Dragi iz društva, ki ste uvodoma zapisali:


.."In kaj je tu potemtakem možno storiti ? Odgovor je, da moramo negativne vsebine počistiti, odstraniti, transformirati, če hočemo izboljšati svoje življenje. Odstraniti moramo psihomentalne strupe, ki se stalno kopičijo v podzavesti in potencialno ter dejansko ogrožajo naš obstoj. In spremeniti moramo negativne podzavestne vzorce, ki vodijo v neželjene življenske destinacije.

Takoj se potem vprašajmo ali obstajajo načini in kakšni so glede prečiščenja in transformacije našega uma. Seveda obstajajo različne poti in načini.

Eden med njimi, na katerega v določenih pogledih tudi sami stavimo, je seveda globalna vizualizacija in afirmacija, v našem primeru svetovna kampanja »Živim in ne želim umreti«. To bomo raje imenovali globalna sprememba kolektivne nezavedne mentalitete človeštva. Tak pristop lahko dejansko prinese planetarno transformacijo človeštva in s tem posledično pozitivne vplive na življenje celega planeta. Pri tem skušamo z nekaj ključnimi afirmacijami razširiti ideje, ki bi pri zadostnem številu vključenih ljudi, preko pozitivnih sinergijskih in povratnih učinkov, prinesle spremembo, oziroma preklop v kolektivno nezavedni sferi človeštva. Gre za afirmiranje nesmrtne mentalitete, ki prinaša mir in ravnovesje v svetu. ..."

...


Komajda lahko verjamem, da se še vedno oklepate nečesa, kar na dolgi rok ne deluje, pa čeprav omenjate, da je to le eden od načinov. Pričakovati bi bilo, da ste vsaj malo v stiku z napredkom na tem področju in raje širite tisto, kar dejansko deluje tudi na dolgi rok.
Kup stvari katere ste zapisali je namenjeno zgolj držanju ljudi na vrvici. Seveda dokler imajo denar da plačujejo to newagevsko šaro.

Nočem vas užaliti in verjamem da se trudite pomagati tistim, kateri še verjamejo, da jih bo protibolečinska tabletka rešila razlogov za bolečino. Afirmacije niso nič drugega kot povoj čez gnojno rano.

Pričakovati bi bilo, da ste kot društvo na tekočem z najpomembnejšimi in najosnovnejšimi stvarmi.



Panefin, tebi pa iskrene čestitke.

Dragi Gost,
vesel sem, da so ljudje kot ste vi, ki ne nasedajo instant ponudbam na "duhovnem" trgu.
Še bolj pa me veseli, da znate na kulturen način izraziti to kar vidite.
Ravno tak aktiven odnos izražanja svojih pogledov lahko nekomu, ki je preveč naiven ali nebogljen, da misliti.

Najhujše kar se lahko takemu posamezniku zgodi je, da slepo posnemajo kar jim drugi pravijo, še posebej če je to pod plaščem mamljivih imen, kot je v primeru tega društva.


Zato je zdrava kritika največ kar nekomu v takih primerih lahko daš.


Hvala vam in veliko sreče,


Mirko

Tako zateženih, trdokožnih, nekorektnih negativcev in bučmanov kot sta vidva pa se zlepa kje ne najde ampak tudi taki morajo obstajati da je svet popoln. Celo MC je pravi biser v primerjavi z vama, itak.

Nekdo je rekel, da smo vsi biseri.

Kaj pa veš kako je s temi biseri.
To kar se navidez sveti, je včasih..., lahko marsikaj.
Da bi to spoznal, je potrebno ogledati si biser in to ne le površno, sicer lahko živiš v iluziji.

Kdo pa pravi, da mnogim ravno iluzije niso na prvem mestu?
To življenje vse dopušča.

Velik objem,


Mirko

Očarljiv primer enoumja, pardon najvišje enosti, ki sta jo izpričala panefin in gost. Vendar obstaja utemeljena bojazen da trudapolno in vstrajno opozarjanje panefina pred nevarnostmi zlorab, prevar in drugih možnih hudih posledic ne bo doseglo svojega vzvišenega namena, da bi ljudi obvarovalo pred temi negativnimi posledicami. Glavne razloge pa vidim v hudi nekonsistentnosti izražanja teh opozoril, v neargumentiranosti, v odsotnosti kakršnekoli alternativne ponudbe in končno v nekonkretnosti ter neotipljivosti opozoril. To zadnje lahko na kratko ponazorim s konkretnim vprašanjem, naprimer kakšne hude in negativne posledice bi utegnile doleteti praktikante pozitivnih afirmacij ? Za ostale pomanjkljivosti v opozorilih panefina pa sem presodil da bo najbolje če si sposodim prirejen Vinetujev esej o vojeglavosti.

