Včeraj popoldne se je moja hčerka vrnila iz šole vsa nasmejana in se napotila naravnost v svojo sobo, celo ne da bi me poljubila, kar ponavadi nikoli ne pozabi.
Kaj jo je tako navdušilo? Ko celo po eni uri ni prišla iz sobe, sem se neopazno približal in pokukal skozi priprta vrata. Osvobodila je svojega majhnega zajčka iz kletke, kjer se je hranil z listom zelene solate in vodo iz banjice. Naredila je tudi majhen železen voz, v katerega je vpregla zajcka. Zajec je izgledal kot kaksna stara vprezena žival.
'' To je pa res čudno, ''sem si rekel, ''moja hčerka se sploh ne meni za dolgouščevo družbo.''

Zajček, sicer navajen ljubezni in ljubkovanja, je bil obravnavan s čisto objektivno znanstvenega stališča. Vsake toliko časa je napolnila vozicek s peskom in prodniki ter vščipnila Bunnya. Potem je opazovala vsako njegovo reakcijo, tudi najmanjšo in jo zapisala. Ubogi zajček je nekaj časa uspešno premikal voziček s kratkimi skoki, potem pa je postala teža prevelika in zajček je postal okoren, dihanje se mu je pospešilo, začel je tudi skrtati z zobmi. Voziček se ni premaknil niti za centimeter več in ščipanje je postalo brezuspešno. Hčerka je vzela zvezek in zapisala težo 400 gramov. Številko je povedala ponosno in naglas.
Odločil sem se, da posredujem: ''Ali mi lahko poveš, kaj delaš? ''

Piše: Franc Rozman

Človek doživlja svoj razvoj in napredek predvsem na osnovi dogajanja v miselnem svetu. Ustvarjalnost in zavedanje kot rezultat miselnega sveta je omogočila človeku tako pomembno vlogo v stvarstvu in takšno prednost pred živalmi. Če je tako, se napore zanesljivo splača vlagati predvsem v razvijanje in širjenje miselnega oziroma duhovnega sveta.

Če je tako, bi morali ljudje imeti več navodil, kaj naj delamo, da bomo ustvarjalni in duhovno poglobljeni.

Verjetno bomo za krepitev telesa skrbeli s telesno rekreacijo, za krepitev duha pa z duhovno rekreacijo. Energijo, s katero razpolagamo, moramo smiselno porazdeliti deloma na fizične, deloma na miselne oziroma duhovne aktivnosti.

Pomena miselnih aktivnosti se zavedamo vsi. Veliko sva govorila o ustvarjalnosti. V sodobnem svetu za miselne aktivnosti pogosto uporabljamo tudi izraz "meditacije" in "viharjenje možganov" (brain-storming). Indijci uporabljajo "jogo", poznamo pa še mnogo drugih načinov za vzpodbujanje miselnih aktivnosti.

Mnogo raziskav je že pokazalo, da ljudje, ki imajo radi sebe, živijo bolj srečno in polno življenje, imajo večje samozaupanje, ustvarjajo boljše odnose z drugimi ljudmi in na splošno živijo bolj kvalitetno od ljudi, ki nimajo radi sebe.

Kako sploh ugotovimo, če se imamo dovolj radi?

Kot prvo, kar moramo storiti je to, da ne kritiziramo samih sebe. Morda je to najboljši pokazatelj tega, ker je vedno najtežje ne kritizirati sebe in svojih postopkov. Večkrat imamo vtis, da je večina ljudi bolj naklonjena kritiziranju drugih in hvaljenju samega sebe, je resnica ravno nasprotna.
Težko nam je izdvojiti oz. ozavestit vzorce in slike, ki jih nosimo v sebi in katere so pogosto negativne.

Na drugi strani pa ljudje, ki imajo radi sebe, ne mislijo o sebi, da so leni, suhi, debeli, nespretni, nezaželeni, nevredni, neumni, itd. Oni enostavno razmišljajo o svojih pozitivnih lastnostih in na tem pozitivizmu gradijo svojo oceno in lastno samozaupanje.

