Na internetu sem našla takšnole razlago kaj je meme ali po slovensko mem:

Fenomen širjenja idej je imel v zgodovini različne oblike, prilagajal se je različnim družbeno-kulturnim okoljem in deloval na različne načine. V mnogih primerih je ta okolja tudi odločilno spreminjal. Njegovi učinki so raznoliki in odvisni predvsem od načinov in namenov širjenja. Širjenje ideje - njen uspeh biti sprejeta s strani čim večje množice ljudi, ter njena vrednost - njena resničnost, njena politična, znanstvena, ekonomska, družbena ali etična izjemnost nista nujno povezani.

Ideja nikoli ne stoji sama zase. Njena vrednost se pokaže samo v odnosu do okolja v katerem se širi. Učinek ideje se oblikuje v procesu širjenja in končni naselitvi le te v človekovih možganih.

Neka davna avtobiografska zgodba črnskega pisatelja, katerega ime ni znano, govori:

V plemenu, iz katerega se je rodil in v katerem je odrasel, je bilo ne samo dovoljeno, temveč tudi sprejeto, in lahko bi rekli uzakonjeno, da so sinovi svoje matere, ko so dosegle petdeset let, metali krokodilom. Taka naloga je zadela tudi bodočega pisatelja.

Mater je imel rad in smilila se mu je, kakor pripoveduje, toda zakon je zakon, ni ga kršiti, čeprav se ti njegova izpolnitev upira. In tako je prišel dan, ko si je mater naložil na hrbet in odšel z njo na strašno pot. Mati je seveda vedela kaj jo čaka. Jokala je, jadikovala in govorila sinu: »Zdaj nosiš ti mene to kratko pot v grozno smrt, jaz sem te nosila v sebi devet mesecev za v življenje. In vzredila sem te in to mi je zdaj plačilo.« In še in še je jadikovala v obupu in nepopisnem strahu pred pošastnimi krokodiljimi žreli. Bodoči pisatelj se je boril sam v sebi; če se usmili, bo v vasi zasmehovan v svojem rodu, če pa meter izroči ostudni smrti, ne bo imel več miru sam v sebi.

»Mir je osebni občutek« vedno poudarja moj učitelj.

Tudi tvoja ljubezen in resnica je tvoj osebni občutek,
ljubezen, mir in resnica pa niso daleč drug od drugega,
ampak nasprotno celo izhajajo eden iz drugega,
se prepletajo znotraj tvojega srca,
se plemenitijo in ves čas poglabljajo.

Ali jih tudi ti skozi svoj dih
prav zdaj v tem trenutku čutiš in poglabljaš v sebi,
pa zase veš izključno le ti.

Seveda se tam prepletajo tudi vsi tvoji drugi občutki,
vendar jih za zdaj pustiva ob strani, ker niso toliko pomembni.

Zdajle mi je pred oči prišla Leonardo Da Vincijeva slika človeka,
ki ga obdaja krog.

Piše: Joša Medved:

Janezek je bil edinček, saj je njegov oče odšel še preden bi ga Janezek lahko rabil kot očeta, vzornika in vodnika. Zapuščen edinec pa pomeni ne samo nesposobnost ozirati se na druge in deliti z njimi, temveč tudi določene prednosti: nikogar ni, za kogar bi se bilo treba pretvarjati. Postal je egoist, ki je sam vedel, koliko je vreden, ne da bi bil odvisen od ocene soljudi. Zanesel se je lahko sam nase in sčasoma si je postavil svoja lastna merila in vrednostni sistem. Razvojna pot je bila sicer daljša in počasnejša, a naučil se je vztrajnosti. Bilo mu je komaj petdeset let, ko si je ozavestil škodljivost globoko vkoreninjenih vzorcev, kot na primer o zdravju in ljubezni.

