|  Po odkritju elektronskega mikroskopa leta 1930 nemškega fizika Ruska je bilo mogoče ugotoviti strukture, ki imajo velikosti virusa. Od tedaj je bilo na tisoče znanstvenikov, ki so do danes trdili, da so odkrili veliko število virusov in bolezni, povzročene s temi virusi.
Od takrat pa do danes ni bil ne pri človeku ali pri živali ugotovljen oz. izoliran katerikoli virus. V vseh raziskavah objavljenih v tem obdobju do danes so bili opravljeni številni poskusi na živalih, katerim so aplicirali velike toksične količine tekočin v možgane (primer raziskav pri steklini), v trebušno votlino, pljuča ali v embrie piščancev.
V teh tekočinah - inokulatih ni bilo prisotnih bakterij, vendar so po aplikaciji v telo pri poskusnih živalih povzročale reakcije s simptomi povzročene infekcije, ki naj bi jih povzročili virusi. Številni poskusi na ljudeh že v času druge svetovne vojne (poskusi v koncentracijskih taboriščih) so vodili do spoznanja, da ne gre za nobeno obliko infekcijske bolezni pri vseh teh inokulacijah.
Celo ZDA so opravile veliko poskusov med katerimi je poznan t.i. projekt >White Coat Project< opravljen na 1200 prostovoljcih neke verske sekte v Nevadi v letu 1972. Temu poskusi so sledili tudi številni drugi infekcijski poskusi, kjer so ugotovili, da bolezni niso infekcijsko nalezljive. Do danes so strukture kot virusi, ki opravljajo pozitivno vlogo, dokazani le v bakterijah, kjer jih imenujemo >fagi<, zeleni sladkovodni algi ter dveh vrstah nitastih morskih alg.
Pri teh vrstah virusov gre za strukture, ki nimajo lastne presnove, vendar uporabljajo celico z namenom, da omogočajo drugim celicam energijo in osnovni gradbeni material beljakovine. Pri zelenih algah so bili dokazani virusi, ki algam nudijo energijo, materialno snov beljakovine ter informacijo; prav tako so bili v morskih algah izolirani virusi, ki imajo enako vlogo kot pri sladkovodnih algah, v času, ko se spremeni temperatura okolja (morja).
Tako se virusi izolirani v algah smatrajo kot simbionti, ki algam omogočajo njihov obstoj v ekstremnih pogojih (Müller in sodelavci, 1990; Lanka in sodelavci, 1993; Klein in sodelavci, 1995). Laboratorijski poskusi z bakterijskimi celicami in virusi - fagi, ki jih površno smatramo za negativne, so rezultat ekstremnih laboratorijskih pogojev, ki jih v naravi ni mogoče najti.
DNK virusov fagov ima polkrožno obliko, tako kot bakterijska, med tem ko ima DNK celic z normalnim celičnim jedrom vedno podolgovato, nitasto obliko. Modeli patoloških virusov iz leksikonov, učbenikov in interneta pa so žal človekove iznajdbe.
Elektronsko mikroskopske slike virusov so v resnici delci specialno obdelanih celic v laboratoriju, ali pa so delčki, ki se prenašajo iz celice v celico. Vsakdo lahko sam spozna, kako je bila ponarejena publikacija o identifikaciji virusa stekline avtorjev Sokolova in sodelavcev. (Brix, 2006).
V tej publikaciji lahko naštejemo sledeče kritične točke, ki govorijo za neresničnost rezultatov:
a) virus ene vrste je vedno enake velikosti, med tem ko gre v tem delu za delce različnih velikosti (na fotografiji pod elektronskim mikroskopom). Virusi niso živa bitja in jih celice proizvajajo same v vedno enaki obliki
b) razpadajoči delci v navidezno izoliranem virusu stekline jasno kažejo, da je določen del celice že razpadel. Za viruse je značilno, da imajo stabilno ovojnico in so prisotni le v preprosto zgrajenih organizmih (alge, bakterije) iz katerih lahko izstopajo v nasprotju z drugimi celičnimi sestavnimi deli. Takojšen razpad je dokaz, da gre za različne delce celice in ne za morebitne viruse
c) tako kot virusi, ki so bili izolirani, morajo zgledati virusi v celici. V publikaciji Sokolova in sodelavcev bi morala biti slika z virusi v celici ali v katerih koli delih telesa in njegovih tekočin, da bi primerjali izoliran virus z virusi v drugih delih telesa. V tej publikaciji ni nobene druge slike.
