Lotevam se teme, za katero bi pričakoval, da se je bodo lotili "duhovni in filozofsko sloni" na Pozitivkah. Sem kar malo razočaran nad posamezniki, ki ne oklevajo v svojih komentarjih izreči prav poštene blasfemije tudi v najobičajnejših kavarniških prepirih.


Kot psihologu in psihiatru je nekaj vsakdanjega govoriti o pedofiliji tudi izven "katoliških" in "duhovniških" vrst.

Na koncu koncev ima pedofilija svoje izvore v družini.

Sin lahko nadomesti moža in hči lahko nadomesti ženo.


Pedofilija je na koncu koncev stara kot prostitucija, kot človeštvo!!!


Prav patetično je bilo videti in slišati na POP TV, da je pedofilija zato na svetu, ker je krščanstvo nekoč učilo tudi pobožnost do deteta Jezusa.


Ne bi rad odpiral novih front, toda neke stvari je treba prav po otročje ali otroško povedati.


Vsak izmed odraslih ljudi si mora postaviti določena vprašanja:


1.) Ali imam rad otroke ali jih sovražim? Zakaj?


2.) Ali sem imel kdaj v naročju kakšnega otroka? Ali sem se ob tem spolno vzburil?


3.) Ali sem se ob dojenju svojega otroka spolno vzburila?


4.) Kaj občutim, ko se dotikam spolnih organov svojega dojenčka?


5.) Zakaj domnevam, da so majhni otroci srečni?


6.) Ali doživljam svojo spolnost kot nekaj umazanega?


7.) Vem, da se je moj starš preveč ukvarjal z mojim mednožjem?


8.) Otroci so iskreni, niso dvolični, so polni vizije za prihodnost?


9.) Otroke je treba zaščititi pred barabami?


10.) Prijatelj mojih staršev je bil pedofil?



Tukaj sem navedel nekaj vprašanj, ki vam morda ne bodo v nikakršno pomoč pri svoji lastni psihoanalizi.

Dejstvo je, da so otroci v današnjem "evropskem" svetu in kulturi prepuščeni večinoma samim sebi in pa lovcem na "zapuščene".


Če bi ljudje znali na pravi način pogledati v svojo podzavest, bi bilo po vsem svetu veliko iskrenih ljubiteljev otrok.


Lp!



hierhod

>> Lotevam se teme, za katero bi pričakoval,
>> da se je bodo lotili "duhovni in filozofsko sloni" na Pozitivkah.

Nekdo mora biti prvi. Hvaležni smo ti, dragi Hiehod, da si nase prevzel težko preme in zaoral ledino.

>> Sem kar malo razočaran nad posamezniki, ki ne oklevajo v svojih
>> komentarjih izreči prav poštene blasfemije tudi v
>> najobičajnejših kavarniških prepirih.

Jaz tudi.

>> Kot psihologu in psihiatru je nekaj vsakdanjega govoriti
>> o pedofiliji tudi izven "katoliških" in "duhovniških" vrst.

Ne razumem, zakaj bi morali zapisati »katoliških« in »duhovniških« med navednicami. Nemara zato, da bi potem mogli tudi katoliško in duhovniško pedofilijo označiti le kot »pedofilijo«.

>> Na koncu koncev ima pedofilija svoje izvore v družini.

Ne tako dolgo nazaj sem prebral knjigo »Zlorabe, molk in laži« s podnaslovom »spolno nasilje v irski katoliški cerkvi«, ki jo je napisal Joe Rigert. Dopuščam možnost, da sem še vedno pod vtisom prebranega, ampak vseeno – če nekdo zapiše trditev, da ima pedofilija svoje izvore v družini, potem to ne morem razumeti drugače, kot poizkus prelaganja krivde in vzrokov za najbolj sprevrženo zločine na napačen naslov. Če bi trditev držala, potem bi bilo med celibatisti, ki formalno živijo brez družine, najmanj primerov pedofiliji, a primeri kažejo, da jih je največ.

>> Sin lahko nadomesti moža in hči lahko nadomesti ženo.

Temu se reče incest. Med incestom in pedofilijo vendarle obstaja velika razlika, se ti ne zdi?

>> Pedofilija je na koncu koncev stara kot prostitucija, kot človeštvo!!!