Piše: Franc Rozman

Materialnost
Pomen materialnega sveta, našega fizičnega telesa v njem in namen religij.

Najin razgovor je prav zanimiv. Že kar nekaj časa razpravljava o naših, človeških lastnostih. Občutek imam, da sva o človeku povedala že vse, pri tem pa našega fizičnega telesa skorajda nisva omenjala. Človeka sva opisala s pojmi ustvarjalnost, zavedanje, svoboda, dostojanstvo. Naših rok, nog, glave in še česa pa nisva omenjala. Včasih je videti tako, kot da je naše telo le manj pomembna embalaža naše duhovnosti.

Ljudje imamo res težave pri prepoznavanju naše duhovnosti. Kadar želimo reči, kako dober je nekdo, ne omenjamo njegovih duhovnih vrednot, zato rečemo, "kako dobro srce ima", pri tem pa se zavedamo, da njegovo srce nima nič opraviti z njegovo dobroto. Njegovo srce je le črpalka, ki po telesu poganja kri. Izgleda, da je bistvo človeka v naši duhovnosti, mi pa pogosto malikujemo le naše telo.

Kadar zjutraj prebudim se, se lahko odločim:
"Bi bil rad ves dan le dobre ali slabe volje?"
Ko doživim kaj hudega, se lahko odločim,
kaj lahko bi storil, da bi se počutil bolje.

Kadar kdo mi jadikuje, se lahko odločim:
"Naj ga opogumim ali z njim kričim v vesolje?"
Vsakič, ko sem pred izbiro, se lahko odločim:
"Bom sejal semena dobra ali slaba v polje?"

Zjutraj me dve uri pred normalno uro za vstajanje zbudi poštar s paketom knjig, ki mi jih je vrnila neka knjigarna po opravljeni inventuri. Knjige so, jasno, poškodovane in nikomur se ne morem pritožiti (ista knjigarna mi nato knjige čez čas ponovno naroči!). Ves dan sem zaradi tega slabe volje in premišljujem, kaj storiti s poškodovanimi knjigami, saj jih takih v knjigarne ne morem več poslati. Sprašujem se, zakaj je bilo knjigarni sploh treba vračati knjige, saj bi jih končno lahko uvrstila v prodajo v naslednjem mesecu!

Ste se kdaj spraševali, zakaj nekateri ljudje izgledajo zadovoljni in mirni, čeprav imajo tako kot vi razne življenske probleme, vsakdanje skrbi, vedite, da so zadovoljni zaradi tega, ker se zavedajo, da življenje delajo male stvari.

Potrebno se je naučiti uživati v malih stvareh. Kaj so to male stvari? Male stvari so verjetno najbolje opisane v seriji knjig »Simple Aboundance«, ki so izšle konec devetdesetih v Ameriki. V teh knjigah so opisani številni primeri uživanja v malih stvareh, na primer uživanje v jutranjih ritualih, o domu, ki ga imate, o kupovanju cvetlic, čeprav nihče ne praznuje, o pogovorih z prijateljem, itd. Enostavna knjiga, na trenutke kičasta, kljub vsemu sili v razmišljanje o pomembnosti malih stvari v življenju, katere, če jih ni, jih pogrešamo in nemalokrat je življenje brez njih žalostno. Veliki dogodki, srečni in nesrečni, se dogajajo, vendar poredko. Zato je pomembno uživati v malih stvareh.

"Nič zasebnega in osebnega ne bom povedala o sebi," se simpatično in široko zasmeji Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo, ki te dni praznuje 10. obletnico delovanja. "To, kar želim povedati ljudem in kar mislim, da bi bilo dobro zanje, je zgolj moje delo. Jaz osebno in moja družina nimava nič s tem. Da delam v Društvu za nenasilno komunikacijo in tudi s storilci nasilnih dejanj, je samo moja odločitev in ne odločitev moje hčerke ali družine."

