Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
sobota, 15. april 2006 @ 04:47 CEST
Uporabnik: ana
Da bi se vsako jutro zbudil z nasmehom, ki bi mi ožarjal obraz.
Da bi spoštljivo pozdravil dan zaradi priložnosti, ki mi jih ponuja.
Da bi se lotil dela z bistro glavo.
Da bi v vsem, tudi v najmanjših stvareh, vselej imel pred sabo najvišji smisel, h kateremu si prizadevam.
Da bi se srečeval z ljudmi s smehom na ustnicah in z ljubeznijo v srcu.
Da bi bil vselej prijazen, ljubezniv in vljuden.
Da bi pričakal noč z utrujenostjo, ki kliče spanec in z veseljem nad dobro opravljenim delom –
Tako si želim modro preživeti svoje dni.
četrtek, 13. april 2006 @ 20:29 CEST
Uporabnik: Ljuba
Si podoben ježevcu, ki igle razprostira
in na dobrohotnost drugih sitno reagira?
Kako do tebe vsi so hladni, se ne pritožuj,
a z nedostopnostjo, zlovoljo raje bolj varčuj!
Morda pa spadaš med ljudi, ki se ne cenijo
in le prezira vredno bitje si pomenijo?
Če sam sebe spoštovati vedno boš pozabil,
h grdemu ravnanju s tabo druge boš kar vabil!
Kaj pa, če sam nase gledaš kot na veličino,
ki zahteva vso pozornost in le družbo fino?
Če igral boš vlogo kralja, se ti bo zgodilo,
da tvoje strmoglavljenje vse bo veselilo!
Kaj pa, če se vedeš kot na pisti manekeni,
ali kot nekdo, ki le odnose plitke ceni?
Če tvoj glavni cilj bo, od vseh drugih lepši biti,
topline pristne v sebi ne boš uspel razviti!
Kakšen dan se počutim veliko starejšega, kot naj bi se moški v tridesetih letih. Kot da bi živel že veliko dlje. To je najbrž zaradi raka. Veliko časa sem prebil pri ugotavljanju, kaj mi je naredil – kako me je postaral, me spremenil – in prišel sem do sklepa, da ni spremenil samo mojega telesa. Tudi duha mi je spremenil.
Večkrat sem rekel, da je bil rak najboljše, kar se mi je kdaj zgodilo. Toda vsi želijo vedeti, kaj sem s tem mislil. Kako je lahko smrtno nevarna bolezen nekaj dobrega? To pravim zato, ker je bila moja bolezen tudi protistrup: ozdravila me je lenobe.
Preden so mi postavili diagnozo, sem bil zabušant. Za delo, ki ga nisem opravljal stoodstotno, so mi plačevali veliko denarja. To pa ni bilo samo sramotno, bilo je narobe. Ko sem zbolel, sem si mislil: če dobim še eno priložnost, bom naredil, kot je prav – in delal bom za nekaj več kot le zase.
ponedeljek, 10. april 2006 @ 05:09 CEST
Uporabnik: Tatjana Malec
Kaj pomeni ravnotežje? Da politiki na glas rečejo ljudstvu da, v dejanjih pa potiho rečejo ne.
Kaj pomeni dualizem? Da politiki delujejo znotraj sebe kot hočejo sami, zunaj sebe pa kot hoče politika.
Kaj pomeni pojem arhaične oblike eksistence? Zamenjati stranko in prek permanentne akcije prestopiti čas in ostati v starem.
Kakšne barve so sadeži revolucije? Rdeči, ki nikoli ne zbledijo. Podobni so kravatam na belih srajcah.
Policijski akti v arhivih so edino zagotovilo za nesmrtnost pokojnih in žrtvovanih.
Kaj je kritični larpurlartizem? To je prenapetost energij intelektualca - jalovega ustvarjalca, ki čaka na trenutek političnega abortusa in visoko odpravnino.
Kje so mostovi, prek katerih se brezposelni slovenski reveži lahko rešijo? Mostovi so, vendar brez politične svetlobe ostanejo v temi in jih ne vidimo.
