Zanimiv spodnji tekst je bil najden na internetu in bi se kar strinjal razen morda navedbe o vlogi molitve. Morda pa samo ne razumem tega vprašanja kot ga razume avtor iz zornega kota domnevno razsvetljenega uma.


SMRT; največja iluzija

Kapitalistični zapor v katerem živimo nam že od malih nog vsiljuje idejo o enem življenju. Učijo nas, da moramo čimbolj hiteti proti svojemu grobu, ker ko bomo umrli bo to za nas pomenil konec. Luči se bodo ugasnile in naša knjiga se bo za vedno zaprla. Tudi vsaka religija, ki te ideje ne podpira je bila čez zgodovino preganjana. Spomnite se samo naše ljube Indije. V Indiji je danes 45 procentov rimokatolikov in 40 procentov hindujcev. Družba se na vse pretege trudi, da zatre pristne religije, ki nas učijo, da je to življenje le eno izmed neštetih poglavij naše knjige življenja. Spomnite se samo, kaj so naredili s Tibetom, prestolnico budizma. Požgali so samostane z menihi vred in jim sedaj vsilili komunizem, ki je tibetnce fizično in duhovno uničil. Ampak če pogledamo, kako je svet zgrajen, je logično, da naši lutkarji želijo iztrebiti idejo o naši božanskosti in o našem življenju, ki se ne bo nikoli končalo. Če bi 70 prebivalcev sveta to vedelo, bi svet postal len, nikomur se več ne bi nikamor mudilo. Vsak bi rekel; "Počasi, saj imam čas. Če ne v tem življenju pa v drugem. Živel bom počasi in delal bom dobro in če sedaj nisem blagoslovljen, bom pa v drugem življenju!"
V tem primeru bi ek. sistem propadel. Ljudje se več ne bi grebli za materialne dobrine, ker bi vedeli, da več, kot jih imajo, bolj revni so, ker jih samo vežejo na ta svet. In to je razlog zakaj so pristne religije pohojene in skrite pred nami. Glavno vlogo pri zapiranju srca in resnice pa v današnjem času nosi RKC z njenim krščanskim načinom življenja in poveličevanjem trplenja. Ampak trpljenje te samo zapira in ponižuje in zato se resnica oddaljuje do te meje, da več ni dosegljiva in živimo v prepričanju, da živimo prvič in zadnjič. Ampak, če bi vedeli,da je to laž RKC in drugih religijskih institucij ne bi potrebovali, ker božanskost se nahaja v nas samih in nima nobene veze z nobenim religijskim spisom.

Ampak so načini, da najdemo to božanskost. Jaz sem jo našel, zato si upam trditi, da jo lahko tudi vi. Meditacija, ples in zavedanje so načini s katerimi jo lahko uvidimo. Molitev deluje zapirajoče, zato nima z resnico nobene veze, ker božanskosti ne moreš slaviti z tarnanjem in pritoževanjem. Molitev deluje obratno; zapre ti srce.

Ko uvidiš resnico se zaveš, da si bil drevo, maček, delfin, lotusov cvet in polarni medved. Ko to začutiš postaneš zavedno eno z celoto in se zaveš, da nikoli nisi umrl in nikoli tudi ne boš. Doživel si samo na tisoče rojstev in rojstvo ne more biti nič drugega, kot radost. Tedaj izgine tudi strah pred smrtjo. In ko strah pred smrtjo izgine, izginejo avtomatsko z njim tudi drugi strahovi, ker vsi strahovi izvirajo iz tega primarnega srahu. Uvidiš da smrt v naravi sploh ne obstaja; stvari se samo med sabo dopolnjujejo in ta ista energija samo menjava oblike, ampak nikoli ne umre. Ko to uvidiš postane celotno življenje in bivanje eno samo praznovanje. Niti sranje, ki se dogaja na svetu ti ne more priti do živega, ker veš, da je brezosebno in nič drugega, kot ena velika iluzija. Edina resničnost je prostor v katerem se čas ustavi in rože nikoli ne uvenejo. Ta prostor lahko imenujemo bog/nirvana in ta prostor je edini svet, ki ni iluzija in je resničen. To je naše naravno stanje, ampak s pomočjo naših lutkarjev smo to pozabili. ČAS JE DA SE SPET SPOMNIMO!

