Kako se naj izvijem iz negativnega stanja, odopelosti in brez življ. energije?

Po mojem definitivno najboljša metoda za napredek v življenju (in tudi vpogled kaj se skriva za depresijo) je metoda Berta Hellingerja imenovana Postavitev družine. Pri nas jo vodi Matej Škufca (obstaja še nekaj ljudi, ki se s tem ukvarjajo, vendar jih ne poznam), več informacij pa dobite na naslovu www.korenineinkrila.com

Nekako takole razumem jaz: Za svoje delovanje potrebujemo močne korenine (v družini, rodu) in svobodna krila.
Zakaj je metoda po mojem dobra: ker se ne ukvarja s samim, navzven vidnim, simptomom, pač pa gre direktno do bistva problema, ki pa se zelo pogosto skriva globoko pod površjem (zaradi česar ga je tako težko prepoznati, razumeti).

Sam sem bil nekajkrat na takem "seminarju" (v glavnem kot opazovalec) in je bilo res lepo, predvsem pa učinkovito...

Se opravičujem, če zveni kot reklama, ampak sam nimam nič s tem... sem samo globoko navdušen nad tem načinom dela in verjamem, da vama bo močno koristilo...

Veliko ljubezni,

Gregor

Lep pozdrav,

meni je vedno pomagal kak sprehod ali aktivnost v naravi.Vem, da se sliši nekoliko oguljeno a meni je to res vedno pomagalo. Ne trdim, da se bo vse spremenilo po enem sprehodu, ampak se bodo stvari počasi začele premikati v pozitivno smer. Že sam občutek, da je človek nekaj storil da malo zagona za naprej. Saj ko si enkrat že v naravi, takoj opaziš neko spremembo (svež zrak, tišina, sonce...vse to ima nek pomirjajoč učinek). Potrebno je le zbrati toliko energije in volje, da se človek odpravi v naravo ali pa da stori nekaj zase. Potem počasi stvari stečejo same. Iz dneva v dan so stvari lažje, boljše. Vem pa, da je takrat to najtežje - dejansko nekaj storiti. Ampak to je edini način, da se stvari spremenijo. Včasih človek potrebuje malo več časa že samo, da to dojame. Pa si pač vzemi več časa, ampak imej v mislih, da je potrebna akcija.

Sam sem že nekajkrat šel skozi ta mučna obdobja. Obdobja, ko imaš občutek, da ti nihče ne more pomagati še najmanj pa sam sebi ne. V bistvu sploh ne veš točno zakaj do tega pride , ampak kar naenkrat si brez volje, brez energije in pojma nimaš kaj storiti, da bi se izvlekel iz tega. Dopoveduješ si, da bo minilo, da ni tako slabo, ampak v tistem momentu se ti te LASTNE besede zdijo popolnoma brez teže. Kaj šele podobne fraze in sicer dobronamerni stavki ljudi, ki te obdajajo.

Kot sem omenil, zame je nek vsaj trenutni pobeg (kasneje pa korak v novo življenje ) predstavljal preprost sprehod v gozdu ali vzpon na kak manjši hrib ( za kaj višjega takrat tudi fizično nisi sposoben ). Sčasoma sem začel prebirati razne knjige in priročnike o boljšem življenju in sreči ipd. Sprva sem v roke vzel vsako knjigo z nekimi instant recepti o boljšem in zadovoljivejšem življenju, sčasoma pa se ti knjižni okus nekoliko izostri. Sedaj posegam po knjigah z globjimi sporočili, vedenji, po knjigah , ki so me počasi pripeljale do odkritja vzroka mojih depresij. In s tem, ko sem odkril vzroke, jih lahko počasi odstranjujem. Ampak do teh vzrokov mora vsak priti sam, z njimi se mora vsak sam spopasti. Lahko pa ti na tej poti do odkritja nekdo pomaga ( v obliki terapije, pogovora, knjig ipd.).

