Spet veter naokoli pesem mojo nosi,
med ljudi besede, verze trosi,
od tam kjer so pšenična polja,
odmeva pesem vse tja do morja.

Tam od Pohorja do Triglava odmeva,
mlado in staro prisluhne, jo prepeva,
od gričev in vinogradov kjer Mura kraljuje,
Z melodija,moja pesem z no zdaj potuje.

Dvignil jo je morski val,
sedi na njem,
kot kraljica.
Češe si dolge lase
in se igra s školjkami.

Ne zahaja na morsko obrežje,
suh pesek ni zanjo.
Strune svojih citer drami
v radostne melodije.
Dišijo po morju,
shranjuje jih v školjčnih lupinah.

Mnogo let jo je osvajal,
komplimente ji delil,
in laži za med prodajal,
le da bi jo pridobil.

Da ga žena ne razume,
se ji je pritoževal,
ter nikakor ne doume,
da ne bo več z njo ostal.

Nadaljevanje pravljice Sabine Palmer...
Pravljica (Sezona II, pt. III)

V kamnitem je kotu, sestradana.
Ne šteje več dni, ki bežijo,
Solz, ki vztrajno po licu polzijo.
Ljubezni srca bila je okradena.

V temi zdaj trupelca tri že ležijo,
Odstirajo boj ki poteka v njej.
V glavi izvajajo ksenofobijo,
Ne zmore, ne sme...ve...z življenjem naprej.

Orglice vzame fantič
in jo zagode veselo.
Smeh se povzpne na oblak,
ploska mu mladi junak.

Ko šola zaprla bo duri,
fantič jo na morje odkuri.
Šotor in spalka zamenjata dom,
budilko pospravi v omaro,
norčavost povabi šegavo
na dolge poletne počitnice,
ven, v poletno naravo.

Nadaljevanje pravljice Sabine Palmer...
Pravljica (Sezona II, pt. II)

Zora se bliža, zapušča jo um,
V odmevu nje téka odmeva razum.
Nagon jo usmerja, privede v globine,
Kjer sonca več ni, ni srebra mesečine...

Na marmorna tla se mrzla sesede,
Histerični jok jo naenkrat obsede.
Življenje nekdanje presiha v sanje,
Težko le pogoltne to grenko spoznanje...

Preperel hlod
postaja prah zemlje
in se vrača vanjo.

S sabo vanjo polaga spomine.
Na seme, na bilko,
na druženje s praprotjo,
na ukanje sove,
na veje iztegnjene
v nebo,
na sekanje strel v gromeči nevihti,
na moje posedanje pod krošnjo,
na rezget motorke,
na smrtni rez in na vračanje
v Mater Zemljo.

Nadaljevanje pravljice Sabine Palmer...
Pravljica (Sezona II, pt. I)

Odprla svoje je oči,
Cel svet v drugi zdaj je luči.
Lepota v čaru je noči,
A srce se nič več ne muči.

V glavi tiščijo jo vsi ti spomini,
Nekdanji ljubimci v svoji intimi,
A eden je tisti, ki zdaj pred očmi
V svoji lepoti vzravnano stoji.

Skoraj vsak želi v življenju,
da sorodno dušo sreča,
ko v veselju in trpljenju
njena se opora veča.

Krasno je z osebo biti,
ko resnično se ujemaš
in ni treba čustev skriti
za iskrenost se zavzemaš.

Z njo le rasteš, se razvijaš,
vedno ti je v uporo
in v sproščenosti uživaš
ter sam nudiš vso podporo.

Zažvižga lokomotiva starega vlaka,
zažvižga vrabček v krošnji,
zažvižga veter,
ko pobrije mimo ušes,
zažvižga Francelj svojo melodijo.

Vsak žvižga po svoje,
jaz tudi.

Tako je v redu,
tako naj ostane.
Vsak žvižga po svoje,
jaz tudi!

Tečem svoj tek.
Ne zanimajo me kilometri pred mano.
Ne zanimajo me kilometri za mano.
Zanima me ta korak
in tako je z vsakim naslednjim.

Tečem.
Včasih gibko,
kot gladka voda,
včasih drseče,
kot kačji pastir
na jezerski gladini.
Včasih iskro,
kot konj v galopu.
Včasih sopeče,
kot lokomotiva,
Včasih okorno, počasi,
kot po odloženem mavčnem ovoju.
Tečem, kot zmorem
in to je dovolj.