Ko mu je bilo šest let, je nekega dne po nesreči skočil na šivanko, ki se je zataknila v razpoki lesenega poda in vsa je izginila v peti. Janezkov stric je bil na srečo zdravnik in pripravil je vse potrebno za operacijo. Ko pa je narkoza, ki so jo dali Janezku, že zdavnaj popustila, so mu pričeli pri polni zavesti izrezovati šivanko, katera je potovala ob kosti v globino. Ker so Janezku zvezali obe roki skupaj pod operacijsko mizo, je od bolečin tako tulil in se zvijal, da je z njim vred poskakovala tudi miza. Nikoli ni mogel tega pozabiti in poslej si je v teku vsega življenja poškodoval vedno isto nogo, da bi vsaj naknadno lahko predelal takratno travmo.

Piše: Miro Šter

Pred kratkim sem doživel čudovito izkušnjo, ki bi jo rad delil z vami. Opažam, kako se ljudje vedno obremenjujejo s starostjo, no in če sem odkrit, sam nisem pri tem prav nobena izjema. Star sem šestinštirideset let in včasih sem bil mnogo bolj zadovoljen s svojim videzom kot danes.

Nekega dne, ko sem končal s svojim ritualnim jutranjim britjem in sem še nekaj časa v ogledalu iskal zgrešena mesta, ki jih nisem dobro obril, sem kot običajno opazil gube na obrazu in sive lase na glavi. Povsem jasno mi je bilo, da se moje telo zagotovo stara. Potem pa sem za trenutek počakal in se še enkrat zazrl v svojo podobo v ogledalu. Zgodilo se je nekaj čarobnega. Opazil sem, da se moje gube zdijo bolj kot smejalne črtice in da moje oči sijejo z radostjo in lučjo. Pogledal sem še globlje v tiste oči in videl svojo lastno dušo kako se mi prijazno in ljubeznivo nasmiha. Takrat sem spoznal, da čeprav se moje telo stara, je moj duh z vsakim dnem mlajši. Spoznal sem tudi to, da ne glede na to, kako staro postane moje telo, še vedno bom lahko izbiral in delil ljubezen in radost, ki resnično naredita življenje vredno živeti.

Na svetu je veliko vojn, ker nekateri deli družbe ne marajo početja svojih sosedov. Neka država je nesrečna zaradi početja druge, tudi verske skupine skušajo drugim vsiliti svoj ideal.

Vsak od vas se je rodil z odločitvijo uporabe svobodne volje. Imate možnost svobodnega odločanja. Za vse vas, ki pravite "Ni mi všeč način življenja mojega soseda", ali ste kdaj pomislili na to, da lahko tudi on razmišlja enako v zvezi z vami? Vseeno vam dopušča nadaljevati z vašim življenjem, medtem ko se vi pritožujete in protestirate čez njegovo življenje.

Niste se rodili zato, da ste enaki, niti dve duši nista isti, vsakdo izmed vas ima edinstveno mesto na zemljskem nivoju in s tem tudi edinstveno življensko pot.

Človeštvo ne more napredovati, dokler je toliko poudarka na pritoževanju drugih ali povzročanju konfliktov v družbi. Šele ko bodo ljudje resnično razumeli, da je treba pustiti preteklost za seboj, bodo lahko napredovali.

Ko bo človeštvo razumelo, da je imelo vsako bitje, vsaka duša na zemeljskem nivoju, svobodno voljo in bi lahko IZVRŠEVALA svojo svobodno voljo, ne bi bilo nobenih konfliktov.

Piše: Bernarda Pavko Prava

Namenjena na Štajersko sem na avtocesti prepoznala avto dobre znanke, ki jo že dolgo nisem videla. Star avto je prav izstopal od ostalih. Barbari sem hupala, ji mahala in se smejala, medtem ko je ona ostala vsa osredotočena na vožnjo. V takem avtu je res dobro, da si ves prisoten, sem pomislila in odpeljala naprej. Ko sem se čez nekaj ur vračala v izjemni nevihti, sem pred sabo spet zagledala Barbarin avto v prav počasni vožnji. Med ulivanjem dežja sem ustavila pod nadvozom in jo poklicala po telefonu.

