Piše: Aurigo

»In zakaj? Subhuti, telesa zaslug katerega Bodisatva daje kot darilo brez obstoja navezanosti, ni lahko izmeriti?«
(Diamantna sutra)

Pred petimi leti, ko sem stopal na pot Mahajana budizma, nisem vedel, zakaj učitelji, ljudje, družine iz Tibeta, v knjigah, v tekstih, obrede končajo s priprošnjo, da se v naslednjem življenju rodijo v družini, ki ohranja budistično tradicijo, tako da ne bodo stran od Budove poti. V letošnjem letu se mi je povsem jasno izkristaliziralo, kako močna je ta priprošnja za človekovo prihodnost. Le kaj mora bit boljšega, če se ti uresniči, da živiš blizu Budove poti ter s tem srečaš svojega pravega in avtentičnega učitelja v svojem življenju.

Džogčen tantre se delijo v tri kategorije ali tri vrste učenj:

1. Kategorija uma (semde)
2. Kategorija prostora (Longde)
3. Kategorija skrivnih učenj ali srčika poučevanj (Mengakde)

Eden od virov na internetu pravi: »Tretja kategorija ali vrsta učenja Džogčena je Mengakde ali Skrivni nauk. V Mengakde sta dve poti ali treninga: trekčo in togjal. Trekčo se prevaja kot korenito rezanje (odpora, trme, žilavosti, zaprtosti). Prakso trekčoja razodeva Pogled Kadak Trödral. Togjal prevajamo kot »direktno prečkanje«, »direktna pot« ali »preskok«. Ta praksa lahko pripelje zelo hitro do dejanske realizacije Treh Kay še v tem življenju. To je zelo hitra pot, ki pripelje k raztopitvi praktikantovih karmičnih vizij. Praksa togjala pripelje k realizaciji Lhundrupa, »spontane prisotnosti« in je lahko realizirana samo če praktikant sprva doseže stabilnost v praksi Kadak trekča. Tibetanci pravijo: »Trekchö trek ma chö na, tögal tö mi gal«, kar pomeni če praksa trekčoja ni dovršena, potem togjal ne more biti transcedenten. Osnova Džogčena je nedeljivost »Kadaka«, »prvobitna čistost« in »Lhundrup« ali »spontana prisotnost«. Pot je praksa trekčoja, skozi katero se realizira Kadak in Togjal je praksa skozi katero se realizira »Lhundrup«. Izpolnitev je doseganje Budovega telesa (ku) in modrosti (yeshe). (vir: rigpa)
(Drugi del poglavja Togjala iz knjige Wonders of the Natural Mind)

Na drugi stopnji se začno razvijati vizije. Od začetka lahko vidimo svetlobo v vseh smereh, ali vse vidimo kot svetlobo. Potem začnemo razlikovati »rigpa tigleje«, sedaj imamo neposredno in preciznejšo izkušnjo elementov, četudi naše misli še niso povsem pod nadzorom. Na drugi stopnji so elementi uravnoteženi in kar se sedaj pojavlja v vizijah je povsem nekaj drugega: vidimo pet luči, tigleje, obkrožene z mavricami in svetlobe v oblikah šotorov. Vizije so zelo čiste in jasne. Srebrne niti, so tako prvo obkrožene s petimi barvami. Znotraj »tiglejev zavesti« se pojavijo zlogi, črkem, podobe in stupe. Znotraj teh vizij je vse v barvah in ni omejitve za rast teh vizij. Dejstvo je, da ljudje, ki ne prakticirajo in nimajo izkušnje specifičnih zlogov ali božanstev, sicer lahko vidijo določene podobe, ki pa so refleksija njihove notranje vizije, ki je popolnoma drugačna, od teh, ki jih opisuje ta tekst.

