Skoraj vsakemu od nas je že kdo kdaj solil pamet. Prav izraz mi je prišel na misel, ko opišejo neko osebo kot: on se še ni našel, tava po svetu in čaka, da mu bo vse padlo v naročje.

Sodeč po knjigi Dragulj je v tebi, lahko rečem, da to sploh ni taka neresnica. Ko se prepustiš stvarstvu oz. se predaš energiji, ki naj bi nas ustvarila. Kdo bo vedel kaj je najbolje zate, kot tisti, ki te je ustvaril. Ne govorim o starših. Govorim o stvaritelju. Lahko tudi nekateri rečejo, da je to Bog. Jaz bom rekla, da je to nekaj, kar nam riše pot, najlažje bi rekla, da je to neka nevidna energija, ki se vidi v tem, kar počnemo. Predvsem takrat, ko se nam nekaj zgodi oz., ko se zgodi tisto, kar ni bilo pričakovano. Naključij ni! Torej energija, ki poskrbi, da se nam v življenju nekaj zgodi. Žal, tudi slabega.

Živimo v burnem tempu borbe za materialne dobrine. Naši pogovori so strogo usmerjeni v posel, in tudi če bi hoteli povedati kakšno besedo več, že zaslišimo nezaželjena opozorila, »povej bistvo«, »skrajšaj«, »ne dolgovezi«, kot da smo pozabili resnično najprej živeti in šele potem delati. Prepričani smo, da ko bomo imeli še to, takrat bomo pa zares uživali.

A ko dobimo novo »igračko«, bodisi nov avto, pohištvo ali kaj drugega, smo že v mislih pri novi dobrini. Ali nas je res tako strah ustaviti se, pogledati ljudi okrog sebe, se jim nasmehniti in jih prijazno pozdraviti? Ta neprestana naglica nam je običajno puhel izgovor, kajti največkrat se bojimo bližine in zavrnitve. Bližina in pogled v oči nam odkrivata resnico. To dobro vedo mamice ko rečejo svojim otrokom: »Poglej me v oči, da vidim če je res.« Nebesedna komunikacija nas pogosto izda.

Mojster -, prek Benjamina Crema

Čez nekaj let se bodo ljudje ozrli nazaj in se spraševali, zakaj so tako dolgo odlašali z očitnim in najbolj naravnim dejanjem: medsebojno delitvijo svetovnih virov. Ko bodo izkusili toplino nove stabilnosti, odsotnost napetosti in olajšanje, ki ga bo prineslo mednarodno sodelovanje, se bodo spraševali, kako so bili lahko toliko časa slepi za nekaj tako samoumevnega, tako trmasti in škodljivi za svoje najboljše interese.

Ljudje stojijo na pragu povsem nove izkušnje, v kateri bosta vsaka odločitev in dejanje na svetovni ravni veljala za koristna, saj bosta krepila in posvečevala njihova življenja, krepila vezi bratstva, ki so jih ljudje doslej zanemarjali in skoraj pozabili.

»Ne poznam starša, ki svojim otrokom ne bi želel najboljše,« pravi Lisa Parkinson, mama in babica družinske mediacije v Angliji, kot pravi sama sebi. Problem pa je, da se starši pogosto razlikujejo v oceni tega, kaj je za otroka najboljše. Posebno ko se partnerja razhajata in sta polna razočaranj, jeze in zamer. Takrat nekateri svoje otroke uporabijo tudi kot orodje za nagajanje ali maščevanje partnerju, ki jih je, kot so prepričani, razočaral, pustil na cedilu, razžalil.

Otroci so pri tem največje žrtve konfliktov med staršema, ki se ne zavedata, da bosta starša do smrti, čeprav njun zakon ali partnerska zveza lahko razpade. Njune starševske vezi ne pretrga nobena razveza, nobena ločitev, pove Lisa Parkinson, izredno živahna, vedno prijazna in nasmejana starejša gospa iz Bristola, mama dveh odraslih otrok in babica štirih vnukov.

Za uvod bom vključila zgodb
»CELO ORLI POTREBUJEJO ZALET«, avtorja Davida McNallya.

»Orlica je svoje potomce nežno, z dobrikanjem privabila na rob gnezda. Njeno srce se je borilo z mešanimi občutki, saj je čutila njihov odpor. »Zakaj je navdušenje nad letenjem povezano s strahom pred padcem?« je razmišljala. Tudi ona je svoje gnezdo zgradila visoko v gorah. Pod njim ni bilo nič drugega kot zrak, ki ga bodo njeni otroci sedaj potrebovali kot oporo za krila.

Čeprav se je orlica bala za svoje potomce, so orlički vedeli, da je njihov čas napočil. Orlici je ostala še zadnja naloga, da svoje mladiče potisne iz gnezda. Enega za drugim je potisnila in leteli so.