Na avtocesti tako dežuje, da sem kar ustavila, je rekla. Že pred urami mi je avto nagajal, pa so mi pomagali na cestninski postaji, da sem lahko pripeljala do serviserja v bližini, je hitela pripovedovat. Saj ne vem, ali naj kupim nov motor ali nov avto...
Upam, da avto, mi je ušlo, verjetno zato, ker je Barbara o novem avtu govorila že pred dvema letoma. Denarja ima več kot dovolj, vendar finančno že leta podpira odrasle, sicer uspešne otroke.
Tele posvetitve Svaha so pa res izjemne, je rekel Zvone, ko sva končala seanso, rad bi se naučil teh tehnik zdravljenja. Ljudje, ki prihajajo k meni po pomoč, imajo velike težave in čeprav s svojimi načini pomoči dobivam res dobre povratne informacije, bo tole krasna dopolnitev.
Fino, sem rekla, čeprav sta njegova stavka na en način bila klicaj. Ta prijatelj ima namreč trenutno eno zoprno diagnozo, misli pa na druge ljudi, ne nase.

Piše: Barbara Novak Škarja

Volja je po svoji naravi čista življenjska energija, ki izvira iz našega višjega jaza in je temelj naše individualnosti. Kot nekakšna živa elektrika se nenehno pretaka skozi celo naše bitje in nas giblje. Kako se bo volja gibala skozi nas, je odvisno od miselne, čustvene in fiziološke strukture naše osebnosti. Zato volja skozi vsako človeško bitje dobi svoj lasten izraz.

Volja in njeni obrazi

Mehanska volja - volja navad
Večina ljudi v življenju uporablja samo mehansko voljo - voljo, ki omogoča preživetje. Živijo kot avtomati: zjutraj vstanejo, zajtrkujejo, gredo na delo, imajo kosilo, še malo delajo, nato sledi večerja, televizija in spanje. In tako iz dneva v dan, iz tedna v teden ... Večina njihovih dejanj je stvar navade in delujejo vedno na enak način. Tudi njihovo miselno in čustveno življenje je vklenjeno v vzorce, ki se povečini samo ponavljajo. Ko je vzorec preživetja enkrat vzpostavljen, se ne spreminja več oziroma se spreminja zelo malo.

Fiziološka volja - volja čutov in čustev
Jok novorojenčka je prvi izraz fiziološke volje, katere namen je odstraniti iz življenja vse, kar je neprijetno. Večina ljudi se v življenju nikoli ne dvigne nad ta nivo. Njihova volja služi izogibanju neprijetnostim in ustvarjanju ugodja. Ko začutijo, da jih nekaj privlači, "jokajo za tem" in mislijo, da brez tega ne bodo mogli živeti. Da bi se izognili občutku nelagodja, nekateri ljudje posežejo po pijači, alkoholu, tobaku ali se predajajo spolni zasvojenosti, zasvojenosti s hrano in podobno. Vse to jim otopi čute, tako da se ne zavedajo nelagodja. Hkrati pa prav te razvade uničujejo in paralizirajo zametke volje. Fiziološka volja je podvržena diktatu čutov in čustev. Kakršno koli nelagodje, ki mu skušamo ubežati tako, da se izogibamo odgovornosti in krivimo za svoje stanje druge, devitalizira našo voljo. Ko se človek enkrat preda tem razvadam, zelo hitro postane njihov suženj in izgubi občutek, da ima možnost izbire.

