Pozna noč je, svetle zvezde
osvetljujejo nebo,
gledam jih in nisem srečna,
meni v srcu je hudo.

Je govoril, da me ljubil
bo do konca svojih dni,
in trdno mi je obljubil,
nikdar me ne zapusti.

Ko v srečo sem verjela,
duša je prepevala,
čustva njemu so zbledela,
kakor tujca sva bila.

Pozna noč je, svetle zvezde
osvetljujejo nebo,
gledam jih in nisem srečna,
meni v srcu je hudo.

Je govoril, da me ljubil
bo do konca svojih dni,
in trdno mi je obljubil,
nikdar me ne zapusti.

Ko v srečo sem verjela,
duša je prepevala,
čustva njemu so zbledela,
kakor tujca sva bila.

Se kregata sta prepirljiva,
Se kljuvata nič zapeljiva,
Frči perje bo zmagovalec,
Tekmujeta kdo bo vasovalec.

A od nekod kot blisk je priletela,
Kanja je enega s seboj vzela,
Drug v naročje mačku je tam,
A mu ušel poletel drugam.

Morda si perje češe,
Od veselja pleše.
Tokrat že poje čeblja,
Včasih ženin srečo ima...

jože.k

Je kraj od koder je pregnan prezir,
Kjer med ljudmi željen vlada mir,
A tam ni ptic le redke preletijo,
Od tam na hitro si želijo.

Ni tam nasilja le sožitje,
Ne kregajo se med seboj,
Izginili sovražni so pogledi,
Je z njimi veter dež, sonce.

Tam videl sem ciprese rasti,
Ljudje so le šepetaje govorili,
Ob prižganih svečah so postali,
V vstajenje združitev verovali...

jože.k

Dovodna žila zdravo utripa.
Čila kri polni srce.
Obvodnica ni več potrebna,
odklopljena je iz sistema.

Gozd mi mežika,
jezerska gladina mi pošilja
sončev odblesk.

Slap bistre vode
me umije in odžeja.
Oblečem preprosto obleko,
telo ljubi preprostost
brez kiča.
Nasmehnem se srni,
ki liže mladiča.

Tečeta rečna rokava,
zase vsak,
za drugega ne ve.

Tečeta, rečna rokava,
vsak svojo strugo
v zemljo reže,
vsak svoje vale kodra,
vsak zase žubori.

Nekoč nekje se srečata.
Sotočje ju združi v eno,
kar sta bila,
predno sta se razšla.

Vedro je zvrhano polno vedrine.
Po hiši pometa,
po kotih opleta,
sprehaja se v parku,
igra se na trati,
v gozdu jezdi jelene,
kuha za lačne,
in se ne meni za lene.

Vedro je zvrhano polno vedrine.
Oči ji žarijo,
lica ji rdijo
in kolena se ji zašibijo,
ko se spogleduje
s svojo prvo ljubeznijo.

Ogledujem si stopala
v čednih nogavičkah.
Leva je pikasta,
pika pri piki,
pike vseh barv.
Desna je progasta,
črta pri črti,
črte vseh barv.

Iščem manjkajoči nogavički
za par.
Desno pikasto,
levo progasto.
Pretaknem omare,
izpraznim predale.
Na koncu pomislim,
stopalom ni mar
za identičen par.

Prišel je ta čas,
oblečen v ljubezni poročno obleko.
Krila metuljev
razprta lebdijo,
utripajo svatovsko melodijo.

Godejo godci,
svatje slavijo,
konji so vpreženi
v poročno kočijo.

Svetili so mi kamenčki,
dar Svetega Duha,
da Dušna pot Življenja
je uslišana bila.

Olajšana prtljage,
Duša poskočnejša je, živa,
zaupam ji,
jo ljubim
in verujem v Boga.

Svetlobo Nebes diham,
hvaležnost za vso Vodstvo,
za vse Modrosti Stvarstva
in za Moči,
podarjene od Stvarnika.

Razkošje si včasih
privošči izjemo.
Štiriperesno deteljico,
zelen cvet marjetice,
rožnat kamen,
majske kresničke še v juniju.

Razkošje si včasih
privošči izjemo.
In tako pokaže,
da je vse mogoče,
da so pravila kalupi.

Vrba gladi dolge veje,
češe svilnat pajčolan
listov zelenila.
Z njim se kiti Rečna vila.

Vlada reki in porečju,
srečna, da je voda bistra,
da v njej živost se pretaka,
da odplaknilo je Spaka,
ki mašil je rečno dno,
kugo spuščal je v njo.

Ko prišel tiho si do mene,
v prsih stisnilo me je
in videla sem le še tebe,
zagorel v srcu plamen je.