Nicolo Paganini je bil dobro poznan in zelo nadarjen violinist devetnajstega stoletja. Slaven je bil tudi po izrednih predstavah, ki so vedno vključevale obilo smeha. Paganini je imel dober smisel za humor.

Njegov najbolj znani koncert je bil v Italiji s polnim orkestrom. Njegova tehnika je bila odlična, zvok fantastičen in občinstvo ga je ljubilo.

Proti koncu koncerta, ko je Paganini dosegel vrhunec z igranjem in ko je bila javnost najbolj navdušena, mu je na violini kar naenkrat počila struna in obvisela iz inštrumenta. Paganini se je malo namrščil, stresel z glavo in nadaljeval z igranjem. Sijajno je improviziral.

Naslednja zgodba dokazuje resničnost starega pregovora: »Kjer je volja, je tudi pot.« Povedal mi jo je zdaj že pokojni Frank W. Gunsaulus, priljubljen pedagag in klerik, ki je svojo pridigarsko kariero začel v čikaški četrti živinskih trgovcev.

Med šolanjem je dr. Gunsaulus v izobraževalnem sistemu odkril številne napake, za katere je menil, da bi jih lahko odpravil, če bi bil ravnatelj šole. Sklenil je, da bo ustanovil šolo, s katero bo preizkusil svoje zamisli, ne da bi ga ovirale ortodoksne vzgojne metode.

Ljubosumje je najpogostejši vzrok za nesporazume. Ko izdihamo ga v zrak, zrak s tem onesnažujemo. pazimo kaj izdihamo, ker " tudi filter se lahko zamaši". Če bomo izdihovali vero in zaupanje ter drugi pozitivne občutke bo zrak postal čistejši.
Vsak je svoboden v svojih odločitvah.

Hčerko pomembnega Američana so v "Early show-u" intervjuvali in voditeljica Jane Clayson jo je vprašala:
"Kako je lahko Bog to dopustil?" (v zvezi z napadom 11. septembra)

Anne Graham je odgovorila skrajno globoko in prepričljivo. Rekla je:
Verjamem, da je Bog zaradi tega žalosten, kot smo mi; toda že pred mnogimi leti smo rekli Bogu, naj izgine iz naših šol , naj izgine iz oblasti in iz našega življenja. In gentleman, kakor On vedno je, se je, kot verjamem, tiho in mirno umaknil.
Kako naj pričakujemo od Boga, da nam bo dal svoj blagoslov, nam zagotovil svoje varstvo, če smo vendar od Njega zahtevali,naj nas pusti same?"

Danes sem razmišljala o partnerstvih. O nesrečnih partnerstvih. Poslušaš pare okoli sebe ali pa samo poslušaš eno stran in je kar težko, da bi ostal objektiven. Včasih sem komaj čakala, da smo se dobile s prijateljicami in smo si vse povedale o svojih fantih. Pa kako so čudni, pa kako nas ne razumejo, zamujajo, žurajo s prijatelji....in podobno.

Po zadnjem takem pogovoru s prijateljico pa sem začela razmišljati malo drugače. Poslušala sem jo in poslušala in nisem dodala ničesar. Spomnim se, da sem prišla domov in si sama pri sebi rekla, da čez svojega fanta ne bom več govorila. Prvič se mi je zgodilo, da se nisem hotela o tem pogovarjat. Res sem jo samo poslušala in se čudila. Na koncu nisem dodala svojih opazk ali dodala še kaj svoje kritike čez moške ampak sem se osredotočila na svoje razmišljanje, ki je bilo tokrat malo drugačno.

ŽELIM SI …
Kaj pa vi?

Piše: Zoran Milivojević v novi Vivi www.viva.si

Zgodba iz ordinacije
Pri mladi ženski, ki je prišla na posvet, se je izkazalo, da je njena ključna težava v tem, da ne čuti želje, da pravzaprav ne ve, kaj si želi. Kmalu je postalo razvidno, da je bilo izključevanje želja strategija, s katero se je upirala pretirano dominantni materi.

Kadar jo je v otroštvu mati kaznovala s prepovedjo uresničitve želje, se je temu uprla s tem, da je uresničitev želje prepovedala tudi sama sebi. Tako je dosegla ravnodušnost, s katero se je izogibala neprijetnim razočaranjem. Toda ko je odrasla in postala samostojna, ji je ta mehanizem začel povzročati težave, saj preprosto ni vedela, kako naj vnovič "vključi" želje.

Prva štiri pravila o pravilnem uspavanju otrok ste si lahko prebrali prejšnji teden. Tokrat nadaljujemo s pravilno potjo do trdnega spanca.