Piše: Joša Medved

Vsakdo si hote ali nehote ustvari svoj sistem vrednot, katere si prizadeva doseči v življenju. Za nekoga je pomemben denar, za drugega ljubezen, za tretjega ego itn. Načeloma bi lahko razdelili ljudi na dva dela: večji del si vse življenje želi predvsem tisto, česar nima, manjši del pa je zadovoljen s tistim, kar ima. Prvi so najmanj srečni, drugim pa tudi vedno nekaj manjka, a ne vedo točno kaj. Najzanimivejše je dejstvo, da se vsi v polni meri šele takrat zavemo pomembnosti kakšne vrednote, ko smo jo ravnokar izgubili. Ena teh vrednot je nedvomno zdravje. Po izgubi nastane panika in zaman si prizadevamo izgubljeno nadoknaditi, kupiti, prenašati odgovornost za izgubo na druge. V glavnem vse preostalo življenje tečemo za vlakom, ki je že odpeljal.

Z dozorevanjem in rastjo osebnosti poizkušamo izpopolniti svoj sistem vrednot, ga uravnotežiti in uskladiti, da bi dosegli čim večjo harmonijo in notranji mir. Iz bolečih izkušenj spoznamo svoje napake in jih bolj ali manj uspešno popravljamo vse življenje. To je šola življenja. Žal nobena druga uradna šola ne posreduje znanja o najpomembnejših stvareh v življenju. Že od rane mladosti se obremenjujemo s kopico nepomembnih podatkov, katere bi lahko dobili iz vsakega računalnika, zapravljamo po nepotrebnem čas, energijo, denar in življenje, ne da bi se zares naučili nečesa, kar je potrebno za napredovanje posameznika in vrste. V naravi pa je tako, da ko preneha napredovanje, takoj prične odmiranjke.

Ljudje radi kot papige ponavljajo,
da ima vsak človek svojo pot,
pri tem pa obilno pozabljajo,
da je prav vsak prišel iz maternice svoje matere
in da se bo zemeljska pot,
prav za vsakega od nas končala
nekje na nekem pokopališču.

To je tvoj pravi začetek in pravi konec tvoje zemeljske poti
in med temi začetki in konci teh naših poti
ni nobenih razlik, mar ne?

Vsak ima svobodno voljo,
da s svojim življenjem počne kar mu je ljubo,
ampak vse poti, ki ti ne dajejo odgovora na vprašanje:
od kje si prišel,
kaj tu počneš
in kam boš po svoji fizični smrti odšel,
te lepo vračajo spet nazaj na tvoj začetek
na začetek tvoje labirintne zemeljske poti,
v tvoja ponovna prerajanja in ponovne popravne izpite.

Glas mi je prišepnil, da je v mojem primeru, če želim, da se mi želja izpolni, potrebno izpolnjevati tri P-je. To pa so:

ponižnost, potrpežljivost in poslušnost.

Ponižnost do božje volje, saj če pogledam nazaj, je bilo res vse prav, kot se je zgodilo, če z željami nisem izsiljevala. Ko pa sem na vsak način molila in prosila, naj mi izpolni željo, se je pa tudi zgodilo, da mi izpolnitev želja ni prinesla zadoščenja, niti veselja, kaj šele sreče, v smislu, kot sem pričakovala. Imela sem napačno predstavo, napačen vpogled v stvari, ki sem si jih želela. Nisem vedela za določene podrobnosti, ki so del tega, kar sem si želela, spregledala sem slabosti, saj nisem kot On imela celotnega vpogleda k stvari. Ko sem se jezila pred leti na Boga, da mi ne izpolni želje, da naredi po svoji volji, sem kasneje videla, da mi je bilo prihranjeno mnogo bolečin. Dobila sem možnost, da sem rasla v miru in njegovi svetlobi. Kaj pa sedaj, ko imam nekaj izkušenj, ko gledam nazaj, kako mi je izpolnjeval želje, ko sem ga prosila na način, da mi izpolni mojo voljo. Kaj sedaj? Koliko je močna moja želja, se moram vprašati? Vem, da nisem še tako duhovno zrela, da bi popolnoma zaupala v Njegovo voljo in se mu predala. Vem, da se moram še mnogo naučiti, a počasi grem naprej in se učim. Torej, razmišljam, kaj sedaj. Bogu povem za željo. Rekla sem povem. A sem odkrita do sebe in Njega, ne vem? Mislim, da ne. Prosim ga, naj mi izpolni željo. Pa se na tiho vprašam: je to prav zame, mi bo izpolnitev želje prineslo srečo in veselje? Je tisto, kar si resnično želim ali spet ne vidim tistega, kar "paše" zraven. Seveda ne vidim, vidi On od daleč, tako, kot vidi celoto. Ampak, joj. Jaz bi vseeno…. Prosim te v molitvi, da urediš Ti s to mojo željo. Lahko pa mi jo odvzameš, če meniš, da je Tvoja volja drugačna in da so Tvoji načrti z menoj drugačni.