Za uvod pa morda poglejmo nesmiselnost in nezdružljivost istočasnega zavzemanja za lastno pamet obenem s konceptom neke brezumne enosti. To se popolnoma izključuje, kajti bi Vinetou znal povedati da ni prostora hkrati za Manitujevo voljo in svojeglavost lastnega uma ali ega. Več ega, manj enosti. Še en primer očitne pojmovne zmedenosti pa je poskus argumentiranja opozorila da s starim ne moremo priti do novega. Najvišja enost spoštovani panefin izključuje kakršnekoli časovne opredelitve, sicer to ni najvišje eno ampak svojeglavi in samovoljni konstrukt, ki mu manjka znanje o osnovnih uveljavljenih pojmovnih kategorijah. Te so potrebne za uspešno komunikacijo, če ne želimo biti trobilo ki sliši in razume samo sebe, drugim pa je neslišen in nerazumljiv. To je konvencija o skupnem jeziku, abecedi, simbolih in podobno kar sem že omenjal.

Apriorno in kategorično odklanjanje zunanjih idej, predlogov, metod zaradi domnevne zlorabe, izkoriščanja in podobno se zdi skorajda paranoično in avtistično. Zato je nujno potrebno opozorilo o nezdravosti takih stališč, saj je odprtost eden od imperativov napredka.
Seveda je treba dati mesto tudi presoji in odločanju z lastno glavo. Koneckoncev sploh ni drugega načina dojemanja sebe in sveta kot po sebi, torej po svojem umu in srcu. Nihče ne more misliti in čutiti namesto nas in zato je tolikšno povdarjanje svojeglavosti čisto nepotrebno. Ampak ob tem naletimo še na zahtevo po uporabi lastne glave brez razuma, kar naj bi bilo edino pravo. Potemtakem bi bilo edino pravo merilo našega ravnanja to kam se stohastično obrne lastna brezumna glava. Tu pa se konča področje zdrave pameti.

Zato se Vinetou sprašuje kako potem uporabiti lastno glavo brez uma. Morda kot stohastični projektil, ali za balinanje? Seveda pa svojo glavo vsak lahko uporabi namesto za balinanje (brez uma) tudi za sprejetje stvarnosti onstran lastne (omejene) glave. Vinetou smatra da z lastno glavo lahko dokažemo samo omejenost lastne glave. Vinetouju se zdi vseeno ali je tuja ali lastna glava na vratu, če je ona »osvobojena« vsega razuma. To kar je povedano sestavlja Vinetujev paradoks misleca z lastno brezumno glavo. Vinetou tudi smatra da so potrebni moč, pogum, znanje in spretnost da bi človek splezal na vrh lastnih plankov, morebiti bi se dalo na nek način tudi katapultirati lastno brezumno glavo preko lastnih plankov (transcendentalni katapult). Potem se šele vidi kaj je lastna glava kaj pa vse ostalo. In to je tudi potreben in zadosten pogoj za razrešitev paradoksa.

Vinetou je bil na divjem zahodu, pa na Plitvičkih jezerih, ampak on ne verjame da je vse to res. Kaj je torej res sprašuje Vinetou panefina in kako bi on to dokazal, ali zanikal. To pa je Vinetou-jev koan ki bo pomagal vsem potencialnim svojeglavim mislecem z lastno (brezumno) glavo da se odciklajo iz svojeglavega eksistencialnega brezumja.

Seveda so stališča dogmatskih fanatikov in raznih drugih zaslepljencev pod vsakršnim nivojem ki bi lahko predstavljal oporo napredku, ampak so pod tem nivojem tudi mnoga "svojeglava" stališča. Kajti kategorična "svojeglavost" je oblika samozaciklanosti prav tako kot je to tudi verski fanatizem. Dogmatsko fanatično verovanje je resda inducirano od "zunaj" toda manifestno je v "lastni glavi" fanatika, dogmatika, zato v pogledu (ne)konstruktivnosti ter (ne)odprtosti niti ni zelo oddaljeno od "fanatičnega skeptika", ali od "fanatičnega svojeglavca" katerekoli vrste. Kajti odkrivanje "tople vode" ali prehod čez reko po vodi, tam kjer je most je milo rečeno neobičajno. Vendar če smo realni je to kar malo bolano kadar govorimo o svojeglavosti. Skrajni primer zaciklanosti pa bi seveda bil, če nekdo postavlja svoj most zraven obstoječega samo zato ker ni bil postavljen "z njegovo glavo". In podobno ubog je tisti človek, ki bi zahteval znanstvene dokaze o trdnosti za vsak most predno bi se napotil po njem preko reke.