Oči so tvoje temnomodre
kot skrivno gorsko jezero
v naročju dražestne narave
očarale me res močno.

V pogled sem tvoj se potopila,
kot vosek mehka sem bila,
saj čisto bi se raztopila,
če v tvoj objem bi splavala.

A kaj, če je le iluzija,
in srce tolče mi zaman,
je to le moja fantazija
in ti boš šel od mene stran?

Ponovno se dvoje oči lesketa,
Lana spet rojstni dan ima,
skrite želje v srcu nosi,
da se uresničijo skrivaj zvezde prosi.

Leta teko in Lana odrašča,
kaj jutri bo z menoj se vpraša,
le kaj mi zvezde bodo podarile,
morda mi solze iz lic posušile?

Z leti boš samostojno zaživela,
več odgovornosti tedaj imela,
življenja radosti boš spoznala,
nič več ne boš punčka mala.

Sem se veselil je bil vesel,
Da bi ves svet objel,
Saj sonce boža gozdove,
Skozi okna prihaja v domove.

Čebele posedajo na cvetje,
Še malo pa bo ponovno poletje,
Čas ki v senco vabi,
Pod drevesom na livadi.

Čas teče je zima minila,
Pomlad cvetlično preprogo pogrnila.
Pregnala mraz, in hladne dni,
Da nam srca razveseli.

Iskri konj v svojem galopu,
bela griva plapola,
pod kopiti se iskri,
za njim - jasno- se praši.

Iskri konj v svojem galopu,
drn in strn pregalopira,
smelo, iskro,
brez umika.

Prah za njim ga res ne moti,
gleda predse,
poln navdiha,
galopira brez oddiha.

Ko je Jan še hodil v šolo,
stiske v duši nosil je,
nihče mu ni bil v podporo,
sam preživljal je gorje.

Zbadanja je bil deležen
od sošolcev prav vse dni,
saj preveč v srcu nežen
laž, nasilja maral ni.

Mama je bila brez službe,
sama zanj skrbela je,
ni imela prave družbe,
pa denarja tudi ne.

Napisal pesem sem ki boža,
Je vabljiva kot najlepša roža,
Misli v njej so že mamljive,
Kakor cvet so v njej zapeljive.

V pesmi opisujem tvojo domačijo,
Kamor spomini tja nazaj hitijo,
Kjer jablana je vselej obrodila,
Ob njej se pot domov je vila.

Še vedno košata lipa tam stoji,
S klopjo z mizo kot tiste dni,
Le oreh kot da že odmira,
Se vetru brez moči upira.

Prisluhnil sem petju ptic,
Si zaželel hoje po rosni trati,
Polni prelepih cvetlic.

Toda rože bi uvele,
Petje ptic postalo žalostno,
Za seboj bi puščal sled,
Moji koraki bi bili vidni
Cvetje poležano.

Naj se rosa v soncu lesketa,
Veselo žvrgolenje odmeva,
Cvetje lepo krasi trate,
Metulje vabi v svate

Mimo je grozljiv dan,
Dan ko je iz neba padalo,
Ne dež temveč strup,
Grozeč plamen in dim,
Smrad ki sta ga nosila.

Ljudje vedo da je strup,
Odgovorni se slepomišijo,
Dajejo ljudem lažen up.
Takšen ki je pomoril ribe,
V grlih ljudi pekoč ukus.

Iz trebuha ladje
se prazni tovor.
Pomagajo žerjavi
in mnogi pari rok.
Ladja je zadovoljna,
naloga je opravljena.
Izpraznjena je olajšana.

Morja vedo,
oceani vedo vse o njeni plovbi.
Tam zunaj,
v morski širjavi,
valovi raztegnejo staro izkušnjo,
jo stanjšajo v prosojno meglico,
odpihne jo veter, izgine v večnost.
Vse mine.

Zakaj je toliko skrbi,
ki spanec, zdravje nam kratijo?
Bojimo se prihodnosti,
da spet se kaj bo zalomilo.

Kaj, če zgodilo se bo to,
kar vedno se najbolj bojimo
in dobro voljo s tem lahko
takoj v tesnobo spremenimo.

Verjetnost za scenarije,
ki si jih res najmanj želimo,
je majhna in ni panike,
ko izračun si naredimo.

Dovolj globoka voda,
da v njej plavam.
Dovolj sončen dan,
da slečem pulover.
Dovolj hladna voda,
da se odžejam.
Dovolj lepa vizija,
da jo izpolnjujem.
Dovolj pozna ura,
da grem spat.

Dovolj je opaziti,
da je dovolj
in to občuteno vzeti vase.
Odprejo se dovolj široka vrata!