Zasebnost in predvsem družino čuva tudi zato, ker tu in tam dobi grozilno pismo nasilneža, ki ne sebi ne drugim ne prizna, da je nasilen, ampak za vse krivi druge - nasilno partnerico, zaroto centrov za socialno delo, kjer so tako in tako samo ženske, ki ne marajo moških. Katja Zabukovec pa se nasmeje ob trditvi, da društva ni brez nje in nje ni brez društva, a da je to le vtis, ker se zadnje časa malo pogosteje pojavlja v medijih. Navadila pa se je, da jo novinarji ob kampanjah proti nasilju kličejo in sprašujejo, ali je bila tudi ona žrtev nasilja, ali je bila posiljena, zlorabljena. "Nič od tega se mi k sreči ni zgodilo, če pa bi se mi, bi hotela to na glas povedati, deliti z drugimi, ker bi to koristilo meni in predvsem njim," pravi Katja Zabukovec Kerin, ki je vedela, da hoče pomagati ljudem v stiski že na začetku srednje šole.

Piše: dr. Janez Drnovšek

Mislite samo na ta trenutek, ki ga živite – tukaj, zdaj. V njem ni nesreče. Nesreča je v našem spominu, strah je v naših mislih na jutri. Če ste samo tukaj in zdaj, ni prostora ne za nesrečo, ne za strah. Važno je le bivanje, vse drugo smo si naprtili sami. In zato pozabljamo na bivanje samo, na ta trenutek. Razmišljamo, kaj bo, spominjamo se, kaj je bilo. Trenutek tega bivanja tukaj, zdaj, pa nam uhaja. In na koncu sploh ne bivamo. Samo mučimo se s strahovi, bojimo se jutri, očitamo si včeraj.

Pa je življenje lahko tako enostavno in lepo. Zakaj se mučiti s tem, kaj bo? Nihče zares ne ve, kaj bo. Tudi tisti ne, ki mu danes prihodnost izgleda rožnata. Morda bo drugačna. In tudi tisti ne, ki se je boji. Če se ne bo preveč ukvarjal z njo, bo lahko drugačna. Če izkorišča trenutek za trenutkom, uro za uro, dan za dnem, potem bo strah izginil. Bodo samo trenutki. In enkrat se tako vsakomur končajo. Pa naj bo cesar ali smetar, modrec ali norec.

Vendar, če tiste trenutke, ki jih imamo na tem svetu, preživimo sproščeno, če se ne ukvarjamo preveč sami s sabo, s svojimi ambicijami, s težnjo po bogastvu, oblasti, potem smo jih res živeli. Če nas ne obremenjujejo pretirani načrti, imamo čas za življenje. Če nas ne skrbi, da bomo izgubili denar, oblast, smo mirni in sproščeni. Če smo skromni in se ne obremenjujemo s pretiranimi željami, bomo prej srečni. Če pomagamo drugim ljudem, imamo občutek, da ima naše življenje smisel, da ni namenjeno samo sebi. Če se pretirano ne bojimo zanj, bo najbrž daljše. Če si ne nalagamo preveč skrbi in zahtev, bomo mirnejši in ne bomo zboleli.

Piše: Franc Rozman

Strinjam se, da sodelovanje v skupinah in dostojanstvo prispeva k ustvarjalnosti, kljub temu pa mislim, da pretiravaš.

Kako misliš, da se počuti neustvarjalen človek bodisi v skupini ali izven nje?

Neustvarjalen človek bi se lahko počutil odlično, če bi nekdo drug skrbel za njegovo eksistenco. Ob sebi bi moral imeti le "dobre ljudi", ki bi mu stalno nudili vse, kar rabi za življenje. Tako se mu ne bi bilo potrebno truditi za preživljanje. Mislim, da bi bil pod takimi pogoji prav srečen.