V svojih načelih bodite trdni!
Ko ste enkrat določili otrokovo rutino, ste lahko prepričani, da vas bo malček kljub temu zmotil z glasnim: "Maaaaaaaami, kje si?" ali pa celo pristopicljal v vašo spalnico.

Predstavljamo vam osem načinov s katerimi se bodo prenehale bitke ob večernem odhajanju v posteljo.

Ko po napornem dnevu svojega otročička končno uspavate in kmalu v sanjski svet zatavate tudi sami, se iz otroške spalnice nenadoma zasliši jok. Takrat si rečete: " Ojoj, pa ne že spet!" Kako uspavati otročička, da bo ponoči pridno spal?

Opazujte kdaj bo vaš otročiček postal resnično utrujen in ga dajte v posteljo ravno takrat. Ne pred tem in ne kasneje.

Dogajanje v razredu lahko popestrimo s smešnimi zgodbicami, ki jih lahko povemo na tisoče načinov. Lahko jih glasno beremo iz knjige, lahko jih odigramo, lahko pa narišemo smešno sliko – ali strip. Otroci naj napišejo šaljivo domačo nalogo. Doma se razglejmo po knjižni polici – najbrž imamo celo zbirko smešnih knjig, ki samo čakajo, kdaj bodo prišle na vrsto.

Smešnice v razredu lahko lahko beremo iz knjige ali jih recitiramo na pamet. Branje pride prav za začetek, dokler se se ne moremo zanesti na svoj spomin. Zavedajmo se naslednjega:

"Najočitnejša lastnost poražencev je, da ne prepoznajo priložnosti"*

Podajanje na nova področja ali nove smeri je tvegano, vendar pa so nagrade lahko izjemne. Veliko časa si ljudje ne želimo sprememb - sedanje stanje nam je udobneje.

Ko pa se prisilimo in se pomaknemo iz območja ugodja, se nam lahko to zelo obrestuje - tudi finančno.

Človek raste in se razvija le, če se uči opazovati svoje okolje, postavlja vprašanja in preučuje nove zamisli.

Uspešni ljudje se učijo vse življenje. Hlepijo za znanjem, saj tako izboljšujejo kakovost svojih življenj in poskrbijo, da jih radovednost nikoli ne zapusti.

V četrtek, 8. maja 2008 bo Humanitas, društvo za človekove pravice in človeku prijazne dejavnosti, od 15. do 19. ure organiziralo tradicionalno poulično akcijo z imenom Šola pod soncem, ki bo potekala na Čevljarskem mostu in Hribarjevem nabrežju.

Nikoli nista dva bregova med seboj tako oddaljena, da med njima ne bi mogel zgraditi mostu.

Evropska unija je leto 2008 razglasila za leto medkulturnega dialoga. Medkulturni dialog zajema komunikacijo med ljudmi, ki prihajajo iz različnih nacionalnih, socialnih, religioznih, generacijskih in podobnih življenjskih okolij.

Piše: Aleksej Metelko v novih Misterijih www.misteriji.si

Se spomnite filma Rainman z Dustinom Hoffmanom v glavni vlogi? Inspiracija za glavni lik – človeka, ki velja za retardiranega, a je po drugi strani genij – je bila resnična oseba, Kim Peek. Danes je najbolj znan med tako imenovanimi savanti, ljudmi s sposobnostmi računalniškega računanja, fotografskega spomina in drugimi neverjetnimi lastnostmi.

Beseda savant izhaja iz francoščine in pomeni »pameten«. Danes z njo označujemo tudi ljudi s savantskim sindromom. To so osebe, ki imajo resne razvojne ali mentalne ovire, hkrati pa tudi nenavadne umske sposobnosti. Imajo podpovprečen splošni inteligenčni kvocient, a zelo visoko ozko usmerjeno inteligenco na določenem področju.

POŠAST IZ AMSTETTNA

Tako kot zahtevajo različne vrste bioloških odpadkov različne režime, ki jih je v dobro ljudi in okolja potrebno strogo upoštevati, kar zahteva tudi določen nadzor, lahko isto pravilo prenesemo tudi v naše moralno življenje, kajti človeštvo ima tudi svoje odpadke ali odpadnike. Pošast iz Amstettna je ena izmed njih. Posiljeval je svojo lastno hčer 24 let, tudi pred očmi otrok.

Ob tem se lahko vprašamo ali imamo tudi med nami kakšnega Josefa Fritzla, za katerega ne vemo. Morda je prav sedaj in nekje tudi pri nas kakšna Elisabeth Fritzl, ki jo oče posiljuje in se ji v temi rojevajo otroci, ki bodo čez nekaj let brez zobovja, rahitični in zaostali zagledali luč sveta.