d) karakterizacija beljakovin s pomočjo gel-elektroforeze je omenjena v zadnjem odstavku publikacije brez slik in biokemičnega ovrednotenja rezultatov. Virus, ki je sestavljen iz majhnega števila beljakovin, bi moral v tej analizi pokazati tipične pasove ločenih beljakovin, kot je prikazano pri ugotovitvi in opisu do sedaj malo izoliranih virusov v algah. Rezultati v tej publikaciji pa kažejo številne nejasne beljakovinske pasove, ki ne odgovarjajo majhnemu številu beljakovinskih delov virusa.
Gre za neresnične dokaze virusa za katerega se trdi, da gre za virus stekline.
V tej publikaciji tudi ni dokaza za patogenost virusa. V tem primeru bi po vnosu t.i. >virusa stekline< zbolela tudi vsaka druga žival za simptomi stekline. Tovrstnega poskusa ni bilo opravljenega.
V opisanem primeru bi se lahko trdilo, da vsaka žival po vnosu t.i. >virusa stekline< zboli za simptomi stekline, toda to se v tej raziskavi ni pokazalo. Iz publikacije je razvidno, da se tudi v primeru tovrstne bolezni pri živalih ne da pokazati, da omenjeni >virusi< po vnosu v žival povzročijo bolezensko sliko stekline.
1. Ali obstajajo dokazi za obstoj virusov, ki povzročajo bolezni?
Izolacija virusa predstavlja ločitev virusa iz telesnih tekočin ali celičnih kultur in čiščenje vseh celičnih delov in primesi.
1.) virusi vedno kažejo enako velikost glede na vrsto, za razliko od žive celice. Na osnovi njihove gostote ali sedimentacijskih lastnosti se lahko ločijo od drugih delov in tako izolirajo
2.) za identifikacijo oz. ugotovitev pa se izoliran virus lahko slika pod elektronskim mikroskopom, kjer virus izgleda natančno tako, kot naj bi bil v celicah, telesnih tekočinah ali celičnih kulturah. Pogosto se vidijo taki delci v različnih telesnih tkivih, kot je posteljica, rakastem tkivu ali celičnih kulturah. Ti delci zgledajo podobno kot virusi, a niso virusi
3.) nadalje se beljakovinski deli virusa, ki tvorijo ovoj in obdajajo genetsko substanco v električnem polju glede na velikost ločijo in fotografirajo. Enako velja za genetsko snov virusov (DNK in RNK), kjer se ločijo beljakovinski deli in nato slikajo. V primeru, da so vsi trije koraki ugotavljanja virusa dokumentirani, se preiskovani virus razlikuje po sestavi svojih beljakovin in njegove genetske substance od drugih virusov, lahko govorimo o novem virusu.
Pri vseh fotografijah >virusov<, ki jih najdemo pri različnih avtorjih, brez predhodno opravljenih korakov identifikacije in porekla izolacije, ne moremo govoriti o virusu. Teh publikacij o virusih, o katerih se trdi v medicini, ne obstajajo in jih tudi ne citirajo. Lahko se prepričamo tako, da zahtevamo tovrstne publikacije: fotografijo izoliranega virusa, ki je tudi za laika in nevirologa najhitrejša kontrola za ugotovitev izoliranega virusa.
Ali se sploh lahko trdi, da virus obstaja, da je bil raziskan in razpoložljiv za nadaljnje poskuse, kot je izdelava cepiv. V celotni znanstveni literaturi ne obstaja ena sama znanstvena publikacija, ki bi izpolnila prvi Kochov postulat za obstoj virusa - to pomeni, da ne obstaja dokaz za obstoj virusa, ki je pri človeku ali živali z določenimi bolezenskimi simptomi povzročitelj te bolezenske slike. Kljub temu se ta trditev v javnosti uporablja pri pristojnih zdravstvenih ustanovah ali celo virologih (Lanka,2005).
2. Kakšne so reakcije in poškodbe po cepljenju?
O poškodbah in reakcijah cepljenja pri ljudeh je na voljo veliko število znanstvenih člankov, kjer so statistike pokazale porast bolezni centralnega živčnega sistema, omejene intelektualne sposobnosti, do sprememb obnašanja in značaja cepljenih ljudi. Nasprotno pa je na razpolago le malo raziskav na to temo pri živalih. Pri ljudeh so reakcije po cepljenjih, razen primerov nenadne smrti otrok, zaradi razvoja možganov do tretjega oz. petega leta starosti, težko ugotovljive.
