Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sobota, 22. oktober 2005 @ 19:27 CEST
Uporabnik: gabriel s
Ti sploh ne veš,
da srca mi del odtrgaš,
ko - ljubezen moja - mi napišeš,
pa zgodovino mojo s tem izbrišeš
in sama vanjo se vpišeš,
na pol mi dušo vsakokrat prelomiš..,
srce mi paraš in ga lomiš..
Tako mi trgaš vse po vrsti,
pa me sploh ne boli,
Ti samo trgaj me s poljubi,
z rokami, prsti...,
da začutim končno,
da obstaja tudi sončno
in kaj - imeti rad - pomeni,
ko si Ti ob meni...
sobota, 22. oktober 2005 @ 05:29 CEST
Uporabnik: sončev_mrk
Nevidno se je mož postavil ob obok hiše.
Opazijo ga le mimokapljajoče kaplje,
ki se dotaknejo njegovega zgubanega obraza
in se globoko opijejo vanj, kot da že dolgo nebi pil.
Ples ga je premamil, da je ponovno odprl svoje dlani,
polno odprl svoje telo in zaplesal s svojo dušo.
Veselil se je z edinimi sestrami, ki so ga spremljale,
edino one, ki so padale obenj, so se veselile z njim.
Bil je vesel, kot še nikoli poprej.
Odplesal je čez tisti hrib tam zadaj,
tam kjer nekdaj je bila njegova domačija,
kjer ga je mati kot malega prala in ko je oče pipo kadil.
petek, 21. oktober 2005 @ 21:00 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
To veselje je bilo dolgo v mraku,
nihče ga ni opazil, nihče ga ni videl.
Ni bilo niti na zemlji, niti v zraku,
ko sem bila neumrljiva kaplja upov.
Niti v srcu ni cvetela akacija
belih padajočih svečnikov
s plameni obrnjenimi navzdol.
Steklena kraljica kamenih nog
na raztegljivem nebu Rimske ceste
se je z duhom noči in znamenji suše
v tihem obredu božanja vetra spustila
med vrtince ljudi, ki skoz steklovino
krinoline meglic zrejo k ognjišču.
četrtek, 20. oktober 2005 @ 22:11 CEST
Uporabnik: metulcica
Hvala, ker si mi dovolil, da sem te spoznala.
Hvala, za vsako lepo jutro, ker si me pozdravil z nasmehom.
Hvala za vsak dotik.
Hvala, ker si vedno bil to kar si.
Hvala, za vse iskrene besede.
Hvala, za vse sladke pozornosti.
Hvala ti, ker si mi polepšal vsak trenutek, ko sem bila lahko s teboj.
Hvala in zahvala samo tebi za vso srečo, ki sem jo užila s tabo!
Hvala, ker si me naučil kako se odreči najlepšim stvarem v življenju-osebi, ki jo ljubiš!
četrtek, 20. oktober 2005 @ 05:47 CEST
Uporabnik: Scout Girl
Jesenske barve se nežno zlivajo,
v sebi vso zgodbo poletja skrivajo.
Lepe zaradi vsega, kar se je zgodilo,
pričakujejo tiho zimsko idilo.
Rumena, oranžna, rjava, rdeča,
ena od druge se zdi bolj goreča.
Ko listi v vetru plešejo svoj divji ples,
pomislim na ogenj dvojih teles.
Začutim te tukaj, moj angel lepi,
tvojo čisto bližino, belo kot v puhasti kepi.
Želiš si me, želim si te, ljubezen ne laže,
smer najine poti lepota src nama kaže.
sreda, 19. oktober 2005 @ 22:03 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Razpočila se je na vzmeti ure.
Razkošatila se je svojevoljna minuta
pod urinim kazalcem.
Lokostrelec z neba je meril
v razkuštran in zaspan trenutek oči
in čakal, da se bo zgodilo.
Vsaka stvar in začetek imata omotico
z žejnimi usti in norostjo v genih.
Nihče ni izjema. Le vlakna, ki merijo
razdalje časa so različna,
a oda minute vedno nastopi
ob pravem trenutku karme,
da postane slovesno vesel tvoj obraz.
V pogled udari strela z jasnega
in tropska vročina telesa, ki ga objame,
pove vse. Zgodi se v eni minuti,
v eni sami minuti, ena sama minuta
je dovolj, da je postalo srce
vaza medu, polna sladkosti,
ki se razcveti v praznik cvetja.
sreda, 19. oktober 2005 @ 05:43 CEST
Uporabnik: navihana
Ko hodiš po temi,
na koncu tunela zagledaš majhno luč.
