Prepiri imajo sposobnost, da zelo pametne ljudi spreobrnejo v majhne razdražljive otroke. Z nekaj triki pa se temu z lahkoto izognete.

Vsi poznamo kakšen par, katerega prepiri izgledajo kot iz mehiške nadaljevanke. Tu pa je nekaj uporabnih trikov, s katerimi se lahko izognemo preveliki drami.

Ne vpijte 
Kričanje je naraven refleks, a na žalost vodi v le še večji prepir. Namesto, da želimo s povišanjem tona nekaj dokazati, se že na začetku dogovorimo, da v primeru neprimerne jakosti takoj zaključimo pogovor in ga nadaljujemo, ko se malce pomirimo. Na ta način bomo lažje resnično slišali argumente, ki bi jih drugače preglasilo kričanje.

Biti svoboden
Če nisi pazljiv, lahko ustvariš napačno podobo o tem, kaj pomeni biti »svoboden« ali kaj pomeni biti posameznik, ki brezpogojno ljubi.

Ko se navežemo na to podobo, jo lahko pokvarimo, če jo vidimo kot zgled, ki ga je treba uresničiti, namesto da bi se sprejemali, kakršni smo v vsakem trenutku.

Recimo, da nas v nekih okoliščinah premaga ljubosumje. S takim čustvenim odzivom se zelo oddaljimo od idealizirane podobe brezpogojne ljubezni. Zamika nas, da bi verjeli v napačno podobo o sebi in si vsilili pogoje, ki jo podpirajo.

Kaj komu podariti in kako komu polepšati dan?

Darila je vsak vesel, še posebej, če to dobimo na dan, ki ni nič posebnega … Na dan, ki ni naš rojstni dan, ki ni božič ali novo leto. Zato obdarujte svoje najbližje in jih presenetite. Mini presenečenja so vedno dobrodošla!

Za mamo
Lepa vaza, v katero bo lahko dala le eno vrtnico ali pa izberite malo večjo, da bo vanjo lahko dala večji šopek.

Kozarci za vino ali martini in steklenica pijače, s katero lahko skupaj nazdravita na življenje.

»Občutek imam, da se mu moram vedno podrejati, da moram vedno popustiti jaz. Vedno se jaz prilagajam njemu, ne vem, kdaj se je nazadnje on meni,« je vrelo iz ust ene mojih klientk.

Razumela sem jo. Še kako dobro. To je bil občutek, ki sem ga v odnosih, ne le partnerskih, temveč tudi na splošno, pogosto imela tudi jaz. In verjamem, da je to občutek, ki ga marsikdo prepozna pri sebi.

Že dolgo nisem prebrala misli, ki bi me tako streznila, kot me je misel Dereka Rydalla. »Če se to, kar imam namen izgovoriti, spremeni v realnost, je to realnost, ki si je želim?« se je spraševal. Priznam, moj odgovor na to vprašanje bi bil pogosto: »Ne.«

Še vedno sem namreč zvesta svoji navadi skrbeti na zalogo. Sicer je tega mnogo manj kot v preteklosti, a še vedno se zalotim, da rešujem probleme, ki še niso nastali, še posebno v obdobjih, ko me življenje vodi po novih, še neuhojenih poteh. Takrat se mi zdi, da moram predvideti vse možne negativne scenarije in poiskati rešitve zanje.

Piše: Regina S. Rant v reviji Karmaplus

Hura! Socializma ni več, živel kapitalizem! Tako smo se veselili pred dvajsetimi leti. Zdaj pa ugotavljamo, da so spet v uporabi socialistični instrumenti: zamrznitev plač, zamrznitev pokojnin, reforme take in drugačne, čakamo še na sistem "par – nepar" in podobne oslarije, da se bomo kot nekdaj ukvarjali samo z golim preživetjem, namesto da bi kreativno razmišljali o svojem delu in na ta način pripomogli k izboljšanju narodne ekonomije. 

V vrtincu privatnih interesov smo vse bolj prepuščeni sami sebi. V prihajajočem valu revščine nam ne bo veliko pomagalo, če bomo iskali krivdo pri drugih. Vprašajmo se raje, do katere mere smo za tako situacijo krivi sami.

Že dalj časa iščete sorodno dušo, a je ne najdete? Morda pa ste za to krivi sami …

1. Ljubezen iščete na napačnih mestih 
Spletna strani za zmenkarije in aplikacije, kot je Tinder, niso le za tiste, ki so nad tradicionalnim načinom spoznavanja že obupali ali iščejo le spolno naslado za eno noč. Mnogi so se s pomočjo spleta spoznali in zaljubili. Verjetnost, da boste našli partnerja, je večja, če ga boste iskali tam, kjer je veliko samskih oseb, zato se opogumite in se udeležite kakšne zabave, ki je organizirana za samske.