Kljub vsemu trpljenju, kljub včasih skoraj že nevzdržnemu življenju, kljub napadom
panike in kljub vsem zamujenim stvarem v življenju zaradi depresije, svojega dosedanjega življenja ne bi zamenjal. Spoznanje, da so vsi ti razlogi v meni in samo v meni, je bilo nujno za novo dojemanje življenja samega in mene kot del tega.

Če ne poznaš slabega, dobrega ne znaš prepoznati.

Vse kar se mi je zgodilo me je pripeljalo do tega kar sem, kar čutim, kar živim.
Z veseljem pričakujem jutrišnji dan in sem prepričan da bo vse dobro.


Želim ti, da čimprej začneš prepoznavati DOBRO.
Srečno, Rok

Kadar je depresija, ki to v bistvu sploh ni (bolj slaba volja) prehodne narave-res lahko pomagajo kake instant zadeve: sprehod v naravo,pogovor itd.

Če pa gre za pravo depresijo-ko ni volje, ni energije, ko je v vsem nesmisel-potem te stvari ne pomagajo-ker gre za način žvljenja, bolj po domače rečeno.

Zame je bil izhod v tem, da si res želiš ven iz tega sranja. Pa razne kemične razlage me niso zanimale-sem raje sama odgovrna za svoje težave in se tudi sama iz njih izvlečem-itak si vse privlečemo sami, ne?

Depresija pomeni, da si v takem nasprotju sam s seboj, da tako zelo zanikaš sam svoje bistvo, svojo bit, da ti pač potem ni več do ničesar.

Potrebno bo delo na sebi-vprašanje če ti je do tega, ali le do neke instant variante.

Delo na sebi je sicer oguljena fraza, a pomeni, da moraš spremeniti svoja prepričanja, vrednote, kako gledaš sebe napram svetu, kako misliš, da drugi vidijo tebe, kako vidiš svet. S tvojimi vrednotami, prepričanji že v globalu nekaj ni vse tako, da bi pač skakal od veselja.

Sigurno tudi nek velik (ponavadi zelo odštekan del, ki ga okolica sploh ne more sprejeti zanikuješ-seveda zato, da bi zgledal normalen v tem nenormalnem svetu). Ko se sprejmeš, da si pač čudak v določenem aspektu tvojega delovanja, pa ko se več ne sekiraš zaradi tega-te tudi okolica sprejme, veš?

Nekako se pač omejuješ, nisi ti-začni se povezovati s svojim višjim/notranjim jazom. Vprašaj se, kaj si res želiš in si sledi-to lahko traja leta-ponavadi-no, pri meni je že, pa še zdaj ni povsem ok.

Sicer mi je pa všeč način gledanja Abrahama (Esther Hicks): da bo človek vedno nezadovoljen s tem, kjer trenutno je in da bo vedno hotel biti na oni strani-torej nekje drugje. To je zatečeno dejstvo. In kaj nam je za narediti: dokler si tu, kjer nočeš biti, pa bi rad prišel tja, kamor hočeš priti, sprejmi to, kjer zdaj si. Moja razlaga: sprejmi odgovornost, da si se sam pripeljal do tega in da te ni noben drug. In v tem času, ko si tam, kjer nočeš biti, se spogleduješ s tistim, kje bi rad bil in vmes se imaš zelo dobro. To je vsa poanta.

Vsi smo v istem sosu, dragi prijatelj, samo eni se ne sekirajo preveč-ti take strani sploh ne pogledajo, eni se, pa nekaj za to naredijo, eni pa pač ne naredijo nič.

Verjamem, da si ti ta ta drugi-glede na to, da bereš take spletne strani in postavljaš to vprašanje.

Depresijo, je nenaravno stanje človeka. Tudi vse ostale vrste duševnih bolečin, ki mogoče po strokovni plati ne spadajo v skupino depresij so nenaravna stanja nas ljudi. Tudi odvisnost je nenaravno stanje. Vsa ta nenaravna stanja izvirajo iz istega vira, ki je primarni vzrok vsakega trpljenja nas ljudi.