Se strinjam. (Če odmislimo vprašanje, kdo je bil pedofil in kdo je bil žrtev v raju?) A to še ne pomeni, da je pedofilija nekaj, kar moremo in smemo tolerirati, tako kot toleriramo prostitucijo, promiskuiteto in podobne »grehe«. Mimogrede, v "najbolj moralni knjigi vseh knjig" imenovani Biblija se pedofilija sploh ne omenja kot prekršek.

>> Prav patetično je bilo videti in slišati na POP TV, da je pedofilija zato na svetu,
>> ker je krščanstvo nekoč učilo tudi pobožnost do deteta Jezusa.

Se strinjam. Kdorkoli je to izjavil, na POP TV ali kje drugje, je seveda bedak. Dejstvo je, da se pedofilija ni pojavila s krščanstvom. Je pa krščansko poskrbelo za izgradnjo sistema oziroma ustanov, znotraj katerih so se mogle pedofilske prakse izvajati udobno in brez konsekvenc za storilce.

>> Ne bi rad odpiral novih front, toda neke stvari je treba prav po otročje ali otroško povedati.

Si jih že odprl. In prav zato ker praviš, da ji ne bi rad odprl, mi je jasno, da jih želiš odpreti. Preprosta psihoanaliza pač.

>>Vsak izmed odraslih ljudi si mora postaviti določena vprašanja:

No, pa naj bo, saj smo vendar odrasli

>> 1.) Ali imam rad otroke ali jih sovražim? Zakaj?

Paradoks pedofilije je pravzaprav v tem, da so ljubitelji otrok veliko nevarnejši za otroke od tistih, ki jih sovražijo. Tudi zoofili imajo radi živali. (Razlika med pedofili in pediatri je menda prav v tem, da imajo pedofili res radi otroke.)

>> 2.) Ali sem imel kdaj v naročju kakšnega otroka? Ali sem se ob tem spolno vzburil?

Seveda je povsem mogoče, da se nekdo spolno vzburi, medtem ko drži v naročju otroka. To seveda še ne pomeni, da je pedofil. Tako kot ni tat tisti, ki si zaželi, da bi imel nekaj, kar ni njegovo. In tako kot ni nasilnež tisti, ki si v afekt zaželi, da bi koga počil na gobec. V primeru pedofilskih zločinov, še posebej znotraj katoliške cerkve, ni problem v želji, marveč v dolgotrajnem in sistematičnem posiljevanju ter v še bolj sistematičnem prikrivanju zločinov. Seveda je tudi potencirana želja velikokrat najprej posledica neizživetega spolnega nagona. Korelacija s celibatom je dovolj očitna.

>> 3.) Ali sem se ob dojenju svojega otroka spolno vzburila?

Dejstvo je, da so prsne bradavice erogena cona in mnoge ženske ob dojenju občutijo ugodje, redke ženske zaznavajo tudi občutke, ki so primerljivi s spolno vznemirjenosto. A se bomo najbrž vsi strinjali, da obstaja bistvena razlika med dojenčkovim sesanjem materine dojke in otroškim sesanjem duhovnikovega ali očetovega penisa. (Mimogrede – nebuloze o vzdraženju mamic med dojenjem je produciral tudi velecenjeni psiholog doktor Trstenjak v svoji »Pastoralni psihologiji« – kjer pa je, potem ko je med spolnimi patologijami temeljito obdelal homoseksualce in onaniste, popolnoma pozabil omeniti pedofile – je že vedel zakaj!)

>> 4.) Kaj občutim, ko se dotikam spolnih organov svojega dojenčka?

Sem že brisal mlajši sestri ritko in ji posipal luliko z »borotalko«. (Ko je bila še majhna, da ne bo pomote). Pravzaprav nisem občutil ničesar - sem pa toliko bolj vohal. In ni bilo vedno prijetno ;-)

>> 5.) Zakaj domnevam, da so majhni otroci srečni?

Kaj pa če tega ne domnevam?

>> 6.) Ali doživljam svojo spolnost kot nekaj umazanega?

Če bi poslušali katoliško cerkev, potem je odgovor jasen: Spolnost (vsakršna) je nekaj najbolj umazanega! Razen pedofilije seveda, ki po Rodetovi klasifikaciji sodi med »avanture«.

>> 7.) Vem, da se je moj starš preveč ukvarjal z mojim mednožjem?