Spominjam se, da sem kot otrok velikokrat naredila nekaj, potem pa zbežala. To je bilo kot neka nagonska sila, ki me je potegnila stran, da se zaščitim, pred posledicami. Beg kot nemoč, kot boj za obstanek, pa se pri odraslemu človeku kaže kot neodgovorno ravnanje. Tak posameznik se ni pripravljen soočiti s posledicami svojih dejanj. Če je delal nekaj slabega, se želi izogniti, tako da zbeži, če je delal dobro, nima samozavesti in je prestrašen, da morda pa le ni tako dober kot misli, da je.

Mnogo je danes zakonov, ko se partnerja ne moreta dogovoriti o skupnih stvareh, pa gresta raje narazen. Nič ni bolj preprostega kot oditi, z novo osebo bo sigurno bolje, me bo bolje razumela in bo po "moje". Tako razmišlja veliko zakonskih partnerjev, zapusti družino in živi z novim partnerjem "od začetka". Vsa zgodba pa se kmalu ponovi. Ponovno je taka oseba soočena z preprekami, nalogami, ki jih mora rešiti, na način, ki ni enostaven. V delo je potrebno vložiti nekaj truda, ljubezni, potrpežljivosti in sprejemanja. Razlika je le v tem, da je naloga, ki bi jo morali opraviti že prvič, v družini, s partnerjem, tokrat težja, čeprav na začetku ni bilo videti. Ali bomo spet zbežali?

Tako nekako potekajo ločitve družin, ki jih sestavljajo nezreli, odrasli, neodgovorni ljudje, posledice pa nosijo otroci, ki so prepuščeni enemu partnerju, ter k drugemu hodijo le občasno, če imajo srečo.

Ljudje radi govorijo okoli, da ima vsak človek svojo resnico.

Res jo ima. Vzemiva primer:

Trije ljudje iz različnih krajev si telefonirajo in se pogovarjajo o vremenu.
Onemu, ki je na obali morja sije sonce,
drugemu, ki živi v notranjosti dežele pada dež,
tretji pa naj bo recimo slep od rojstva in neba nikoli niti ni videl,
niti si ga ne predstavlja kako izgleda, ampak sodeluje v razpravi,
kajti tudi on je že kdaj bil moker od dežja.
Zdaj kakšen smisel ima,
da drug drugega prepričujejo,
kdo od teh treh ima glede vremenske resnice najbolj prav,
če pa ima vsak svojo takšno, ali drugačno sliko in izkušnjo.

Še bolj bizarne so primerjave očividcev nesreč,
kjer so njihove trditve ob videnju istega dogodka popolnoma različne.

Približno podobna so tudi razpravljanja razpravljavcev
o resnici, o biti, o Bogu, o miru,
kjer so vsi razpravljavci hudo radi pametni kar se da.

SSKJ pravi, da je zamera trajnejši negativen odklonilen odnos do koga, zaradi njegovega neprimernega žaljivega ravnanja.

Poglejva najprej od kje izvira neprimerno žaljivo ravnanje nekoga?

Seveda iz njegovega egoizma,
koristoljubja v svojem polnem razkošju.

In kaj je tisto, kar je v tebi, ali pa meni zaradi žaljivega ravnanja prizadeto?

Spet tvoj ali moj egoizem v svojem polnem razkošju.