Stanje da nekaj verjamemo v sebi bi bilo površno počez enačiti z versko dogmo ali z lahkovernostjo. Obstajajo številni znanstveni dokazi s področja psihologije, ki kažejo na (metafizično) vplivno moč prepričanj. Tako kot velja za vse stvari v Naravi da niso niti slabe, niti dobre velja to tudi glede predznaka pri uporabi moči osebne vere in prepričanj. Človek sam dodaja predznak. Gregg Braden je na www. VisualizeDaily.com predstavil kar zanimive dokaze o (metafizični) moči zavesti. Seveda to ne moremo vsakemu vsiliti kot dokaz, vendar pa je težko oporekati resnost in doslednost prikazanih poskusov pod kontrolo in pred kamero. Tako bi bil moj zaključek da je naša prihodnost odvisna tudi od kakovosti naših stališč in še zlasti prepričanj. Po Heisenbergu opazovalec soodloča o izidu eksperimenta. "Opazujemo" pa na osnovi naših stališč, prepričanj, tudi vere, če je komu tako bliže, mar ne ?

Tale zadnji sestavek Priče pa enostavno moram pohvaliti. Zelo lepo in razumljivo napisano!

Kar pogumno priča s svojimi prepričanji. Vsak gre po svoji poti in vsak na njej spoznava kaj je začasno in kaj trajno. Le iz lastne izkušnje se lahko naučimo, preobrazimo.
Ne nameravam ti oporekati.
Tvoja prepričanja, tvoja pot.
Mnogo ljudi sledi afirmacijam in to je njihov problem. Včasih čisto iz dobre volje opozorim na stvari, ki jim lahko dolgo držijo zaprte veke, jih utrjujejo v iluziji.
Lep dan ti želim.

Pozdravljen Priča.

Priča:
To zadnje lahko na kratko ponazorim s konkretnim vprašanjem, naprimer kakšne hude in negativne posledice bi utegnile doleteti praktikante pozitivnih afirmacij ?

Mirko:
Nekje v svojem tekstu si zapisal, da narava sama po sebi ni ne dobra ne slaba.
Sprašujem se zakaj tega dejstva, te resničnosti, ki je zunaj polja dvojnosti pozitvno-negativno, ne želimo videti točno takega kot je, temveč ga moramo nenehno barvati s svojim subjektivnim prizvokom?

Točno to namreč počnemo tudi z igro t.i. pozitivnih afirmacij.
Še bolj kot pa brez njih, si zastiramo realen pogled na to kar nima predznaka +,-.
Dragi Priča, take afirmacije te še bolj odtujijo od realnosti ampak ker tega nisi zavesten, boš pač to izvajal in si domišljal kako napreduješ, postajaš boljši…
Namesto odpiranja oči za celoto, se še bolj vežeš in omejuješ, krepiš ego.

Toda taka pot ustvarja le nove konflikte, saj negativnega na tak način ne moreš nikoli premagati ali ga transformirati.
V sami pozitivni afirmaciji se skriva negativno.
To dvoje zmeraj gre skupaj, saj se nasprotja vsebujejo.
Ker tega nismo zavestni ustvarjamo nove in nove delitve med ljudmi.

Le poglej današnje elite in proteste, ki se dogajajo zoper njih v svetu.
Poglej kam pripelje ločevanje na boljše in slabše, več vredne in manj vredne tudi v duhovnosti.
Imaš vzvišene, svete (beri pozitivne) in tiste, ki to niso.
Med njimi je prepad in sovraštvo.

Pri tovrstnih afirmacijah torej gre le za kozmetične navidezne spremembe, v resnici pa se problemi le nadaljujejo in še bolj poglabljajo.
To se dogaja preprosto zato, ker se človek ne želi spoznati točno takega kot v resnici je, pa čeprav bil pozitiven ali negativen.
Z zanikanjem resnice o sebi, gojiš laž, mar ne???
Le z resnico se do resnice pride, ne pa s potvarjanjem le te.
Ničesar se nismo naučili iz ziodovine, a se imamo za neznansko pametne.

