Indijanec je obiskal svoje bele sosede in jih poprosil za nekaj malega tobaka. Eden izmed njih je segel v žep in mu dal pest tobaka.

Naslednji dan se je Indijanec vrnil in iskal dobrotnika, češ da je med tobakom našel četrt dolarja. Rekli so mu, da če ga je že dobil, naj ga še obdrži.

Indijanec je pokazal na svoja prsa in dejal:
"Tu notri imam dobrega in slabega moža in dobri mož pravi: To ni moje, vrniti moram lastniku."
Medtem pa slabi mož reče: "Le zakaj, saj ti ga je dal, torej je tvoj."

Bolj popolno je tisto,
kar je zmožno biti v izvorni naravnosti
ter dojeti vse tako kot je
in to pustiti brez hvale in povzdigovanja.

Kajti človeka in vse, povzdigne čista zdrava naravna notranja moč,
kadar je v soglasju z Bogom.

In edino v tej moči je pravo življenje.

V Kandaharju so me toplo sprejeli. Posebno zanimanje zame je pokazal Hariz. Bil je visok, urejen in izobražen moški, ki si je s trgovskimi posli pridobil bogastvo in ugled. Pogosto je potoval v tujino, poslovno ali na počitnice.

Razkazal mi je Kandahar, potem pa me je povabil v svoj prostorni dom. Ko sva nekega tihega večera sedela na strešni terasi in filozofsko razglabljala, je mirno rekel: “Gospod Richard, oprostite mi za trenutek, nekaj moram opraviti.” Kar naenkrat je skočil s stola, obrnil glavo proti luni in začel zavijati kot volk: “Aaauuu, aaauuu, aaauuu.”

Nek mož, ki je bil iskalec resnice je v sebi vedel, da obstaja nekaj resnično takega, kar zmore dati pravo življenje in smisel vsemu, to kar kratko malo človek imenuje popolno.

A v prizadevanju za resnično spoznanje o tem, se mu je vsaka popolnost do katere je mukoma prišel po daljšem ali krajšem času razvrednotila.

Dolgo je skušal spoznati vzrok tega, zakaj ne more spoznati tega, kar je resnično popolno,
dokler nekega dne ni obupal.

Nekoč je bila skupina žab, ki so organizirale tekmovanje. Njihov cilj je bil: doseči vrh visokega stolpa. Zbralo se je že veliko gledalcev,  da bi si ogledali to tekmo in navijali. Tekma se je začela. Če smo iskreni: od gledalcev nihče ni verjel, da je možno, da bi žabe lahko priplezale do vrha stolpa.

Vse, kar se je slišalo, je bilo: ‘Oh, kako naporno!!! NIKOLI jim ne bo uspelo!’ ali Tega res ne bodo zmogle. Stolp je previsok!’ Žabe so začele obupavati … Razen nekaterih, ki so energično plezale naprej… Ljudje so še naprej vzklikali: ‘To je prenaporno!!! Tega nihče ne zmore!’ Vedno več žabam so popustile moči in so odnehale. … Ampak dve žabi sta plezali dalje … Enostavno nista želeli odnehati!

Vprašali so očeta algebre Al-Kavarzimija, kaj je človek, slednji pa je skromno odgovoril:

- Če je človek pošten in moralen, je to torej = 1.
- Če je šarmanten, mu dodamo eno ničlo, torej = 10.
- Če je bogat, mu dodamo še eno ničlo, torej = 100.
- Če je plemenitega rodu, mu dodamo še eno ničlo, torej = 1000.

Če vrednost morale (število 1) pri tem človeku izgine, so ostale samo ničle, ki so brezvredne.

Ko sem prilezel iz ledene himalajske reke Bagmati, sem zagledal dva kupa pepela, enega od sežganih trupel, drugega pa od žrtvenega ognja. Hladen veter me je v sami tkanini okrog ledij premrazil do kosti. Polastilo se me je silno hrepenenje. Kaj počnem tu – drgetajoč, osamljen, na pol sestradan in tako daleč od doma? Je bilo moje iskanje zaman?

Strmel sem v zvezde, ki so se svetlikale med vejami starodavnega banjanovca. Nočne ptice so otožno pele. Žrtveni ognji so osvetljevali rečni breg, na katerem so sveti možje z zavozlanimi lasmi, ki so jim kot vrvi viseli čez kolena, v plamene darovali ostra zelišča. S tlečega pogorišča so z rokami zajemali pepel in se mazali po telesu. Po končanem obredu so se odpravili proti svetišču, kamor sem si nadvse želel tudi jaz.

