Ko hodiš v temi,
ko nihče ne prižge luči,
vidiš obraze vse enake..
vse - spake!

Ko opazuješ cvetje,
v temi, veš, da ni poletje.
Da cvetovom mraz poveša lica,
nihče ne sliši njih klica.

Ko hodiš po temi tja,
vedi, da ne prideš daleč.
Prikazni vstajajo iz sna
in strah v tebi rase preveč.

Pogled išče pot
Zadnjih ptic, ki bežijo
Večer je blizu

...

Smeh vetra riše
Pot vulkanskih oblakov
Zarja je skrita

...

Prah tiho lega
Raznašan naokoli
Veter ga pusti

...

Ta skleda ljubezni
iz katere jemljem
in jo tebi dajem
se imenuje srce.

V skledi neizmerni
raste šopek sončnic,
ker te ljubim.

Amor ohranja
in oživlja
srčno misel nate.

To noč sem šel skozi mesečev vrt.

Tiho petje srebrnih ptic,
duša je bila čista,
polna zlate penine.
Čakala je na klic.

Noč je pozabila na teman prt.
Nebo, polno daljnih zvezd je žarelo,
slap mesečine je padal, padal...

Vzhod je bledel,
oblaki so še spali.
Pod njimi sem iskal
sledove zgodnjih perutnic.

Na lice mi nasloni kri,
na ravnico stkano iz mladih sanj,
kjer vžgal je stenj, ki še gori.
Oživi in položi sebe vanj!

Moje želje si spoznal, zavoskal hrepenenje,
to sladko strd z mehko voljnato slastjo,
luč ki po žlebovih steka v življenje,
to skrivno srečo, radostno.

Obrušen je ta kip - živ spomin na čas
z izsuškom kamna, ki sprhneva žar.
Vzhaja iz kletke sonce in pokrije vas,
zbudi te jutro, ko boš trdno spal.

Lep si v svoji nedotakljivosti.

Pod brezo prvi mokri sneg.

V veje spletajo se ustnice.

Sanjajo listje, šelest rjuh.

Ščip si mojega telesa, šega.

Bosa klatim te občutke, raza.

Lep si kot razbičano morje.

V prsih čutim tvoje blažilo.

In teče sneg na vročo kri, obrv.

Že dolgo je kar je razplamtelo.

V meni na tisoče Sonc
po tebi hrepeni.

Le, kako naj se zberem
če vsaka moja misel tvoje srce je.

Sedaj spoznal sem
da razum poklopi svoja krila
ko pride pored njega
ta čudežna ljubezen mila.

Moj jaz razblinil se je
na zrna puščavskega vetra
se stopil v neskončnem sjaju tvojih oči
saj samo tako lahko preživi, da v tebi združen za večno zaspi.

Kakšno razkošje je hoditi za svojimi stopinjami,
ki jih odtiskuje v pesek karmični veter
s sli upanja in z očesom sonca radostne utehe,
s skrivnostmi v srcu in okrevajočo silo,
ko zvezdo vodnico sanja moja duša.

Tako mala in zadovoljna je moja bit
v odtisih stopinj in dotikih božajočega vetra,
zatopljena globoko v premišljevanje.
Peščena cesta za mano zarisuje stopinje
in le karmični veter postaja moj vodnik.
Zvezda sije nepremično zakonom njegovih iger
v svojem brezobzirnem redu molka.

Vzela sem v roko svetilko,
da bi videla območje nesmiselne norosti,
ki si umišlja popolnosti, da bi jim pripadala.
Ničesar nimajo stopinje, kar imajo besede,
nobene poteze po kateri bi človek hrepenel.
Vse je za mano, vse je karmični veter izbrisal.

Kdo sem,
da se bojim?
Kam grem,
ko hitim?

Kaj sem,
ko ljubim?

Vse se mi skriva, beži.
Nič več ne vidim poti.
Vsaka stvar je neumno težka,
in smešno lahka.