Ko sam si in nič ni,
veš da nekdo s teboj je, ti daje ključ.
Ključ, ki odklene vrata vsa,
odpre tudi tista napačna,
ključ, ki ti daje svobodo, ta..
ki pusti prosto pot nazaj, če je pot premračna.
Ko hodiš sam po cesti ,
in ko tiho je čisto vse,
ko ne slišiš in ko ne slišijo te.
Lahko se vrneš, ne dovoli se zmesti.
Če boli, ko sam ostaneš brez kril,
Veš da nekdo je, ki s teboj leta.
veš s teboj je nekdo, ki lahko s krili pometa,
in veš da ni močnejših ne mogočnejših sil.
ponedeljek, 17. oktober 2005 @ 18:00 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Vrata knjige so se mi za hip odprla
in moja zavest je vstopila med liste
in tista znamenja, ki puhtijo kisik,
da sem lahko mirno dihala.
Predivo mi je omogočilo neskončne možnosti,
kot gora s pogledom na nižine polj in vijuganje rek.
Klopčič zlatega in črnega runa se je odvijal,
v znamenjih so se prižigale brezdomne luči
in iskale moje oči, dušo in srce.
Vzbujale so vtis, da hočejo goreti
in se spremeniti v besede,
besede resnice in ne laži v ustih,
da hočejo postati žive ideje dejanja
s trenutki vezenine med nebom in zemljo.
ponedeljek, 17. oktober 2005 @ 17:54 CEST
Uporabnik: sončev_mrk
Zdaj končno sem spoznal tvojo skrivnost.
Skrila se je, kot da bi pričakovala, da je nihče nebo našel.
Kjuč se je potopil v skrivnostno globino duše,
le dih je tiho šepetal, kje najdeš pot do nje.
Zaklad te skrivnosti sem občutil bolj kot sebe.
Pjan sem omamljenega zvoka tvoje notranjosti.
Kliče mi, da zapolnim vsak del tvojega telesa.
Počutiti se želim kot zvezda z vsemi sestrami ob bratu neba.
Ko to odide kot dež z neba,
skrinjo za vedno zaprem z ključem ljubezni,
vse skupaj zažgem z ognjem spomina,
pepel pa posujem po morju moje ubite duše.
nedelja, 16. oktober 2005 @ 22:32 CEST
Uporabnik: sončev_mrk
Šla je starka po prašni poti sveta naprej,
da bi našla safir, ki ga je izgubila, ko mož ji naložil breme laži.
Pot je trnova, je vedela. S sabo vzela le zlate škarje,
kmalu so tudi jeza in strah za njo odšli.
Branila se z dobro dušo in srcem,
a nikdar ni uporabila svojih zlatih škarij.
Čakala je na zlati safir, šla za zvezdami,
ki so ji na modrem zemljevidu kazale pot.
Imela je biser v očeh, zato je ubogega prosila za pomoč.
Nič ni odgovoril, le skomignil je s svojimi slabotnimi rameni, drhtajoč,
ona pa mu dala svoje bisere, ki jih je imela v očeh
in odšla po puščavi naprej po poti polni viharjev.
nedelja, 16. oktober 2005 @ 22:31 CEST
Uporabnik: sončev_mrk
Ovenel klas je, ki ni nikoli cvetel,
nikoli rasel v nebo, ne da se ga dotaknila kaplja,
nikoli ni za nič prosil,
dal je svojo dušo, da je zgorela v mrzlem vetru.
Klas je žarel v sloju svojega pepela,
cvetel v vsej svoji ničvrednosti,
nikoli ni dihal zraka, nikoli pil vode,
zakaj njega ogrel je uničevalski valj ognja.
Ni čutil niti svoje matere zemlje,
skupaj z dimom je odšel k zvezdam
in bratu soncu je podaril žarečnost,
svoje solze pa je dal dežju.
nedelja, 16. oktober 2005 @ 22:24 CEST
Uporabnik: boem
Sem kot vedno v tvojem svetu,
doživljam te kot zrak,
kot moje življenje.
A te ni, si del mojih misli mojih želja.
Ostani tako, ker več bi le pokvarilo
vso to neskončnost in svobodo