Tema je
in gromek zvok se sliši iz daljave.
Zvezde poskrile so se vse,
Težke kaplje bodo padale.

Tema je
in veter vedno močneje tuli.
Listje v topli jesenski noči, rahlo šelesti..
in mir preplavlja kar v temi skriva se, čisto vse.

In grenke solze,
polzijo po mojem licu.
Nežno božajo me,
kakor bi želele me potolažiti v klicu
"Strah me je!"

Tema je
in bliski strel sekajo tišino.
Ne ozirajo se na višino
udarijo to, kar je,.. čisto vse.

Doma sem.
Tudi tema poje mojo pesem
in življenje z vsakim vdihom bolj diši.
Ne bojim se umiranja spet in spet.
Živim,
ker mi je to najljubše početi.
Igram se.
Kar ustvarim, živi.
ŽIVLJENJE je moj izraz.
Sem.
To je moja največja radost.

Se še spomniš tiste klopi
v parku konec poletja,
kjer sva jaz in Ti
ljubezni učila se petja...

Se še spomniš tistih noči
na klopci iz samega cvetja,
ko sem poljubljal Tvoje oči
in sva iskala zase zavetja...

Se še spomniš tistih obljub
in zvezd nebesnega svoda,
ko sva objeta v neskončni poljub,
letela kot krili bel´ga laboda...

Mogoče se spomniš ali pa ne,
a vedi, da eno resnično je,
na najini klopci v parku
še vedno čakam na Te...

Spet pada ognjeni dež.

Kako je strast rdeča.

Če pustiš, da zagori.

Če pustiš, da si vse ti.

Spet jahajo po zubljih.

Vojščaki in junaki.

Če pustiš, da lok nameri.

Če pustiš, da te nasadi.

Klavdija KIA Zbičajnik

Sama sva in razigrana: tekava po produ,
kjer se razširi soteska, se škropiva in loviva.
Tudi v gozd zbeživa, v senčen bukov gozd
z zlatorjavim listjem. Skrivava se za drevesi
in iščeva drug drugega.

Hudo daleč že morava biti; ne vem če bi
znal nazaj. Včasih me hoče prestrašiti: skrije
se za debelejše drevo in se dalj časa ne prikaže.
Najprej se smejem, še bolj je iščem,
misleč kako dobro se je prikrila;

potem pa se primakne senca k duši
in me postaja strah. Ampak potem se oglasi,
pokliče me s pravim imenom in ko jo
ugledam, sem takoj pri njej.

Nenadoma pa-je bilo prebujenje v dejanskost?- je vse potihnilo,
še razkrivajoči šum listja; pričelo se je temniti.
zaman sem klical v gluhi gozd,
zelo dolg je bil odmev,

in jaz nisem vedel, kdo je izgubljen...

Stala bom na skali.

Z rokami zažrtimi,

prepojenimi od vonja,

žejne obmorske trave.

Gledala bom v vodo.

Dokler te ne zanese,

naplavi v moj objem,

dvigne to težko srce.

Potem te bom objela.

Skrila ta bežeč utrip,

ti spihala tonečo dušo,

prisegla večno ljubezen.

Klavdija KIA Zbičajnik

Ti si morilec,
ko ubijaš moje sanje.
Ti si vlomilec,
ki vlamljaš v moje sladko spanje.

Ti si morilec,
ker ubijaš mene samo..
in sam sebi si krotilec,
ki krotiš mojo divjo nravo.

Ti uničuješ moj duševni mir,
in vse kar daš mi..je le prezir..
Ti ubijaš moje bit..
ker si ga že sit.

Ti piješ kri prav počasi.
veš da tako bolj boli.
A ne veš, da se tako trpi.

nekje na jugu tri
trdnjave
v neznanem loku
mostišč
povezane s potmi
vsakdana
molče simboli palme
sanjave
v zavetju marmornih
svetišč

listje starih dreves
trepeta
zašumi
v vetru pijanem
morje brezkončno
svojo skrivnost
šepeta
valovi

Zgodba je lahko tudi od tvoje sosede.
Takšno zgodbo gotovo najdeš povsod:
Pod bradavice toplega mleka
ji je bilo uteho srce in nasmeh.
Tam je utripala drobna iskra,
rožnato tkivo iz sanj s priprtimi očmi.
Polzela je v predale spomina,
v razgaljeno krhkost, z milostjo v sebi
in mehko dlanjo svoje usode,
ki ji je poklonila darilo iz ljubezni.
Sijala je s tiho vedrino in srečna,
z žarkom svetlobe, ki ga nosi v sebi.
A stiska ji je zadrgnila dih
s tistim njegovim nenadnim glasom,
ki v duši zaboli in zaskeli: "Znajdi se!
Premlad sem še, da bi se vezal."
Postala je mati samohranila,
ki je težko živela brez službe,
z otrokom, prikovanim na žejo
po svojem neznanem očetu.

Je strah, ki tli v očeh
izsanjanih želja
sled sonca, ki v nočeh
preteklosti, morda.

Nekoč kot princ, ves bel,
zaklet in raztešen
razsodnost je odvzel
in ji podaril zven.

Svobode, ki umori?
Je razplamtela strast
in groza iz noči.

Izpolnjeni kontrast
pristankom na čereh,
prisotnih v bledih dneh?

... v mladih brezah gnezdijo sanje,
za vse tiste, velike in male,
ki še verjamejo vanje.

