Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sreda, 20. julij 2005 @ 05:47 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
V srce sprejemam to krasno daritev – poletje
in vsaka kaplja morja v brezmejnem prostoru
mi prinaša neko sporočilo:
modrosinji lesk neba mi govori,
da sta nebo in morje eno,
da je nebo v meni brezglasni vrtinec
in da morje trka ob obrežje mojega srca
in nosi s sabo čoln, ki ima hrastov značaj.
Ko pride čas v meni hrast ozeleni
in topla sapa maestrala mi govori
naj zaprem oči, vdihnem globoko
in izgovorim vzvišeno besedo: življenje.
V sebi slišim glas vzdrhtelega travnika,
nikdar potešene želje morja,
na sebi čutim prvine soli, ki puščajo sled
na mojih očeh, licu in rokah.
Preštevam krušne drobtine dobrote,
spočete v barvah jutranje zarje
speče v odgovorih poletnega dneva.
nedelja, 17. julij 2005 @ 05:43 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Ko gledam tebe sin in moja dva vnuka
pomislim na setev in žetev.
Pred sabo vidim prešerno njivo zeleno
in ne vem kako naj ji dam pravo ime.
Ves trud in ljubezen seva iz nje.
Težko jo je opisati in imenovati v eni besedi,
ker je vse valovanje rastočega žita
že veter s spomini s sabo vzel.
Na stebelcih se šibi zrelo klasje
in seme teži k rodovitni zemlji navzdol.
Sklenjen je krog: ljubeča žena, otroka in ti.
Namesto klasja ti oči govorijo,
kot sončni žarki podnevi žarijo
in kot kresnice luč se ponoči iskrijo,
ko plavajo iskre veselja v tvojih očeh.
Čas, mir in rodovitnost so v tvojih dlaneh,
njiva zori in valovi v lastno kri.
Vse se pomika naprej. Ni vzvratne poti!
V žile sem ti otroku vlivala napotke srca,
kako se prejeto ljubezen naprej družini preda.
sobota, 16. julij 2005 @ 05:13 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Krhek okrušek svoje duše sem ti dala.
Bila je le prošnja, kakor napisano pismo,
v katerega je bil priložen še košček srca.
Ta svoj posebni občutek sem doživljala
kot prebujanje, šepetanje mladosti v meni.
Bil je tisti čudoviti dar, ko metež sreče
napolni dlan in te nauči razumeti hip
kako združitev misli napolni dušo z veseljem.
Izrečene besede so vzpostavile ravnotežje
med obrežjem, morjem in nebom.
Bile so kakor kapljice čiste vedrine,
ki krožijo obrnjene proti soncu
in se ustavijo pod senco drevesa,
da se ne bi izgubile,
v večnost zapisane vodi, znoju
in žejnemu pesku.
četrtek, 14. julij 2005 @ 14:48 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Jutro me je pozdravilo
in zarja mi je pobožala veke,
ki so se prilagodile svetlobi.
Še pomislila nisem,
da bo vroč poletni dan
tako oznojil in utrudil ljudi,
izsušil cvetno gredo
in da bodo gibi in njegova govorica
težki, vroči, soparni in dušeči.
Niti pomislila nisem,
da bo ta dan pordečil češnjo,
ji naložil lepoto ljubezni
in jo daroval mojim očem.
Ta dan je privabil ptiče,
hrošče, čričke in ljudi.
Stegnila sem dlan,
da vanjo narava odloži svoj sadež.
Rdeč pomen, ki ga je ta dan
temu dogodku zapisal,
sem shranila v srce.
četrtek, 14. julij 2005 @ 14:23 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Nobeno bentenje te ne bo odrešilo jeze,
noben strah te ne bo rešil z roba prepada,
nobeno tavanje po mraku ti ne bo prineslo žarka svetlobe.
Ti potrebuješ notranji glas, notranjo pesem,
notranjo melodijo, ki se bo vzpenjala vse višje
in višje s svojim akordom – tako visoko,
da boš dosegel svojo oplemeniteno stopnjo harmonije,
ki je galebu podarila bela krila
in svoboden let čez brezmejno morje.
Ti potrebuješ radost, ki te vedri
in nič več ne misli na skrbi,
ki ne potrebujejo hrupa v tvoji duši,
skrbi, ki potrebujejo pozabljenje
na pomene nepomembnih stvari.
Ti potrebuješ moder odgovor,
ki ne pozabi povedati, da si sam sebi vodnik
in da se zateči vase pred samim seboj.
četrtek, 14. julij 2005 @ 05:42 CEST
Uporabnik: Alan_New
Hvala vsem stvarem okoli mene, vetra tihemu šepetu, vsem živim bitjem, sonca žarkom poživljajočim in dežju in snegu, ki padata z neba. O, ve ptice na nebu, z vami letim! Pajki v zidovih, skrivam se z vami! Drevesa, z vami rastem od zemlje do neba! Sonce in planeti, z vami zjutraj vstajam in živim. Vse popolno je in na mestu, tam, kjer mora biti; in srečen in hvaležen za življenje sem vsemu.
sreda, 13. julij 2005 @ 06:31 CEST
Uporabnik: stojči
Tudi sam sem trubadur,
pišem prav o tistem nič,
v katerem vendarle nekaj je,
v katerem je moj navdih,
v katerem je moje vse,
v katerem je moje srce.
