Slačim te, človek,
da bi te videla odznotraj,
pod skorjo tvojega oblačila.

Nikar mi ne reci,
da te je sama prijaznost in dobrota
in da se ne spreminjaš kdaj pa kdaj
v volka z naježeno dlako
in da nikoli renčaje ne kažeš zobovja.

Nikar mi ne reci,
da si samo to, kar vidim in slišim:
brezhibež s ptičjim kljunom,
ki ti spodobne kretnje ptičjih kril
služijo pri letu kot psihične bergle,
na katere opiraš svojo nemoč,
negotovost in dvome.

Zakoni neba,
tu-le so,
nosim jih s sabo,
zabadajo me
z zlatimi vbodi,
ko tonem v tla
kakor dež,
ki se uleže na dno,
da bi rodil semena.

So temelj ledu,
se temelj ognja,
so temelj rasti.

Zbudijo se v očesu,
zbudijo se v tipu,
polzijo v solzi
skoz trpljenje in bedo,
skoz radost in veselje.

Vsa lepota
in nežnost
tega sveta
nista kakor ti.

Da ljubezen
in dobrota
živita zares,
sij v tvojih očeh
govori.

In da le
del v mozaiku
je zdajšnje življenje,
ob tebi
zavedam se jaz.

Saj vse začutiti
globoko znaš,
z dušo -
zdaj in vedno,
neglede na čas.

Žilava skrivna grča je bila,
les v nežnih progah,
ovit v dehtečo krošnjo,
kakor da bi v njej bivala sama ljubezen
neke zamolčane pesmi,
ki zveni nove napeve,
kakor nekaj, ki iznenada zasije v ognju
in se v srce segajoče nasmiha.
Meni se je zazdelo
kakor da sem prišla iz kletke
in da stojim sredi sanjske poti
in lahkotno hodim naprej
korak za korakom
s hojo po žerjavici,
ki ji, ko stopim nanjo obraz obmiruje
in se mi ljubeznivo nasmehne,
kakor da je iz nje drevo ozelenelo.

...o0o...

V začetku je bilo le bitje srca.

Človeško je, da rasteš z gibko kožo
in lastno usodo v materinem trebuhu,
da si spočetka del nevidnega soja duha,
sluteni odblesk prapodob,
prepreden z žilami,
zvrtinčen kot riba
v materinem telesu.
Odrinila sem baldahin s postelje
in v rokavih svojega srca
sem nosila dve delovni roki.

Duh se je pomikal prek mnogih teles
in prišla sta živeti vame,
starša moja.
Vajina luč je svetila v mojo zeleno svetlobo
in zapustila sta me ob drevesu,
drevesu z veliko krošnjo,
drevesu z grudo, korenino in avro;
drevesu, ki ne klone viharju,
drevesu, ki je postalo mati in oče
v menjavah bivanja in odrešitve.

(Satira)

Ko me je dan zalil
v jadra lanskih spominov
z dolgočasjem do grla
in je plima plivkala čez rob,
se spravim na plažo pod drevo smejat.

Gledala sem prgišče kamenčkov,
ki nočejo pozabiti na lansko poletje
in jih morje odnaša,
a meni živobarvne frnikule
prinašajo srečo tega poletja.

Jaz se pod točko zenita zmerno cvarim
in sonce je znorelo od smeha,
ker se je luna neke poletne noči,
ta romantična avša, prevrnila
in se zagozdila med skalne čeri.
Zvezde so ji privoščljivo zaploskale.

Ni te!

Da bi stal ob meni.
Ni te, danes te ni!

Ni te, da bi se z menoj smejal.
Da bi me ljubkoval.

Danes te ni zame.
Ni te tu, ne daješ mi omame.

Ni te!
da bi ležal z menoj v travi.
Ni te, da vi se predal naravi.

Danes te ni tu, da bi mi bil vse.
A vedi, prijatelj moj, pogrešam te nadvse!

