Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
ponedeljek, 31. oktober 2005 @ 10:54 CET
Uporabnik: sončev_mrk
Tam nekje v srcu sem jih imel
zaradi njih je obraz zbledel
ukradel mi solze je
kako, kdaj nespolnim se.
Odšel z skrivnostnim ključem
do mojega zaklada ni več poti
svetilnik nekje v daljavi še žari
vseeno potonila je ladja na poti do oaze
prišla je le do čeri
ujela se v mrežo med poraze.
Grem po poti, čeri, naprej
vidim že sij zakriva južno stran neba
samo jaz in ti v oblakih narisana midva
bled tvoj obraz, zakaj, saj ni te več
samo še odmev odzvaja v prah v pest zmletih tvojih praznih obljub.
ponedeljek, 31. oktober 2005 @ 00:30 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Avtor: Dušan
Prevod: Tatjana Malec
Ljubljana miruje v snu,
breze naznanjajo dan
izpod svojih krošenj,
tihotno teče reka mojih ulic,
vonj ženske na vzglavniku
se meša z uzdi puščavskih vetrov,
tonem v objem vsemirja
in nosim njeno telo na oltar večnosti.
ponedeljek, 31. oktober 2005 @ 00:01 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Avtor: Dušan
Prevod: Tatjana Malec
Ti, ki me ljubiš,
bolj kot ljubi mati svoje dete
Ti, ki me hrabriš,
ko mi klecajo moje noge
Ti mi me dvigneš ko padem
in mi nežno rečeš:
Dobro je, nadaljuj naprej!
Ti, ki mi pošiljaš pozdrave,
ko ni nikogar, ki bi mi jih poslal
Ti, ki me zdraviš, ko ležim v postelji
bolan in betežen
Ti, ki takoj prideš,
ko sem osamljen in sam
Ti, ki mi šepečeš nežne besede,
ko ni nikogar, ki bi me ljubil
nedelja, 30. oktober 2005 @ 05:56 CET
Uporabnik: Tatjana Malec
Zasadil sadiko je stari Breščak
v Dobravljah – hruško, ki še vedno rodi –
visoko, mogočno in kleno stoletno drevo,
sredi »Ograde«, na sredi vetrovne vasi.
Iz kraja krivic pred vaščani je moj ded vstal
se vrasel v mogočno deblo rasti,
da bi po šegah prednikov iz Kozjepare
svoji družini krivico s pravico zravnal
- kar Bog je združil
v mizerjo in bedo, brez milosti,
ki jo je v grlo potisnila slina pelina
po brazgotinah deda, kmeta trpina.
sobota, 29. oktober 2005 @ 11:12 CEST
Uporabnik: metulcica
Rada bi s teboj delila veselje, žalost, smeh, solze.
S teboj bi šla na ples.
Rada bi te začutila v vsej tvoji polnosti.
Začutila bi rada tvoje veselje, ko si z menoj, vsak tvoj dih.
Bodi moj vsak trenutek.
Pobožaj me, nasloni se name, nežno me poljubi.
Ni treba govoriti, ker bo namesto naju govorila tišina.
Tišina=svoboda=ljubezen=nežnost=hrepenenje=neskončnost=brezskrbnost.
Rada bi čutila, da sem na prvem mestu.
Rada bi bila tvoja edina.
Edina v tvojem srcu.
Posesivnost=sebičnost.
Vedno govorim kaj si jaz želim…Kakšne so pa tvoje želje?
četrtek, 27. oktober 2005 @ 22:37 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Noč je zagrnila posteljo
s svinčeno odejo teže.
Skupaj leživa in bediva.
Nočne zverine prežijo.
Obkroža naju nerazložljiva tema.
Luna je narisala na okno svoj vzdih.
Nastajala je vzdržljiva sklala,
pod kamnito gmoto sem gledala sebe,
kakor očesni zdravnik
sem si pogledala v oči kaj vidijo.
Veliko pepela je bilo okrog ležišča
in veliko por in gub na njem,
razžrtih od dvomov in vprašanj.
Na sklali so mirovale smeti.
Ptiči so kljuvali črve,
ki so jih redile umirajoče korenine.
četrtek, 27. oktober 2005 @ 22:32 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Morje piše in zarisuje sol v meni
in valovi proti svoji genezi,
ko deževje odtiskuje črke kapelj vame.
Vrba mi sporoča svojo bolečino
in svojo ponižnost skoz težo vej.
In ko noč sprejema svetlobo misli,
svoje odmeve in odgovore,
mi nebo zarisuje meje bivanja
in jutro sporoča začetek dneva,
bolečino rojevanja in veselje
s svetlobo odpiranja oči,
ki zapuščene oživljajo izpolnitev
z ločevanjem od ugašajočih znamenj noči.
Tedaj mi srce spregovori besedo: Zmoreš!
Vame vstopijo ljudje, mesta in pokrajine,
vame vstopa čas z nanosi listja.
Preveč za mojo samoto.
četrtek, 27. oktober 2005 @ 11:37 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
V lednih dušah
stojijo ljubezni
kakor zasneženi kipi
plavajoči po obtoku krvi.
Ko bi le sklenili roke
drug z drugim,
koža ob koži hrepeneče,
usta ob ustih govoreče,
kakor da hočejo
iz ledenega stanja.
Led se topi pod srcem,
ogenj jim gori pod stopali,
v zenici očesa je iskra,
s toplino predramljene kože
sanja ptičje perje.
četrtek, 27. oktober 2005 @ 11:15 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Največji sodobni slovenski pesnik Dane Zajc je po hudi bolezni umrl 20. oktobra 2005.
Zaradi izgube Zajčevih matičnih listov v ranem otroštvu pravi datum rojstva ni znan nikomur, 26. oktober je približek. Med drugo svetovno vojno so nacisti požgali njegovo domačijo, umrla sta dva njegova brata (partizana), zaradi vojne pa je prekinil šolanje. Po vojni je bil izključen iz gimnazije in zaprt (1951) zaradi svojih političnih stališč.
Leta 1958 je privatno končal gimnazijo, vpis na univerzo mu ni bil dovoljen. Med leti 1953 in 1955 je deloval na Pošti Slovenije. Od leta 1955 do 1989 (do upokojitve) je bil zaposlen kot knjižničar v Pionirski knjižnici v Ljubljani. Kot prejemnik Fullbrightove štipendije je med leti 1981 in 1982 bival v New Yorku. Med leti 1991 in 1995 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev. Leta 1981 je prejel Prešernovo nagrado za književnost. Leta 1993 je postal izredni, leta 1997 pa redni član SAZU.
ponedeljek, 24. oktober 2005 @ 20:55 CEST
Uporabnik: sončev_mrk
Nocoj jaz bom tvoja zvezda na nebu
je kot duša katero ne moreš kupiti.
Kot bleščeča ladja na morju si ti
sem lahko tudi jaz kot ti?
Kmalu nekdo pride na mojo stran
nikoli nebom z teboj, vem
videl sem zadnji tvoj srečen obraz.
Nekega dne daleč stran od tebe bom jaz
kjer besede ne bodo tako boleče
občutki bodo tako hladni do tebe
ne sprašuj me kje je pot
nikoli se nebom vrnil čuten, razumen kot pretekle dni.