Velik je tisti, ki ni izgubil svojega otroškega srca.

(Mencius, kit.mislec, 372-289 p.n.š.)

Nekega čudovitega sončnega dne, je mati odpeljala dva majhna otroka, na cvetoč travnik.
Oba je podučila, da naj se čuvata čebel in čmrljev in naj jih ne preganjata.

Prvemu otroku, ob pogledu na pisani travnik, mravlje, žuželke, se je duša tako močno razveselila, da je bil ves prežarjen s srečo, a svetost v njemu ga je čuvala, da ni posegal po žuželkah mravljah in metuljih, čeprav so se sprehajale po njegovih rokah in letale iz cveta na cvet.

Izpolnjen s tihim veseljem med brenčanjem čebel in čmrljev, je gledal tihi let metuljev in kako so se mravlje hrabro sprehajale po njegovih rokah in travnatih listih.

Vinar po imenu Giorgio je poklical k sebi svoja sinova Antona in Vitta ter jima dejal, da ju mora dati na preizkušnjo, zato da bo vedel kateri je bolje usposobljen za prevzem posestva. Mladeniča sta si bila različna, Anton je bil drzen in poreden, vedno nasmejan in prijazen, medtem ko je bil njegov brat tih in delaven, a popolnoma brez čustev.

Oče jima je dal sadiko vinske trte in dejal: »Želim, da izbereta mesto, za katero mislita, da ima najboljše pogoje za rast. Tisti, ki bo čez nekaj let pridelal najboljše grozdje, bo dobil posestvo.«

Ko so Butalskega kovača vprašali, kaj bo nastalo iz tega kaj dela, je dejal;
če bo špičasto bo kramp, če bo ploščato bo lopata. Vendar njegov izdelek, ki je nastajal ni bil niti špičast niti ploščat. Njegovi udarci bi morali biti, če bi hotel narediti lopato bolj močni, če bi hotel narediti kramp pa manj močni.

Ker pa je delal kar tja v en dan, je tolkel včasih z vso močjo včasih premalo in njegov izdelek ni bil podoben ničemur. Ko je to videl je žareč izdelek, ki ni bil podoben ničemur vrgel v grm. In v grmu je bila lisica, ki jo je žareč izdelek opekel in je nato skočila iz grma. In ti ostali, ki so gledali kaj bo nastalo so dejali;

Če se na napačen način lotimo,
še tako majhne in neznatne stvari,
nas bo ta zmeraj presegala.

Mož je sovražil svetlo žgočo zadevo na nebu. Lebdela je nad njim ves dan, kamorkoli je šel. Sovražil je ostro sončno svetlobo, vročino ki jo je ustvarjalo in sence, ki jih je metalo na zemljo okoli njega.

Počutil se je, kakor bi mu sonce nekaj kradlo, ga ločevalo od stvari, kadar je težil za enotnostjo. »Vsaj ponoči izgleda vse enako« si je mislil. Zato je imel rad temo. Sonce je postalo njegov sovražnik. Nekega dne, ko ni več vzdržal, se je odločil izkopati veliko jamo, ki bi ga zaščitila pred nevzdržnimi sončnimi žarki.

Pesem svobode najlepše prepeva tisti,
ki se nikoli ni navadil kletke,
a vendar bil nekaj časa v njej ujet,
ne zaradi pokvarjenosti,
ampak zato,
da je dojel spoznal in videl v vsej resnici,
koliko je svoboda vredna.

Nadaljeval sem potovanje v Varanasi in vlak se je ustavil v Agri, domovanju Tadž Mahala. Ena od prednosti vožnje v tretjem razredu je, da lahko izstopiš, kjer hočeš, in pozneje skočiš na drug vlak, ki pelje proti tvojemu cilju. Le kdo ob postanku v Agri ne bi obiskal grobnice iz sedemnajstega stoletja, ki slovi kot eno od svetovnih čudes?

Vstopil sem skozi ogromna zunanja vrata in zagledal podolgovat bazen z vodo, vzdolž katerega so rasle ciprese. Na obeh straneh so bili perzijski vrtovi, polni cvetja. V daljavi na koncu bazena je stal Tadž Mahal, za njim pa sta se razprostirala sinje nebo in reka Jamuna. Ko sem se približal, sem občudoval ročno izklesani beli marmor, bogato okrašen s poldragimi kamni.