Biti razsvetljen je naše naravno stanje. Le, da smo to čez tisoče let pozabili. Pri tem nam je pomagala družba, civilizacija in vse povezano z njo. Ampak so načini, da se spomnimo!

Napisal/-a Purnanda Das

Kaj doživlja človek, ko se sooči z dejstvom, da bo naslednji trenutek umrl ?
Recimo, ko drvi avto proti nam, ali obsojencu pred eksekucijo....vedenje, da smo nekoč bili mačka nas v delčku sekunde pomiri in odletimo spokojno v smrt...?
he, he, kje so ti junaki...

Spoštovana Nan, seveda je tudi v predstavljenem razmisleku neka logika, predvsem logika akcijskih filmov tipa Rambo, k'nede. Seveda pa je za mene bistvo sporočila v drugačnem zavedanju samega sebe na dolgi rok. Ampak vsake oči imajo svojega malarja, ali kako že gre .....

Spoštovani bralec.

Ramba omenjaš...nikoli gledala.
Menda ne boš trdil, da je avto na nasprotnem voznem pasu le akcijski film? In eksekucije da ne obstajajo. Pišeš o reinkarnaciji in kako je super, da se bomo naslednjič mogoče celo polarni medved, ker je smrt samo iluzija in življenje se nadaljuje....dovolj je uživeti se in strah oddide. Ali pa meditiraš, in si sploh kul.
Strah pred smrtjo in izničenjem je primaren. Niso redki primeri, ko človek v težki bolzni ve da bo umrl in se s tem sprijazni, pred samim koncem pa ga "pograbi" panika" in naredi samomor. Absurdno dejanje iz strahu pred smrtjo.

Naredi plemenito dejanje, pa pojdi recimo na vojno območje kjer je smrt stalnica, kjer je groza in panika, in spregovori o reinkarnaciji, potolaži jih, poduči jih kako z vero v teorijo mirno umreti, ostati spokojen do samega konca.

Popravek,

"pišeš" je mišljeno v smislu podajanja teksta.

Nan - čica takole bova rekla. Življenje je treba še kako spoštovati ker si ga ne moremo sami ustvariti ampak nam je podarjeno. Spoštovati svoje in tuja življenja v vsej celotnosti obstoja. To je osnova. Nikjer ne trdim da je smrt nekaj lepega ali prijetnega. Zagotovo je pri mnogih še kako travmatična. Verjamem pa da je človek na tistem mestu kamor sodi, ali je 'delegiran' in to vsak trenutek. Obstajajo žalostna dejstva o katerih govoriš, to ne zanikam. Vprašam pa te ali imaš ti oziroma kdorkoli drug kakšne rešitve glede tega. Po mojih izkušnjah lahko precej psihološkega trpljenja zmanjšamo ali ublažimo če zavzamemo primerno stališče, odnos do neizogibnih situacij ali danosti. Ali to ne razumeš? In to je to. V kolikor ne vidiš smisla v tem da sebi in ljudem daš tolažbo, uteho, upanje potem se pravzaprav tule pogovarjam z napačno osebo. Sprejetje neizogibnosti v življenju je velika modrost pa tudi darilo. Iskati rešitve izključno v konkretnih fizičnih spremembah, ki često sploh niso možne je neprosvetljeno. Spremeni kar lahko, za ostalo se ne sekiraj je eno od pametnih in uporabnih pravil.
LP

Nan-ćica...tako lepo me že dolgo ni noben nagovoril,, že od otroštva ne, eh..... ;-)

Bralec, ena zate,
o menihu in ribi, ali kako je menih postal razsvetljen (ali kako drugače).

http://www.youtube.com/watch?v=CXfCNE5P6tM&feature=related


lp

Nan-čica,če ne poznaš Rambota,mogoče pa poznaš tega :

http://www.youtube.com/watch?v=LuBToeQeeEU

Opasno. :-))

zdaj mi je jasno kaj je Bralec imel v mislih....