Kdo doživlja depresijo, ali neko drugo podobno nenaravno stanje? Človek, ki v sebi nima miru. Več je v človeku nemira, ali pa nekih drugih čustev, ki so se že preoblikovala v obstoječa bolečinska polja, večjo duševno bolečino doživlja človek. Prične se pri čisto "običajnem" nemiru ali nelagodju in konča pri izredno močnih bolečinah, grozah, stanjih, ko si misliš, da se boš kar sesedel, da boš izgubil razsodnost, zavest. Tisti nemir, ki je že nenaravno stanje nas in že kaže porušenost naše harmonije velikokrat enačimo z utrujenostjo ali pa "slabo se počutim danes".

Kaj se pa dogaja v nas, zakaj sploh ta duševna nelagodja ali bolečine?

Vse izvira iz tistega dela UM-a, ki mu rečemo mišljenje. Popolnoma nepomembno je a se svojih misli zavedamo ali ne, popolnoma nepomembno je a se zavedamo, da se v tem območju mišljenja neprestano odvija miselni hrup, ki ga ne povzročamo mi, temveč ga kreira naš UM. Torej naše orodje. S temi nekontroliranimi mislimi ne bi bilo nič narobe če se ne bi človek istovetil z njimi. Torej, če človek v tej dejavnosti uma ne bi iskal svoje identitete!! Nekateri se misli ne zavedajo in je istovetenje tako avtomatsko, da me ljudje včasih nikakor ne morejo razumeti ko govorim o tem. Tisti, ki se misli zavedajo, lažje in hitreje razumejo moje besede in so tudi globoko presunjeni z resnico. Ko se namreč zavedaš misli lahko zaznaš misel, pa drugo, pa tretjo pa celotne mislene filme, pa miselne projekcije in tako naprej. Tako lahko človek razume, da če se s to dejavnostjo uma enači oz. istoveti, se vse te misli sprotno preobrazijo v naše realno življenje. Če so misli tumorne, črne, slabe, obsojajo, ne sprejemajo tega kar je, potem tudi mi, ki se s temi mislimi istovetimo, kar naenkrat postanemo to!! Postanemo naša misel.

V današnji civilizaciji pa se velika večina vseh ljudi, to je cca 98 %, istoveti s to nekontrolirano vsiljeno miselno dejavnostjo.

Rešitev vsakršnega trpljenja, pa naj bo to depresija ali pa nekaj drugega je torej v izstopu nas oz. naše zavesti iz te miselne dejavnosti. Preobrazba iz mišljenja v zavest.
Svinec v zlato.

Torej poiskati je potrebno v sebi tisti mir, ko ni misli in se poglabljati v njega. Tudi če se misel pojavi in jo zaznamo, pa naj bo kakršnakoli že je, jo preprosto samo "tiho opazujemo", postanemo tihi opazovalec tega dogajanja v naših glavah! Nikar se kakorkoli ne zapletamo z neko tako mislijo.

Vse te bolečine, ki prihajajo iz tega nenaravnega stanja človeka, ko v mišljenju iščemo sebe so lahko izredno mučne.

Zadaj je tudi, pa, če se vi tega zavedate ali pa ne, oz. če vi to verjamete ali pa ne, toda v ozadju vsega tega dogajanja je namreč pritisk "višje zavesti" na človeka, ki je zašel v evolucijsko obdobje zblaznelega mišljenja, in pritiski v obliki različnih oblik trpljenja bodo vse večji, potrebno bo torej poiskati naše naravno stanje in tako preiti na višji nivo zavedanja ali pa nas bo bolečina dotolkla!

http://sites.google.com/site/novazavest/

Poiščite resnico in ta vas bo osvobodila!

Miro

Lepo povedano, Miro. Jaz bom dodala nekaj čisto banalnega, na prvem mestu je treba preveriti, če depresija ni organskega izvora, recimo pomankljivo delovanje ščitnice, slaba prebava, črevesne bakterije in podobno.

Dragi Miro

Prvič sem naletela, na razlago depresije, kot jo opisuješ v zgornjem članku. Neverjetno, toda sama sem našla sebe v teh besedah. Ni mi sicer še čisto jasno, vsi ti procesi, um pa mišljenje??