Tisti, ki zaznajo ta nič,
se mi zahvalijo za ta stih,
in znotraj sebe odkrivajo,
njegov večen božanski izvir.
Tudi tvoj božanski duh,
potrebuje svoj večen posluh,
potrebuje te notranje veze,
da ne končaš spet v nevednosti
in ti je vse do tvoje smrti,
spet vse brez veze.
sobota, 9. julij 2005 @ 04:43 CEST
Uporabnik: Scout Girl
Nasmeh na obrazu...
iskra v očeh...
upanje v srcu...
ogenj v dlaneh...
Pa misliš,
da to ni mogoče?
Ne verjameš v belo,
misliš, da vse je temno?
Se ti zdi, da vse veš,
ko nekdo na tvojo ramo se zjoče?
Si ne upaš enkrat
zares poleteti v nebo?
petek, 8. julij 2005 @ 17:12 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Ti molčiš.
Kamen, na katerem si sedel
je spregovoril.
Zrušeni kamen je napisal zgodovino.
Ob kamnu si sam kamen postal.
Telesno in čustveno nevtralen.
S pomanjkanjem svetlobe.
Kamen s smrtno barvo v sebi.
Kamen je tvoja duša.
Kamen je tvoja misel.
Iz apnenca je tvoje lice.
Gospodar neizgovorljivega sveta si.
Zakaj delaš toliko senc,
zakaj postavljaš toliko omejitev?
Kamorkoli stopim so pregrade
kamnite pregrade in zidovi.
Koliko sledov zapuščaš za svojimi
umrlimi zvoki, ko padaš in zadeneš.
petek, 8. julij 2005 @ 17:09 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Salonar je padal v praznino
in nikoli več ni dosegel vodoravne ceste,
da bi nogo obul in znova shodil.
Salonar je s svojo konico tipal
kje so še ovire
in kje v področju časa je ples.
Če bi salonar hotel nogo poiskati,
bi vedel, da ni zaman deževalo oko to poletje,
ko je mazurka zdesetkala poskočni čas.
Če bi salonar vzel svetilko v roko,
bi videl kje ječi bosa noga,
ki je v škrlat obarvala utrujeno kožo.
Odmaknil bi kamenje, ki ga je nosila
cesta v rokah mladih dlani
in šel bi skoz razbitine nekega večera,
ki je imel na vesti krvavi madež v čevlju.
petek, 8. julij 2005 @ 16:40 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Ko si odhajal
zakaj nisi vzel
s seboj spominov
zakaj si ostajal tu
z nasmejanim obrazom
zakaj si ostajal tu
z istimi glasovi
zakaj si dopustil
da pljuskajo
izgovorjene besede
v obraz
zakaj si zapustil
prstne odtise na duši
Ne oziraj se
ne glej nazaj
okenske šipe
so okamenele
ne boš več videl skoznje
bilo je davno
tisoč svetlobnih let je
odtekle so želje iz srca
petek, 8. julij 2005 @ 16:17 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Spala sem pa me ni pustilo v miru spati.
V mojih prsih je začelo biti tuje srce.
Kako je to, da je bitje prebudilo moj spanec,
kako je to, da se je tuje srce prikradlo v tišino
in sprožilo tak nemir v meni?
Čigavo je to tuje srce,
ki je padlo kakor slap razpenjene vode vame?
Jaz ga nisem klicala in tudi vabila ga nisem,
nisem se ga dotaknila s prsti.
Po medicinski logiki ga nisem videla
in tudi poznala nisem njegovega tkiva.
Zakaj je planilo vame kot riba iz vode,
saj ve, da ne znam narečja njegove krvi.
Mar ne ve, da je eno srce človeku dovolj?
In to tuje srce je spolzelo po mojih žilah
in se me polastilo. S kakšno pravico
je napolnilo vse kotičke znotraj mene
in iz mene izvabljalo posiljene želje?
petek, 8. julij 2005 @ 05:18 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Srce je ves svet v tvojem telesu,
srce je rdeča jagoda v jutranji rosi,
srce je nasmeh, zaljubljen v studenec,
srce je koča, v kateri se je zgodil čudež.
Srce je ves spomin in vse vedenje,
ki prekriva vse strehe sveta in polja
ter s svojimi velikanskimi leputami dobrote
podarja toliko cvetnih daril ljudem.
Srce je sposobno sprejeti toliko bolečine
in razdajati toliko tolažbe in usmiljenja,
prizanesljivosti in dobrohotnosti,
da se razda do poslednjega utripa.