Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Slovenija je s 1. majem 2004 postala članica Evropske unije. Pozitivke so za objavljanje člankov s področij biotske raznovrstnosti in podnebnih sprememb prejele finančno podporo programa, s katerim želi slovenska vlada prispevati k obveščenosti, razumevanju in javni razpravi o članstvu v EU ter o vseh posledicah članstva za življenje slovenskih državljanov in državljank. Program obveščanja izvaja Urad vlade za komuniciranje.
Kaj je meditacija, ni dobro vprašanje.
Želeti vedeti kaj meditacija je, pomeni želeti način, formulo, posotpek, kako le to izvajati.
Meditirati po postopku, sploh ni meditacija, temveč nekaj popolnoma mehanskega.
Ne moreš vedeti kaj meditacija je, temveč le kaj meditacija ni.
Nekoč so trdili, da za meditacijo morajo obstajati posebni pogoji, od prostora, do samote, tišine okrog tistega, ki meditira, do izvajanja "manter" in podobno.
Toda, meditacija je možna v vsakdanjem življenju, ko hodiš, ješ, piješ, si v službi ali na potovanju.
Ko meditacija postane tvoj način vsakdanjega življenja, v katerem se premikaš z vsem kar prihaja in odhaja, in od tega nisi ločen, potem je meditacija izpolnila svoj namen.
"Toda, meditacija je možna v vsakdanjem življenju, ko hodiš, ješ, piješ, si v službi ali na potovanju.
Ko meditacija postane tvoj način vsakdanjega življenja, v katerem se premikaš z vsem kar prihaja in odhaja, in od tega nisi ločen, potem je meditacija izpolnila svoj namen."
Kot, da bi prebirala besede zenovskega učitelja.
Mar ni to tudi tehnika, tehnika v preobleki bivanja?
Tehnike in postopki niso mehanski. Mehanski je lahko samo način njihovega izvajanja. Ko pa stopiš v energijo tehnik in postopkov, v njihovo prano, postanejo izraz Življenja, in ti lahko marsikaj razodanejo o stvarstvu samem. Seveda, če mu želiš prisluhniti.
V kolikor pri tem "prisluhniti" obstaja postopek, potem to ni poslušanje, to ni pozornost.
V postopku je namreč na sceni dvojnost, oziroma tisti, ki izvaja postopek, in tisto kar se skozi postopek želi doseči.
To je popolnoma časovno dejanje, a s časovnim ne moreš v brezčasovno, draga hetLicht.
Postopek potrebuje razum, ker brez postopka njega ni, in tega si on nikakor ne želi.
Edino tam kjer mene ni, ni tudi postopka, in le takrat obstaja meditacija.
Le skozi besede, in zgolj intelektualno, brez da vložiš energijo v to, ne moreš spoznati.
Postopek potrebuje razum, ker brez postopka njega ni, in tega si on nikakor ne želi.
Ta stavek dokazuje ,da ne znaš pravilno povedati kaj misliš in zato te tukaj večina ne razume.stalno govoriš o nekem stanju a ne znaš povedati, kako si do njega prišel.To ne pomeni da postopka ni,pač pa,da ti je razmišljanje bolj pod vplivom čustvene komponente, kar onemogoča razumsko dialogiranje.
Dragi osh-kosh,
zares si vztrajen, s svojim forsiranjem "kako".
Zelo dobro vem, da spoznati mehanizem delovanja razuma, ki zna delovati le mehansko, sploh ni enostavno.
Tem vprašanjem, človek mora posvetiti vso svojo energijo, saj spoznanje ni le razumske narave. Celotno bitje, mora sodelovati v tem.
Spoznanje torej ni stvar le intelekta, razuma.
Ko resnično spoznaš, ti ničesar ni potrebno skladiščiti, ampak je celotno tvoje stanje usklajeno s tem spoznanjem.
Potem deluješ v skladu s tem, ne da bi se moral spomniti "kako".
Zato tudi ni razkoraka, med razumom in dejanji.
Šele temu rečem harmonija, in usklajenost z nečim.
Ravno to, bi moral narediti moj osh-kosh, namesto da zgubljaš čas, s spraševanjem "kako", ki je povsem intelektualen pristop.
Razum žal teži, k temu da se mu pove "kako", saj bi želel temu slediti.
Tako mu je lažje, bolj komot, tako je navajen.
Na tak način, se ne premakneš z mesta.