Ali imajo moje misli svojo barvo,
so popotnik skoz mene,
so svetli potok sonca, ki ima svojo pot?
Ali imajo moje misli svoj namen,
ko se zlijejo skoz poželenje oči
in se spuščajo v temnozelene krošnje dreves,
v negibne odseve voda,
pljuskanje valov ob morsko obalo
in ko noro preletavajo vrtince rek,
pobeljene gorske grebene
ali ko skoz razpoke zidu
prodirajo v prostor in se v njem
naselijo kot negibnost končnega?

Ko te je strah sebe
, ...in veš, da si, ...
, ...skrit v temi, ...
, ...v neznanem in tako znanem, ...
, ... kjer čakam se, ...
, ... ustavi se ! , ...

Glej sonce podnevi,
glej luno ponoči.
Dan v dnevu je noč,
noč v dnevu je dan.

Tema in svetloba se igrata,
le odtenek en drugega sta,
in smrt-življenje valovi,
da zdaj tako je, drugič pa tako.

In mi ne vemo, kaj je kaj,
pametni norci vse ločujemo,
iz ritma smo naša bitja potegnili,
kakor da bi vsi radi zgnili.

Potujem na valovih življenja,
ki spuščajo in dvigajo se,
včasih polna sem hrepenenja,
drugič spet vseeno mi je.

Valovi včasih bili so visoki,
da so zalili vse kot orkan,
drugič bili so spet majhni in plitki,
življenje bilo je kot prazen vsakdan.

Ni me bilo ne prej, ne sedaj,
bila sem takrat, ko čutila sem raj,
ko sem v srcu čutila ljubezen in moč,
ko videla sem vse – in dan in noč.

Mnogo krat mislim na prešeren sončni nasmeh,
na ta čudežni vesoljni pustolovec življenja,
ki me rožnato obarva in mi zapeljuje srce.
Premišljujem kako me njegovi žarki obmirjajo,
se me dotikajo in spodbujajo ustvarjalni nemir.
Zanje je vedno dovolj prostora v meni,
imajo neskončne možnosti za domovanje,
da nadaljujejo svoje začeto delo.

Ko mi svetloba napolni dušo z najtišjim glasom,
ko mi razsvetli mračne kotičke in dvome,
kjer ni letnih časov in ne horizonta neba,
le meje in pregrade so za vsakim brstom mojega navdiha,
tedaj tema, ki jo nosim v sebi, pred soncem okamni
in njene nekoristne globine so zgolj sence,
ki mi ne morejo opredeliti čistih misli in idej.

Moje srce se je danes tako razširilo,
da bi vesolje lahko šlo skozenj
in na tisoče bogov bi se lahko zateklo vanj
pa krožilo po krvotoku in gledalo skozi
špranje kosti celice, ki so začele poplesavati
od veselja in spoznavati moje ideje.

Občutila sem pomirjujoče vibracije
in notranje orgle so veličastno igrale
v vetru skoz valujočo žitno njivo
in sejale semena, ki klijejo življenje
s pesmijo, ki se dviga navdušeno v jasnino neba,
v iskanju rešitev dokončnega pomena:biti,
da sem jaz, jaz in da moj um boža srce
in ustvarja v meni svet, ki se mi nasmehne
vsakič, ko odprem okno in ko sonce posije vame.

Ni rane brez rezila,
ni opravičila brez greha.
Ni pravih in napačnih dejanj,
so le trenutki odločitev in oklevanj,
ki pišejo jutrišni dan.
Senca za hrbtom pozna rešitev,
toda začetek je pretežak,
konec pa že znan,
čemu nestrpnost, zapečateno je.
Vse se vrne, mi nič ne pomaga,
mislim si - upam, da ne bo potrebno.

Morje je pljuskalo pene
ob moje srce.
Po morju so pluli čolni,
v njih so bili ljudje
in vsakemu sem podarila
delček svojega srca.