Možgani v tej fazi razvoja se niso sposobni odzvati z znaki vnetja možganskih open in možganskega tkiva, kot je to pri odraslemu človeku. Tako pri živalih kot pri ljudeh pride do kompleksne reakcije po cepljenju, ki jo sprožijo beljakovine oslabljenih bakterij in drugih beljakovinskih delcev, izoliranih iz različnih celičnih kultur poskusnih živali med procesom številnih pasaž.
Te beljakovine sprožijo intenzivno reakcijo imunskega sistema mladega organizma, ki šele gradi svoj lastni imunski sistem in je v tej fazi vnosa cepiva nepripravljen soočiti se s tovrstnimi povzročitelji bolezenskih simptomov. Poznano je da imajo cepiva poleg številnih beljakovinskih molekul še stabilizatorje, konzervanse in adiovanse, kot so aluminijev hidroksid, formaldehid, timerosal (natrijev dvo-merkurijev-etilbenzoat), kateri vsebuje živo srebro, različne antibiotike in kemoterapevtike.
O toksičnih učinkih aluminijevega hidroksida, ki je eden največjih metalnih ionov s katerim se sooči človeško ali živalsko telo, je objavljeno preko 20.000 publikacij.
V teh delih so omenjeni sledeči mehanizmi delovanja:
a) avtoimune reakcije s spremembami lokalnega tkiva
b) povišana telesna temperatura
c) krči, pareze in paralize
Aluminijev hidroksid deluje na ovojnice živčnih celic kot močno topilo, ki poškoduje mielinsko ovojnico živcev, zaradi česar pride do krčev, občutka ohromelosti, paraliz itd.
Dolgotrajnih študij po večkratnih aplikacijah cepiv in kumulativnim učinkom aluminijevega hidroksida do danes ni bilo opravljenih. O učinkih aluminijevega hidroksida pa je znano iz raziskav o dušikovem oksidu, za katere je bila leta 1998 v medicini podeljena Nobelova nagrada, in iz raziskav osnovne medceličnine, ki obdaja vse celice.
Iz raziskav medceličnine je znano, da gre pri delovanju aluminijevega hidroksida ali drugih metalov za poškodbe medceličnega matriksa, ki je odgovoren za številne regulacijske procese presnove. Posledice poškodovane medceličnine so blokade različnih vrst z ozirom na stopnjo zakisanosti medceličnega matriksa.
V tej kristalini medceličnini povzročajo v cepivu vsebovani težki metali, aluminij in živo srebro, motnje med celičnimi tokovi, ki potekajo brez upora (na osnovi superprevodnosti). Posledice so povišana telesna temperatura, krči, ohromitve in raztapljanje mielinskih ovojnic živčnih celic.
Iz raziskav o dušikovem oksidu pa sta poznana dva osnovna dolgotrajno delujoča mehanizma omenjenih metalov, aluminija in živega, srebra v telesu. Telo reagira na te težke metale s povečanim izločanjem dušikovega oksida (ta proces je poznan pri nastajanju gnoja pri gnojenju).
Dušikov oksid v fizioloških koncentracijah regulira krvni pritisk, izločanje ter učenje oz. izravnavo med kratkotrajnim in dolgotrajnim spominom. Če telo ni sposobno izločiti tujih snovi, kot so aluminij in drugi metali, reagira s trajnim izločanjem dušikovega oksida.
Ko telo ni sposobno s pomočjo jeter in povišanega antioksidacijskega mehanizma nevtralizirati dušikov oksid, pride do padca krvnega tlaka, kar je vzrok preteče sepse, ki se pojavi pri upočasnjenem krvnem pretoku. Hitro delovanje dušikovega oksida je pogosto vzrok za anafilaktični šok, ki nastopi pri nenadni smrti otrok (SID sindrom) po cepljenju.