Za sabo imam že težke preizkušnje, tudi anti depresive, pa me zanima, kaj predlagaš meni a lahko bolj podrobno napišeš kako iz tega brezna teme - depresije.

Verjetno bo tudi še koga drugega zanimalo!!

Tvoja stran je zelo lepa vendar ti zelo težko sledim, verjetno bom potrebovala še nekaj časa, da bom razumela vse to?


Lepa hvala za odgovor!!

Saška

Saška

Karkoli se ti že dogaja, torej ne glede na duševne bolečine, ki jih doživljaš ali si jih doživljala ne glede na to kako pošastno delujejo te notranje sile v telesu, ki jih depresivni ljudje občutijo in doživljajo vedi, da se ti ne more nič zgoditi. To je zelo pomembno, da imaš v sebi zavedanje pa naj bo še tako mučno in hudo nič se ti ne more zgoditi. Vse to kar se dogaja v tebi so samo močno energijsko nabiti miselni vzorci. Torej to so misli, ki so se transformirale v telo. Tisto bolečino ali pa strah ali pa grozo ali pa nočne more, ki jih lahko ljudje z depresijo čutijo v sebi so zgolj in samo čustva torej podaljšane misli v telesu. Odziv telesa na dogajanje v območju mišljenja.

Ne glede na vse to dogajanje v telesu in v območju mišljenja torej, zavedaj se, da se ti ne more popolnoma nič zgoditi, kljub temu, da vse to deluje kot neka brezmejno močna sila. V tem času, ko se ti to dogaja pa če se le da omejuj svojo fizično aktivnost. še vedno bodi fizično aktivna, hodi na sprehode, mogoče tek, ali pa delo na vrtu ali pa kaj drugega, samo ne obremenjuj telesa preveč. Telo namreč večino svoje energije izgubi v tem dogajanju čustvenega nemira, lahko bi rekli tudi čustvene preobrazbe!

Antidepresive ti popolnoma odsvetujem in prevzemam popolno odgovornst za te moje besede, na osnovi moje lastne izkušnje in pa tudi izkušnj ljudi, ki sem jih spremljal v depresiji!

Antidepresivi te namreč ohranjajo v nekem umetnem zamaknjenem stanju, uničijo ti tvoj naravni prehod skozi to bolečino, ki te zagotovo popelje v nov nivo zavedanja. V nekaterih izredno hudih situacijah mogoče res ni druge izbire kot neko zdravilo, ki te začasno pomiri in ti mogoče olajša pot naprej, nikakor pa konstantno uživanje drog-antidepresivov, saj ti to lahko močno uniči in otopi tvojo naravno pot samozdravljenja za kar ima tvoje fizično telo vsekakor vse kar potrebuješ!

Poglavitni vzrok za to dogajanje depresije in podobnih stanj pa leži v istovetenju nas z našo miselno dejavnostjo. Naš UM je sicer odlično orodje, ki skrbi za nešteto funkcij v našem telesu. Ena od funkcij uma je tudi mišljenje. Torej območje, kjer se rojevajo misli. Misli ne rojevamo mi, temveč jih kreira in rojeva naš UM in to neprestano. V naših glavah je neprestan miselni tok, ki se ga nekateri ljudje manj in nekateri drugi bolj zavedamo! Koliko se tega hrupa zavedamo je sicer popolnoma nepomembno. Nezmožnost zaustavitve tega miselnega hrupa je ena največjih kug naše civilizacije!

