Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sobota, 5. avgust 2017 @ 22:01 CEST
Uporabnik: Bardske strune
Pismenke, sporočilne slike.
Povsem drugačen jezik,
kot se ga učimo v naših šolah.
Poznan je Duši
in Iskalcu.
Razkriva se postopno,
ne vsakomur, poklicanim.
Spoznavanje je svojsko,
občutenje je pestro,
notranji vid
odkriva drugačno pokrajino.
sobota, 5. avgust 2017 @ 14:29 CEST
Uporabnik: Sasha Raven
Želiva, plesati v vroči si puščavi,
toda duši najini sta že sumničavi ...
Tam imela odmor bi za črni čaj,
ki ga natočil nama najeti bi točaj!
V puščavi tudi Največji se je postil,
ki nam veličasten nauk je zapustil ...
Že od nekdaj pri srcu ti je Sahara,
če zaideš daleč tam, te smrt prevara ...
V puščavi stvartsvo prosi za dež - neurje,
tvoja bela koža dobila kožne bi mehurje ...
Danes, prekleto Sonce to pripeka,
najljubša osvežitev mi je Sava Dolinka - reka ...
ponedeljek, 31. julij 2017 @ 11:04 CEST
Uporabnik: Sasha Raven
Zaželim, zjutraj, res vso ji srečo,
ko gledam, v postelji, jo še spečo!
Oblečem, na hitro, si še oblačila,
zvečer, spomnim se, sva se še slačila ...
Prišel za naju, tujca, je čas slovesa,
ptice pojejo pesem, v slovo, iz drevesa!
Ko srečam jo na cesti, ne bom je poznal,
vsa svoja občutja do nje bom kar odgnal!
Najbrž tudi ona ima že svojega zaročenca,
veselila njegovega poročnega se bo venca!
Čemu odvečne res vse te nam avanture,
živimo v ljubezni, vse do zadnje nam te ure ...
nedelja, 30. julij 2017 @ 20:20 CEST
Uporabnik: Bardske strune
Velik sinji kit
lahko nasede,
če plava preblizu obale,
če pride v plitvino.
Širno morje včasih prebudi
željo po kopnem.
Ocean se zdi brezkončen,
brezkončnost ti lahko postane enolična.
Takrat se spomni morskega dna,
nekje globoko pod morjem.
Pluj varno!
sobota, 29. julij 2017 @ 22:08 CEST
Uporabnik: Sasha Raven
Tiho, z lahnim korakom, odšla bova v noč,
ko na bližnjem zvoniku odbila ura bo polnoč ...
Ona in jaz, kot v Svetem pismu, sva le eno,
nikoli nisem ljubil tako, kot njo, prav nobeno ...
Še vedno obstaja kanček upanja na življenje,
pravi, da živi, z menoj, pravo moro - trpljenje ...
Na vsak način se trudim, da bi ji le ustregel,
na rečnem bregu, ob njej, se bom kar ulegel ...
Ne vem, pravi, da nikoli nikogar ni ljubila,
toda namiguje, da za kanček me je le vzljubila ...
Ob strugi vprašal jo bom, če bi se zaročila,
kajti z zelenimi, svojimi očmi, me je čisto uročila ...
sobota, 29. julij 2017 @ 19:35 CEST
Uporabnik: Bardske strune
Postavim se na svojo stran,
samo tako ga slišim.
Utrip življenja diha skozme,
pomirjeno, preprosto.
Utrip življenja diha skozme,
pluje oblake,
kodra bežečo reko,
steguje nadme veje stare smreke,
pleše metulja na travniku
in debeli pridelke na mojem vrtu.
petek, 28. julij 2017 @ 14:37 CEST
Uporabnik: Sasha Raven
Zdaj, ko ob meni, že dolgo več te ni,
tvoja poteza ta življenje mi greni ...
Mislil sem, da večno boš ob meni,
vsak tekmec, hrepeni po takšni ženi ...
Nikoli, v srcu mojem, ne boš zbledela,
spomnim se dneva, ko ob meni si zardela ...
Obljubil sem ti, da večno skrbel bom zate,
sedaj vonj tvoj le ostaja in spominja me nate ...
Dnevi ti pa kar v tri krasne mi bežijo,
cote moje te, na tleh mi kar ležijo ...
Izginila nekam si v neznano, brez sledi,
življenje moje to, pa iz dneva v dan bledi ...
četrtek, 27. julij 2017 @ 14:04 CEST
Uporabnik: Sasha Raven
Ta svet, nekega dne, se bo kar porušil,
Vsemogočni rečne struge nam bo izsušil ...
V morju pomrla vsa živa bodo stvarjenja,
ta svet dosegel nikoli ne bo pokorjenja ...
Kaj naj rečeva, sedaj, si še ob koncu - v slovo???
Poglej, Vsemogočni, delal, vse, bo kar novo ...
Ta svet in njegovo poželenje sta minljiva,
ne drezaj v dušo mojo, ki tako je že ranljiva!!!
Pojdiva v prekrasen, planinski ta nama svet,
nikoli utrgava ne Arnike, prepovedan to je cvet!!!
Tam uživala, najin zakon, bova vse do konca,
dokler župnija ne dotakne mrtvaškega se zvonca ...
torek, 25. julij 2017 @ 15:37 CEST
Uporabnik: Sasha Raven
Sprejmi pesem to, ki napisal sem jo zate,
boljše lepe besede te, kot pa ogrlice zlate ...
Veter ponesel, prelepo, to ti bo melodijo,
krvniki v ksiht, ne vem zakaj, se ji smejijo?
Najbrž ljubosumni kar na ta so hvalospev,
pripisati moram prelepi ji še, (njej), napev ...
A kaj, ko pa preostalo le še malo mi je časa,
pravijo, da glavo mojo zategnila bo lasa ...
Strah me je kazni, ki so mi jo kar naprtili,
vsi, tudi svojci in bližnji, so me zapustili ...
Komu predali bodo mojo, staro to kitaro,
ki vseskozi imel za ničvredno sem jo ''garo'' ...
nedelja, 23. julij 2017 @ 22:49 CEST
Uporabnik: Bardske strune
Peščena ura se ne ustavi.
Tudi, ko se razbesni nebo
sipki pesek gladko teče,
žgoča vest ga nič ne peče.
Mehurjaste garje
so se gnilo napihnile.
Jedkost iz škropilnic
že desetletja zaliva tla.
Vodna vila
si pod vrbo povija opečeno kožo.
Opazuje in posluša.
torek, 18. julij 2017 @ 20:30 CEST
Uporabnik: Bardske strune
Brezpomembnost je prosojna.
Kar je oblečeno v njeno srajčko,
je nevredno moje pozornosti.
Zame nima nobene vrednosti.
Zato je brez trohice
moje pozornosti,
zdaj in za vselej.
Shira, odide iz mojega sveta.
Tako premišljeno presevam svoje izbire.
Na tiste,
ki so me vredni
in na tiste, ki me niso vredni.
Na tisto,
kar me je vredno,
in na tisto, kar me ni vredno.