Mama mi je zagotovo brisala ritko in še malo tam okoli. Domnevam, da se je pri tem zelo potrudila, za kar ji ne bom nikoli dovolj hvaležen. Rit pa je bila tudi edini organ, s katerim se je ukvarjal moj oče, ko mi jo je občasno izprašil. Ne spomnim pa, da bi se kdo od naju pri tem spolno vzburil.

>> 8.) Otroci so iskreni, niso dvolični, so polni vizije za prihodnost?

Nemara so sprva res – sicer ne bi padli na pedofilske limanice duhovnih avtoritet.

>> 9.) Otroke je treba zaščititi pred barabami?

Otroke je potrebno zaščiti pred zlorabami – tako pred duševnimi, kot pred fizičnimi. Statistike kažejo, da je skoraj 5 % vseh katoliških duhovnikov pedofilov. Tveganje spolnih, to je fizičnih zlorab vendarle ni tako veliko. Zato pa je duhovna – to je psihična zloraba otrok, ki jim praktično VSI duhovniki s pravljicami o izvirnem grehu ino večnem pogubljenju plombirajo možgane, praktično 100 %.

>> 10.) Prijatelj mojih staršev je bil pedofil?

No ja, lahko bi bil tudi morilec. Ni tako pomembno. Morda je bolj zanimivo vprašanje: Kaj pa če je pedofil duhovnik iz fare, kamor pošiljam otroke k verouku?

>> Tukaj sem navedel nekaj vprašanj, ki vam morda ne bodo v
>> nikakršno pomoč pri svoji lastni psihoanalizi.

Morda res ne. Zagotovo pa bi seznam navedenih vprašanj mogel biti v veliko pomoč pri psihoanalizi tistega, ki jih je zastavil.

>> Dejstvo je, da so otroci v današnjem "evropskem" svetu in
>> kulturi prepuščeni večinoma samim sebi in pa lovcem na "zapuščene".

Se strinjam. Še sreča, da imamo RKC, ki poskrbi za izgubljene ovčice. Irski primer dokazuje, da je takšna oskrba lahko popolna in doživljenjska.

>> Če bi ljudje znali na pravi način pogledati v svojo podzavest,
>> bi bilo po vsem svetu veliko iskrenih ljubiteljev otrok.

Če boi ljudje znali na pravi način pogledat v svojo podzavest, bi razumeli, na kakšen način jih nateguje RKC. V duhovnem in nekatere tudi v fizičnem smislu.

Dragi MC!


Lepo, da si se odzval na tole temo in to kar precej obširno.


Kar se tiče incesta in pedofilije, ne vidim, da bi bila ta dva pojma popolnoma nepovezana.

Če bi tvoja teza držala, potem znotraj družine pedofilija sploh ni možna, oziroma, pohotni starši potrpežljivo čakajo, da njihov otrok doseže polnoletnost.

Lepo je, da si pred vso javnostjo odgovoril na zastavljena vprašanja. V tvojih odgovorih odseva zdrav in ljubeč odnos znotraj vaše družine.

Pedofilija ima zato svoje najmočnejše temelje v družini, ker imajo starši tudi po svoji dolžnosti dejansko neomejen dostop do otrokovega mednožja. V otrokovem mednožju pa ni samo pokakana ritka. Otroci pa bodo vedno na nek način, vsaj v nekih segmentih, posnemali delovanje svojih staršev.


Precej pogosto se dogaja, da starši po neumnosti naredijo svojega otroka za čudaka. Na internetu se lahko zasledijo nasveti, kako se svojemu sinčku lahko pomaga, če mu kožica na penisu ne gre zlahka gor in dol. Takemu fantku je baje treba kožico večkrat na dan vleči gor in dol.
To je dejansko čisto mučenje otroka. Kožica zaradi vlečenja ne bo nič bolj prožna. To se rešuje s preprosto operacijo ali pa z običajnim obrezovanjem.

Tudi umivanje in mazanje otrokovih spolnih organov po vsakem uriniranju ni preveč priporočljivo.

Vprašanja, ki sem jih postavil, so takšna kot morajo biti. Kako se nanja odzovemo, je pa stvar naše osebnosti, ki je zavestna in podzavestna.


Če me spomin ne vara, je tudi v Bibliji omenjena pedofilija. Morda ne prav z besedo "pedofilija".