Človek, ki to piše, je že davno spoznal, da je to zgrešen pristop.
Všeč mi je tvoja radovednost, in to zelo spoštujem.
kot sem na pozitivkah že pojasnjeval, je proces razkrivanja, za mene večno videnje, in takojšnje opuščanje vsega kar pride, tako da nič ne ostane v spominu (materialno delovanje potrebuje spomin in postopke, in s tem ni nič narobe, kot sem že pisal).
Pogledal sem si del videa in govora g. Echkarta, katerega do sedaj sploh nikoli nisem slišal, ali karkoli bral. Hvala za link.
Spoštujem njegova spoznanja, ki so v marsičem podobna, ali enaka mojim.
Besede, "jaz sem", ki so za njega odkritje, sem za razliko od njega, preprosto opustil.
To je za mene še del, in glavni vzrok dvojnosti.
Ko to opustiš, potem ni delitve na mene in tebe, in pomen "jaz sem", odpade.
Šele to je za mene enost vsega, pretok energije življenja, skozi vse neštete oblike, in izraze tega istega življenja.
Vidiš, da je življenje le eno, in da obstaja nešteto oblik, manifestacij le tega.
Jaz sem, ali nisem, sploh ni ustrezno opisu tega stanja. Zato ne morem reči: "jaz sem".
Namesto tega je le energija, ki ne deli, in neskončna svoboda, ker ni centra, ki je jaz.
Pozdravljam tvoje poskuse interpretacije "Notranje tehnike" na Pozitivkah in hkrati z veseljem spoznavam, da je za (ne)uspešnost le te - ovira le omejen nabor besed oziroma pojmov.
G. Echkart namreč v svojem prispevku pojem "Jaz Sem" ne uporablja v smislu centraliziranja "Svoje" prisotnosti in tudi sam tega pojma ne razumem tako, pač pa kot pojem: "Jaz sem, ki Sem", torej vseobsegajoča Zavest brez centra ...
Nihče ni omenil "centra", razen tebe, Panefin !
Morda pa moraš to še predelati ... Vprašaj se: Kje pa sploh si "Ti" ! In ne mi kazat na tvoje telo, ker me ne boš prepričal !
Spoštovani Astronom,
no to pa je pogovor dveh resnih, katerim je le resnica pomembna.
Oba vidiva, da so besede le sredstvo, nikakor pa niso dejstva.
Zato se pač okrog nečesa, večkrat in na različne načine, skušamo razjasniti.
Greva sedaj naprej.
Ta center, ki je jaz, je popolnoma psihološka tvorba.
On je identificiran tudi s telesom, kar pomeni da tega ne zamenjujem, kot si morebiti pomislil.
Resnično sedaj dajem vse od sebe, da poskušava skupaj, priti bližje razsvetlitvi naslednjih reči:
- v kolikor je jaz, ta psihološki center in del razuma, ki je hkrati identificiran s telesom, in vsemi
mogočimi rečmi, nujno mora biti omejen. Ta jaz se lahko sicer širi, in ima občutek nekega prostora,
a je neminovno omejen, s samim seboj. Tam kjer obstaja jaz, mora obstajati tudi delitev, na ne-jaz.
- zastaviti si vprašanje: "ali obstaja nekaj kar nisem jaz"?, je skoraj samoumnevno.
Ne vem kako naj ti povem, da ne bo zvenelo samovšečno in vehimentno, ampak raziskal sem te reči in vidim jasno kot le lahko, da le s prenehanjem delovanja tega centra, ki je jaz, obstaja svoboda in širni prostor, v katerem ne obstaja nobena delitev, na tebe in mene, na jaz in ti.
Ljubezen ni osebna ali neosebna, je povsem prosta vseh teh pojmov, in špekulacij jaza.
Ne vem zakaj "jaz" stalno postavljaš v center ? S tem ustvarjaš ego-centrično gledanje in jasno je, da je to psihološka tvorba in hkrati popolna iluzija materialnega sveta, ki ponuja tudi telo, kot lokacijo bivanja. Vendar je telo, kot identifikacija bivanja tudi iluzija.