Ne pozabiva da se podobne energije privlačijo.

Niti žaljenje, niti užaljenost nista pozitivni energiji,
ampak negativni.

Sam Bog ve, zakaj ljudje tako ljubijo negativne energije žaljenja,
ampak tvoje žaljenje ti nedvomno zapira vrata tvojega srca,
zapira ti vrata v vibracijo tvojega svetega duha.

Vsi hrepenimo po sreči.
Sreča je tvoja osnovna naravna potreba
in ti imaš vso pravico do nje.

In ta tvoja sreča,
se ves čas skriva znotraj tebe,
dokler ne prideš v harmonijo sam(a) s seboj,
takrat pride iz globin tebe na tvojo plan.

Za notranjo harmonijo pa večina ljudi
nima časa, nima časa poglabljati se vase…

Ker večina ljudi misli,
da je poglabljanje vase
ena navadna neumnost,
zato je večina ljudi nesrečnih.

Bil je čas kosila, jaz pa sem se iz službe lačen vrnil domov. Ni mi ostalo veliko časa, ker so me še naprej čakali opravki, zato sem zelo na hitro pripravil ostanek pizze, ki mi je ostala od prejšnjega dne in jo na krožniku položil v mikrovalovno pečico. Skoraj sem že pritisnil na gumb za peko, ko je na vhodnih vratih pozvonilo. To mi ni bilo všeč. Bil sem lačen, mudilo se mi je, na vratih pa bi lahko bil kdorkoli. Malo sem počakal in upal, da ne bo pozvonilo vnovič, a sem kmalu spet zaslišal zvonec. Odšel sem k vratom in pogledal skozi malo odprtinico. Neznanec. Vseeno sem odklenil in odprl. Pred menoj je stal moški, kakšnih štirideset let, visok, a zguban in razcapan, neobrit, z žalostnim pogledom.

Prijazno me je pozdravil:
»Dober dan, gospod ali mladenič, saj ne vem kako naj vam rečem.«

Ocenjeval sem ga in si ob tem mislil vse mogoče. Bo podstavil nogo med vrata, stopil noter in me oropal? V mislih sem že prebiral mastni tisk na prvi strani časopisja. Morda pa je klošar, ki prosjači za denar?
»Prosim, kaj želite,« sem mu odgovoril z grenkim nasmehom. Tudi on se je žalostno nasmehnil in nadaljeval:
»Imaš mamo doma?« Tok mojih misli in vprašanj je tekel naprej. Le kaj hoče? Potem sem zagledal belo vrečo, ki jo je držal v roki. Bila je polna, a nisem ugotovil, kaj je bilo v njej. Zaključil sem, da je pač na vratih spet nek slab prodajalec in mu namenil enega tistih pogledov »zelo rad, ampak žal mi je...«.
»Ne, ni je doma.« sem odvrnil.

O ljubezni je pri ljudeh,
vsepovsod mnogo preveč besed
in veliko premalo srčnih frekvenc....:)

Vse to vesolje je en sam spekter svetlobe in zvoka,
prav tako vsi planeti, Zemlja, narava, ti in jaz.

Tvoja ljubezen je spekter tvojih srčnih vibracij,
ki jih lahko zaznavaš kar naprej z dna svojega srca.

Vprašanje je, ali ti jih in zakaj ne????

Večina ljudi preprosto tega ne zna,
kajti nihče te tega ni učil,
kako se odpreti samemu sebi,
kako se odpreti tej ljubezni,
ki se nahaja znotraj tebe,
kateri eni rečejo tudi Bog.

Včasih se ti odpre
ob poslušanju tebi čudovite glasbe,
včasih se ti odpre ob gledanju
tebi čudovitega sončnega zahoda,
ali pa se ti odpre ob gledanju kakega čudovitega filma
in ko to svoje poslušanje ali gledanje ponoviš,
ugotoviš, da tega fantastičnega občutka ni več,
kot kake čudovite sanje, ki si jih enkrat sanjal(a)
a se nikoli več ne ponovijo.