Zamislil sem se nad zmagami in porazi ter nad tem, kako jemati oboje. Ko zmagaš, se o tem ne sprašuješ dosti, le čestitaš si. Zlahka – in zmotno – lahko predvidevaš, da je to povezano s tvojimi izjemnimi osebnimi zmožnostmi. Toda zmaga je le merilo, kako trdo si delal in kako nadarjen si telesno. Razen tega te kaj dosti drugega ne opredeljuje.
Poraz pa lahko po drugi strani v resnici pove nekaj o tem, kdo si. Razkriva, ali vališ krivdo na druge ali pa si sam kriv za poraz.Ali razčleniš svoj neuspeh ali pa se samo pritožuješ zaradi smole.
petek, 7. april 2006 @ 05:03 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Igor Kononenko
Apolonij Tijanski (pribl. 2-98) grški filozof in modrec
Rodil se je v premožni družini v takratnem grškem mestu Tyana v Mali Aziji
(ki danes spada pod Turčijo). Bil je lepe zunanjosti in je že kot otrok izstopal
po odličnem spominu. Pri štirinajstih letih so ga poslali v šolo na jug v Tarsus,
vendar se je razočaran preselil v grško mesto Aegae. Tu se je star šestnajst
let srečal z učenji Pitagore – o višjih zakonih, o življenju v tišini, o skromnosti
v prehranjevanju, o preprostosti pri oblačenju in posedovanju, o nesmrtnosti
in reinkarnaciji ter o spoznavanju samega sebe. Apolonij je začutil poklicanost
in se je do konca življenja podredil pitagorejskim principom. Postal je vegetarijanec,
odpovedal se je tudi vsem usnjenim izdelkom ter alkoholnim pijačam. Pustil si
je dolge lase.
Pet let je preživel v tišini in ni izgovoril niti besede, čeprav je bil pogosto
tarča posmeha. Živel je v templju grškega boga medicine Aesculapiusa. V templju
so duhovniki zdravili vernike z različnimi duhovnimi obredi. Kmalu je Apolonij
zaslovel kot čudodelni zdravilec. Pri dvajsetih letih je nasledil veliko bogastvo,
ki ga je večji del razdal, zase je obdržal skromno rento. Od takrat ni od nikogar
sprejel denarja, čeprav so mu mnogi oboževalci ponujali velike vsote. Osvobojen
od posvetnih navezanosti je začel potovati. V takratnih mestih in vaseh so bili
templji bolj v okras, kot da bi služili pravi pobožnosti, in so se duhovni obredi
sprevrgli v prestižne ceremonije brez prave duhovne vsebine.
Nasilje... način človeške komunikacije.
Nasilje... način človeške zabave.
Nasilje... način človekovega delovanja.
Tisočletja konfliktov, uničevanja in vojn nas niso naučila ničesar. Še vedno počnemo natanko enake stvari, kot smo jih počeli v zori našega materialnega vzpona. Živimo in dihamo kulturo nasilja, ki se vsakodnevno odraža v medsebojnih odnosih. Ubijanje je del našega vsakdana, naše neodtuljive želje po svobodi.
Nasilje je prisotno domala povsod, kjer so prisotne človeške roke, ki to nasilje udejanjajo. Odnosi med predavatelji in slušatelji, odnosi med sodelavci v službah, odnosi med vojaki na bojiščih širom sveta. Nasilje prežema svet ljudi... nasilje, ki se napaja v neskončnem viru trpljenja - strahu, jezi in sovraštvu. Nasilje, ki se odraža v otroških očeh, ki poskušajo razumeti brezumni in povsem nelogični svet odraslih.
sreda, 5. april 2006 @ 05:02 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Ko so Konfucija vprašali, kako je treba vladati, je odgovoril: "Treba je le razumeti glasbo in ritual ter ju prenesti na upravljanje." Ta, na videz čudna in naivna trditev, vsebuje veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Pri Konfuciju sta imela glasba in ritual širši in večji pomen kot za nas danes. V tem smislu se ujema s Pitagoro in Platonom, po mnenju katerih glasba prežema vse vesolje. Vse je vibracija, vse diha v neprekinjenem ritmu življenja. Vsaka zvezda, vsak človek, vsako bitje utripa v svojem tonu. Ko se ti med seboj harmonizirajo, uskladijo, ustvarijo glasbo.