Kliče zaskrbljena mama petnajstletnice, da ne ve kaj se dogaja s hčerko, a da ima močne napade tesnobe, ne želi iti zjutraj v šolo, nerazložljivo joka in pravi, da se ji zdi brez veze sploh še živeti. Šokirana tudi jaz sama povabim oba starša k meni na osvetlitev družinskega dogajanja, s ciljem, da lažje in bolj osredotočeno pomagam mladi najstnici, ki si je obupno želela pogovora z nekom, ki je ne pozna.

Starša na videz povezana, naklonjena eden drugemu, se pozorno gledata, ko eden govori, tako da bi lahko hitro človeka premamil zunanji skladni videz, ki pa je v sebi skrival mnogo majhnih partnerskih pasti, kot sem hitro detektirala. Ko sem ju povprašala, kako pa kaj njun odnos, sta malce obmolknila, se spogledala in obirajoče začela razlagati, da sta sicer nekako kar v redu, a da se je pri soprogu pred mnogimi leti zgodila prevara, kar je žena izvedela nekaj let kasneje in mu oprostila.

Uvod v proti-hiper-potrošništvo
S tem ko pišem ta kratek članek, si lahko nakopljem kar nekaj težav. Večina mojih knjig in člankov namreč govori proti tehnikam trgovanja, o kakršnih lahko berete v revijah kot je tale. Moji običajni bralci so mladi, ki kupujejo revijo »Adbusters«, aktivisti, ki protestirajo zoper WTO (Svetovno trgovinsko organizacijo) in starši, ki bi radi svojim otrokom dokazali, da smisel življenja ni v športnih copatah znane znamke.

Če samo posumijo, da vam podajam ideje o tem, kako mladi razmišljajo in živijo, da bi jim vi potem lahko učinkoviteje prodajali modo, bo po meni. Tako je prijatelji, divja vojna, in kar se tiče ameriške mladinske kulture, ste vi njen sovražnik.

Tišina je sestavni del komunikacije. Sama po sebi je nevtralna, pozitiven ali negativen pomen ji da šele kontekst. Če sklepamo po slovenskih pregovorih, za nas tišina največkrat odraža prikrite težave, ki jih ne znamo ali ne želimo reševati.

Odsotnost komunikacije je lahko vrhunec medosebne skladnosti, lahko pa se čez odnos razširi strupeno kot gangrena in uniči živo tkivo ljubezni in zaupanja. Navade vzpostavljanja odnosov brez pristne komunikacije se pogosto dedujejo iz generacije v generacijo. Mnogo ljudi drugačne komunikacije niti ne pozna. Tudi zato, ker o njej prepogosto molčimo.

Najbrž bo res držalo, da so v tej naši obliki bivanja na Zemlji, največja lekcija ravno odnosi. Ker smo med sabo ločeni fizično in ker se ločujemo tako ali drugače, je bolečina ob iskanju načinov bližine lahko stalnica vsakodnevnega življenja. Pravijo, da so stvari, ki nas motijo pri drugih, stvari, ki jih nismo razrešili sami s sabo. Da smo drug drugemu ogledalo. Predvsem osebe, ki nas v življenju spremljajo že dlje časa, nam lahko še vedno odslikavajo nas, kakršni smo bili v preteklosti. Zato nas tudi lažje spravijo ob živce.

Ko se spremeni oseba, ki nam je blizu, smo ponavadi postavljeni pred preizkušnjo. Recimo, da je oseba delovala po določenem vzorcu, ki smo se ga navadili, sedaj pa tega vzorca ni več. Recimo, da se je spremenil nekdo, ki nas je prizadel, sedaj pa nam tega ne počne več. Morda se bomo spremenili tudi sami, morda se ne bomo, morda pa bomo preprosto odšli.

V umskem svetu nasilja, prevar, mnogoterih identitet, ki bazirajo na družbeni pomembnosti, socialnem statusu, poklicu, medijskih scenarijih..., v tem svetu neizpolnjenosti, hrepenenja, stalnega nelagodja, strahu, smo izgubljeni tisti trenutek, ko izgubimo stik z močjo, mirnostjo, spokojnostjo in živostjo tega sedanjega trenutka.

Poslušanje oz. zaznavanje, spokojnosti, tišine, miru okoli sebe, prebuja spokojnost in tisto mogočno zavestno navzočnost v nas.
Samo skozi popolni notranji mir(popolna odsotnost umskega čustvenega nemira), se lahko zavedamo dimenzije spokojnosti, tihote ali z drugimi besedami čiste zavesti.