V Sloveniji šolamo veliko ljudi na mnogih področjih, imamo mnogo pomembnih in uglednih strokovnjakov na področjih matematike, fizike, kemije, biologije, anatomije, zgodovine, slovenske literature itd. Vendar obstaja učenje, ki se ga skoraj nikoli ne učimo. Ne najdemo ga v učnih programih javnih šol, skoraj nikoli ni omenjano v zdravstvenih šolah in zelo redko na univerzah. Je verjetno najpomembnejše učenje in ga zelo pogrešamo v naši družbi. Kaj je to? Učenje etike.

V Sloveniji se tako otroci kot odrasli ne učimo etike. Nihče nas ne uči odkritosrčnosti, poštenosti ali sočutnega delovanja. Posledice pomanjkanja učenja etike v šolah se poznajo na celotnem narodu, sledimo in dosegamo cilje brez uporabe ustrezne etike.

Tako se dogajajo Orioni. Svetovno znan je primer Enrona, družba je v želji po lastnem dobičku prevarala celotno deželo in se okoristila na račun ljudi. Ni se zgodilo zaradi pomanjkljivega kapitalizma ali pomanjkanja iznajdljivosti ali tehnološke nesposobnosti. Zgodilo se je zaradi nesposobnosti delovanja ljudi, nesposobnosti osnovnega etičnega delovanja.

Piše: Vesna Periček Krapež

Prihaja čas poletnega počitnikovanja - čas, ko se bo večina ljudi premaknila iz stalnih bivališč in odpravila bolj ali manj oddaljenim ciljem naproti. Potovati! Nekateri si želijo obiskati eksotične, oddaljene kraje, drugi pa jo mahnejo kar v bližnjo sotesko, v skrite kotičke narave, ki jih je treba šele odkriti. Nekatere pa vleče navzgor, v gore, kjer sta zrak in studenčnica nasitna hrana, nebo pa tako blizu, da jasno razločiš njegov sijoči nasmeh, in vse skale skrivnostno žarčijo ... Druge spet vabi k odprtemu morju, v širno modrino, za katero se zdi, da šepeta večno modrost o enosti vsega z vsem ...

Potovanja so izraz človekovega hrepenenja: na potovanjih išče nekaj, kar mu manjka, da bi bil zadovoljen in se počutil izpolnjenega, čeprav le sluti, kaj na bi to bilo. Na potovanjih se odmakne od vsakdanjega in običajnega življenja, od vsega, kar ga bremeni, da si oddahne, si odpočije in se umiri. In morda doživi notranjo spremembo, ki si jo želi.

Piše: Robert Linar

Precej je dandanes ljudi, ki se počutijo kot sužnji svoje usode. Vrtijo se v začaranem krogu nezadovoljstva, strahu, depresije…

Če smo se odločili, da ne bomo več navadni ljudje, sužnji usode, ampak njeni gospodarji, moramo vedeti, kaj se bo z nami dogajalo, moramo razumeti, v kaj se sploh podajamo. To učenje bo kapljalo postopoma, da ga bomo lahko prebavili in sprejeli.

Kar precej različnih razlag o našem obstoju, vesolju in Bogu obstaja na tem svetu, toda če se poglobimo vanje, bomo videli, da so si zelo podobne - le različne besede so uporabljene - kar pomeni, da je resnica zares ena sama, da pa si jo lahko vsak interpretira po svoje. Različne besede lahko razumemo, ko se naučimo začutiti energijo, ki stoji za njimi, ko beremo med vrsticami, da se tako izrazim. In že smo pri zavesti - kajti razumeti neko izkušnjo in njen opis nekoga drugega je nemogoče, dokler nimamo mi sami te izkušnje. Zavest pa ni nič drugega kot razumevanje, ki smo si ga pridobili iz izkušnje.

