Hudo dolgo nazaj, menda včeraj nekje med osmo in deveto uro zjutraj ali pa še globje v sivo preteklost, sem, če me spomin ne vara /mu moram priznati, da je pri tem zavidljivo iznajdljiv/, razmišljal o zelo presneto pomembnih vprašanjih. Ali sonce prav vsako jutro vzhaja na vzhodu in če ne, zakaj sem tako prepričan da ja; se je glasilo najbrž, mogoče pa je bilo nekaj o vplivu zvokov okarine na sposobnost videnja vijoličnega odtenka. Ko se me je lotevala že kar rahla razdraženost, mi je Konfuzij, moj prijatelj blago dejal:

"Bk, a ti veš kaj je bistveno za dobro poslušanje? No, predstavljaj si čebulo. Olupljeno. Sedaj si pa predstavljaj, da jo režeš prav na drobno. To je to."

Ivanjščica je nevarno vztrepetala.
"Rezanje čebule da je bistveno?" sem prežeče, in nejeverno tudi, vprašal.

"Kaj?... Ah ne, pri tem se ti zasolzijo oči... jasen pogled, ta je bistven."

Le o čem sem razmišljal še ravnokar?


en_bk

Lasje modrih čudežev v penah vode
zdaj volovijo iz notranje svobode
in rišejo meandre sijočih obrisov,
ki jim moji dihi odplesujejo čas.

Nabiram koprnenje iz veselja v sebi,
iz prsne votline darujem svoj speči up,
svojo zapečateno glasbo korakov,
pesmi z odsevi milosti iz obzorja sreče.
Zaznavam zibanje neprestanega vračanja
z zagonetno členljivostjo človeštva,
ki se je priklenilo na drstenje veslačev,
ko plujejo iz struge v strugo večne reke
ob bregovih polnih divjadi in prerojene prsti.

Poznam strune veslačeve duše
in glasbo slapov v sebi,
vem za zavetje njihovih glasov
in biserovine vodnih kaplj visoko v ozračju.
Zvezde še dišijo po moji koži.
Skoz geometrije iskanj sorodstva,
skoz tekočine iz mojega telesa,
se pretakajo korenine začetkov,
svitanje današnjega dne
v nepredvidljivo bitnost, ki gospoduje
v naravnost stresen molk v smeri vetra,
zasidran v globini veslačevih oči.

Moje telo in zunanja podoba sta mi vedno bili pomembni, zato sem vsako jutro telovadil, delal sklece, trebušnjake in dvigoval uteži za enakomeren razvoj mojih mišic. Tudi tek sem imel v programu običajno vsak drug dan.
Bilo je tako lepo, naoljiti si telo in se v kopalkah sprehoditi po peščeni plaži v katere bližini sem stanoval v nekem bednem poceni hotelu.
Kako sem užival, ko sem se tako sprehajal po plaži z lepo postavo in izstopajočimi mišicami, in včasih slišal kako so razne punce in gospe vzdihovale za mano, kakšna od njih kdaj pa je tudi pripomnila: »Glej kako je lep ta tip«
Ja moje modre oči, svetli lasje, pravilen nos in atletska postava so vedno na ženske na plaži naredile močan vtis. No ja, bili so tudi moški, ampak mene ti niso nikoli zanimali.
Če me je kaka punca kdaj zamikala, sem se ulegel poleg nje in začel debato o kakih nepomembnih stvareh, kot o modi v kateri sem bil ekspert, ali pa o filmih, katere vse najnovejše sem vedno šel takoj gledat, ko so prišli na spored.
Seveda so se taki razgovori kdaj končali tudi v postelji v obojestransko korist, ampak nikoli nisem čutil kake potrebe, da bi s katerokoli od njih navezal kdaj kak globlji stik.
Dokler…

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XIII. (1. del)

Po zadnjem srečanju pri Zoranu so moje meditacije drugačne. Zjutraj sem doživela nekaj podobnega pokrajini, nad katero sem dvignjena. Pokrajina ni živa ne sončna ne temna, samo je. Jaz sem ogromna in povsod, tu zgoraj. Kje si potem ti, Mihael? Tole ni najina oz. tvoja energija kot sem jo navajena. Pojavijo se misli v zvezi z mojimi jesenskimi predavanji, celo naslove dobim. Ja! rečem tej ideji, vendar me še bolj vleče tale energija. Zamižim še noter v glavi. Vprašanje Mihaelu ponovim v zgornjem trikotniku glave, odprem velika angelska krila in se spomnim Zoranovega razpetega Kristusa. Premaknem se v spodnji trikotnik vratu, v prostor med ušesi in Adamovim jabolkom in poslušam.