Postaviti je treba v ospredje vprašanje kulture kot psihoanalizo slovenstva. Primož Trubar je povsod poudarjal slovenstvo in s tem je pokazal ponos nad narodovo kulturo. Kaj bi pa danes rekli o naši kulturi? Ali smo še lahko ponosni nanjo? Ko pomislim na svojo nacionalno kulturo, sem ponosna n. pr. na film Cvetje v jeseni in vse tiste prireditve v Cankarjevem domu in gledališčih, ki so me notranje napolnile s pomembnimi prvinami lepote, narodove zavesti, etiko, z zavestjo simbolnega reda mišljenja in s človeškostjo.

Nisem pa prav ponosna na celo vrsto domačih filmov, saj se mi mnogi izmed njih zdijo, kot bi kazali patološko, morbidno, mentalno in čustveno obolevnost mojega naroda. Manjka jim tisto izvirno veselje in volja do življenja, ki je bilo dano našemu rodu skozi zgodovino in ga je opogumljalo, da smo se kot narod ohranili in obstali.

Big Brother ali Veliki brat je resničnostna oddaja na TV, ki jo je navdihnil lik iz Orwellove knjige 1984, kjer je Veliki brat voditelj države Oceanije, ki vse vidi. Oddajo so prvič predvajali na Nizozemskem leta l999, TV so odtlej predvajale lokalne različice že v okrog 70 državah. Ljudje res niso imuni za neumnosti. Tako se je znašla oddaja tudi na naših zaslonih.

Osebno oddaje ne gledam, ker se mi ne zdi vredna ogleda, o posameznih prizorih pa da ne govorim. Poleg neumnih in nevzgojnih filmov, ki jih uvažamo in predvajamo v zadnjih letih, smo kot papagaji prevzeli tudi Big Brotherja. Gre za višek manipulacije medija z žrtvami, ki nastopajo in z gledalci.

Človek ne bi smel biti nikoli popolnoma zadovoljen. Vselej mora v nas tleti plamen radovednosti in vprašajev. Nezadovoljstvo je nujna stopnja vsakega duhovno malo bolj razvitega človeka. Pomeni iskanje zahtevnejšega od samo smisla. Pomeni prekoračitev povprečnega. V nezadovoljstvu nas veliko obtiči, nekateri se tam izgubijo, oziroma si v njem najdejo udobnost. In ker nezadovoljstvo zaobjema več kot si sploh upamo predstavljati, se ljudje v njem bolje prepoznajo.

Osebe, ki trpijo za bulimijo nevrozo so vselej nezadovoljne, kar pa ne pomeni, da je takšna tudi njihova narava. Nezadovoljstvo jim na nezavedni stopnji nudi posebno vrsto užitka. Ta užitek je sicer poln trpljenja, predvsem zaradi zavestne nerazumljivosti a vseeno se mu nočejo odpovedati. Nezadovoljstvo z leti postane njihov vsakdan, njihova dodatna hrana. Ostaja pomladi in jeseni. Ostaja tudi če vidijo barve in lepoto. Tudi, če jih imajo radi ali jih ljubijo. Tudi, če so uspešni in zabavni. Ostaja kot materino znamenje.

Harmonija, sreča, mir, radost, modrost…se v človeka naselijo, ko ugotovi, da je Bog zanj pomemben! Ko spoznamo človeka, ki je poln življenja in ljubezni, človeka, ki sije, vedno ugotovimo, da je zanj Bog pomemben in juhej kako je za druge takšen človek pomemben!

Nobenega drugega izvira življenja, miru, sreče in veselja ni kot edino v Bogu. Če ga kdo najde kje drugje naj mi prosim takoj, takoj sporoči, kajti ta drugi izvir iščem že 12 let.

V kakršni koli stiski ali težavi se znajdemo je najbolj učinkovito, da se obrnemo na svojega Stvarnika, ki nas res pozna. Zdravnik nas ne pozna, da bi nas ozdravil. Danes mnogi nemočni zaradi bolezni, nezdravega življenja umirajo že pri 50 letih in prej, število samomorov raste iz leta v leto…

Znanstveniki so ocenjevali, koliko na tehtnici sreče dejansko odtehta 10 najpogosteje omenjenih razlogov za srečo - denar, želje, pamet, geni, videz, prijateljstvo, zakon, Bog, delanje dobrega in staranje.

Zaslužiti več?
"Se lahko z denarjem kupi srečo? Na kratko rečeno - lahko - a zelo malo. Kakorkoli se je raziskovalo, se je vedno odkrilo, da so bogatejši ljudje v povprečju vseeno malo srečnejši. Čeprav obstajajo bogati obupanci in srečni siromaki, je nesrečnemu bogatašu vseeno lažje kot nesrečnemu siromaku," trdi Roberz Frank, ekonomist na univerzi Cornell.