Dva glavna mehanizma trajnega toksičnega delovanja dušikovega oksida sta sledeča:
1.) stalno izločanje dušikovega oksida vpliva na spanje in učne funkcije, ki vodijo v hiperaktivnost, ohromelost, shizofrenijo ali celo v smrt
2.) stalno izločanje dušika uničuje endogene telesne bakterije in mitohondrije - celične organele, kateri proizvajajo energijo, kar povzroča poškodbo živčnih celic, ki imajo največjo potrebo po energiji (živčne celice vsebujejo 3000 mitohondrijev) in jetrnih celic (vsebujejo 2000 mitohondrijev). Poškodba jetrnih celic vodi do izpada delovanja strjevanja krvi, ki se manifestira v obliki t.i. hemoragične ali krvavitvene mrzlice, opisane kot posledica infekcije izmišljenih virusov ebola, lasa, itd...
Dolgotrajno delovanje dodanih toksičnih snovi v cepivih se kaže tudi v sistematičnem porastu iznakaženih novorojenčkov. Vzrok za iznakaženost novorojenčkov so nukleinske kisline iz poškodovanih mitohondrijev in bakterij, ki so po poškodbi izgubile sposobnost samopopravila. Žal so te negativni učinki toksičnih snovi dodanih v cepiva večini zdravstvenega osebja nepoznani, ker spadajo v okvir obrobnih medicinskih znanosti, kot je biokemija.
3. Katere bolezenske simptome je opaziti po cepljenju?
Kljub poplavi znanstvenih člankov o rastočih simptomih motenega razvoja centralnega živčnega sistema, za katerim po uvedbi obveznih cepljenj oboleva velik delež prebivalstva ZDA in Evrope, še vedno raste pojav številnih obolenj kot so avtizem, epilepsije, mentalna zaostalost, hiperaktivnost, disleksija... poznanih pod pojmom razvojna zaostalost, ki se kaže v visokem procentu nepismenosti prebivalstva Evrope in ZDA (Coulter,1990).
Znani avtor H. Coulter iz ZDA, ki je napisal knjigo >cepljenje - socialno posilstvo in kriminalnost je zdravniški napad na ameriške možgane<, je podal sintezo negativnih učinkov cepljenja na osnovi 900 citiranih znanstvenih člankov iz različnih medicinskih revij, ki opisujejo širok spekter omenjenih posledic cepljenj.
Motnje v razvoju možganov, ki se kažejo s simptomi disleksije ali >minimalnih poškodb možganov< so na prvem mestu, nato sledi avtizem ali samoodtujenost otrok, hiperaktivnost otrok,ki so jo preimenovali v > sindrom minimalnih poškodb možganov<, motnje v identifikaciji osebnosti, funkcionalna enureza in dr. Iz novejših virov, objavljenih leta 2006, je porast bolezni od leta 1987 do leta 2002 v nekaterih delih ZDA preko 600% (Mutter in sodelavci, 2006).
Druge motnje v mentalnem razvoju in obnašanju, kot je sindrom pomanjkanja pozornosti ali sindrom hiperaktivnosti, so se vzpele na stopnjo, da je vsak 6 otrok v ZDA prizadet. Znanstveniki in zdravniki so pri uvajanju programov cepljenj popolnoma spregledali razliko med novorojenimi otroki in odraslimi osebami, ki imajo popolno razvit obrambni sistem. Odrasel človek je zato veliko bolj odporen in manj občutljiv na stres vakcinacije kot dva meseca star otrok.
Po uvedbi sistematskih cepljenj med 2. In po 2. svetovni vojni je bil samo v ZDA cepljen vsak otrok proti sedmimi boleznim (oslovski kašelj, ošpice, poliomielitis, difterija, mumps, nemške ošpice in tetanusom). Cepljenja so veljala kot največji dosežki moderne medicine, saj so kampanje za cepljenje prebivalstvu obljubljale izkoreninitev vseh bolezni. Prednosti cepljenj otrok so se zdela na videz tako prepričljiva, da ni nihče pomislil na negativne učinka cepljenj.
V strokovni literaturi in v javnosti žal ni bilo objavljenih nobenih negativnih posledic cepljenja, ki so z leta v leta naraščala. Znani so podatki o tipičnih stranskih učinkih trojnega cepljenja DPT (difterija-pertussis-tetanus), s katero je cepljen vsak otrok v starosti dveh mesecev in zaradi katere je umrlo do leta 1990 1000 otrok letno, 12000 pa je bilo trajno poškodovanih (Coulter, 1990).
