Uvod
V tem članku bi rad razmejil svoje poglede na temo zdravljenja depresije. Pišem predvsem iz svojih življenjskih izkušenj, tudi sam imam namreč zelo občutljivo srce, nizek prag občutljivosti in visoko rahločutnost in kot tak včasih težave sam s sabo. Hmm. Verjetno sem glede tega na istem in morda celo na slabšem kot večina depresivnih ljudi, ki jih poznam....ampak, to je že druga zgodba... Predvsem pa pišem iz terapevtskih izkušenj in kot priča napredku ljudi, nad katerimi je uradna medicina/psihiatrija „dvignila roke“ (beri: predpisala psihoaktivne substance) in jih označila za bolezensko depresivne.

Kot terapevt humanistične psihoterapije se v okviru seans Clearinga z depresivnimi osebami torej kar pogosto srečujem. In da, res je, depresija je dejansko zelo resna težava in nikakor jo ne gre jemati kot nekaj površnega in enostavno ozdravljivega. Napredek je v teh situacijah vseprej kot posut s pomladanskim cvetjem. Travme iz preteklosti (ranega otroštva, recimo) in nakopičene nerazčiščene težave in nedoslednosti pri soočanju s svojo intimno resnico nas vse dejansko zelo zelo pogojujejo oz. dopuščamo, da nas pogojujejo.

Majhen deček se je v sončnem sobotnem jutru igral na peskovniku pred svojo hišo. S seboj je imel veliko majhnih, plastičnih avtomobilčkov in tovornjakov vseh barv in velikosti. Medtem ko je ustvarjal ceste, mostove in tunele, je globoko v mivki našel velik kamen. Skoraj majhno skalo.

Previdno in marljivo jo je odkopal in jo poskušal dvigniti. Pa ni šlo. Nekaj časa je razmišljal, potem je sedel na mivko, se s hrbtom in rokami uprl ob majhen kamniti rob, ki je ločeval peskovnik od zelenega travnika pred hišo, s svojimi drobnimi nožicami pa ob kamen in potisnil. Kamen se je premaknil. Čisto malo. Spet je storil isto in z velikim naporom in vztrajnostjo premaknil kamen prav do roba peskovnika. Pa mu še vedno ni bilo všeč.

Kamen je še vedno kvaril podobo cest, mostov in tunelov, ki jih je deček želel ustvariti na mehkem pesku. Poskušal je znova. Dvignil je kamen in ga poskušal skotaliti čez majhen rob peskovnika, na travnik. Pa ni šlo. Kamen je bil močnejši od njega. Mali se vseeno ni predal.

Po deževni in delno neprespani noči sem zjutraj začutil, da bi lahko komu poslal kakšen mejl. Drugačen, kot so informacije, ki nam jih v veliki večini ponujajo slovenski in tuji mediji. Drugačen zato, ker vsak dan sproti pozabljamo na tisto dobro stran življenja, saj nas na žalost (pa tudi na našo zahtevo) z vseh strani polnijo z vsem, kar je slabo, krvavo, žalostno... Kot da bi želeli, da... no ja... da ne govorim o tem.

No, in danes sem pri jutranjem prebiranju novic v iskalniku pomotoma kliknil na neko povezavo, in odprla se mi je zgodbica, ki me je prevzela. Zato sem se odločil, da jo prevedem in jo delim tudi s tabo (z vami).

Bilo je delovno jutro, približno ob 8:30 uri, ko je starejši gospod (imel je okoli 80 let) prišel na urgenco, da bi mu odstranili šive iz njegovega palca. Izjavil je, da se mu mudi, ker da je nekje zmenjen ob deveti uri. Ko sem vzel njegove podatke in ga pospremil do sedeža v čakalnici, sem vedel, da bo minila najmanj ura, preden ga bo njegov zdravnik lahko pregledal. Opazoval sem, kako je pogledoval na uro, in se odločil, glede na to, da trenutno nisem bil zaseden, da sam poskrbim za njegovo rano.