Sedaj pa je ta kraj tihi pristan,
v njem so shranjeni spomini
na ljudi, ki so me jemali.
Nikoli nisem podvomila,
da me niso potrebovali.
Nekateri so umrli pred mano,
nekateri so ostali kamni,
nekaj je takih, ki so padli
in so iz svojih izkušenj
stkali most na kopno
in tlakovali cesto z ljubeznijo,
po kateri hodijo svojo pot.

Z nohti sem mu parala žile,
ko je iz mene izganjal hudiča.
Nekaj je lebdelo nad mano,
kot da nekaj vem...
Danes nič več,
je eden tistih dni, ko ne gledam a vidim,
ne spim a sanjam.
In bolečina, ki sem jo čutila,
je risala akvarele,
krik je pel himno
in strah je požiral pogum.
A tudi takrat, ko so sanje živele rdeče,
te sence ni mogel nihče zadržati.

Ko se obrnem nate,
sem vsa jaz.
Takrat mi vzameš solzo iz oči
in zašepetaš besedo večnosti.
Takrat te začutim
in si mi ves vdan.
Po žarečem obzorju sežem
in tista solza je vse,
kar premorem.
Srečam te v morskem toku,
na večer slovesa te slutim
in vidim te v plesu
sončnih žarkov nemirnega vodovja.
Ko začutim jutranje snidenje,
vem, da sem ti.

Videl sem sij
v tvojih očeh,
prijateljica;
že dolgo ga nisem.

Sprašuješ me,
sprašuješ se.

Lahko prideš – tu sem;
nikamor nisem odšel.
Vem, da bo treba
ubiti črno srce,
ki bo pustilo
grozljivo rano
v prsih stvora,
in to bitje bo
moralo umreti –
ne bo mu pomoči!
.

Glej ga, ustvarjen je skozi gib
človek današnjega dne,
brezposelen, z veliko časa.

Soočen z minevanjem
se je usedel na obpotni kamen,
da bi se odpočil
od premoči in oblasti
tistih, ki mu režejo kruh.

Globoko je razmišljal
o logiki gospostva duha.
Odtujen od dejstev narave
se je zazrl v okamenelo pokrajino
okrog sebe in vzdihnil:
odrekel sem se večnosti,
odrekel sem se neskončnosti,
odrekel sem se absolutnemu,
odrekel sem se onostranstvu,
odrekel sem se prvemu in poslednjemu,
odrekel sem se domovinskosti svoje duše,
kruhu se pa ne morem odreči,
ker potem bi bil nihče.

Angel beli je priletel,
pa je vprašal, kje si ti,
rekel je, da ti ponesel
bo od mene križke tri.

Angel beli je poletel,
že ga tu ni več bilo,
upam, da si ga začutil,
ko te prijel je za roko.

Zdaj pa spet je tu, pri meni,
dolgo res ga ni bilo,
moč Angela je v tebi čutil
pa oditi hotel ni zato.

Kako bi ti danes polepšala dan?
Ti pokvarim včerajšnega
in ti namesto danes
jutri povem, da si se rodil tudi zame?
Tako bom jaz tista, ki ti je polepšala
od mene pokvarjen dan.

Nema glasba se oglaša,
veter v listju šelesti,
sova noč prespi,
riba ribiča lovi,
sneg sonce topi.

Sreča pride,
nesreča gre.
V šoli otroci učiteljico učijo,
lastovke zimo podijo.
Medved se lovca ustraši,
krava pase pastirja na paši.

Svet se v levo vrti,
izkušnja se od človeka uči.
Knjiga bere človeka
in iz iglic zraste smreka.
Plima se spušča
in luknja iz balona pušča.

Bila je to noč,
ki še kar traja:
z rahlim vonjem po barvi
in zmedenim pogledom na poslikana platna.
Ena od tistih,
ki ogromno dajo
a potem še več vzamejo
in taka, zaradi katere razumem vso patetiko
Romea in Julije.
Ena sama zimska noč,
ki jo vlečem za seboj kot pohojeno senco.
Pa naj bo še tako daleč:
samo ena je in samo moja.