Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
nedelja, 29. maj 2005 @ 04:33 CEST
Uporabnik: barboleta
Točka, linija, meja
območje, od koder naprej je svet samo moj
svet, kateri diši po sivki in vaniliji.
Samo od daleč, samo na videz,
zato ti ne smem dovoliti, da greš tja,
ker nisi pripravljen na moje solze.
Onstran tega, kjer preneham biti samo telo,
tam kjer se pojavijo neizrečene misli,
območje od koder naprej je svet samo moj,
tam te ustavim, še preden bi me utegnil
razkrinkati in pahniti od sebe.
Toda še huje, tam te ustavim
še preden bi me utegnil ljubiti.
torek, 24. maj 2005 @ 05:45 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Skrivinčena okna od joka in stoka
hiše ob gredicah zelenih imajo,
so prikrajšana, objokana usta otroka,
zidana v stenah, votlih oči za ograjo.
So ceste, ki mimo po prstih odhajajo,
se v daljavo odmikajo, bežijo v noč,
so žile okamenele, kot drevesa usihajo,
umrejo, ko v rasti izgube svojo moč.
Od odgorelih ur svečni skipek ostane.
Molk čakanja. Kot z jadrom brez vetra
ubežnik pluje, se z mesta ne gane,
izdihne kot življenje bilo bi iz etra.
nedelja, 22. maj 2005 @ 05:29 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Na deževni planoti neodžejanih duš
puščoba starosti izteguje vratove
in roke suhljadi iz trupa zemlje štrle.
V votlem dnu bobneče in ječaje
med pokanjem vej se listje grmadi,
v vrtačah in breznih ležijo kupi suhljadi.
Gora poje in veter žvižga v daljavi.
Med sesedanjem uglaslih snopov rasti
zamirajo skoz divjino človeški koraki,
starožitni demon skrit strmi človeku v oči,
v zoženih zrkljih ima skrite pasti.
Bučijo gore, spopada se bes, skale vali,
obstane na grudih nemirno kamenje tu doli.
Ob drhtenju listja, zlomljene veje in razklano drevo
s priprtim pogledom bedi in starca motri.
Med štrcilji, ob agoniji mravlje se starec ustavi,
oblečen v belo obleko med oblaki peloda
s palico v roki zamahne in reče:
"Jaro žitišče sem varoval tu doli!"
nedelja, 15. maj 2005 @ 05:42 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Stopala sem skoz široko šumenje hoste
in obiskala darovalca zelene neskončnosti.
Iz globine notranje svetlobne luči
je pronical vonj prerajanja tistih prvin,
ki skozi razpoke prihajajo v pota moje krvi.
Našla sem svoje staro, utrujeno drevo,
dvignjeno na nogah s tisočerimi prsti,
odeto s tkanino iz sončne snovi.
Cvetelo je ognjeno rdeče,
gugajoče in smehljajoče na zlatih trakovih.
V cvetih biva uspavan skrivnostni spomin.
Ob drevesu stojim sredi svojih korenin.
Notri sva dva. Prisluhnem šepetanju.
Bil je spomin v prisluhu, ki mi je govoril,
da bi me pomiril v nedokončanem koraku
in obudil dih starega drevesa v meni.
sobota, 14. maj 2005 @ 06:02 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Dan je bil miren in tih,
kot veka neba z modrimi očmi.
Tih kot ptica nad veliko strmino,
kjer žarijo jutranje sanje
z očmi zlatega pogleda.
Sonce mi je ogrevalo kožo.
Potiho je žuborel vrelec izvira
in dan se je rodil v novi podobi.
Misel je postala studenec.
Potok je iztegnil roko,
reka se je izlila v morje
in srce je postalo čolnu pristan.