Po delu sem se odpravil proti obali. Bil je sončen dan, nisem želel domov, med štiri stene, tudi zavoljo najljubših knjig in japonščine ne. Tudi zavoljo sebe ne. Želel sem si podariti poseben dan. Sedel sem v avto in premišljeval, kam bi najraje strmel. Dovolj sem imel gora okoli sebe, čeprav so vrhovi prijetno pobeljeni in dajejo človeku, ki jih od daleč ali blizu opazuje, občutek pomirjenosti. Kakor bi bile naslikane na platnu in bile poklicane na ta svet, da sperejo vse črne packe dneva in se potopijo v tvoje oči. Moje oči. Potreboval sem več, želel sem globino, plavati sem želel v modrini in se peljati ob boku bark.

Peljal sem se po stari cesti, tisti vijugasti in krasno obdani z naravo. Drevesa so me pozdravljala in sklanjala veje, drugačna drevesa so bila to od tistih v mestu. Od mestnih mi redko katero odzdravi. Navadno le zašepetam, »Pozdravljeno drevo, želim ti lep dan in veliko sonca in dežja.« Še prikloni ne svojih vej, niti ne zašelesti.

Anya je odhajala iz Londona po devetih mesecih zaljubljenosti v gospoda sredi tridesetih, ločenega, z dvema otrokoma in, kot je ugotovila kasneje s še najmanj dvema za po poti. Napisala je, da noče imeti nič z njim in njegovimi pankrtskimi otroci. In da bi obdržala psa.

Ko je prišla do letališča, je tako ali tako že pozabila zakaj ga zapušča, ker je tako temperamentna, da se o vsaki stvari odloča v momentu. Tako se je odločila, da gre živeti v Anglijo. 22. novembra je prišla v službo, odprla spletno klepetalnico in se zaklepetala s prijetnim Ronom. Tipkala sta po cele dneve, tudi po službi, potem sta si omislila kamere in se tudi videla in se zaljubila že prek spleta, prek virtualne resničnosti. Potem je odšla v London na obisk, z njim uživala ves vikend in mu rekla, da ga bo ljubila, kot ni ljubila še nikogar poprej. 17. decembra je dala odpoved, povedala šefu da gre delat v tujino, ker je spoznala ljubezen svojega življenja. Preko spletne kamere! Čao, služba, adios Slovenija, England here I come.

Piše: Danijela Premzl

»Kdaj spet prideš?« sem neučakana.
»Ne vem,« skomigneš z rameni.
»Ali ti ni več mar zame!?« sem kar malo užaljena.
»Ne, ni to…« zateglo odgovoriš in malo pomisliš »Samo ne vem več, kaj naj ti še povem. Če pa ni trenutno nič novega, preteklost pa tako že oba znava na pamet. Vedno se pogovarjava eno in isto. Saj veš, da brez spominov ne morem. Naj grem kar mimo, kot da nič ni bilo. Vendar sva to že razčistila. Enostavno ne zmorem pa ti vsak dan povedati nekaj povsem novega, ker se mi zaenkrat nič tako intenzivno ne dogaja…«
»Tudi jaz skoraj nikamor ne grem…« pravim.
»Pa bi rada šla?«
»Seveda! Takoj bi šla, kaj pa misliš. Samo preoblekla bi se še poprej. S tabo grem kamorkoli in kadarkoli!«

Sedim v svoji sobi in ždim. Sama sebi sem edina družba. A to mi trenutno zadostuje. Tako lahko na dolgo in široko razglabljam o globokih življenjskih vprašanjih. Misli, ki se porajajo, ne utesnjujem, čeprav me spravlja v bes, da se ničesar pametnega ne spomnim. Pa vendarle je vse to tako moje, da me mimo vsega tega ni…