Smrt je predvsem transformacija ene oblike bivanja v drugo, podobno kot rojstvo. Vsako posamezno - individualno življenje izhaja iz večnega enega življenja. V tem pogledu imamo ljudje vsajeno nesmrtnost, vendar se je ne zavedamo. Večinsko prevladuje smrtna mentaliteta. To je skupek prepričanj o neizogibnosti staranja, bolezni, smrti. Ta model ali kalup je značilen za trenutno civilizacijo, ki je v odhajanju. Možno je da bo v naslednjem eonu ali evolucijskem ciklusu zagnan drugačen model, ali pa tudi ne.

Eseni so v tem pogledu poskušali s Projektom "Živim in ne želim umreti", ki cilja na globalno spremembo smrtne mentalitete v neko boljšo in srečnejšo mentaliteto. Dejstvo je, da je smrtna mentaliteta človeštva kriva za staranje, bolezni, umiranje, vojne, medsebojno izkoriščanje, nesreče pa tudi uničevanje naravnega okolja planeta. Žal pa kaže da za te vzvišene in plemenite ideje ne obstajajo plodna tla, kjer bi lahko esenski projekt obrodil sadove. Projekt med drugim predvideva tudi možnost realizacije fizične nesmrtnosti za določen krog ljudi. Vendar pa je to pogojeno s predhodno spremembo mentalitete.

Kakorkoli že, smrt ni prijetna, niti ni skladna z evolucijo. Zatečeno stanje pa je tako kakršno pač je, značilno ima najmočnejšo, oziroma odločujočo vlogo inertnost, ki izhaja iz negativnih nezavednih vzorcev podzavesti. Ljudi žal ne zanima možnost čiščenja in transformacije teh vzorcev, kar bi jim lahko prineslio velike pozitivne spremembe in v najidealnejšem slučaju preporod človeštva za npvo dobo, ki neizogibno trka na vrata. Žal se večina ljudi orientira samo na vidike neposredne fizične borbe za preživetje in tako ostajamo ujetniki kalupa odhajajoče dobe ki ga opredeljuje zlasti smrt, vojna, trpljenje, bolezni, sebičnost in neprosvetljenost.

Zainteresirani bralci lahko o tej tematiki najdejo obilo gradiva na naših dveh spletnih straneh (ena je še v razvojni fazi) in pa v člankih na Pozitivkah.

Ni le ena "velika" smrt, v nađem bivanju je nešteto smrti, odhajanj, dokončnih izgub.
Bogve, kakšen pomen bi imela lepota, poezija, ljubezen, če bi smrt postala preprosto le prehod, tako, suhoparno, kot iz enega prostora v drugi.

Ta civilizacija je civilizacija smrti. Smrt je del njenega kalupa. In popolnoma naravno je potem smrt tudi sestavni del kulture, umetnosti. To pomeni da dajemo veliko pozornost še zlasti vsem negativnostim, vključno smrti in s tem jačamo in afirmiramo to klavrno stanje. V ozadju je zakon privlačnosti, kvantni principi, ali moč prepričanj, če je komu to bliže. Tragična je ta sprijaznjenost večine ljudi s stanjem mentalnega ujetnika. Pri tem pa so vrata kletke odprta....

Suhoparen odnos do smrti bi zanesljivo zmanjšal psihično trpljenje, toda naša psiha kot da to rabi. To je oblika zasvojenosti z negativnimi vidiki bivanja. Pri tem popolnoma pozabljamo in zanemarjamo odgovornost do svojega večnega bistva in mu ne dajemo nobene možnosti da bi se manifestno razvilo in odrazilo v naših življenjih. Negativno zasvojeno civilizacijo pa je po vsem sodeč popolnoma neučinkovito in jalovo prepričevati o njenem nezdravem in zablodelem stanju. Ali je zdravljenje možno, ali pa je edino nadaljevanje propad, to lahko samo ugibamo.