Mir je, ista scena nad sceno mirne pokrajine, v katero posije žarek z leve. Precej tanek je, pa jasen in močan. Malo temnejše postave stopajo po žarku. Ko skušam ugotoviti, če stopajo proti meni ali proti viru, ugotovim, da stopajo na mestu. Na mestu stopajo. Vendar stopajo. Enega nekaj kot podre na tla, drugi stopajo naprej, še vedno na mestu. Ni jih veliko, štirje so. Val svetlobe odpre levo stran obzorja, vse se razsvetli z ostanki mraka na robovih in razkrije se več ljudi, ki vstajajo v svetlobo, zbujajo se, počasi se dvigajo. Nekaj jih veselo skače, nekateri v postelji mežikajo v svetlobo in nekdo se z odejo pokrije čez glavo. (Mihael, Svaha! Je to film za otroke?) Prisotnost se okrepi in zapečejo oči, ko me polijejo solze.

Bernarda Pavko Prava

Karkoli mislim ali rečem, me določa. Enako je vsako moje dejanje sporočilo moji okolici "Tole ta trenutek jaz sem!" Vsak moj izraz me razglaša in s tem sproti ustvarja mojo realnost. Posebej se tega zavem pri napisani besedi. Stavki imajo svojo energijo - posamične trditve, duhovna sporočila ali višje resnice seveda tudi. In bolj ko so usklajeni z višjimi vibracijami, bolj učinkoviti so, čistejšo energijo imajo za in pod besedami.

Po dolgem času sem se izogibala. S pojasnilom, da imam danes res še precej dela, jutri pa potujem, sem odklonila ljubeznivo vabilo na klepet, šla v veliki vročini na daljši sprehod v hrib in v trgovino ter pojedla preveč marsičesa. Opravila sem štiri telefonske pogovore, si umila lase in uredila nohte, dalj časa čohala psa, posesala sem in preložila lepo število predmetov po sobah, rada bi še kaj vrgla v pralni stroj… - vse to z energijo povsod zunaj in okrog mene, samo ne v pisanju, ki me vedno poravna. Nisem sedla k računalniku, čeprav vem, da zadnja leta ravno tako najhitreje dobim svojo energijo nazaj.

Sonce počasi vabi svetlobo z neba.
Večer se mirno plazi skozi borovje v vas.
Počivam na ležalniku na terasi.
Mir je.
V vasi, in v meni tudi.



Mačka mi zleze v naročje, me pogleda v oči in tiho zamijavka.
Nalahko položim roko na njeno mehko dlako in jo pobožam.

Tako počivava.
Mačka in jaz.
Moja roka nežno polzi po njeni dlaki.
Obe uživava.
V prijetnem večeru, v božanju, v miru…

Všeč mi je občutek gibkega mačjega telesa pod mojo roko.
Hvaležna sem ji,
da mi dovoli udejaniti mojo potrebo po dotiku in božanju.

In pomislim:
Katera od naju dveh je tista, ki daje?
In katera je tista, ki prejema?

In v tihem zaupanju postajava eno z mirom,
z večerom, ki se plazi v vas,
in z božanjem…

Včeraj sem znova zrla v nebo, ker so napovedovali zvezdne utrinke...
In v mislih sem bila pri prijatelju, ki si tako iskreno želi, da bi ga imel nekdo rad, a istočasno misli, da si tega ne zasluži in da je beda, to njegovo življenje.
Povedal mi je, da ga je pustilo dekle, ki jo ima noro rad in čutila sem, kako ga to boli...

Ko sem tako opazovala zvezde, sem iz srca poslala v Nebo iskreno željo zanj in prošnjo... da se mu zgodi Ljubezen, ker jo resnično zasluži...
in ker je izgubil upanje, sem rekla, da bom jaz verjela vanj...

In istočasno se mi je javila misel, ne vem od kod: kaj pa ti ?
Ali si upaš želeti isto?
Rekla sem si; pa saj sem želela zanj, jaz tega ne potrebujem tako zelo in nisem čisto prepričana zase...