Ker nestrpno pričakujem, da ne rečem, kar zahtevam navdih, vem, da ga ne bo. Zato se sama s sabo mučim in iztiskam svoje življenjske sokove, čeprav sem v notranjosti močno izsušena. Žejna sem, pa ne vode, ampak besede, dobre besede. Vsepovsod jo iščem in ko jo najdem, vsako posebej hranim v svojo posvečeno kamrico

Pozna pomlad, ki se z rahlo otožnostjo poslavlja, izgublja in prehaja čisto potiho, skoraj neopazno…, pa vendar kar naenkrat se zbudi v zgodnje poletno jutro…

In že s pogledom iščeš morje, se poskušaš orientirati v pravo smer. Odmisliš bloke, kilometre, študij in cel kup skrbi, in že ga vidiš čisto blizu, tam v oseki, z njegovo modrino in si zaželiš njegovega objema. Vidiš tiste znane poti, se spomniš belih kamnitih plošč, posutih po gozdni stezi in vonja borovcev, ki te še posebno prevzame, sploh če nisi ravno Primorec.

Piše: Valerija Keršič

Prvi pohod iz Krope zibelke kovaštva, v Marezige zibelko refoška.
Človeško življenje je dnevnik v katerega hočemo zapisati eno zgodbo, zapišemo pa drugo

Ko smo v torek 16. maja začeli z načrtovano pešpotjo iz Krope v Marezige, smo bili vsi optimisti. Od desetih prijavljenih pohodnikov jih je nekaj zbolelo, nekateri pa se je 200 kilometrske pešpoti pošteno ustrašilo In tako smo se pohoda udeležili: idejni vodja Timotej Zupan iz Krope, Valerija Keršič iz Radovljice in Jelka Snedic iz Bistrice pri Tržiču. Pomembnosti prvega pohoda z Gorenjske na Primorsko bi težko opisala.

»Kdo od vas ve, kdo je bil Tito?« želi izvedeti učiteljica od svojih učencev.

Tretješolčki bi morda lahko vedeli in še dan se je približeval tistemu - nekoč tako pomembnemu maju, učiteljica pa je hotela preverite le svoje spomine, ne pa dejansko znanje.

Nihče ni vedel. Žal!
Iznenada se oglasi deček bistrega duha in na hitro pove:
»Tito je bil Bog!«.

Učenci bruhnejo v smeh, učiteljica pa ni mogla mimo tega, da se jim ne bi pridružila.

Praviš, da pišeš. Toda kako?

Povsem iskren boš zagotovo težko ostal, saj se nekaterih stvari preprosto ne da ali pa ne sme povedati. Odvisno pač, kaj hočeš poudariti: ali samo objektivna in preverljiva dejstva, dosežke, napredovanja in nazive, stopnjo izobrazbe, svoje interese in usmerjenost ali pa svoj pogled na svet in svojo dušo.

Ali boš vsebino tako podal, da bodo z veseljem brali, ali boš razkril le to, kar bi radi vedeli? Boš nelepe strani kar iztrgal iz svoje osebne zgodovine, ali pa boš obudil prav vse spomine? Boš površinski ali nepristranski opazovalec? Boš lovec na zgodbo in senzacije? Bo imelo glavno vlogo leporečje? Ali se boš prodajal kot potrošniško blago v ogromnih količinah in po znižani ceni?

Iz spanja me je prebudilo rezko zvonjenje telefona. Ura je bila ena zjutraj. Le kdo bi klical ob tej uri? “Kličem iz policijske postaje v Sydneyju. Vašega sina so našli nezavestnega, v komi je. Morda ne bo preživel noči.”

Samotna bedim ob Scottovi postelji. Oko ima podpluto, glavo pa ovito s povoji. Negibno leži, njegov prsni koš se rahlo dviga in spušča, ker zanj dihajo umetna pljuča. Še nikoli nisem videla, da bi bilo na koga pritrjenih toliko cevk in žic; luči na napravah utripajo, slišijo se sikajoči, enakomerni zvoki. Scottyjevo hladno, mlahavo roko vzamem v svojo; gotovo čuti mojo prisotnost.

