Odhajajo žarki sončne topline,
prihajajo dnevi mraza in zime,
čas ko bodo ledene sveče kraljevale,
nas pa na bele strmine pognale.

Čudovit pogled v bele planine,
bela opojnost bo vabljiva,
bodo smuči in sani kraljevale,
dih drznih nam bodo jemale.

A žival bo skrita v gozdu,
polje spalo in mirovalo,
le redke ptice poletele,
zimo za sovražno imele.

Je kraje ob Muri objela jesen,
v Prekmurju topolov je zapel,
ob brodu ki tam počiva,
hudournik v Muro se zliva.

Naj Prlekom kraje in ravnice,
krasijo narcise s pettjem ptice,
a mlin na Muri naj v polno melje,
iz spominov najlepše pripelje.

Zakaj bi sosed mejaš ne bil prijatelj,
nekoč se vprašal pisatelj,
saj mejeje so le za prepir,
med ljudi prinašajo nemir.

So lastovke na jug poletele,
V spominu svoj dom bodo imele,
Kraje kjer izlegel se je naraščaj,
Na pomlad se spet vrnejo nazaj.

Preletel je štrk Prlekijo,
Pomurje kot bi rekel adijo,
A na pomlad ko bo z nami,
S štorkljo kot je lani.

Že prvi sneg krasi vrhove,
Zima preganja v tople domove,
Ko ob toplem kaminu sedimo,
Se snežinkam veselimo.

Spet so štorklje od nas slovo vzele,
Tja daleč na jug bodo poletele,
Le gnezda za njimi so nam stala,
Ki zavetja so jim in dom dajala.

Se bo zimska pravljica začela,
Odeta v belo ponovno bo cela,
Ravnica na hribčku zvonik tam,
Doma je najlepše, ne želim drugam.

Tvojo nežnost poznam
vse tja do dna
svojega srca,
vem kaj si želiš,
čutim po čem hrepeniš,
a o tem ti molčiš.

Tulipane ti bom nabral,
posteljo tvojo z njimi postlal,
neskočno te ljubil,
rad te imel,
ker te poznam,
ker si moja in te imam.

Sonce tiho vzhaja
to nočno senco
na drugi konec
spet preganja.

Midva obstojiva,
drug drugega gledava,
le strasti, le strasti
neskončno si želiva.

Topla kava
in tvoji nežni poljubi
me spravijo ob pamet,
me tlačijo v valovanje
najine ljubezni,
ker rešpektiraš
s mojimi očmi.

Smrti rahlo nastavim
svoj pravi obraz,
lažno zvabim jo v past,
da jo oddaljeno opazujem,
s lažmi zalezujem.

Oddaljeni svetovi,
porušeni gradovi,
vse ostaja za smrtjo,
da prekinila bi klic,
klic na pomoč
vsako noč.

Kakor veter sprehodil
bi se čez borove krošnje,
čez to rumeno kraško polje
in tam na koncu vasi bi obstal,
zazrl se v ta čudoviti Kras.

Vihral bi borove veje,
vihral bi rumena polja,
igral se s oblaki neba,
kakor veter bi šepetal
svojo nežno pesem
kraški gmajni.

Ti si moje zlato,
obrisana s morsko soljo,
posuta s poletnimi zvezdam
širnega neba.

Si sonce občutkov,
eksplozija strani,
ko premikaš svoje prste
po mojem telesu,
po morski soli, veš dišiš,
kakor morje v soncu žariš.

Veter nežno je zavel,
skozi to poljano prešel,
a mi spati ni pustil,
dolgo v noč me šum
borovih vej je budil.

O, ti kraški svet,
ki iz mraka temnega
oživiš, svojo
čuječnost prebudiš,
dolgo v noč ne zaspiš,
budiš, o kraški svet, budiš me.

Ta droben,
s kamenjem obdan kraški
svet v mojo pesem
tiho je ujet.

V pesmi minevajo dnevi,
menjujejo se poletja,
prihajajo jeseni,
a vedno oživi v pesmi moji
ta droben, čuden kraški svet.

Čemu bi se v preteklost oziral,
pot v prihodnost si zapiral,
ni vse naklučje kar se bo zgodilo,
naj bo dobro ali slabo ponovilo.