In nato je nebo isti hip preletel čudovit utrinek... le eden, samcat, edin...
Potem se je pooblačilo in le ena zvezda je sijala skozi oblake...
Prižgala sem cigareto in jo opazovala in razmišljala.
Znova sva se srečali... ti in jaz
kot bi mi hotela pokazati da je še vedno tu, kljub oblačnosti in dvomom, ki me včasih razjedajo-
Kot da mi govori... veš, vedno sem in bom tu.
In znova sva lahko Eno, če boš želela.

Objel me je mir, ki ga že nekaj časa nisem občutila...

In čudno, magično...
Naslednji dan sem ujela utrinek... v svoje srce...
Utrinek le za kratek hip preleti nebo...
ali naj ga obdržim le za trenutek... ali naj ga spustim...
pa saj je življenje res sestavljeno le iz trenutkov...

ARELENA

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XII./XIII. (1. del)

Čez dva dni sem šla sama v Zagreb in to z vlakom. Topel in sončen dan je bil, blagoslovljen z vsemi ljudmi, ki sem jih srečala. Na vrhu hiše ob parku kralja Maksimiljana sem zagledala velikega angela z odprtimi krili in z visoko dvignjeno roko. Zahvalila sem se za pozdrav in najraje bi mu pomahala. Zagreb je zelo lepo mesto. Kakšno uro sem prebila v katedrali. Želela sem se pogovoriti z Marijo in Jezusom in začutila, da me način, ki sem ga navajena, ne izpolnjuje več, ne morem se več pogovarjati z Bogom zunaj sebe. Potem sem napisala svojo izbiro glede današnjega zdravljenja. Odločila sem se za uravnovešanje moje telesne, čustvene pa mentalne in duhovnih ravni. Nekaj minut sem posedela na klopi v parku pred Zoranovim blokom in se spomnila na oči.

Ko že delava, Jezus Kristus, hvala, ker mi zdraviš oči. Dioptrijo + 0,5 in tiso mrežo, ki sem jo kot niti začela videvati v Nepalu leta 95. Če že ozdravljam, potem urediva še to, in hvala.

Kje imate hči? je najprej vprašal Zoran in pomežiknil. Oba sva bila dobre volje oz. jaz sem bila bolj sproščena, bolj odprta. Spet me je sprehajal sem in tja, ko sem pomislila: Oči, Jezus, oči. In Zoran je rekel: Odprite oči. Tako sem ga gledala, on pa je mižal in pod vekami strmel nekam mimo mene v tla. Potem je oči odprl in gledala sva se čisto od blizu. Čudila sem se, da ima rjave in ne prav temne oči. Kakšne čudne oči imate… je rekel.
Čudne? sem bila presenečna.
Ja, oranžne… je rekel.

Včasih sem vedela, da živim, ker so drugi tudi rekli, da pač vsak živi. Danes pa ločim stanje kdaj živim in kdaj ne. Ljudje, ki ne živijo, životarijo, svojega življenja niso osmislili in le bivajo in hitijo. Ne govorijo in ne razmišljajo o stvareh, situacijah in nesrečah, da imajo nek pomen, da ima vsaka stvar, dogodek in situacija svoj pomen, neko sporočilo, ki nam je namenjeno.

Ko smo v isti energiji vesolja, ko se stapljamo na frekvenci božanskega, sprejemamo in oddajamo energijo, ter koristimo skupnosti. Energija se množi, vpliva v povratni obliki na nas, dobivamo enako energijo za naš obstoj.

Mi, ki živimo, jo čutimo in zaznavamo, drugi ne vedo, ne verjamejo in se o tem ne pogovarjajo….
Govorimo isti jezik, pa je prav vseeno kako ga pojmujemo, pomembno je, da se razumemo - saj smo na isti frekvenci.

Pred leti sem imela partnerja, s katerim nisva našla pravega jezika. Pogovarjala sva se lahko samo vsakdanje stvari. Imela sem občutek, da me ljudje sicer razumejo, da je z menoj vse vredu, a ta človek me ni razumel, ko sem mu želela povedati nekaj kar je nekoliko več kot "vsakdanje".

Prav, sem si mislila, sprejela ga takega kot je in čas je prinesel svoje. Nič mi ni bilo potrebno narediti, kar samo se je zgodilo. Vedela sem, da se o duhovnih stvareh, o smislu življenja, o božanskih načrtih, ipd. stvari, z njim nisem imela nič za pogovarjati.