Najbolj neustvarjalni ljudje so tisti, ki so preleni, da bi ustvarjali red v lastnem stanovanju, da bi skrbeli za lastno higieno ali za karkoli drugega. Pravimo jim tudi klošarji. Vse, kar počnejo, je to, da se potikajo in klatijo po mestu. Torej poznava človeka, ki bi po tvoje moral biti srečen brez ustvarjalnosti.

Najbrž mu manjka "dobri človek", ki bi skrbel za njihovo eksistenco.

Bern Jurečič iz zadnje številke Karme plus

Pred dnevi se je po eni od ljubljanski vpadnic peljal bleščeč avtomobil. Od ostalih vozil na cesti je bil različen do take mere, da je prav moral pasti v oči. Ne posebno velik, škatlast in poln robov nikakor ni spominjal na svoj nekdanji ugled. Prav nasprotno bi ga danes lahko gledali z nekakšnim pomilovanjem, mlajša generacija bi temu nemara dodala celo prezir. A ta avtomobil nekdaj ni bil karsibodi - natanko štiri desetletja nazaj je bil renault 16 eden od največjih in najbolj elegantnih avtomobilov na naših cestah, poln tehnoloških novotarij, o katerih so časopisi pisali prave hvalospeve. Danes pa - danes je nekdanja prestižna "šestnajstica" nekaj takega kot škatla.

A NEKDAJ JE BILO DRUGAČE …

Stavek, ki smo ga v različnih okoljih in okoliščinah slišali že tolikokrat, da se kar malo nasršimo. Kajti, če drugega ne, nas spominja na pridige staršev, tet ali starih staršev o tem, kako je bilo včasih še lepo in vse v redu, danes pa svet samo nori. In vedno smo ob tem malo priprli ušesa in počakali, da je šlo mimo, saj se s seniorji kregati res ne spodobi, poleg tega smo bili mnenja, da se jih itak ne da spremeniti, torej …

Piše: Franc Rozman

Dostojanstvo
Čeprav domnevamo, da smo ljudje medsebojno neodvisni, smo v resnici usodno medsebojno povezani z duhovnimi vezmi.

Svoboda je torej omejena; ni je v izobilju. To pomeni, da si jo moramo med seboj pravično deliti, če hočemo biti ustvarjalni. Oblastnike si obsodil, da si jemljejo preveč svobode na račun ljudstva. Ali to ne zmanjšuje ustvarjalnosti?

Dobri oblastniki so tisti, ki si ne jemljejo preveč pravic in z družbeno ureditvijo prispevajo k primerni svobodi vseh ljudi. Demokratični politični sistemi bolj pravično porazdelijo svoboščine med ljudi kot totalitarni sistemi, ki po pravilu propadajo v uboštvu, predvsem zaradi neustvarjalnosti.

Škoda, da Bog tudi za porazdelitev svobode ni postavil nekih podobnih mehanizmov, kot je sreča mehanizem nagrajevanja za ustvarjalnost. Če bi Bog postavil mehanizem za pravično porazdelitev svobode, ljudje ne bi bili na milost in nemilost odvisni od oblastnikov.

Bog ničesar ne prepušča naključju. Tudi za porazdelitev svobode je postavljen mehanizem. Imenujemo ga dostojanstvo.
Pomisli, kakšno bi bilo življenje brez dostojanstva. Ljudje bi si brez slabega občutka ali občutka krivde stvari pulili iz rok, se prerivali, si kradli in lagali.

Kaj je pravzaprav dostojanstvo?

Piše: Franc Rozman

Ali to pomeni, da neke omejitve obstajajo tudi pri Bogu?

Isto vprašanje bi se dalo drugače zastaviti in sicer: Ali je Bog popolnoma svobodno bitje? Temu vprašanju pa bi sledila tudi naslednja vprašanja: Kaj pa je popolna svoboda? Kje bi lahko bile meje svobode? Predlagam, da poskušaš opisati največjo možno svobodo, ki si jo lahko predstavljaš.