Jutranji užitki na vrtu.
Kava na sončku,
brez naglice.
Kosilo in daljši počitek.

Brez misli v glavi.
Trije uvidi.
Srbijo me prstki,
a službeno delo
danes odpade.

Piše sporočilo,
nima črk.
Je nemo, tiho,
in nazorno jasno.
Srce to naredi
z občutkom.

Ne nosi ga poštar,
ni ga med mojimi maili,
a doseže vse,
ki jim je namenjeno.
Srce to naredi
z občutkom.

Razpletem ga.
Stari pulover s kitami,
zdi se,
da od starosti
zdolgočaseno zeha.

Vlečem volnasto nit,
param zanke
in navijam klobčič volne.

Trud se je pobratil z mano.

Vsako jutro me zvabi iz postelje.
Zleze v moja oblačila,
vtke se mi v kožne pore.

Diha in mi prigovarja,
delam vztrajno, neumorno
dokler se mu tako hoče.

Če napade me lenoba,
joče in me nagovarja,
da zvestoba delu zmaga.

Le kdo mi besedo prišepetava,
da v pesmi v verzih plava,
morda pošilja naj napišem,
kot slikar podobo narišem ?

Do kdaj nesmisel vojn bo še prezret,
Kjer na tisoče ljudi mora umret,
Tam bojevnik, otrok umira,
Pogled na svet se mu zastira.

Ponovno bo v zemlji vzklilo seme,
Novo življenje človek se rodilo,
A to kot da zemlja krvavi,
Ne vojn miru v slogi želi.

Na pašo ženem svoje ideje.
Samo slutim jih,
da bi rade zrastle
in se mi razkrile.
Da bi se rade rodile
in mi služile.

Pustim jim obilje paše.
Same se pasejo
v moji bližini.
Zorijo v tišini,
v žametni črnini,
rodijo se mi v jasnini.

V toplem večeru sva ob potoku,
Zvezdno nebo je nad nama,
V vodi se lesketajo zvezde,
Zvezdni utrinek je bil...

Nekaj sva si zaželela,
Nekaj lepega in se objela,
Lahen vetrič je pihljal,
Se s sencami igral.

Nočna ptica se oglasila,
Vonj pokošene krme,
Šumenje potoka,
od daleč zvok sirene.

Toplo jutro se nad morjem
zbuja tiho in zaspano.
Sonce že je nad obzorjem,
in obalo boža slano.

Morje mirno je in gladko,
kot da z oljem je oblito,
črički hvalnico nam sladko
zapojo res čudovito.

Deževna zavesa se gosti.
Curkoma lije iz neba.
Pere pokrajino,
razmoči tla v blatne kepe
in jih odnaša s sabo.

Deževna zavesa se gosti.
Teža neba se sipa v potokih.
Ta dež ponoči ne spi.
Ta voda teče,
nje struge nimajo dna.

Sočutje je vstopilo tiho.
Sedlo je za mizo
in me vzelo
v svoje široko krilo.

Pestuje me,
gleda me v oči
in me boža.
Vame diha Odpuščanje.

Globoko vdihujem
in izdihujem.
Občuteno sem s Sabo.
Sprejeta,
objeta v svojem objemu
in v Močeh Kristusa.

Zvezdni prah me je oblil.
Na beli rjuhi
se zvijem v klobčič,
kot otročiček
v maternici Stvarstva.

Zvezdi prah me božajoče objema.
Češe mi dušo
in boža srce.
Otroške oči se smejijo.
Otroške oči govorijo.

O mavričnem loku,
o mlečnem obroku,
o bisernem ogrinjalu,
ki me ovija vase.
Zvezdni prah me božajoče objema.

Vsako jutro vzide novo sonce.
Mladost je povesila ramena.
Koža se tanjša.
Lasje se barvajo v sive odtenke.

Gube brazdajo napeta lica.
Korak postaja bolj premišljen.
A dihanje je enakomerno.
Dihanje daje utrip življenju.

Staranje mehko lega v prsi.
Mehko se dotika večnosti,
soja zvezd in jutranje zarje.
Vsako jutro vzide novo sonce.