V območju mišljenja pa ima človek še eno na prvi pogled zelo močno energijsko polje, ki se mu reče EGO! Ljudje, ki se ne zavedajo kdo so, kar je danes velika večina vseh ljudi svoj JAZ iščejo v dejavnosti EGA! Torej svojo identiteto imajo v tem energijskem polju. Mislim torej sem, zmota, ki ji ni para!
V kolikor je človek popolnoma duševno zavestno in fizično v tem sedanjem trenutku niti EGO niti mišljenje ne more obstajati. Mišljenje prične delovati takoj, ko zapustimo to sedanjost ta ZDAJ in v tem trenutku se rodi tudi EGO oz. če rečem drugače začne EGO ponovno delovati. Ljudje v večini vse svoje življenje preživijo pod neposredno nadvlado EGA in mišljenja, torej vse svoje življenje niti ne vedo, da obstaja sedanji trenutek, kjer so rešeni bremen mišljenja in vsega, kar je s tem povezano! In to naše tlačanstvo pod nadvlado območja mišljenja prinaša v naše življenje vsemogoče trpljenje in eno takih je seveda tudi depresija. UM ne pozna zdajšnjega trenutka, zato se bo na vse kriplje in z vsemi možnimi umskočustvenimi procesi trudil, da ga tudi človek kot njegov tlačan ali suženj ne bo našel. EGO ne želi razumeti sedanjega trenutka ZDAJ in TUKAJ, zato ga bo tudi na vsemogoče načine označeval kot izmišljotino, neumnost, versko blaznost, kajti v kolikor se vi zaveste njegove nadvlade, v kolikor pričnete zaznavati to dimenzijo življenja, se njegovo energijsko polje izniči.

V kolikor boste mogoče samo za hipec nekoč v življenju obstali, ko vas bo nekaj tako presenetilo, da se boste resnično ustavili, boste za hipec vstopili v ta sedanji trenutek. Meni se je to večkrat zgodilo ko sem hodil v hribe in sem tako med hojo zaznaval posamezne enkratne lepote spokojne narave, ki me je tako presunila, da sem nekaj trenutkov samo strmel v to neizmerno lepoto in takrat se je v meni ustavilo mišljenje. Seveda se z enim takim nekaj trenutkov dolgim vstopom v trenutek ZDAJ še ne rešimo vsega tega mišljenja in nadvlade EGA, a ta kratki hipec smo v sebi sebi začutili neko neizmerno mirnost in izpolnjenost, ki nam ponavadi ne da miru in jo želimo ponovno doživeti. Tudi med plezanjem sem moral biti včasih popolnoma pozoren na gibe tako, da sem bil spet popolnoma samo tam v tistem takratnem trenutku, v katerem spet ni bilo mišljenja in EGA.

Tudi naš EGO se v takih trenutkih, ko ne deluje prične zavedati svojega konca in močno poveča svojo aktivnost, saj je kot bitje, ki želi preživeti, na vsak način nas hoče zadržati v psihološkem času preteklosti ali prihodnosti. Torej ko bo zaznal, da se vse večkrat vračate v zdajšnji trenutek ZDAJ, pa čeprav samo za kratke trenutke se bo pričel še bolj močno truditi, da vas ne izgubi, s tem namreč izgubi sebe. V takih primerih pa se rado zgodi, da prične delovati še bolj s strahom. V njemu je namreč močan strah pred lastnim izničenjem, zato se ta njegov strah širi tudi v naše telo in v takih stanjih se misli, ki se pojavljajo ena za drugo zelo črne, moraste, nikakor ne sodijo v nek normalen okvir. Iz vsake še tako nedolžne situacije nam EGO, v tem obdobju prebujanja, naredi kompleksen problem, ki vsebuje močan strah in bojazen. Misli se lahko v svoji črnogledosti stopnjujejo do te mere, da pričnemo čutiti le še grozo. Torej umski upor je lahko relativno velik. Vsaka depreseija ali pa anksioznost ali pa neka druga podobna čustvena bolečina je torej umskočustveni proces, ko se mišljenje upira lastnemu koncu!!

Seveda samo če se istovetimo s to dejavnostjo UM-a. Ves ta čas imamo namreč možnost izstopiti iz tega obvladanega stanja in se kolikor je mogoče osredotočimo na trenutek ZDAJ. Vse svoje telo torej mentalno zavestno in fizično intenzivno usmerimo v tisto kar počnemo ta trenutek ZDAJ.