"Mizica pogrni se", bi bil primer popolne svobode. Karkoli bi si poželel, bi se znašlo na mizici, brez omejitev.

Odličen primer. Zakaj misliš, da je to popolna svoboda?

Zato, ker si popolnoma svoboden v izbiri živil. Katerokoli živilo si zamisliš, se pojavi na čarobni mizici. Še več, svoboden si pri izbiri, kako hitro naj se živilo pojavi na čarobni mizici. Rečeš takoj in želeno živilo je že na mizici. Pravzaprav ni ničesar, kar bi človeka omejevalo.

Za najin miselni poizkus imaš preveč skromne želje po svobodi. Zakaj si ne bi zaželel, da se vsa živila pojavijo v obliki atomov, nevezanih v molekule. Še več si lahko zaželiva. Atomom naj se preuredijo atomska jedra tako, da bodo vsi imeli po osem protonov, osem nevtronov ter šestnajst elektronov.

Prišla je pomlad in se bliža dan, ko bo treba umiti okna, da bomo jasno videli skoz steklo, kako sije sonce in kako hodijo po promenadi kulturni ljudje, ki ne bentijo in ne pljuvajo po pločnikih.

Zbrati je treba toliko moči, da bomo to pomlad umili tudi tiste obraze, ki se prikazujejo kot anemične »face« ki delujejo tako, da bi davčna politika učinkovala kot totalni učinek nekulture kulturi.

Z zlato barvo se umijmo, da bo sonce sijalo iz našega srca in z našega obraza. Zavedati se moramo, da smo liričen narod. Slovenke smo prave literarne deve, moški pa asketični in sramežljivi, a pri ženskah čislani lirični ptiči feniksi. Tudi pri delanju otrok smo Slovenke in Slovenci lirični in romantični, kosmatosti skorajda ne poznamo.

Že zato si zaslužimo, da vlada ravna z nami spoštljivo in podpira kulturniške vizije slovenstva. Kristusov nauk o človeški ljubezni uči, da se je treba ljubiti med seboj. Tudi nadangel Rafael je Tobiju sporočil: »Poslušaj in povedal ti bom, do katerih ima oblast hudobni duh.« Pri tem pa ni nič omenil tistih, ki odločajo o kulturi, temveč le tiste, ki jih ima hudobni duh v oblasti in se v svoji pohoti vdajajo kakor konj in mezeg, ki nimata razuma in ne potrebujeta kulture.

Slovenke smo prvi časopis dobile že konec 19. stoletja, prvo doktorico znanosti leta 1907, volilno pravico po drugi svetovni vojni, pravico do svobodnega odločanja pri rojstvu otrok v začetku osemdesetih in v ustavi je jasno zapisano, da je diskriminacija na podlagi spola prepovedana. Kljub temu se v praksi dogaja, da ženske zaradi odločitve za materinstvo ne dobijo službe ali jo izgubijo, delodajalci pa moške raje zaposlujejo, tudi če so manj kvalificirani kot njihove ženske kolegice.

Maja Murko, direktorica področja Iskanje in selekcija pri mednarodnem podjetju Adecco, pravi: "V Sloveniji malo očetov izkoristi očetovski dopust in tudi praksa, da bi vzeli dopust za varstvo otroka namesto mame, ni pogosta. Pričakuje se, da očetje delajo, torej morajo biti v službi. Dokler bo takšno razmišljanje in praksa, bodo moški pri zaposlovanju v prednosti." Vendar to ni edini problem. "Glavni problem vseh mladih je pomanjkanje delovnih izkušenj, kar je predvsem družbeni problem," dodaja Maja Murko. "Delodajalci zaradi vse večje konkurence in boja za obstanek na trgu iščejo osebe z določenim znanjem, izkušnjami, mrežo poznanstev, takšne, ki se bodo hitro prilagodile na novo delovno mesto in začele kazati dobre rezultate. Zaposliti mlado osebo brez izkušenj pomeni več angažiranja, izobraževanja, daljši rok za doseganje nekih višjih ciljev."