Ločitveni postopek je boleč že sam po sebi, saj odločitev o tem, da boste zaživeli brez nekdaj tako ljubljene osebe, spremljajo trenutki, ki nas še dolgo po tem spremljajo v življenju. Vse to se dodatno zaplete, če so del ločitvenega procesa tudi otroci.

Obupani starši se nemalokrat vprašajo, ali zaradi otrok ostati v ne več srečnem zakonu ali postaviti v ospredje svojo lastno srečo. Običajno pa velja, da se s tem, ko najdete nov ritem življenja in ste ponovno lahko srečni, izboljša tudi počutje vaših otrok.

Neredko srečujemo ljudi, za katere vsaka izbira predstavlja ne samo težavo, temveč pravo trpljenje. V življenju zelo redko svobodno izbiramo – in to celo v najbolj preprostih vsakodnevnih situacijah – zaradi česar zanemarjamo sposobnost, ki je tako zelo značilna za človeka, a tako slabo izkoriščena, tj. svoboda izbire.

Morda se zdi, da so civilizirane družbe ustvarile že izgotovljene formule za vse življenjske okoliščine, vendar pa je življenje tako raznoliko in polno presenečenj, da se moramo občasno ustaviti, razmisliti in izbrati.

Čim višje se dvigam, bolj se mi razširja obzorje. To ne velja samo za letenje z zmajem, temveč tudi na splošno v življenju. Ne vem zakaj se nekateri ljudje tako oklepajo izhojenih tal in starih vzorcev, potem pa se čudijo, da ne doživijo nič novega, da ne morejo napredovati in da se izgubljajo v sivi vsakdanjosti in dolgočasju, ali pa celo zapravljajo svoj življenjski čas s potrošniškimi in nadomestnimi omamami, dokler ne zapadejo v zasvojenost, da bi si tako olajšali bolečine zaradi nezadovoljnosti s samim seboj.

Dr. Devanando O. Weise, ki je imel nekoč predavanje v Ljubljani, nam je v odmoru zadal sledečo nalogo: predstavljati smo si morali, da smo stari že okrog sto let, da sedimo v gugalniku in razmišljamo o življenju, katerega smo dotlej že preživeli. Ali smo lahko zadovoljni? Ali bi želeli kaj drugače? Če se zavemo, da bi želeli kakšno spremembo - potem se preselimo spet v sedanjost in to storimo namesto da iščemo sto izgovorov, zakaj tega ne bi mogli storiti!

Mnogo družbenih struktur je osnovanih hierarhično, tako tudi večina organizacij in podjetij. Običajno jih vodi majhna skupina ljudi, ki jo sestavljajo idejni vodje in načrtovalci.

Pod njimi je srednja, izvršilna skupina, ki se v določenem času vzpne v vrh in ki jo sestavlja široka množica delavcev in uslužbencev. Struktura ima obliko piramide. Kadar je piramidna struktura harmonična in usklajena v dobro vseh sodelujočih, deluje optimalno. Če pa je spodnja osnova preširoka in vrh prenizek, ljudje bedno živijo – ko namreč manjka vrh, nastane kaos!

Indijski sistem kast je imel sprva duhovno zgradbo. Od silnic, ki so tekle skozenj, so lahko vsi udeleženci prejemali največjo mero razpoložljivih moči. Vrh je prestrezal svetlobo in modrost in ju posredoval spodnjim ravnem – podobno kot pri koncentričnih krogih, ki nastanejo ob padcu kamna v vodo.

Piše: Oli Lukner, terapevtka in predavateljica v novi Vivi www.viva.si

»Negotovost je negativna čustvena interpretacija neprijetnega dogodka, ki je sicer povsem naravna. Pomembno je, da se ne prepustimo pritoževanju, obtoževanju in strahu, saj s tem sebe postavljamo v vlogo žrtve, ki je brez moči. Kar nas zares osvobodi je, da sprejmemo stvari natančno takšne, kot so.

Tako zadržimo in celo povečamo količino svoje življenjske energije. Ta nam pokaže novo ustvarjalno rešitev, ki je lahko, upam si reči, pogosto natančno tisto, kar smo si vedno želeli biti, delati, storiti, pa si tega nismo upali uresničiti. Težava vsebuje rešitev.

Kdor oprosti se osvobodi navezanosti na osebo, ki ji je prizadejala zlo. Na oprostiti drugemu, pomeni, se vršti v osamo in bolezen duha. Dve družini so živele v skladju in prijateljstvu. Toda v nekem trenutku je, malo nerazumevanje zlomilo te odlične odnose.