Danes v ZDA boleha več kot polovica prebivalstva za alergijami v obliki alergičnega rinitisa, bronhialne astme, alergijami na hrano, in različne hranilne snovi idr... Drug širok alergični fenomen pa so avtoimunske bolezni, pri katerih telo postane občutljivo samo nase. Alergije predstavljajo važno komponento reakcije po cepljenju, ki je v medicini poznano kot pojav po vnetju možganov ali encefalitisu, zlasti po cepljenjih.
Po ugotovitvah nemškega avtorja Graetz-a, (1997), ki opisuje v svoji knjigi >Ali so cepljenja koristna?< biološke povezave in naravne zakonitosti z ozirom na cepljenje gre za širok spekter poškodb kot posledica cepljenj, med katere spadajo:
1. Skupina: vnetja dihal (bronhitisi), srednjega ušesa, nosnih sinusov, sečil;
2. Skupina: Neurodermitis, alergična astma (na različne snovi: dlake itn) seneni nahod;
3. Skupina: posledica možganskih poškodb: hiperaktivnost, agresivnost, legastenija, slabo učenje;
4. skupina: trombocitopenija, in nagnjenost k krvavitvam;
5. skupina: revmatoidna obolenja, artritisi in artroza;
6. skupina: avtoimuna hemolitična anemija,
7. Skupina: razvojne motnje, mentalna zaostalost, pritlikavost, motnje v motoriki gibanja,
8. Skupina: spastični krči, epileptični napadi, psihomotorične razvojne motnje, duševne in motorične težave;
9. Skupina diabetes mellitus (tipI);
10. skupina: motnje spanja in močenje v posteljo (enureza).
Vse raziskave o vplivu cepljenja na obolenja, kot so encefalitis, avtizem in t.i. minimalna poškodba možganov so tema strokovne literature od tridesetih let prejšnjega stoletja do danes. Če pogledamo, da toksične snovi (aluminijev hidroksid, formaldehid, thimerosal-kompleks z živim srebrom, kemoterapevtiki itd) ki jih vsebujejo cepiva, delujejo preko omenjenih mehanizmov na poškodbo mielinske ovojnice živcev, zlasti v fazi razvoja in rasti centralnega živčnega sistema, lahko pripisujemo vsa omenjena obolenja kot posledico kombiniranih učinkov sestavin danes uporabljenih cepiv.
4. Catherine O'Driscoll, študija o negativnih posledicah cepljenja psov
V študiji O'Driscoll-ove, (1997), ki je bila opravljena na 2700 psih s pomočjo ovrednotenja 607 formularjev, ki so jih po cepljenjih izpolnili lastniki psov so rezultati podkrepili povezavo cepljenja in pojava vrste specifičnih obolenj. Rezultati so pokazali, da se je 55% obolenj pojavilo v prvih treh mesecih po cepljenju.
Obolenja so si sledila v sledečem redu:
- Avtoimunska obolenja (54,8%)
- Zmanjšana koncentracijska sposobnost psov (68,4%)
- Vnetja možganskih open (75%)
- Krči v obliki epileptičnih napadov (63%)
Psi, ki so oboleli za obolenji, proti katerim so bili cepljeni, so bili sledeči:
Rezultati študije so bili statistično obdelani po vseh matematičnih pravilih, kar pomeni 99% natančno. Cilj študije je bilo ugotoviti čas v katerem so se po cepljenju pojavili opisani bolezenski simptomi, kar je omogočilo zaključiti katere bolezni so bile neposredna posledica cepljenja, ki so se pojavile v prvih treh mesecih po cepljenju. Teorija, ki je bila osnova za izvedbo opisane študije je bila sledeča >če cepljenja nimajo negativnih posledic, potem morajo biti bolezni po cepljenju v sledečih 12 mesecih biti enakomerno porazdeljene<.
V resnici pa rezultati študije kažejo na opazno kopičenje pojava bolezni v prvih treh mesecih po cepljenju. Tudi nekatere bolezni, ki so se pojavile 9 mesecev po cepljenju, so bile ovrednotene: to so artritisi, obolenja srca, avtoimunska bolezen. Pri teh boleznih je prišlo do kasnejše manifestacije počasi nastajajočih sprememb na prizadetih organskih sistemih. V kolikor cepljenja ne bi bila povezana s pojavom opisanih bolezenskih slik oz. diagnoz, bi se ta obolenja pojavila enakomerno porazdeljena v obdobju 12 mesecev po cepljenju.