Torej se mora človek najprej uskladiti s svojo notranjostjo, nato z drugim človekom in na koncu z naravo. To je skrivni proces njegove izgradnje. Pri tem igra glasba nepogrešljivo vlogo. Skupaj z moralnim zakonom Li je njena naloga ustvariti enotnost duše, ki ga bo privedla do tistega ideala, ki ga Konfucij imenuje kiun-ce plemeniti človek. Zato slab človek ali tisti z neurejeno, in neusklajeno notranjostjo ne more govoriti o glasbi, ker je nima v sebi. Notranji zvoki take osebnosti so neharmonični in iz nje lahko izide samo kaotična in dehumanizirana "glasba", ki odraža njegovo notranjo neskladnost.
Glede človeških zmogljivosti je veliko neznank, ki nastopijo, ko gre samo še za bolečino in odrekanje. Kako se prisiliš, da nekaj narediš? Opomniš se, da izpolnjuješ svojo obveznost, da daješ najboljše od sebe in da se vsi dosežki rodijo iz žrtvovanja.
Izkušnja trpljenja je kot izkušnja odkrivanja, ko najdeš nekaj nepričakovanega in razkrivajočega. Ko odkriješ skrajne meje bolečine ali strahu ali negotovosti, doživiš vseobjemajoč občutek, širjenje svojih zmožnosti.
Bolečina je dobra, ker spodbudi telo in dušo, da se izboljšata. Skoraj tako je, kot bi ti nekaj v podzavesti govorilo: »Zapomnil si bom to, zapomnil si bom, kako boli, in povečal bom svoje zmožnosti, da naslednjič ne bo več tako zelo bolelo.« Telo gradi na izkušnjah, tako da bosta telo in značaj, ki sta že prestala en Tour de France, naslednje leto boljša, ker imata spomin, na katerem lahko gradita. Morda enako velja tudi za življenje.
torek, 4. april 2006 @ 05:09 CEST
Uporabnik: Pozitivke
Nauk, ki sledi kot moralka tega pisma, se imenuje filozofija Charlesa Schultza,
umetnika, ki je ustvaril Charlieja Browna (lik iz risanke).
Ne odgovarjajte na postavljena vprašanja z vso resnostjo, dovolj bo, če si poskusite
zamisliti odgovore.
Samo preberite ta članek do konca in dojeli boste bistvo sporočila.
1. Naštejte pet najbogatejših
ljudi na svetu.
2. Naštejte zadnjih pet zmagovalcev na tekmah svetovnega pokala v smučarskih
poletih.
3. Poizkusite se spomniti imena zadnjih petih Miss Slovenije.
4. Naštejte deset oseb, ki so dobile Nobelovo ali Pulitzerjevo nagrado.
5. Naštejte vsaj pet dobitnikov Oskarjev za najboljšega igralca ali igralko
iz zadnjih pet let.
No, kakšen je rezultat?
Bistvo je v tem, da si večina izmed nas ne zapomni včerajšnje senzacije.
Saj ti, ki se jih niste mogli spomniti ali pa se samo niste mogli spomniti njihovih
imen, niso zgube; govorimo o najboljših na svojem področju.
Ampak aplavz utihne. Slava zbledi.
Nagrade izgubijo sijaj. Dosežki se pozabijo...
Zdaj pa še en (podoben) kratek kviz, za dosego boljših rezultatov:
Vseprisotni bog odpiram se tvoji pomoči in jo hvaležno sprejemam!
Vseprisotni bog zavedam se tvoje podpore in radostno izpolnjujem tvojo voljo!
Vseprisotni bog moja izbira je tvoja volja, hvala, da mi jo pomagaš spoznavati!
Vseprisotni bog hvala, da sem eno s teboj!
Vseprisotni bog hvala, da me vodiš po poti predaje svojemu bistvu in izrazu lastne resnice!
Vseprisotni bog hvala, da živim in doživljam tebe v sebi!