Priča:
Zato se Vinetou sprašuje kako potem uporabiti lastno glavo brez uma. Morda kot stohastični projektil, ali za balinanje?

Mirko:
Nič kolikokrat sem pisal, da s prenehanjem omejenosti, vstopi inteligenca, ki to omejeno vsebuje, obratno pa ne.
V manjše večje ne more vstopiti.

V tem je ves odgovor dragi Priča in to je ta uganka, ki te tare.
Torej nikakor nisi bebast zato ker si kot omejen, prepustil mesto večjemu, univerzalnemu, zaceljenemu, celostnemu.
Bebasto dejanje je krepiti in zagovarjati do onemoglosti to kar je omejeno, čeprav vidimo na vsakem koraku posledice primata tega omejenega.

Priča:
Vinetou je bil na divjem zahodu, pa na Plitvičkih jezerih, ampak on ne verjame da je vse to res. Kaj je torej res sprašuje Vinetou panefina in kako bi on to dokazal, ali zanikal.

Mirko:
Resnico spoznaš, ko utihneš ker si spoznal da si omejen.
Vse do takrat pa vidiš le lastne prispodobe resnice, torej povsem subjektivni opis in predstavo le te.
Ta dva stanja se razlikujeta popolnoma.
Zato jaz o tvojem divjem zahodu in Plitvičkih jezerih ne sodim. Ti veš.

Priča:
Seveda so stališča dogmatskih fanatikov in raznih drugih zaslepljencev pod vsakršnim nivojem ki bi lahko predstavljal oporo napredku, ampak so pod tem nivojem tudi mnoga "svojeglava" stališča. Kajti kategorična "svojeglavost" je oblika samozaciklanosti prav tako kot je to tudi verski fanatizem.

Mirko:
Vse je odvisno od tega kdo postavlja pravila igre in določa kaj je zaciklanost.
Kaj pa če bi zaciklanost lahko bila teorija in kategorične trditve o pravilnosti pozitivnih afirmacij???
Bi kaj takega bilo mogoče?

Priča:
Stanje da nekaj verjamemo v sebi bi bilo površno počez enačiti z versko dogmo ali z lahkovernostjo. Obstajajo številni znanstveni dokazi s področja psihologije, ki kažejo na (metafizično) vplivno moč prepričanj.

Mirko:
Še enkrat. Kaj želiš videti? To v kar se prepričaš, ali to kar dejansko je???
Kot kaže se ravno v tem razlikujeva najbolj.


Hvala ti za tvoje odkrite komentarje.


Mirko

»Glavne razloge pa vidim v hudi nekonsistentnosti izražanja teh opozoril, v neargumentiranosti, v odsotnosti kakršnekoli alternativne ponudbe in končno v nekonkretnosti ter neotipljivosti opozoril. To zadnje lahko na kratko ponazorim s konkretnim vprašanjem, naprimer kakšne hude in negativne posledice bi utegnile doleteti praktikante pozitivnih afirmacij ?«
iščeš dokaze?

in nato sledi kontradiktornost:

» In podobno ubog je tisti človek, ki bi zahteval znanstvene dokaze o trdnosti za vsak most predno bi se napotil po njem preko reke. »

Katere dokaze rabiš ti? Znanstvene ali ne? Mislim, da je vseeno katere. Ti zahtevaš odgovor, ki bo hkrati dokaz, pa vendar pišeš, da ubog je tisti, ki jih rabi.

Priča, si ubogi, naduti napihnjenec. Nimaš nobenega lastnega spoznanja, invalid z berglami iz besed tujcev.

Lepiš nase masko nekega izmišljenega indijanca, pri tem si v vsem tem izgubil samega sebe, ker v vsem tem tebe ni, a razumeš? Ti ne obstajaš ti, obstajajo le tuja spoznanja in tuje besede, ena sama šema, tebe pa ni nikjer.

žalost...

No takole ti odgovorim "le kje si" predno te Vinetou pošlje domov z nezadostno oceno.

Ne pričakujem, še manj pa zahtevam dokaze ampak le kaj bolj otipljivega kot je spuščanje neke domnevno ezoterične megle, še te karakteristke se ne da zanesljivo ugotoviti o tej megli.