Piše: Neža Žigon www.viva.si

Odpuščanje je neizogiben sestavni del življenja. Vsakdo med nami je namreč vsak dan ali celo večkrat na dan v položaju, ko mora nekomu nekaj odpustiti: partnerju, otroku, prijatelju, sodelavcu, včasih celo neznancu. Kje so meje, ko gre za ljudi in dejanja, "vredne" našega usmiljenja in odločitve, da odpustimo, in kdo pravzaprav največ pridobi z dejanjem odpuščanja: tisti, ki odpušča, ali tisti, ki mu je odpuščeno?

Najtežja stvar v zvezi z odpuščanjem v vsakodnevnem življenju (odnosih) je to, da odpuščanje od nas zahteva, da se soočimo z realnostjo naših čustev do ljudi, ki jih najbolje poznamo. Dovolj težko je odpustiti že tujcu, ki ga nemara ne bomo nikdar več videli, kaj šele osebi, ki jo ljubimo in ji zaupamo. Naša družina, prijatelji, ljudje, s katerimi smo si blizu doma in v službi – vsi ti ne poznajo le naših dobrih plati, vrlin, temveč tudi slabosti in napake. In kadar se obrnejo proti nam, smo razočarani in prizadeti.

Grešiti je človeško; odpuščati je božansko.
(Aleksander Pope)

Piše: Bono Baršek

Pameten človek ve, da je odgovoren sam zase in tudi, da če se kdo lahko spremeni, je to le on sam. Svet, v katerem živimo, je po svoje zelo krut, lahko pa je tudi zelo lep. Lepoto sveta lahko doživimo z močjo misli, ki nas postopno spreminja. Preobrazbe ni moč doživeti naenkrat, temveč gre za stopničke, ki jih moramo prestopiti. Če smo na prvi stopnički, ne moremo na tretjo ali peto ali x-to, če ne stopimo na drugo, tretjo, po vrsti torej.

V preobražanju samega sebe so torej pravila ali zakoni, ki jim ne moremo pobegniti. Prvi zakon je: spremeni sebe, kajti sveta ne moreš! Drugi so lahko kruti do tebe, toda njih ne moreš spremeniti, dokler v sebi ne najdeš vzroka, zakaj so takšni. Primer: če kdo doživlja nasilje, je to zato, ker ima v sebi globoke vzorce zanikanja samega sebe. To je človek, ki sebe ne ceni, ne sprejema - misli, da mora trpeti, da mora biti bolan, da nikoli ne more dobiti boljšega. Tisti, ki se obnaša nasilno, se samo podzavestno uglašuje s podzavestnimi željami ali idejami prvega, torej naredi tisto, kar prvi pričakuje.

Ponavljam - vse to se odvija v podzavesti človeka, zato nekdo, ki ni naredil nobenega koraka k odpiranju podzavesti, ne more v to verjeti, ker je popolnoma skregano z njegovo pametjo. Pamet takega človeka pravi, da so za vse njegove težave krivi drugi. Hej človek, to so tvoje težave, zato ne krivi druge zanje. Če so torej drugi nasilni ali na kak drug način kruti do tebe, poglej vase in našel boš vzroke za to. Nato se boš postopno spremenil in drugim na pamet več ne bo prišlo, da bi ti delali težave. Verjemi, da je tako, saj smo že mnogi iskusili na lastni koži. Zakaj misliš, da ti ne moreš?! Prvi zakon se torej lahko glasi: Ko spremeniš pogled nase, spremeniš tudi pogled na svet in svet se spremeni. Dokler pa so v vas občutki krivde, manjvrednosti in podoben balast, se ne bo nič spremenilo, samo še slabše bo.