Bernarda Pavko Prava

Smeh vzpostavlja ravnotežje. Smeh me vedno poravna, ha-ha mi vibrira v prsnem košu in tako zdravi srce, še intenzivnejši smeh pa skoraj v krču zelo dobro de želodcu in bližnjim organom. Za enega redkih krčev gre, ki telesu res dobro de, čeprav zraven loviš sapo - tak smeh se po mojih občutkih iz prsnega koša preseli navzdol. In če si pri tem pomislila na orgazem, ne, danes ne bo besede o tem.

Ljubljano smo v zadnjih letih zelo polepšali in v poletnih sončnih večerih je njen stari del čaroben. In v dnevih prireditev pouličnih gledališč zelo vesel. Zelo zelo vesel. Če človek sam ni (preveč) zagrenjen. Ampak na Čopovi smo bili lani vsi veseli, celo nerazpoloženi so se zasmejali. Trem Kupidom. Trem moškim v kratkih belih krilcih s poudarjenimi očmi, z rdečimi ustnicami in lički.

Trije umetniki so s svojo pantomimo, z loki in puščicami po centru naše prestolnice mladim in starim v vlogi ljubezni sejali dobro voljo. Našobljene ustnice, pomenljivi pogledi in kretnje so tu in tam človeka, ki so ga obstopili, spravile v zadrego, nekatere opazujoče vmes in na koncu vse pa v smeh. Nekatere v salve in v krče smeha. Starejša gospa si je z zanimanjem ogledovala eno od izložb in ko so se kot bi padli z neba, znašli ob njej, se je ne da bi jim dala kanček pozornosti, premaknila k drugi. Pa se je en Kupid ulegel na trebuh prednjo in zvonil z nogami, drugi jo je skoraj ovil in tretji se je obesil na bližnji drog in ji poljubljal zrak nad glavo. In prej resna gospa se je potem odprla nepričakovanemu zdravilu in se zasmejala.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XI./XII. (1. del)

Z mamo sva bili v Krškem. Življenje tudi strica v stanju težkega bolnika uporablja za sporočila, ki jih potrebujeva. Ko sva odhajali, mi je rekel: Spomni se me in še pridi! ?!? Spomni se me in še pridi? To niso besede, ki bi jih on uporabil, res ne. V dihanju Kristusove zavesti se resnično tu in tam spomnim in diham Živo Ljubezen skozenj. Spomni se me…
Univerzum mi je tako sporočil, da dihanje najvišje svetlobe skozi človeka deluje bolj, kot sem res verjela.

Po duhovnih vajah v Kančevcih mojemu nočnemu zbujanju in dihanju Kristusove zavesti pravim "nočna straža". Po vrnitvi domov spet stražim. Po nočnem dihanju sem kokreirala spanec zdravljenja. Ker je bilo hladno, sem zaspala s prekrižanima rokama na prsih. Do jutra sem se dvakrat v polsnu zavedla, da me tvorbica v levi dojki boli. Natanko tako, kot me je bolela, ko sem spala s steklenico vode, ki jo je obdelal g. Štefan. Zdraviš sama sebe, je prišel odgovor. To si kokreirala.

Vse je prav, ko se zgodi,
vse je prav, tudi če se stemni.
Prav je, če sije sonce na ljudi,
da jim daje ljubezen in moči.

Energijo in moč svetlobe dobi,
vsak, ki zavestno pošteno živi.
Dobi tudi temo in mrak,
da se spočije ali pade v znak.

Pasti potrebno je, da se zbudiš,
ljubezen dobiš, ko vse izgubiš.
Tisto pravo, ki ni v stvareh,
ampak v srcu vseh ljudeh.

Bog se nahaja v srcih nas vseh,
prepoznajmo ga, vidi se ga v očeh.
Ko se ljubezen iskri iz srca,
lahko v bližnjemu prepoznamo Boga.

V gozdiču daleč od naselja je opuščeno pokopališče. Pod gostimi oblaki, brez dežja samevajo visoke ciprese in zaraščeno grmovje, ki se druži v velike zelene svežnje. Na starodavnem, več sto let starem pokopališču vlada grobna tišina, le ponoči se oglaša skovikanje. Ta kraj nihče več ne obiskuje. Le včasih se med štrlečimi redkimi kamni pojavi majhen, suh človek, oblečen v belo platneno obleko, ki izgovori nekaj latinskih besed in s polnočno svetlobo s presenetljivo naglico izgine neznano kam. V kotu na pokopališču sameva kapelica, ki se je vdala času in se seseda sama vase. Križ se je prelomil na dvoje. V bližini ni nobene cerkve, zvonov in oltarjev, kjer bi lahko ljudje zmolili kakšno molitev za svoje rajnke prednike iz prejšnjih stoletij.