Preteklost izginja, se megli,
kot ogenj k i na koncu le tli,
slika ki zgubila ves sijaj,
nihče ne vpraša le zakaj.

In v nov dan z optimizmom,
nam bo dal moči in energije,
a za tiste redke pesimiste,
vse dobro v dan naj se zlije.

jožek

Le kdo ni slišal o njem,
saj prihaja ob jasnih nočeh,
se nam skrivnostno smehlja,
ob vetru s sencami igra.

In mesec ima tudi skrivno moč,
je navdih zaljubljenih duš,
ko jim v noč kaže pot.
ob siju zvezd v čarobno noč.

Mesečina je prekrila vas,
le pes laja na ves glas,
v sencah vidi prikazni,
prežene jih do jutra, ni bojazni ...

jože.k

Oglej brezmejne poti zvezd,
neskončnih brez meja,
je tudi naših želja.

Kaj lepšega je kot nebo ponoči,
tisočero zvezd, utrinkov,
ko si nekaj zaželimo.

Modrina morja nas prevzame,
z vso lepoto nas objame,
potuje z nami v sanje.

O, Bog dragi
le moči mi daj, le moči mi daj,
da prehodim grenko pot,
da trnje na tej poti preskočim,
tebe za pomoč prosim.

Nikar se ne obotavljaj,
le pomagati mi skušaj,
ublaži bolečine,
ublaži strahove moje duše.

V brezupnem boju
kličem te o, Bog,
daj priskoči mi na pomoč,
prisluhni mojemu srcu,
ki te kliče v pomoč.

Kraška gmajna
v pozni zimi obnemi,
obdaja jo le sneg
in žalostni pogled v daljavi,
ko vrne se sreča spet nazaj spomladi.

Šepet tišine,
šepet bežajočih se ptic,
ki letijo v tople kraje,
zapuščajo te naše kraške gmajne.

Poletje toplo
naju je zapeljalo
do plaže in nazaj,
kjer risala sva
najin izgubljeni raj.

Ostalo je narisano
najino drobno srce
tam na mivki,
ob robu morja
je med valove
zaplavalo.

Smo se zgučali ka idemo na gemištek,
Vkuper znami de Pišteka,
Ma pejnez kak mačka buj.

Meu strica mu peneze dau,
Sam Bog ve de je jemal,
Trnok njemi za njim žal.

Ešče eno kučo njeme dal,
Vej zdaj že podrtija,
Ešče v hlejvi je pujcek.

V jutru, ko megla
uleži se na drevesa,
ko ovije čudna srca,
da skrije sledi
pretekle noči se spet
moj obraz ponovno rodi.

Spremljajo me stopinje
tam v daljavi,
ko tiho čas beži,
ko skrivajo se spomini
preteklih dni v jesenski megli.

Mar ni žalostno,
ko ti svet ne da
pesmi pisati,
ta vrtljivi svet
s pesmijo olepšati?

Mar ni življenje čudno,
ko ni ljudi,
ko ni ljudi,
ki brali bi tvoje pesmi?

Sebi pisati pesmi
je nesmisel,
tratenje časa,
izguba belega dneva,
temnih noči, ko tiho
prihajajo pesmi
iz mojega srca.

Nočne sence zbližujejo
tisto ranjeno telo,
očiščujejo hrepenečo
pesniško dušo.

Vse skrivnosti
lahkotno vrnejo se nazaj,
spustijo se med ljudi,
čakajo, da udarijo
iz vseh strani.

Obmolkne glas!
Utihne jezik vsak!

Črnilo se je razlilo po
belem listu papirja,
ko je duša moja tiho hrepenela
po nežnih in šumečih melodijah.

Hrepeneti...
Po jutranjem prebujanju in
nežnem pomežiku
popoldanskega sonca na nebu.

Hrepeneti...
Po črnilu in listu papirja,
ko pišem zadnji stih svojih
novih poezij, a sladkih iluzij.

Tiha meglena pokrajina
v tančico skrivnosti zavita se
postavi pred loškega slikarja,
da jo na platno naslika.

Čudoviti kraški svet podobo
na slikarjevem platnu dobi,
ko nežno čopič loškega
slikarja po platnu drsi.

Slikar slika deželo loško
onkraj Snežnika pa vse do
Javornika in od Planinskega
do Cerkniškega jezera,
ko se mu pogled po čudoviti
deželi nespretno izmika.