Vseprisotni bog hvala, da sem zdaj in za večno, v vsakem trenutku - ti!
petek, 17. marec 2006 @ 05:14 CET
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Igor Kononenko
Pitagora (pribl. 569-475 pr. n. št.) Grški filozof, matematik, modrec
in duhovni učitelj
O Pitagori je veliko špekulacij in nasprotujočih si mnenj. Sam
ni ničesar zapisal in vse, kar vemo o njem in njegovem delu, sklepamo iz pisanj
njegovih učencev in kasnejših piscev. Eni ga imajo za filozofa in matematika,
drugi pa sklepajo, da je bil samo duhovni učitelj in da se razen ljubiteljsko
z matematiko ni resneje ukvarjal. Več avtorjev opisuje tudi njegove nenavadne
duhovne moči, kot sta jasnovidnost in zmožnost biti istočasno na več krajih.
Rodil se je na grškem otoku Samosu očetu Mnesarchusu in mami Pythais, ki je
bila domačinka. Imel je dva ali tri brate. Oče je bil trgovec in je prišel iz
mesta Tyre – po legendi je v času lahkote na Samos prinesel koruzo in so ga
zato v zahvalo sprejeli za someščana. Pitagora je preživel otroštvo na Samosu,
vendar je veliko potoval s svojim očetom. Pitagoro so učili najboljši učitelji,
od katerih je bilo kar nekaj filozofov. Igral je na liro in se učil aritmetike,
geometrije, astronomije in poezije. Okoli leta 535 pr.n.št. je Pitagora odpotoval
v Egipt – nekaj let po tem, ko je tiran Polikrat zavzel Samos. Pitagora je v
Egiptu obiskal veliko templjev in se učil pri mnogi tamkajšnjih duhovnikih.
Leta 525 je perzijski kralj Cambyses napadel Egipt. Pitagoro so ujeli in ga
kot vojnega ujetnika poslali v Babilon. Tam je srečal duhovnika Magoi-a, ki
mu je predal več duhovnih učenj. Leta 522 sta umrla Polikrat in Cambyses in
leta 520 pr.n.št. se je Pitagora vrnil na Samos, kjer je ustanovil filozofsko
šolo »polkroga«.
petek, 10. marec 2006 @ 05:17 CET
Uporabnik: Pozitivke
Piše: Igor Kononenko
Heraklit (pribl. 535 -475 pr. n. št.) Grški filozof in modrec
Heraklit je živel ob koncu šestega stoletja pred našim štetjem v grškem mestu
Ephesus na Jonski obali Male Azije, kar je danes Turčija. Malo se ve o njegovem
življenju. Preziral je logiko množice, politične voditelje in tudi mnoge takratne
pisatelje filozofije in religije. Večkrat je zavrnil ponudbe politikov. Zavrnil
je, da bi napisal ustavo mesta Ephesus. Prav tako je zavrnil perzijskega kralja
Dariusa, ki ga je povabil, naj mu razloži svoje poglede. Ljubil je samoto, pogosto
pa se je igral z otroci, saj je igro imel za bolj koristno kot udejstvovanje
v meščanskem življenju. Njegovo pisanje se je ohranilo samo v posameznih fragmentih,
citiranih od drugih avtorjev. Ohranjenih je več kot sto epigramskih stavkov.
Heraklit je prvi vpeljal človeške vrednote kot osrednjo filozofsko temo. Kritiziral
je svoje predhodnike in sodobnike, ker niso uspeli videti enosti v izkušnji.
Vpeljal je besedo Logos, ki ponazarja najvišji red, vrhovno zakonitost sveta
- Logos ureja vse stvari, ki obstajajo. Nasprotja so potrebna za življenje,
vendar so združena v sistemu uravnovešenih izmenjav – v tem smislu so si nasprotja
identična. Svet je dejansko neprenehen proces, podvržen zakonu spremembe (kar
spominja na taoizem). Kot simbol nestalnosti in spremembe Heraklit pogosto uporablja
ogenj. Bivanje nima ne začetka ne konca, ampak je v večnem spreminjanju. Božansko
enost onstran materialnega vesolja je težko identificirati in najbrž nemogoče
ločiti od vesoljnih procesov.