Kot ponavadi sem se vsako leto poleti intuitivno sam podal v naravo v gore raziskovat meni neznana področja, neznane reke in potoke.
S sabo sem vzel spalko mali šotor in ostalo taborniško opremo, ki jo človek pač na takih poteh potrebuje.

Zakaj sam? Ne vem, uživam v samoti sem pač čudak.

Če me vprašaš zakaj sem raziskoval po teh potokih, in se plazil skozi vse tiste goščave, tega niti sam ne vem.

Da skrajšam zgodbo, grem po tem potoku, proti njegovemu izviru, ko kar naenkrat pred sabo zagledam prikazen, zaraščenega nagega človeka sedečega na neki skali. Priznam, da sem se krepko ustrašil, ker kaj takega niti v sanjah nisem pričakoval.

Zadnjič mi je znanec zaupal svoj pogled glede človeka in je dejal, da ima vsak del telesa svoj namen. Tako roke, noge, tako glava in srce. Malo sem se zamislila in nisem vedela, ali bi se strinjala s takim pogledom ali ne. Začela sem razmišljati o srcu in njegovi vlogi. Kakšno ima, koliko si upam uporabljati srce, saj je to najbolj krhko in boleče, če se izpostavi in rani.

Res, srce služi, ne samo fizičnemu vzdrževanju telesa ampak tudi zato, da ga poslušamo, uporabljamo in dajemo. Če je čisto, zakaj bi ga skrivali in se bali biti ranljivi. Nič nas ne more raniti, če delamo v dobri veri, poštenosti in ljubezni. Sami se ranimo, če svoje mehkobe, ranljivosti ne pokažemo in se predamo človeku, kot otrok, s celim srcem. Ne sme biti polovičarstva, kaj šele manipulacije in niti najmanjšega delčka samokoristi.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem XI. (1. del)

K Thomasu Kellerju bi lahko vskočila namesto znanke in začutila sem višji namen.
Angeli, pomagajte mi z odgovori skozi Thomasa. Na ridingu mi recite, da sem nezrela, nerazumna, recite tisto, kar se me bo dotaknilo. Naj me nekdo ustavi, za božjo voljo. Goro vprašanj imam, res je, ampak k Thomasu grem zaradi enega samega: Kaj, vrabca, počnem s to čokolado?
Zanima me - me kaj žene v testiranje nekih (ne)zavednih prepričanj?
Katera je resnica, ki jo ne morem sprejeti , da jo preizkušam?
Povejte mi angeli, česa se še nisem naučila? Prišepnite mi odgovor, da ga ne bom iskala v samodestrukciji. Ne želim težav, pa rinem vanje. Ne izbiram neravnotežja, ne želim iste ne druge bolezni. Želim zmernost in delo in veselje in vse imam na dosegu roke.
Kako naj pridem ven iz sabotiranja sebe?! Angeli, verjela bom in sprejela bom vsako informacijo. Ne želim jih več preizkušati na svoji koži, kar verjela jim bom.
Kaj želim nezavedno izvedeti, da se tako noro obnašam!?
Še nikoli mi ni bilo tako lepo, še nikoli ni bilo toliko možnosti pred menoj, toliko prilik za življenje.
Še nikoli nisem čutila takih strasti in veselja, toliko obetov in možnosti za izpolnitev.
Kaj je v moji naravi tako hazarderskega? Kako naj to presežem?
Na začetku žetve svojega življenja sem, pa si majem tla pod nogami. Kako naj že enkrat pridem ven?