Piše: Barbara Novak Škarja

Znani rek 'zdrav duh v zdravem telesu' lahko z enako veljavo opišemo z drugimi besedami 'zdrav človek v zdravem odnosu'. Danes se vedno bolj zavedamo, da je zdravje telesa povezano s stanjem naše duševnosti in z načinom našega razmišljanja. Ted Andrews v svoji zadnji knjigi o samozdravljenju poudarja, da je resnična ozdravitev možna šele, ko vzpostavimo ravnovesje na fizični, čustveni, miselni in duhovni ravni.

Z lajšanjem simptomov bolezni na fizični ravni samo prikrivamo resnične vzroke bolezni, ki so povezani z odnosom, ki ga imamo do svojih čustev, do sebe in do soljudi. Večina bolezni ima svojo korenino v naši duševnosti. Večina naših čustvenih težav pa ima svojo korenino v medsebojnih odnosih. Partner nam gre na jetra, tašča nam pritiska na živce, zaradi otrok nam bo razneslo glavo. V ozadju takšnih izjav se skrivajo neizražena čustva jeze, zamere, nemoči . Čeprav imamo težave v mnogih odnosih, pa se nas najbolj živo dotikajo prav partnerski odnosi.

Konec zveze nikoli ni prijeten in tudi če se razidemo na "lep" način, je vsaj eden od partnerjev, navadno pa oba, prizadet. Izgubo, po kateri se moramo spet navajati na samsko življenje, vsak preboleva po svoje.

Večini pomaga pogovor s prijatelji in veliko različnih dejavnosti, ki odvrnejo misli od bivšega partnerja. Seveda je veliko odvisno tudi od tega, zakaj je zveza razpadla in koliko časa je trajala. Včasih partnerja na nek način prebolimo že med zvezo, pa kljub temu vztrajamo z njim zaradi navezanosti ali navade. Nekateri si rane celijo, tako da čim hitreje (včasih že pred koncem prejšnje zveze) najdejo novega partnerja, vendar to običajno ni dobra pot, saj vsakdo potrebuje čas, da se umiri, razmisli o prihodnosti in se "očisti", šele potem je pripravljen na novo razmerje, vsekakor pa to ni pošteno tudi do novega partnerja ali partnerke, saj velikokrat na svojih ramenih nosi bremena vaše prejšnje zveze, ki je še niste uspeli preboleti.

Sicer pa ima vsakdo svojo izkušnjo, in ker so jo nekateri pripravljeni deliti tudi z drugimi, vam ponujamo nekaj nasvetov, ki vam bodo morda pomagali pri prebolevanju.

Piše: Neža Žigon www.viva.si

Živim v moderni družbi. V družbi, ki je pred dobrim desetletjem postala del »naprednega«, »zahodnega« sveta in takrat so morale vsem mikavnostim leve strani kompasa slediti tudi moje vrednote, navade, načela, kreposti, vrline in slabosti. Nič več Balkana. Nič več tradicije. Nič več tranzicije. Samo še trendi. Trendi, novosti in zapovedi. Naj stvari so tri. A ne le »naj« v pozitivnem, žal tudi v negativnem smislu.

Imam namreč tri velike frustracije. Postale so sestavni del mojega novodobnega življenjskega sloga, zrasle pa so na koreninah nikjer predpisane, a na tihem zapovedane popolnosti. Dandanes je moderno, da si popoln. Da si popolnega videza, da se popolno giblješ in razmišljaš, da si popoln zaposleni, mati, zakonska partnerica, gospodinja, ljubimka, usklajevalka in ustvarjalka. Od mene se torej pričakuje, da bom nadčlovek. Da bom superženska. Izziv, ki se mu ne morem upreti, ali zgolj slaba šala?