Nekega poletnega jutra se je Jaka odpravil raziskovati bližnji travnik, še prej pa je bil kaznovan ter je moral doma pospraviti vse igrače, kar je bilo naravnost grozno. Ko je slednjič le odšel na travnik, pa je med opazovanjem raznobarvnega cvetja zagledal polža, ki je počasi drsel skozi travo. Tako ga je nekaj časa opazoval od daleč. Njegova hiška se mu je zdela zanimiva, zato ga je vzel v roke in ga dvignil bližje očem, polžek pa se je seveda hitro skril v hišico. Ko je nato Jaka malo potrkal po hišici, se je od znotraj zaslišal oddaljen glas

Polž: '' Kaj te je pa ušpičilo, mulec, da razbijaš po moji hišici ? Kaj takega pa še ne ! ''.

Jaka pa se je seveda ustrašil ter spustil polžjo hišico iz rok Zatem je ponovno vzel v roke hišico in polža previdno vprašal:

Jaka: '' Kaj pa delaš tam notri, a pospravljaš igrače? ''. Ker pa ni bilo nobenega odziva je ponovno vprašal:'' Hej, ti, kaj pa delaš tam notri, a pospravljaš igrače? ''

Zato, ker si glede čutenja svoje življenjske sile
prav v temle, ponavljam prav v temle trenutku zdaj;

Ti še vedno šarlatanka, ignorantka, nakladačka,
če iz svojega praznega razuma razlagaš stvari,
ki jih sama iz najgloblje harmonije mene ne poznaš.

Lahko imaš še ne vem kakšen doktorat,
lahko si še ne vem kako obdarjena in bogata,
če skozi moj dih prav zdajle ne čutiš
mene kot svojega premilega srca blagodat,
če prav zdajle ne vdihuješ iz mojih čutečih srčnih ljubezni dobrav,
si proti meni glede čutenja in spoznanja življenjske sile,
še vedno, šarlatanka, ignorantka, nakladačka;

Kako čudovito je znova občutiti trepet srca – kot strela za jasnega zadela te je puščica ljubezni, na čisto navaden dan ob čisto običajnem dogodku s tem, da se dogodka niti nisi hotel udeležiti ampak nekaj v tebi te je gnalo, »no pojdi no, saj ne bo tako slabo«. In seveda ni bilo in ti niti ne veš kdaj, zakaj, kako, kar naenkrat si jo občutil v sebi, v srcu, v duši.

Kakšna sprememba in kaj če je to tista iskrena ljubezen, ljubezen, ki ti ne da dihati in bo vedno tlela v tebi. Oh Bog, hvala za ta dar, ko pomisliš nanj in si v mislih zarišeš spomin na dotik, prvi poljub. Kako je lepo čutiti te v meni, ko sva skupaj se zdi, da se je ustavil čas, da ni nič bolj pomembnega kot prepletanje najinih teles, smeh in nagajivost v očeh – hm in že te pogrešam. Usoda naju je še enkrat v življenju pripeljala skupaj, popolnoma nepričakovano trčila sva en ob drugega, s to razliko, da sedaj so čustva izbruhnila na plan.

V davnih časih so imeli ljudje navado živeti nekje blizu svojega Stvarnika, saj jih je le-ta varoval in spoštoval kot oče.
Vsa človeška življenja je Stvarnik že vnaprej zapisal v Veliki knjigi življenja. Število rojstev in smrti je bilo vsak dan določeno. Življenje na Zemlji je bilo urejeno skoraj tako, kot smer potovanja zvezd po osončju.