Pot, ki vodi do razumevanja in ki nam omogoča, da se napolnimo z energijo in življenje začutimo v polnosti, je sprejemanje.

Kdor iz sebe izžareva toplino, ljubezen in mir
je osebnostno in srčno visoko razvit,
kdor se pa ob vsaki malenkosti razburi in jezi,
kdor išče v drugih same slabosti,
je precej nizko na svoji notranji poti rasti.

Tako preprosto je to, kar se jeze in duhovnosti tiče.

Tvoja jeza je vse razkošje tvojega egoizma
in to v vsej svoji veličastnosti.

Si se danes že kaj na koga razjezil,
si že s kom imel konflikt?

Tvoja jeza ima podobno vibracijo kot tvoj strah,

samo, da je pri tvojem strahu ta vibracija
usmerjena navznoter v tvojo notranjost,

pri tvoji jezi pa je iz tvoje notranjosti
usmerjena navzven,
ponavadi na koga, ki ti je podrejen,
ali se ne more braniti pred tvojimi verbalnimi napadi.

Piše: Robert Linar

Na naš odnos do življenja močno vplivajo zadnje ure poroda in prvih nekaj ur po rojstvu. Neizmerno pomembno je, kako so z vami ravnali ob rojstvu, saj lahko to v celoti nadzoruje vaše življenje od tistega trenutka naprej. Lahko vas omejuje ali osvobodi, lahko postanete umsko omejeni ali pa inteligentni, ustvarjalni ali leni, notranje močni ali šibki… Če veste in v celoti razumete, kako je potekalo vaše rojstvo, boste lahko sprostili veliko blokad, ki so vam do zdaj onemogočale, da bi bili v življenju uspešnejši in zadovoljni.

Če se bodo otroci še naprej rojevali na tak način kot do zdaj, se bodo v družbi še naprej ponavljali stari vzorci. Dojenčki bodo že ob rojstvu negativno določeni, saj bomo v njihove ume vnašali svoje strahove in predsodke, posledica tega pa bosta še večji nemir in zmeda, kot ju že danes srečujemo skoraj po vsem svetu. Če bi spremenili in izboljšali postopek rojevanja ter mu namenili dovolj pozornosti, bi se naslednja generacija soočala z neprimerno manjšim številom težav, saj se ljudem že ob rojstvu ne bi bilo potrebno soočati s travmami.
Nikakor ne smemo podcenjevati pomena, ki ga je imelo za nas naše rojstvo. Vse, kar se nam je zgodilo v prvih nekaj urah življenja, je nedvomno najmočneje vplivalo na to, kar smo danes. Toda, čeprav je bilo vaše rojstvo še tako travmatično, lahko te negativne izkušnje k sreči spremenite.

Pisala je besede iz svoje tišine…
Pred njo se je odpiral horizont zvenenja.
Ni vedela, da med tem Hudič rogovili,
opravlja svoj posel in spletkari.
Besede so polnile površino prostornine,
besede so se razraščale iz misli v stavke,
ki iščejo resnico, a resnice ni bilo videti nikjer,
ker se je polno Egov zbiralo okrog Hudiča.
Ob Hudiču je imel Ego svoj sedež.

Njene misli in besede je poganjal atom,
tisti majhen, neznaten delček, ki je čutil,
da ga bo notranja sila duha raznesla.
Pod njim je bilo breztalno brezno teme,
v njem duhovna nevihta besed.
Ego se je prepriral z drugim Egom.

Vsak ego je igral na karto ljubezni do sebe
iz najgloblje zavesti duhovne avanture.
Ego bi lahko bil tudi duh žareče rastline
z vzvišeno idejo, da sonce ljubi samo njo.
Ego bi lahko bil drobno pšenično zrno,
ki kali pozimi prepričan, da kali poleti.
Ego bi lahko bil vreča lahke slame,
ki misli, da ima velikost in težo gore.
Ego bi lahko bila tudi kašča polna krhljev,
ki misli, da je učenjakova butica.