O strahu je bilo napisanega že veliko, predstavljenih je bilo kar nekaj idej, kako se s strahom učinkovito spoprijeti, ta pa vseeno iz dneva v dan še vedno ubija naše življenje. Če bi v celoti ozavestili vse negativne strani strahu, bi se že zdavnaj naučili učinkovito ravnati z njim. Časi, ko je strah pomagal človeku preživeti, so že zdavnaj mimo. Ljudem namreč ni več potrebno bežati pred plenilci za svoje življenje, do situacije boj ali beg, ki je tesno povezana s stahom, pride mogoče le še v kakšni vaški gostilni, ko je bilo izpraznjenih preveč »glažkov«, jabolka spora pa si vpleteni ne želijo razdeliti. Strah torej očitnih pozitivnih plati v večini situacij nima, upoštevajoč dejstvo, da je v vsakem slabem tudi kanček dobrega. Dobre strani strahu se pokažejo, ko znamo učinkovito ravnati z njim. Da pa bi lahko našteli vse negativne strani, bi porabili kar nekaj papirja, saj iz strahu izhajajo tako ljubosumje, kot netolerantnost, vojne in še desetine drugih negativnih stvari.

Velika ironija je to, da nas je strah celo soočiti se s strahom in pogledati resnici v oči ter si priznati, da strah nima prav nobene pozitivne strani, in da se je potrebno naučiti uspešno ravnati z njim. V osnovi se problem pojavi že zato, ker imamo ljudje malo pomešane pojme, kaj je strah in besede v povezavi z njim. Pogum recimo ni odsotnost strahu, ampak je obvladovanje strahu. Kdor trdi, da ga ni strah ničesar, ni pogumen, ampak prikriva resnico. Pogumen je tisti, ki se uspešno sooči s svojim strahom in ko je ta nepridiprav prisoten, ga spretno obvladuje. Tako z vsakim obvladovanjem strah postane manjši in manjši. Še večja napaka je ta, da smo ljudje prepričani, da je nasprotje strahu pogum, kar pa nikakor ni res. Nasprotje strahu je mogočna ljubezen. Torej človek lahko deluje le s strahom ali z ljubeznijo. Izbira je vaša, posledice več kot očitne.

Kako ste mi blizu prijatelji, vi,
kot bi vsak dan skupaj bili.
Pa vas sploh še nisem videla,
pa vas vseeno čutim ob sebi.

Čutim vas, ker delimo izkušnje,
čutim vas, ker ste del mene,
čutim vas, ker imamo iste žele,
iste poglede in isto pot.

Skupaj gremo, pa se ne vidimo,
si pomagamo in se podpiramo.
Ko gre nekomu lažje ponudi roko
tistemu, ki se je spotaknil in padel.

Povej mi zakaj za naju ni več upanja,
povej kam so se razblinile sanje,
ki sva jih sanjala,
povej mi zakaj.

Dala sem ti vse kar si želel
in upala za naju,
ostal pa mi je samo spomin nate
in dnevi nekje v maju.

Povej, če spomniš se še
ali si že pozabil,
kako goreče ljubila sem te,
a ti si odhajal.

Hranila bom ta spomin
nekje globoko v sebi,
poklonila sem svoje srce le tebi.

Ostani kjer si,
ne vračaj se več,
sedaj ljubim misel nate,
ki zbuja me in odhajam z njo spat,
mogoče, če pa si usojena sva najdeva pot,
ki bo prava-
takrat me poišči,
čakam nate.

Globoko v sebi ti veš, da si neumrljiv
in da se lahko s tem svojim nesmrtnim,
povežeš dokler si še tu in še živ,
in tudi veš,
da je tisto neumrljivo tvoj notranji mir,
tisti tvoj mir, ki ni od tega sveta,
ki se ga le tako doseči da,
da se popolnoma notranje in zunanje umiriš,
zapreš oči in se odklopiš od zunanjosti,
odklopiš od vseh svojih življenjskih skrbi
in se popolnoma v sebi sprostiš in prepustiš
nežnemu pretakajočemu se dihu, ki te živi,
skratka da postaneš kot en sam živ kip.

Človek se je v svoji zgodovini,
hudo »zredil« v svojo glavo
in hudo shujšal v svoje srce,
tako zelo, da je izgubil kompas srca,
da je izgubil notranjega zaveznika,
povezovalca srca in razuma,
uničevalca vseh iluzij, ohranjevalca miru
in stvarnika vseh svojih najboljših idej.