(Ivan Minatti)

Kako stečeš v beg kako v vetru
Korak ko meriš razdaljo k meni
Kako se drživa za roke kdo ve
Če greva do konca pomola

Kako v čolnu kako zibajoč
Morje ko po njem drsi kdo ve
Kako me objameš poljubiš
In zvonki smeh ko te žgečkam

Kako dotik pozneje za njim
Poljub ki naju v eno spaja
Kako blodi roka kdo ve

Čoln kako plove mirno kdo ve
Kam plove čoln tiho
Kako čuti morje kdo ve

Nekoč, ko použijemo vse solze,
ko naše duše ne bodo več lačne trpljenja,
ko bomo spoznali,
da je ljubezen več kot samo dotik dveh teles,
tedaj ne bo več nesrečnih ljudi.

Ko ranimo druge,
ko želimo od njih več,
kot nam oni zmorejo dati,
tedaj trpimo predvsem sami.

A ljubezen ni hotenje,
ljubezen ni zahtevanje, ni potrebovanje.
Ljubezen samo JE.
Ljubezen sprejema, ljubezen daje.

Bila je zvezda

prebujajoče noči.

Sijala je močno,

kot je ljubila.

Nad morjem

se je gledala,

v globini

se je izgubljala.

Tišina poje
s tisočerimi barvami.
Razpira se nebo
v ozki dolini.

Krik ptice,
šum reke,
odmev stopinj,
toplota sonca in srca,
in brez besed
si povemo prav vse.

Tišina poje
s krili oddaljenega orla,
s šumenjem vetra
v vrhovih smrek.

Ropot kamna,
prasket počene vejice,
vsak dih
in vsak izdih
so njeni sopotniki.

Mlečna kaplja drsi po skorji, komaj v kavi stkani,
na dno skodelice polzi po porcelanu k usedlini
in z inicialko imena odzrcali odtenek v podobi znani,
v očesnem kotu, v okrušku žada, na diamantni veki.

Sprejeti v lačna nedra so ritmi prostornine duše
in iztočeni slapovi solz v bele posesane pene.
V življenjsko črto roke gonk izdahne iz zrahljane ruše,
v neizpolnjene obljube, besede v prvini posušene.

Pogled v črno usedlino kave brez zavetja voda izpira,
pod napuščem strehe prašino odžeja, lice ovlaži,
a na preji v špičastih vbodih črv - čas umira
med koreninami, v kotišču čarodejke obvisi.

Ko ti čarodejka prerokuje dovolj logične stvari,
nikar ji ne verjemi vse, kar bo in kar še ni,
ozri se v sebe, v kar izkušeno srce ti govori,
verjemi sebi, da si srečo kuješ sam, kovač si samo ti.

...o0o...

Najlepši so modri.

Metulji.

Lebdijo nad morjem.

Okopani v očeh

modrih ljudi.

Klavdija KIA Zbičajnik

Če kdaj umrem pred vami,
Če kdaj bom prej odšla,
Če besed ne bo dovolj,
Za vse kar bi povedala,
Vedite le, da sem ljubila.
Ljubila svet sem in polje in ljubila sem Širino,
kamor pletla sem srce.
Pod milim nebom sem ležala,
Štela zvezde, sanjala.
In razmišljala molčala,
Misli v vence spletala.

Kaj so sanje?
Je minljivost?
Kje ljubezen je neskončna, ki ljudi naj doleti?
Kaj dogaja se po smrti?
Ali smrt res konec je?
Kdo je moški, kdo ljubezen, ki osvojil bo srce?
Takšne in drugačne misli
Zdaj po glavi mi roje,
A ko me ne bo med vami,
Naj ljudje odgovore.

vlažne so ceste varaždina
mrak se spušča nad starim gradom
vse poti vodijo na eno mesto
vsako vračanje zmerom isto

name kaplja dež in ga vpijam
hladen veter je pozdrav od doma
če je hladno in če kaj rabim
kako mi je in kdaj se vrnem

hotel turist in mrk pogled vratarja
še telefon in spet točilni pult
nekaj tovarišev je brez denarja

nič jim ne manjka zime ni več
natakar še enkrat isto prosim
utrujen sem že od igranja

Male deklice zvečer
ne morejo spati.
V duši budi se nemir
in zasanjanost hkrati.

Vse polno utrinkov
iz oči jim iskri,
spomini odtenkov,
ki jih zdavnaj več ni...

Zato so poredne. In ker
ne da se jih ugnati
jim moramo venomer
pravljice brati,

S poljubom zapreti oči,
da jim katera izmed misli
prek daljnih prostranstev
spet kam ne ubeži...

Čudno so posejana ta semena,

v pest jih stiskam za en cvet.

Izgnana so iz obličja raja,

a vendar tvorijo moj svet.

Prepuščam toku se vremena,

spodaj in zgoraj vik planet.

Še zemlja se tako zamaja,

kdor sanje vidi ni preklet.

Prepletena so vsa ta ramena,

ne da se mi jih več štet.

Vsak tam kjer sonce vzhaja,

brez enega mi ni za živet.

Bela skala, sprana, zažrta.

Val, ki zopet buta tja.

Čas, ki se ustavlja, boža.

Reže sol, za njim up hlasta.

Gladine lesket modrine, spenjen.

Šelest kril, riba kljuna se drži.

Trava plava, veter glasno,

zvok izvablja, morje šepeta.

Vzemi mi pesem,
da ne bon već kantala.
Vzemi mi Sunce,
in ne bon već sjala.

Vzemi mi badilj,
da ne bon več kopala.
Vzemi mi suze,
da ne bon već jokala.

Vzemi mi besedo,
In bon tiho vostala,
Vzemi skrivnosti,
da ne bom jih izdala.