Kaj je moja sreča prava?
Kje sprosti se glava?
Kam naj obrnem jadra,
naj mi kdo pokaže pot, da ne bom padla.

Princ ali princesa,
na konju tvojega diha,
je prijezdil v tvoje življenje.

Njeno ime je bilo: Tvoja sreča.

Ampak kot že toliko življenj prej,
je nisi spoznal, nisi ji priložnost dal,
zanimalo te je le koliko je ta konj zdrav,
ima še vse zobe in če ga boš lahko prodal.

In prodal si ga za ideje, kot že mnogi farizeji,
v tisočletni zgodovini za katerimi ni ostala nobena sled.

Na začetku nista imela nič,
a sta si vseeno vse delila,
namreč takrat sta se še ljubila,
bila sta si zvesta, hvaležna
in bila sta neizmerno srečna,
kajti ljubezen je bila tista
ki ju je ves čas hranila.

Potem je ena stran ugotovila,
da drugi strani nekaj manjka
in druga za prvo prav tako,
in začeli so se večni prepiri
kaj naj kdo ima in česa ne,
kakšne so njune zasluge za vse.

Iz teme te kličem in si tu.
Vedno si bila z menoj.
Svetloba sije iz tebe,
da je tema le iluzija.

Sanjam pri belem dnevu,
umira del mene, ki ga imam rada.
Prihaja novo, lepše in boljše,
meni pa je žal za starim.

Sanje me odnesejo nekam v prihodnost, preteklost, nek prostor, ki ga ne poznam.
Sem nekje v brezčasju in brez prostornem mestu.
Kje sem ni važno, kam grem ni pomembno.
Zaupam, da je prav in da sem na pravi poti proti cilju.

O ti, ki si bolan od potrebe po delu,
kateremu je delo najvišja vrednota,
kaj misliš kaj je delal mladi Buda,
potem ko je zapustil družino in kraljevino?

Naj ti povem; Iskal je smisel svojega obstoja,
iskal je nesmrtni del samega sebe in ga našel.

O ti, ki si bolan od potrebe po delu,
kateremu je delo najvišja vrednota,
kaj misliš kaj je delal mladi Jezus,
potem ko je zapustil svojo družino in domovino
in se odpravil v daljne dežele, menda ja ni šel tja da bi delal?

Šel je da bi se učil in da bi učil druge to kar zna,
da bi se še bolj zavedel nesmrtnega dela samega sebe.

(Pesem v spomin moji "noni" Francki))

Hotela sem biti majhen otrok,
skakaje v travo čez »bržino« iz njenih rok.
Biti popek – srečen radosten otrok,
rdečeličen, pegasto ljubek, sinjeok.

Tedaj sem otroštvo srečno živela,
bosa sem veselo tekala in skakljala
po travi in nagrabljeni jesenski mrvi,
med cvetlicami in metulji po sladki strdi.

Sova je skoviknila v večnost, v čas,
se dotaknila« none«, ji ukrivila usta in obraz.
V tem spoznanju živi moj vegast spomin,
vsidran s srce, križ gomile – prvi opomin.

Noč je priprla nonine utrujene oči.
Vzdihnem: »Oh, none Francke med nami več ni!«
Sivo zbiranje oblakov je nebo zatemnilo,
mnogo belih ovčic se je v težo solz utrnilo.

Spet in spet ti povem,
tvoj Bog ni nekaj za verjet,
tvoj Bog je za v luči živet,
za v luči v tvoji mili ti glavi,
ki naj bi bila v srčni povezavi.

Tvoj razum brez te povezave,
pa je tvoj nasprotnik ali satan,
ki te mori in ti povzroča težave,
od tvoje žalosti jeze, sovraštva,
pa vse do tvoje notranje utvare.

Brez te svoje srčne povezave
si sam sebi največji nasprotnik,
ki leta od ene do druge ideje,
kot kaka kura brez svoje glave.