Bernarda Pavko Prava:
Marija Magdalena, Potovanje v svetost ženske, ki Jaz sem X. (1. del)

Po vrnitvi s Hvara se še bolj zbujam ponoči. Kakšno uro diham angele in potem še enkrat zaspim, največkrat najslajši spanec. Nekatere noči so se odvile v prave dogodivščine. V Ankaranu sem se ponoči najedla in potem nekaj ur brala, nič kolikokrat pa diham ali pišem v jutranjih urah, zaspim pa ob sedmih zjutraj, tudi za uro do dve. Ležem v mojem svetišču, pokrijem se s šali in odejami, položim glavo in že sem drugje. Dostikrat se zbudim, preden se mi vsa energija vrne v moje ljubo telo. Samo mirno ležim, se zahvaljujem in opazujem, kako vibriram, ko se usklajuje, kar se ima za uskladit. Enostavno sem začela živeti svoje cikle življenja, hranjenja in spanja in uživam v njih. Za naključne ritme gre, za take, ki pašejo telesu in so svoboda. Za moje ritme gre. Veselo jih živim, brez presenečenja in slabega občutka. Na začetku sem spremljala, ob katerih urah se zbujam in se ubadala z energijo ustreznih meridianov, zdaj pa me ura ne zanima več. Boš spalo popoldan, dopoldan, ponoči ali zvečer, telo? Prav. Malo pred polnočjo, več zjutraj in pol ure popoldan? Meni je prav. Telo želi svoje, duhovne ravni svoje in jaz sledim. Nočno dihanje angelov je nekaj drugega, tako kot nočno plavanje ali pisanje ponoči. Noč res ima svojo moč. Prisotnost je izjemna, glava jasna in kratek spanec res krepčilen.

(Resnična zgodba)

Nekoč je padla z drevesa.
S tal je videla le veje, češnje
in malo zelenja.
Prebledela je.
V tistem trenutku
je napolnila s strahom
ves vesoljni svet.
Omotična se ni spomnila
ničesar koristnega več.
V ustih je imela češnjevo peško.
Svet je izgubil svetlobo.
Sonce je izginilo.
Čutila ni niti padca,
niti bolečino.

Padla je na klin lestve
in izgubila nedolžnost.

Bernarda Pavko Prava

Angel Mihael je z mano zadnjih nekaj ur, skupaj s svojim mečem Resnice. Ponudila sem ga Ani, da si z njim očisti svoje energijsko polje, ki je danes zelo vplivan prostor. Svetloba v njeni energiji se že lep čas prebija v njen enkraten izraz, a preteklost vztraja. Stare navade, ki so stari načini mišljenja, govorjenja in delovanja. Vsaka od teh energij drži, ko se skuša obdržati. Nobene voljnosti ni v njih in nobene pripravljenosti na sodelovanje, nobene odprtosti, kaj šele sprejemanja in poslavljanja. En sam krč so stare energije in en sam krč je človek v njih.
Krč, ki je strah, ki je tesnoba.
Krč kot nemoč za tem, ko je panika šla.
Krč, ki je stisnjena pest.
Krč, ko ne moreš jokat.
Krč, ko si lupina, ker si minimalno v telesu.
Krč, ko želiš Domov.
Počasi in ljubeznivo sukaj meč, sem ji rekla po telefonu, Mihael ti bo pomagal. Od spodnjega dela energijskega polja navzgor suči meč Resnice, počasi in brez sile, vse do gor. V iluziji si in to je v redu, samo prijetno ni. Resnica pa je Svetloba, je mir in je ravnotežje, stabilnost je. V miru boš svoje življenje drugače videla in vedela boš, kam in kako. Do takrat pa dihaj z Mihaelom, vdihni, daj...
Tako stanje lahko traja ure in več, ko človeka kliče k predaji, k odpuščanju. Tudi več dni lahko kriči k spuščanju in opuščanju. Odvisno od tega, kako močno drži. In, kaj. Eni držijo kariero ali človeka, drugi telo ali denar, lahko svoja prepričanja, ki so samo stare resnice, svoj prav. V tem stanju je včasih res težko. In tu in tam zelo zelo težko. Včasih je to, čemur rečemo nepravično, ker ne vidimo večje slike. Ppripelje te v izbiro ostati ali oditi, res (za)živeti ali umreti.
Spusti, sem rekla Ani. Težko ti je, ker držiš. Spusti in dovoli, spusti!
Kako? Ne morem, je rekla. Kako naj spustim?
Ne vem, ljuba moja, ne vem. Ne vem, kako boš ti spustila. Vem samo, da je možno in da je (višji) namen. V potencialu za svoje novo rojstvo si in za svojo osvoboditev. Pomaga, če dihaš. Samo dihaj, zavestno dihaj. Dihaj: Ja, Bog!