Kot je znano iz humane medicine sprožijo toksične komponente vsebovane v cepivu dolgotrajne reakcije na imunski sistem in posledične poškodbe živčnega sistema in drugih organov (Mutter in sodelavci, 2006; Bradstreet, 2004; Deth, 2004; Blaxill in sod.,2004; Geier in Geier, 2003 a,b,c, 2004a,b; Pichichiero in sod.,2002; Colmann in sod.,2003; James in sod., 2005, Vojdani in sod., 2003; Hornig, 2004; Hviid in sod., 2004).
Spoznanja samo o toksičnosti komponent vsebovanih v cepivih govorijo, da cepivo povzroča ne samo kratkotrajne, temveč tudi dolgotrajne reakcije organizma. Rezultati opravljene raziskave pa niso potrdili vzročnosti cepljenja in obolenj kot so astma, levkemija, obolenja slinavke in ščitnice, čeprav so rezultati raziskav pri človeku potrdili to vzročnost.
Obolenja ščitnice so sicer pri psih pogosta, vendar so le redko klinično ugotovljena, medtem ko ima levkemija pri psih različno dolge inkubacijske faze glede na splošno zdravstveno stanje živali.
Rezultati raziskave O'Driscoll-ove,(1997) so pokazali, da se je po multipli vakcinaciji psov pojavilo statistično zaznavno višje število bolezni kot pri cepljenju psov z enokomponentno vakcino.
Tako se je pokazalo, da je mešanica cepiv v obliki >*censored*taila< škodljivejša kot enostavno cepivo, ki je vsebovalo ali živega oz. mrtvega povzročitelja.
Prav tako so rezultati pokazali, da so vsako leto cepljene živali izpostavljene višjemu riziku obolenj kot pa samo enkrat cepljene živali.
Na osnovi rezultatov te študije in številnih objavljenih del o toksičnosti cepiv, lahko zaključimo, da je cepljenje bolj škodljivo kot koristno.
Konkretni razlogi proti cepljenju
Sedanji program cepljenja ljudi in živali predstavlja enega glavnih dejavnikov imunoloških in nevroloških motenj, ki se manifestirajo v številnih bolezenskih slikah in jih zaradi številnih posrednih in neposrednih dokazov ne moremo ignorirati.
Vseh posledic, ki jih je mogoče ugotoviti na genetski osnovi potomcev, pa v tem času človek še ni sposoben predvideti. Prihodnje generacije bodo lahko gledale na našo družbo kot neodgovorno, ki je sprožila nepopravljive procese in kršila temeljne naravne zakone.
Vprašanja o škodljivosti cepljenja
Dr.L.Krušič in Dr.A.Krušič-Kaplja
Literatura
- BLAXILL MF, REDWOOD L, BERNARD S. (2004): Thimerosal and autism? A plausible hypothesis that should not be dismissed. Med Hypotheses 62: 788-794.
- BRADSTREET J.(2004): A case-control study of mercury burden in children with autistic Disorders and measles virus genomic RNA in cerebrospinal fluid in children with regressive autism. Immunization safety review: Vaccines and autism.Institute of Medicine, Febr. 9 (2004). URL: http://www.iom.edu/subpage.asp?id=18065 [citirano 2005, September 20].
- BRIX, S. (2006): Gibt es ein Tollwut-Virus? Die Tollwut-Publikation. Leben mit Zukunft Nr.4, str 13-17
- BURTON D. (2004): Truth revealed: New scientific discoveries regarding mercury in medicine an autism. Opening statement before the U.S. House of Representatives. Subcommittee on human rights and wellness, Sept. 8 (2004). URL: http://reform.house.gov/WHR/Hearings/EventSingle.aspx?EventID=18156 [citirano 2005, September 20].
- COLMANN E, HALSEY NA, GOLMAN LR, WESTPHAL G, HALLIER E. (2003): Mercury in infants given vaccines containing thiomersal. Lancet 361: 698-699.
- COULTER, H.L. (1990): Vaccination, Social Violence, and Criminality. The Medical Assault on the American Brain. North Atlantic Books, Berkley CA, ISBN: 1-55643-084-1
- DETH RC. (2004): Truth revealed: New scientific discoveries regarding mercury in medicine and autism. Congressional Testimony before the U.S. House of Representatives. Subcommittee on human rights and wellness, Sept. 8. (2004). URL: http://reform.house.gov/WHR/Hearings/EventSingle.aspx?EventID=18156 (citirano 2005, September 20].