Človek bi se zjutraj zbudil ne vedoč, da je to njegovih zadnjih 24 ur. Brez vsakršnega obžalovanja. Delal je, jedel, ko je bil lačen, se ljubil, ko se mu je zahotelo. To je bilo zadosti.
A živel je mož, ki je bil bolj radoveden od drugih, v srcu je nosil veliko željo po večnem življenju.
»Kaj mi je namenil Oče? Bom umrl pri 40. ali 50. letu, bom v tem času spoznal in ljubil eno ali več žensk, mi bodo moji otroci sledili?«

Kolikor ljudi, toliko potreb in želja po počitku, spremembi, in kolikor teh, toliko načinov preživljanja zasluženega prostega časa, tako imenovanih počitnic. Ko jih željno pričakujemo in načrtujemo, redkokdaj razmišljamo dlje od nosa, od svojih osebnih potreb; navadno skočimo na glavo v vodo, ne da bi se zavedali, da je treba tudi na počitnicah poleg svojih želja in pričakovanj upoštevati tudi potrebe tistih, s katerimi jih bomo skupaj preživljali, svojih partnerjev, otrok, sorodnikov ali prijateljev. Marsikdaj se šele po večletnih (slabih) izkušnjah zavemo, da so tudi počitnice - kot še marsikaj v življenju - umetnost kompromisa.

Zagotovo pomnite kakšno počitniško polomijo - posledico tega, da niste dovolj razmislili, v kaj se podajate in s kom. Na letovanje ste odšli skupaj z družino, s katero se veliko družite in tudi dobro razumete. Na dopustu, na primer v skupnem apartmaju, pa ugotovite, da imate povsem nasprotne si življenjske navade. Vi ste vajeni razgibanih počitnic, zgodaj vstajate in raziskujete naravo, okolico, vaši prijatelji pa so počitniški lenivci; še do bližnje plaže jim je kdaj predaleč. Da ne omenjamo nesporazumov v skupni kuhinji; gospodinji sta se sporekli že ob razporejanju posode v omarah, skupni obedi pa so bili ali medsebojno tekmovanje ali tiha gladovna stavka.

Gospa Meri je živela sama v majhni hiški na robu mesta. Leta so ji pobelila lase. Ti so postali srebni kot prvi sneg v soju lune. Mož ji je že davno umrl, otroci so se odselili in gospa Meri je ostala sama s svojimi spomini. Oh, koliko lepih pomladi je bilo, je razmišljala, ko se je s svojimi otroki veselila prvih zvončkov; koliko poletij je minilo, ko je z družino hodila po gozdnih poteh in so nabirali robide; koliko jeseni, ko je zadišalo sladko grozdje. Zdaj je bila zima, dolga in hladna, in gospo Meri je pogosto zeblo. Saj ne, da bi jo zeblo v roke in noge, kajti gospa Meri je imela veliko krušno peč in v njeni izbi je bilo prijetno toplo.

Pa tudi plesti je znala! Njene drobne roke so znale pričarati pisane nogavice, šale in kape z velikimi rdečimi cofi, rokavičke in puloverje. A zeblo jo je okoli srca. Zaradi samote! Tako sama je bila! Tistega večera je sedela na velikem gugalnem stolu ob krušni peči in pletla. Zunaj je naletaval sneg, velike snežinke so padale kot debeli kosi vate na tiho pokrajino. Gospa Meri je zavzdihnila: "Oh, ko bi vsaj imela nekoga, s komer bi se lahko pogovarjala!" Odgovorila ji je stara stenska ura, edina prijateljica v zadnjih letih: "Tik tak, tika taka, tik tak ..." "In ko bi imela nekoga, ki bi mu bila potrebna moja skrb in ljubezen!" "Tik tak, tika tak, tik tak," je spet odgovorila ura. Gospo Meri je njena enakomerna pesem zazibala v sladek dremež.

Uboge živali!
Mi smo mehanski bogovi živalim. A se obnašamo tako? Živali moramo navdihovati, jim razkazovati bogastvo človeka. One nas ne morejo popolnoma doumeti, kakor tudi mi ne Boga. Bodimo angeli živalim. Skrivnostno jim pomagajmo, tako da bodo osuple nad stvarstvom!

Hrošč mi leze po hlačah… čudi se, ko kar iz neba prileti potrebna stopnička (prst) in se končno povzpne na moje koleno! Z neba pade tudi list solate, ravno na pot kjer hodi.