Tam ni več mojih zvonov.

A vendar me nekaj kliče,
da bi šel tja.
Tja, kjer je bilo cvetov
zibajočih do pozne jeseni,
tja, kjer sem
skozi okno v modri steni
zrl v valove pšenice zlate
in v jate
zapoznelih ptic
v času prve slane.

Nekaj zre vame.
Šumi, poihteva v meni.
Privid? Le zakaj?
Tam je ostal
le okrušen omet
s sledovi saj
in sprhnelih tramov.

Zdaj več ne morem domov...

Branko Zupanc

Preprosto je jutro zbudilo nov dan,
kot vedno z nasmehom vstopil si vanj,
odmeval še v mislih ti eho je sanj...
pa saj nisi vedel, da morda preveč boš zaspan.

In si hrepeneče nasproti novemu šel,
z željo v srcu, da bi čimveč ujel,
odločno, brezskrbno pot novega dne si začel...
pa saj najbrž nisi čutil, da te že v jutru angel je objel.

In se ti je sonce na nebu smejalo,
le tebi svoj ples je igrivo plesalo,
potem nebo je čakalo, da bo zate zvezde prižgalo...
pa saj nisi slutil, da se tako bo končalo.

V daljave strmim,
v misli se zatopim..
Spoznam, da živim.

Duša.
Kaj je to?
Vedno sem mislila, da ima dom lahko le v meni.
Je jaz?
Kaj je jaz?
Preveč vprašanj za preprosto filozofsko glavo,
ki pripada meni.
Filozofija je telovadba,
z vprašanji in odgovori,
ne védenje.
Tisto noč je moja duša postala dejanje
in dajanje.

Plesala sva najin ples Šivarašašu.
Srce na srce.
Ti Šivaraša, jaz Šašu.
V tebi je bilo nekaj
demonskega.
Kot da bi me hotel použiti.
Bolje, da ne bi vprašal.
Tvoj obraz trd,
ko si izgovarjal.
Vedel si, da izziv vedno sprejmem.

Srce zaigra, ko premaga in spozna,
ko ve, da je le ljubezen nekaj, kar velja.
Preglasi zvonove in največji hrup,
za vedno odidejo skrbi in obup.

Ljubezen je moč, je mir in pogum,
ki ga nosi človek seboj, kot svoj razum.
Ko pa izgubiš razum in občutek,
takrat izgubljen je vsak lep trenutek.

Razum kot povezan s srcem je to,
kar človek ne sme nikdar izgubiti,
kar mora zavedno si ohraniti,
da ne premaga ga strast in zlo.

Katero telo bo obleklo tvojo dušo,
ko boš poganjal skoz nitasto travo
in si brisal s tilnika svoje znojne snovi,
si ogledoval svoje suhljate noge,
mrežaste nogavice, če boš ženska.

Ob luninem krajcu sredi temne noči
se boš odpravil na sprehod po ulici mračni,
kjer svetijo redke demonske luči.
Trepetal in požiral boš slino od strahu,
da si prišel na svet ob nepravem trenutku,
ves sključen, postaran in zadržan,
z vedenjem, da nimaš nikogar od svojih,
da si tujec, uboga osamljena duša.

Čutim te in še bolj si te želim,
vse dobim, po čemer hrepenim.
Nežno, mehko, ko k meni greš,
sladko grenko, ko v mene prodreš.

Čutim okoli in v sebi valovanje,
to res lepo je spoznanje.
Kaj narava zna, kaj ljubezen je,
to veliko jih ne ve.

Oba brez diha sva ostala,
za trenutek le, obmirovala.
Potem pa že naprej hitiva,
v valovanju ljubezni ne govoriva.

Vse si poveva v tišini in miru,
ko se približava božanskemu izviru.
Ko izpijeva vse iz čaše hrepenenja,
umirijo se tudi občutki poželenja
želiva oditi le v večnost življenja.