plavala v morju, če bom vedela, da tebe ni.

Življenja zame brez tebe ni in kdo mi bo lajšal bolečino, če ne ti?

Naj se odpro ta težka nebeška vrata, ti jih odpri, jaz pa bom stegnila roke in že boš v mojem naročju.

Nikoli te ne bom pozabila, nikoli nehala ljubiti, a vedno bodo solze zatirale moje oci!

V soju sveč
se ljubiva;
prejemam darilo
vseh daril –
podarjam se tebi.

Sveče dogorevajo
v čarni svet sanj,
mehkoba dotikov
preide onkraj.
Potapljava se
v breztežnost
božanskega.

Ko vdihne,
naj se odprejo kakor cvet človeku rame.
Ko izdihne,
naj se počuti kakor ptič.
In bo začutil šum življenja,
v šumenju srce,
v srcu ključ.

Rada rekla bi oprosti!
Če bi mogla, bi se sonca dotaknila,
če bi dovolil, bi te ljubila.

Rada rekla bi oprosti ti,
ker sem se zaljubila..
Oprosti mi, ker sem te žalila.

Rada rekla bi oprosti,
spoznala sem veliko stvari..
in tebi gre zahvala..
HVALA!

Rada rekla bi oprosti ti,
ker sem si samo želela,
da bi te imela.

Oprosti mi,
ker sem sploh začela..
morda nebi smela.

Simon, oprosti mi,
ker te nisem razumela.
oprosti, ker sem te preprosto želela.

Boli, ko te čisto Ni.
Ko si sam, med ljudmi!
Boli, ko veš, da živi,
a te od sebe podi!

Sam ostaneš med množico,
sam čutiš, sam živiš.
Sam vidiš ubožico,
ljubezen, kako je Ni!

Ko sam ostaneš, se zaveš,
da ni nikogar več.
in spet imaš možnost, da uspeš,
najti nekoga, ki ti ne bo preveč.

Ko nikogar ni,
sam živiš med ljudmi.

Ko nikogar ni..
sam sanjaš, sam letiš,sam padeš.
In ko nikogar ni, ki bi te pobral,
veš, zares si sam ostal.

A če nikogar ni,
ne obstaja niti Jaz, niti Ti
Če nikogar ni.. vem... Boli!

Ko sem začutila, da sem duhovno sestavljena
in da uganjam samo še duševno estetiko,
ki sem jo neštetokrat pomnožila,
da bi prišla do nadgradnje s svojim veseljem,
sem se vprašala kako je z mojimi ideali.

V svojem milem cvetu občutij sem tistega dne
začutila živo hrepenenje po ognjevitosti vneme,
po zaljubljenem spogledovanju s svojo notrino,
po sanjah, ki niso v jeziku besed,
temveč v jeziku poglobljenega zrenja vase
in pazljivega ravnanja s samo seboj.

Kako je torej z ideali, moja ljuba rožca, duša?
Že veliko debelih zvezkov sem popisala,
da kar blestijo od izbruhov navdušenja,
vsi so popisani in poslikani z nasmeški,
izkopan je biser iz blata, použit z ljubeznijo in strastjo
neke nepremišljene zagnane vljudnosti do sebe.

Potopila sem dušo v posušeno reko,
da bi vode prižuborele na dan
in se zlile v molčeč veletok,
poplesujoče v tolmunih in vrtincih
s svetlikajočimi se nitkami svojih iger,
razpršenimi v svilene iskre veselja
kot žareči pelod v vetru s čebeljim napisom.

In jaz sem stopala po mokrih stopnicah
k čistosti izvira, z vlakni svojega srca
sem našla celovitost jasnega jutra,
ki mi daje čutiti pomen premikajočih se zlogov
v besede, povezane z bistvom šumenja reke
skoz gibanje dreves in nasmehe cvetočih trat.

Plavam in se spajam s snovmi, iz katerih sem,
skoz ožine svojega tkiva vpijam obredje
šumenja reke, nemirnega vetra in svoje krvi.
Čas se pretaka skoz stare želje in poljube,
ki jih preplavljajo nemirne vode spomina.
Tedaj ocean pljuske vame s slanimi očmi
in na ustju reke se zlijem v celoto.

Zgodi se, da srečaš nekoga
s samimi njegovimi nesrečami,
da zaslišiš kolesje kako škriplje
navzdol po strmini,
na kateri ni nobene zagozde,
ki ustavila voz,
niti ni nikogar v bližini,
ki bi z oljem namazal vrtljiva kolesa,
da se ne bi razletela,
niti nobeno drevo ni vstalo iz zemlje,
ki bi ustavilo voz.

Tedaj posodiš svoj hrbet za deblo.
Zrasteš iz zemlje, da bi pomagal
in dosegel svoj namen sejalca
s semeni v rokah
za sejanje žita dobrote med ljudi.