Jaz ne zahtevam in ne rabim dokazov, človek (človečka), ali ne kapiraš iz konteksta.
Tudi ne zahtevam odgovor, sploh pa ne od tebe, ki nič ne kapiraš ali pa se delaš takega(o) - (manj verjetno).

"le kje si" hvala za tvoje etikete, me pa ne ganejo, kvečjemu zabavajo. Tako, da te spodbujam da pokaži ves svoj ustvarjalni leposlovni potencial.

Glede izvora mojih lastnih spoznanj pa se je pokazala tvoja nadutost in smisel za brcanje v temo. Le od kje ti neverjetne nadnaravne sposobnosti da lahko ugotavljaš takole elektronsko izvor mojih spoznanj ? Pojdi raje domov, k'nede.

O simboliki Vinetuja sem že pojasnil. Ni moj problem če nisi bral(a, o), ali pa nisi kapiral (a, o).

Tudi jaz se pridružujem Lininemu stališču.In bi samo malo dopolnil Vinetuja :

Vinetou tudi smatra da so potrebni moč, pogum, znanje in spretnost da bi človek splezal na vrh lastnih plankov, morebiti bi se dalo na nek način tudi katapultirati lastno brezumno glavo preko lastnih plankov (transcendentalni katapult).

Potrebno je imeti tudi srečo.

Pogum, disciplina, smelost in globoko, ponižno sprejemanje svoje usode (vloge) utegnejo biti tudi prinašalci sreče (celo žalostnih sreče).

Na kratko bi še komentiral vprašanje afirmacij, kar so nekateri morda napačno razumeli, nekateri vprašanje predimenzionirali, nekateri pa so itak neozdravljivo in nepopravljivo ter trajno nekonsistentno "utrujajoči". (Zaradi slednjih je Vinetou obupal in skoraj dobil živčni zlom, čeprav sem ga opozoril da nima smisla ubadati se s takimi. Ampak je naivna dobričina vstrajal na konstruktivnih pojasnilih, potem pa se sedaj tolče po glavi, ko je bral zame sicer predvidljive in pričakovane repike določenih osebkov).

O afirmacijah bi lahko napisal veliko iz svojih izkušenj, zato pri meni ne gre za neko slepo, ali teoretično prepričanje. Obstajajo različne vrste afirmacij, različni načini uporabe in različni nameni. V nekaterih primerih so lahko absolutno uspešne ob pogoju pravilne uporabe (empirično preverjeno na lastni koži - dobesedno), v drugih primerih neuporabne, jasno da niso neka univerzalna instantna rešitev za vse možne primere. Tako enostavno Življenje pač ni. In afirmacija ni samo tisto kar zavestno mentalno ponavljamo, je pojem mnogo širšega pomena. Ne bi šel na tem mestu pregloboko, ampak kar ni afirmirano v mikrokozmični zavesti zanjo to ne obstaja, razen v potencialu možnosti..... Toliko malo za ilustracijo o pojmu afirmacije.

In vsi tisti, ki teoretizirajo (ali pa nevede "glumijo" o vsevišnji enosti, pa zaceljenosti in ne vem o čem vse še bi se lahko končno enkrat že zacelili še z afirmacijami in vsem ostalim kar jim gre ali pa jim bo še šlo v nos. Sicer jih bo vedno nekaj motilo v tem mozaiku Življenja, kar ne bodo sposobni sprejeti, tolerirati, še manj razumeti (če sploh kaj razen neartikuliranih lastnih svojeglavih idej), da ne bodo mogli biti zaceljeni. Sprejeti (še) afirmacije, ali pa karkoli drugega iz neskončne živopisne množice pojavnih oblik manifestacije Življenja je majhen delček na poti samozaceljevanja. Kar začnimo prijateljčki, neobstajanje ni isto kot zaceljenost. A seveda, učimo se sprejemati tudi neobstajanje, do razumevanja tega smo itak še zelo oddaljeni.

In seveda na koncu iskrena hvala vsem ki sodelujete v tej igri, v kateri se tudi midva z Vinetujem učiva sprejemanja vsega in vseh in tako polagava kamenčke mozaika samozaceljevanja.
(Vinetou še vedno pobira patrone ki so se mu stresli iz fišeklij, ko je butal z glavo ob tla spričo trdovratne napačne vstrajnosti nekaterih komentatorjev-ga bo že izučilo - Vinetuja - komentatorjev zaenkrat še ne, itak).