Saško, kadarkoli in kjerkoli si, bodi tam kot celota. Posveti vso svojo pozornost v tisto kar počneš. V telo boš prinesla več miru v kolikor se boš gibala v prostoru, kjer je okoli tebe mir. Tako, da pojdi v gozd, sprehajaj se med drevesi. Ne misli na nič, vso svojo pozornost usmeri v tisti dogajanje ZDAJ, opazuj drevesa, cvetlice, sčasoma boš v njih zaznala lepoto, ki jo nikoli prej nisi videla, kljub temu, da si mogoče že neštetokrat strmela in gledala a žal nisi VIDELA! Če ti še kaj pozornosti ostane jo usmeri v svoje telo! Kaj se dogaja v njem, karkoli čutiš in zaznavaš samo opazuj, NIKAR se umsko ne loti nekega dogajanja v telesu, bodi tisti tihi opazovalec. Samo opazuj. V primeru, da je v tebi nemir, mogoče neka čudna nedoločna čustvena bolečina v nekem delu telesa...opazuj jo, bodi pozorna na njo TIHO, ta bolečina NISI TI, ti si samo opazovalka. Naj se zgodi ali dogaja karkoli ti vztrajaj in tako išči mir. Lahko tudi meditiraš, kar ti močno priporočam. Vendar nikar ne sledi načinom meditacije, ki jo danes učijo ljudje samo za to, da služijo denar ali pa da krepijo svoj ego s tem si lahko nakoplješ še več bolečine. Če se boš odločila za meditacijo zgolj sedi v primeren položaj in opazuj oz. zaznavaj kaj se dogaja v tvojem telesu. V kolikor zaznaš v sebi mir ko ni misli, ko ni čustev pa ostani v tem stanju miru kolikor časa pač moreš. Meditiraj večkrat čeprav samo po nekaj minutk in čeprav boš mogoče samo enkrat ali dvakrat po nekaj sekund zaznala mir brez misli.



Kolikor je mogoče zmanjšaj gledanje TV in branje brezplodnih besed v dnevnem časopisju. S tem početjem namreč pomagaš svojemu EGU, da se krepi in jača in tako v tebe prinaša še več bolečine! Nikar se ne zapletaj v prepire, z ljudmi s katerimi nimaš urejenih odnosov in se ti zdi, da ti povzročajo nemir vsaj za nekaj časa prekini stike dokler zavestno ne ojačaš in boš taka razmerja lahko reševala z močjo modrosti.


Vztrajaj na tej poti in prišlo bo plačilo o katerem še sanjala nisi. Tukaj in ZDAJ bereš moje besede, kar pomeni, da se preobrazba dogaja zdaj in tukaj. Tudi moje besede boš potem, ko se dvigneš iz te obvladanosti in zaznaš svobodo, z lahkoto razumela!


Miro

Dragi Miro

Najlepše se ti zahvaljujem, za tako izčrpen odgovor. Vsak dan bolj spoznavam to resnico, ki jo razlagaš in vse več moči občutim v sebi.

Nič se mi ne more zgoditi.

HVALA ker si tukaj

Lepo povedano, Miro.

Saška, predlagam ti da prebereš C.Castanedo, AKTIVNA STRAN NESKONČNOSTI, poglavje BLATNE SENCE. Morda tudi, ŽENSKE KI TEČEJO Z VOLKOVI, C.P. Estes, zgodba o Sinjebradcu. Napad depresije, prej slabe volje, je napad tim. sabotersko-dezerterskega uma, kot ga je poimenovala Željka Augustinovič, še ena izmed avtoric, ki se jo splača prebrat; KAKO ZBRAT VOLJO ZA HUJŠANJE, poglavje Sabotersko-dezerterski um.

Saška, drži se

Glede poistovetenja z mislimi je tako, da je potrebno zdravo jedro, da smo sposobni se oddaljiti od svojih misli in čustev.
Če človek nima tega zdravega jedra, potem si ne more sam pomagati.
Zato obstajajo seveda različni nivoji depresije.