Zaenkrat še ostajam pri tvoji definiciji "jaza", kot egu v nekem centru:
Kot primer - zamisli si svoje telo - najprej celo. Potem pa ga razkosaj (seveda le v mislih, hvala-bogu) na kose - na drobne koščke in jih raztrosi naokoli. Kje si zdaj Ti (oziroma tvoj "jaz". Verjemi mi, da ne boš nič manj celosten, kot takrat, ko je bilo telo celo - A vendar kje si Ti. Center se ti razblini in kar ne veš več, za kateri košček bi se odločil in izbral kot lokacijo bivanja ... V bistvu na ta način hitro prideš do zaključka, da pravzaprav "jaz" ne potrebuje telesa za svoj obstoj ampak recimo le kot sredstvo izražanja v materialnem svetu.
In dokler pojmuješ "jaz" kot ego v nekem centru imaš dualnost ... do tu sva si, predvidevam - enotna. To pomeni, da imaš "jaz" in nekaj, kar ni "jaz", torej "ne jaz". Vendar tudi če se identificiraš s tistim, kar je "ne jaz", naletiš na dualnost. Kajti obstaja vedno nekaj, kar ni "ne jaz", torej "jaz".
Dualnosti se ne moreš rešit, dokler determiniraš "jaz" kot ego-centristično pojavnost, torej, da "jaz" obstaja v nekem določenem centru (na nekem določenem mestu).
Zdaj pa pozabi na tvojo definicijo "jaza", kot pojavnosti v nekem centru. Vsak center je namreč iluzija, saj vsebuje singularnost, podobno, kot je tudi neskončnost iluzija. Jaz je enostavno prisoten povsod - povsod v n-dimenzionalnem prostoru in seže do koder si ga "jaz" lahko "zamisli" - z vsemi pojavnimi oblikami vred - je vseobsegajoča Zavest, ki ni definirana z nekim centrom ampak je prisotna v celotnem prostoru - no , tu pa sva spet skupaj, kot ti praviš, kjer ni delitve na tebe in mene itd ...
Problem je, kot vidiš ne toliko v pojmovanju "jaza" ampak predvsem v vpeljavi pojma "center", kajti čim svoj "jaz" postavljaš v nek center, naletiš na dualnost, to pa ni več stanje "Jaz sem, ki Sem". In tudi g. Echkart ima kar naenkrat prav, saj tudi on Jaz ne postavlja v center ...
Iskreno hvala, Panefin za tole res plodno debato !
Bravo Astronom, zmeraj bolj zanimivo je kramljati s teboj.
Napisal si krasno sledeče:
In dokler pojmuješ "jaz" kot ego v nekem centru imaš dualnost ... do tu sva si, predvidevam - enotna. To pomeni, da imaš "jaz" in nekaj, kar ni "jaz", torej "ne jaz". . Vendar tudi če se identificiraš s tistim, kar je "ne jaz", naletiš na dualnost
Kajti obstaja vedno nekaj, kar ni "ne jaz", torej "jaz".
Moj pogled na to, je sledeč.
Ne pojmujem jaz, kot ego v nekem centru, temveč je celoten jaz, ta center. Torej, za mene ni ega in centra, temveč je to eno in isto.
Jaz si nisem sam izmislil, ampak je preprosto tukaj in ne morem se pretvarjati, da ga ni, mar ne?
In zopet praviš sam, da ko imaš jaz in nekaj kar ni jaz...
Tukaj sva si enotna: v kolikor obstaja jaz, nujno mora obstajati ne jaz.
Sedaj je zelo pomebno sledeče kar praviš: Vendar tudi če se identificiraš s tistim, kar je "ne jaz", naletiš na dualnost.
Prijatelj moj, prisluhni sedaj: ker se tega kar praviš zavedam, se ne bom pustil ujeti, v past nove identifikacije, ne jaza.
Zato pa je stvar zelo preprosta: ko se zavem meja jaza, ne iščem nasprotnega in se ne ujamem v dualnost.
Zavedanje omejenosti, je konec dualnosti, ne da bi iskal nasprotno.
Torej dragi Astronom, zavedanje enosti sploh ni mogoče, saj ni nikogar, ki bi se enosti zavedal.
Ona preprosto je, ali pa je ni.
Ali si ti, ali je ona.
V tem je vsa lepota tega sveta in odrešitev.
Špekulacije o tem, ne prinesejo ničesar, le spoznanje je vredno.
To pa se žal, tudi če si srčno želiš, ne more podariti.
P.S.
Nič ni narobe, v kolikor se v tem ne strinjam, z g. Echkartom. Se pač ne, ker vidim drugače.
So pa druge reči v katerih se 100% ujameva. Tudi prav. Niti ni pomembno.
Rubrike