Piše: Bono Baršek Original: Osho Sri Rajneesh

Ljudi jemljemo zdravo za gotovo. Nekdo ti je žena - odnos je zakompliciran. Nekdo ti je mož - odnos je zakompliciran. Tu ni avanture. Drugi postane stvar, predmet, drugi ni več skrivnsot, ki jo bomo proučevali. Drugi ni več nov. In zapomnite si: vse umre sčasoma.
Periferije so vedno stare, središča so vedno nova. Periferija ne more ostati nova. Z vsakim trenutkom je bolj stara, bolj izrabljena. Središča so vedno sveža, mlada. Vaša duša ni otrok, niti mladenič, niti starec. Vaša duša je enostavno vedno sveža, ona nima let.

V časovnem procesu vse postaja staro. Človek se rodi - telo že postaja staro! Ko rečemo, da je dete staro en teden, to pomeni, da je en teden starosti prodrl v telo otroka. Otrok je že prešel sedem dni proti smrti, ono je izkusilo sedem dni umiranja. Giblje se proti smrti - in prej ali slej bo mrtvo. Rojstvo je začetek umiranja, ne pozabite in smrt je novo rojstvo!

Iz nove številke Misterijev

Piše: Bono Baršek Original: Osho Sri Rajneesh

Medčloveški odnos je ena od skrivnosti. Ker obstaja med dvema osebama, je odvisen od ene in druge. Kadar koli se srečata dve osebi, se ustvarja nov svet. S samim njunim srečanjem nastane fenomen, ki nikoli prej ni obstajal. Skozi ta fenomen se osebi spreminjata, transformirata. Ko niste v odnosu z nikomer, ste eno; ko ste v odnosu z nekom, ste takoj nekaj drugega.

Ko ženska postane ljubica, ni več ista ženska. Ko moški postane oče, ni več isti moški.
Dete je rojeno, a vi popolnoma pozabljate na neko stvar - da se je v trenutku rojstva otroka, rodila tudi mati. Tega prej ni bilo; bila je ženska, a ne mati. A mati je nekaj povsem drugega.

Odnos ustvarjate vi in nato ustvarja odnos vas. Dve osebi se srečata, kar pomeni, da se srečata dva različna svetova. To ni preprosto - to je zelo komplicirano. Vsaka oseba je svet zase - skrivnost z dolgo preteklostjo in večno bodočnostjo.

Piše: Neža Žigon www.viva.si

Vsakdo med nami je vsaj enkrat v življenju nehote žrtev: žrtev kake osebe, dejanja, ukrepa, navade ali razvade. In vsakdo med nami se vsaj enkrat v življenju žrtvuje tudi hote, namenoma. O takšnih "žrtvah" govorimo v tem prispevku – o ljudeh, ki del življenja namenijo pretirani skrbi za druge ter na ta račun zanemarjajo lastne želje in potrebe.

ODREKANJE - ŽRTVOVANJE

Preden se lotimo konkretnih primerov žrtvovanja, najprej opredelimo razliko med pojmoma, ki ju pogosto zamenjujemo: odrekanjem in žrtvovanjem. V psihološkem smislu obstaja med njima velika razlika. Posameznik se odreče svoji želji, ki je v nasprotju z željo koga drugega, ali določenemu načinu življenja zaradi delovanja višje sile; odrekanje pravzaprav pomeni prilagoditev realnosti. Žrtvovanje pa nima praktične vrednosti; v odnos je vneseno od zunaj in pomeni izključno simbolično dejanje, kot dejanje zahteve do človeka ali samega sebe.

Razlikujemo med dvema oblikama žrtvovanja: nezavednim (nehotnim) in zavednim žrtvovanjem. Razliko med obema najlažje ponazorimo s tako imenovano verigo žrtvovanja, ki jo sestavlja sosledje življenjskih obdobij od otroka (ta se edini v verigi žrtvuje nezavedno oziroma nehote) delavca, partnerja, starša in starega starša pa spet do otroka, ki kot skrbnik svojih staršev sklene življenjski krog.