- GEIER DA, GEIER MR. (2003): An assessment of the impact of thimerosal on childhood neurodevelopmental disorders. Pediatr Rehabil 6: 97-102.
- GEIER DA, GEIER MR. (2004): Autism and thimerosal- containing vaccines: Analysis of the vaccine adverse events reporting system (VAERS). Immunization safety review: Vaccines and autism. Institute of Medicine, Febr. 9, (2004). URL: http://www.iom.edu/subpage.asp?id=18065 [citirano 2005, September 20].
- GEIER DA, GEIER MR. (2004): A comparative evaluation of the effects of MMR immunization and mercury doses from thimerosal-containing childhood vaccines on the population prevalence of autism. Med Sci Monit 10: PI33-39.
- GEIER MR, GEIER DA. (2004): Mercury in vaccines and potential conflicts of interest. Lancet 364: 1217.
- GEIER MR, GEIER DA. (2003): Neurodevelopmental disorders after thimerosalcontaining vaccines: a brief communication. Exp Biol Med 228: 660-664.
- GEIER MR, GEIER DA. (2003): Thiomersal in childhood vaccines, neurodevelopment disorders, and heart disease in the United States. J Am Phys Surg 8: 6-11.
- Graetz,J.F.(1997): Sind Impfungen sinnvoll? Ein Ratgeber aus der homöopathischen raxis. 4.Aufl. F.Hirthammer Verlag GmbH, München
- HORNIG M. (2004): Truth revealed: New scientific discoveries regarding mercury in medicine an autism. Congressional Testimony before the U.S. House of Representatives. Subcommittee on human rights and wellness, Sept. 8, (2004). URL: http://reform.house.gov/WHR/Hearings/EventSingle.aspx?EventID=18156 [citirano 2005, September 20].
- HVIID A, STELLFELD M,WOHLFAHRT J, MELBYE M. (2003): Association between thimerosal-containing vaccine and autism. JAMA 290: 1763-1766.
- JAMES SJ, SLIKKER W 3rd, MELNYK S, NEW E, POGRIBNA M, JERNIGAN S. (2005):
- Thimerosal neurotoxicity is associated with glutathione depletion: protection with glutathione precursors.Neurotoxicology 26: 1-8.
- KLEIN M., LANKA S.T.J., KNIPPERS R., MÜLLER D.G. (1995): Coat Protein of the Ectocarpus siliculosus Virus. Virology 206, 520-526
- LANKA S.T.J., KLEIN M., RAMSPERGER U., MÜLLER D.G. and KNIPPERS R. (1993): Genome Structure of a Virus Infecting the Marine Brown Alga Ectocarpus siliculosus. Virology 193, 802-811
- LANKA, S. (2005): Macht impfen Sinn? Viren: Woher kommen sie? Was machen sie? Welche gibt es überhaupt? Infoheft Nr.1, 2. Auflage, Klein Klein Verlag, ISBN 3-937343-03-6, str 21-24
- Müller D.G., KAWAI, H., STACHE B., and LANKA S. (1990): A Virus Infection in the Marine Brown Alga Ectocarpus siliculosus (Phaeophyceae). Botanica Acta 103, 72-82
- MUTTER J., NAUMANN J., SCHNEIDER R., WALACH H. and HALEY B. (2006): Quecksilber und Autismus: Zunehmende Bewiese?. Umwelt.medizin.gesellschaft, 19, 1, 2006, 77-84
- O'DRISCOLL,C.(2004): Canine health Census vaccine Survey. Abbeywood Publ. (Vaccines) Ltd., London
- PICHICHERO, M.E., CERNICHIARI, E., LOPREIATO, J., TREANOR, J. (2002): Mercury concentrations and metabolism in infants receiving vaccines containing thiomersal: a descriptive study. Lancet 360: 1737-1741.
- VOJDANI, A., PANGBORN, J.B.,VOJDANI, E., COOPER, E.L. (2003): Infections, toxic chemicals and dietary peptides binding to lymphocyte receptors and tissue enzymes are major instigators of autoimmunity in autism. Int J Immunopathol Pharmacol 16: 189-199.
|
NE ZAMUDITE