Ovčke, ki božam in jih imam rad. Po hribu gredo za mano. Sledijo mi, ker mi zaupajo in vedo, da vem več kot one?:)

Pes, ki mi v filozofiranju najbolje sledi! Pametno preučuje vse moje občutke in izdihljaje. Z govorico gest, pogledov in božanja mi sledi preko vseh kompleksnih čustev in muh človeka - v samo neskončnost in prostranost duha vesolja.

Medved, ki se mu do tal prikloniš, v spoštovanju njegove velike fizične moči.

Moja mami je imela samo eno oko. Sovražil sem jo… bila mi je vedno velika zadrega.
Za preživljanje družine je kuhala v šoli za nas učence in tudi učitelje. Nekega dne me je med poukom prisla pogledat in mi zaželet lep dan. Bil sem tako jezen in užaljen, kako je mogla biti tako nesramna, da takšna pride k meni in mi dela sramoto. Zato sem jo ignoriral, s sovražnim pogledom pa dal vedeti kaj je naredila, potem pa sem besno stekel stran.

Naslednjega dne mi eden od sošolcev reče, »ej, tvoja mami ima pa samo eno oko!« Bilo me je tako sram, da bi se najraje pogreznil, zraven pa sem si želel, da bi moja mami izginila za vedno. Zato sem se tistega dne z njo zelo osorno pogovarjal in ji zabrusil, »če mi misliš delati takšne scene, kjer se mi sošolci režijo, zakaj rajši kar ne umreš?!!!«

Moja mamica sploh ni odreagirala…

Ker sem bil poln jeze, niti za sekundo nisem pomislil kaj sem ji rekel. Popolnoma sem pozabil nanjo in na njena čustva, mislil sem samo nase. Želel sem iti iz hiše in se nikoli več vrniti.

Kaj bi si mislil o meni, če ti recimo rečem:
»Udarjaj na bobne svojega diha!«???

1.«Ti si neumen, ni nobenih bobnov diha???«

2. »Še ena zblojena pesniška duša???«

3. »Če ti bobni res so, ali res obstaja kdo,
ki bi me lahko naučil, kako se bobna na ta dih?«

4. Ali pa se ti tako kot meni, usta razširijo v nasmeh,
kajti to bobnanje diha že dobro poznaš
in ga poslušaš in nanj tako kot jaz, že igraš prav vsak dan.

Ali veš kaj je ljubezen?

Kakšno neumno vprašanje si morda rečeš,
ampak naj ti povem,
če ne čutiš svoje ljubezni prav zdaj,
skozi svojega srca-diha raj,
ne veš kaj ljubezen je,
kajti tvoja ljubezen je
vse tvoje občutenje tvojega lastnega srca,
ki vedno mora biti v tem trenutku zdaj
in ne v nekih lepih preteklih spominih.

Bil je topel jesenski večer. Sonce je počasi tonilo v morje. Ob obali se je sprehajal majhen deček žalostnih oči. Bil je žalosten. Zelo žalosten. Stopical je po majhnih kamenčkih in razmišljal o svoji mamici. Že dolgo, zelo dolgo je ni videl.
Pa kaj bi razmišljal o njej, si je rekel. Se sklonil in pobral prvi kamenček pred seboj.Zalučal ga je v morje. Takrat pa je ob obalo udaril morski val.

Začudeno je obstal in pogledal. Iz morja se je prikazala ribica. In ga ogovorila.
»Kaj ti je, mladi gospodič?«

Fantič je najprej začudeno molčal, nakar je odgovoril.
»Žalosten sem. Zelo žalosten.«
»Zakaj si žalosten?« ga je vprašala ribica.
»Ker me je mama zapustila.« je tiho odgovoril.
»Zakaj te je zapustila?« je bila radovedna ribica.
»Ne vem. Morda me ni imela dovolj rada.« je še vedno žalostno dejal fantič.