Prišlo je do prepira zaradi meje. Sosed je bil prepričan da mu je drugi sosed za nekaj malega centimetrov zemljišča vstopil v njegovo dvorišče. Pogovarjala sta se, merila, prekopavala, dokazovala en drugemu, a ni šlo. Končalo se je na sodišču. Sosed, ki je tožil, je izgubil. Tedaj pa je v njega vstopilo zlo, saj je bil prepričan, da je ogoljufan. Dočim je njegov sosed bil pripravljen na spravo, užaljeni sosed to ni sprejel.

Eugene Ionescu, utemeljitelj gledališča absurda, se je rodil 26. novembra 1909 v Slatini (Romunija). V svojem delu Emerit(Puščavnik), 1973, piše:"Vedno se mi je zdelo čudno, da so koga imeli za nenormalnega, če se je spraševal o smislu vesolja, po smislu človeka v njem, po smislu svojega lastnega življenja. Kaj delam tu?.Nenormalno se mi zdi, da o teh stvareh ne razmišljamo; nenormalno se mi zdi, da se ljudje počutijo dobro, ko tako rekoč slepo živijo. Morda zato ker je vsakdo-ne da bi znal razložiti-prepričan, da mu bo nekega dne vse jasno. Morda je to milost za človeštvo, morda je milost zame."

Ionescu je prepričan, da je človek, človeštvo, zmanipulirano in predvsem v "Nosorogih"opozarja pred množičnimi psihozami, kar se povsem potrjuje v času v katerem smo. Ta naš čas, je čas depresije. Egoizem lahko iz človeka naredi okorelega nosoroga.

Ali je lahko nekdo srečen, ne da bi bil srečen? Kakšna je to sila, ki daje nekomu, njej ali njemu, svobodo, da se dvigne nad zunanjo ali notranjo nesrečo? Kdor se reši vplivov svojih čutov, doživi stanje neskončnega povzdigovanja.

Naučiti pa se mora, da se odreče svojemu »razmišljanju z glavo« in ga mora nadomestiti z«razmišljanjem srca«. Ko enkrat prodre Luč v našo srce, bodo vse težave končno razrešene. To pa vsekakor ni nova pot do uspeha ob pametnem filozofu, intelektualcu, motivacijskemu »pridigarju« itd., ali neko novo učenje.

V moji soseski je med stanovanjskimi bloki park; vanj vodijo ljudje na sprehod svoje pse. Živali se vedejo precej različno.

Boleča mi je ugotovitev, kako je eden od psov, droben pinč, enkrat takšen, drugič povsem drugačen, nasilno prilagojen tistemu, ki je na drugi strani vrvice. Največkrat ga vodi petdesetletnik. Ob njem je pasji prestrašenec videti na moč zaskrbljen, ali bo s čim ujezil gospodarja. Ne pogleduje okoli sebe ali za drugimi živalmi; vsak trenutek je njegov pogled usmerjen na njegovega človeka. Takrat živalca nima nič od sprehoda, razen povečanega strahu - po vsej verjetnosti pred kaznijo.

Spletni časnik Žurnal24 piše, če ne veste, kako bi nasmejali svojega otročička, si z izumljanjem novih stvari nikar ne belite glave. Dovolj so že popolnoma vsakdanje stvari, kot so vaš nasmeh, igračka in žgečkanje.

Prepustite se rutini
Majhni otročički ne marajo novih, nepoznanih stvari, zato naj vas ne skrbi, če se vam vsakodnevno previjanje, umivanje, preoblačenje in vedno enaka pesmica pred spanjem zdijo dolgočasni. Otročički so navajeni na rutino, ta pa jih tudi osrečuje.

Raztezanje
Nasmešek na obraz boste otročičku pričarali tudi z raztezanjem. Položite ga na mehkejšo podlago, ga obrnite na hrbet in nežno raztegujte noge in roke. Začnite z levo nogo in desno roko, raztegnite ju stran od telesa, ju skrčite in zopet raztegnite, nato pa postopek ponovite z desno nogo in levo roko.

Čas prebujanja iz tisočletnega spanca je na »robu časa«. Ni več možno zatiskati oči, kot da se nič ne dogaja, da se nas ne dotakne klic Matere Zemlje.
Nekoliko nazaj mi je Mati podala napotke, kaj in kako naj človek dela in deluje, da se brez bolečin preporodi v novo zavest.
Učila me je, kako da ji pomagam pri prebujanju, kako naj se sama prebudim.

Vsi njeni otroci, moji bratje in sestre, so se odzvali, ter me s skupnimi močmi na čim bolj preprost način preko intuicije in notranjega videnja, podučili o starih prvotnih znanjih.
Prav danes mi je brat palček razkril skrivnost bivanja v njihovih skupnostih.