Najboljša in najlažja pot za razvoj teh vizij je »umik v temo«, ali praksa zrenja v sončne žarke, vendar ne direktno v sonce, ko sonce vzhaja ali zahaja, roke držimo tako, da prsti filtrirajo žarke svetlobe, s katerim se naredi povezava med notranjo lučjo in zunanjo svetlobo. Ko opazujemo zunanje žarke na ta način v stanju prisotnosti, ti žarki delujejo kot sekundarni vzrok, da ustvarijo projekcije notranje luči ali svetlobe glede na dlani roke. Na začetku ne vidimo kaj dosti, toda vizije se razvijajo in na ta način postane zelo lahko, da vidimo svetlobe. Drugi načini te prakse so, da žarki svetlobe prehajajo skozi okenske rolete ali pa sedimo na gori in gledamo v točko, kjer se srečata gora in nebo (to se imenuje »vizija obrvi«). Prednost »umika v temo« je ta, da lahko prakticiramo brez vsakršnih pogojev, kot so na primer sončni žarki ali pa »zmeda in hrup« zunanjega sveta, zato je pri tej praksi lažje integrirati.

Značilnost druge stopnje je ta, da vizije in gibanja postanejo bolj stabilna. Gibanje »ribe« se upočasni in se celo lahko povsem ustavi. Ta stabilnost je prvi znak razvoja. To je tako, kakor če postane morje povsem mirno, ker ne valovi zaradi vetra.

Ko se gibanje ustavi, se moramo še bolj koncentrirati. Ta stopnja je kakor peti in šesti dan vzhajajoče lune, ko začne luna naraščati. Čeprav formalno prakse ne delamo, smo kljub temu še vedno pri praksi. Lahko izkusimo to, da smo prakso zaključili, a ugotovimo, da s prakso še vedno nadaljujemo.

Na tretji stopnji so vizije lahko še bolj stabilne ali se še lahko premikajo. Pojavijo se lahko različni zlogi ali deli od telesa in prino naraščati vizije Bud in mandal. Ni razmika in razlike med zunanjimi vizijami in notranjimi izkušnjami, subjektom in objektom, nirvana in samsara sta v tej prazni realnosti. Na tej točki smo osmega ali devetega dne lunarnega meseca, na pol poti faze vzhajajoče lune.

Začeli smo s tem, da gremo preko omenjenih obdobij prakse, a stremeti moramo za tem, da onkraj vseh trenutkov naredimo enako v stanju prisotnosti. Razvijamo to na takšen način, da najdemo sebe v prisotnosti obojega - znotraj in zunaj formalne prakse. To je naravno nadaljevanje prisotnosti. Kakorkoli, na tej stopnji se znebimo dualistične ideje o praksi in ne-praksi. Vstopimo v meditacijo notranjega prostora in opuščamo subtilen dualistični koncept.

Razvoj na tej stopnji nas pripelje k popolnosti vizij. To so vizije mandal, čistih področij Bud, pet Dhjyani Bud, ali pa se spontano pojavijo v svoji popolnosti ostale Bude, z vsemi neoporečnimi kvalitetami. Vse je perfektno v prvobitnem stanju posameznika; nič ni skrito in vse se manifestira. V čisti viziji se manifestirajo v vseh mandalah srdita in miroljubna božanstva; vidimo vsa glavna in sekundarna božanstva, njihove mandale so jasno in natančno odete z vsemi ornamenti in atributi, neprekinjeno in brez omejitev.

Tekst še pojasnjuje, da bo praktikant videl pet skupin božanstev, kot vizije zunanjih manifestacij naše notranje pogojenosti in tukaj ni omejitev katere tipe vizij bomo imeli. Dejstvo je, vizije same po sebi niso pomembne: kar pa je pomembno, da jih integriramo in da je vir teh vizij naše notranje prvobitno stanje.

Na tej stopnji so vizije zelo stabilne in mirne, kakor želva, če jo  položimo v skledo z vodo, ko se želva premakne v svoj oklep in se ne premakne več. Te vizije so perfektne, ker izvirajo iz popolnega prvobitnega stanja. Ves zunanji svet je kakor luč. Lahko razumemo kako inherentna eksistenca vseh zunanjih stvari, kot so hiše, gore, itd., ki so svetloba in kako postanejo trdna telesa, če hlastamo in grabimo po njih. Ko vidimo, da obstajajo kakor svetloba, to pomeni, da so izpeljane iz elementov, katerih izvor je svetloba in ki se zgoščujejo v konkreten obstoj. Poanta je, da razumemo na kakšen način se realnost začenja iz teh pogojev; iz svetlobe, ki lahko transformira sebe v materialne objekte.

Na tej stopnji lahko govorimo tudi o enem okusu. To pomeni, da je celo subtilen dualističen koncept prisotnosti in pomanjkanje prisotnosti opuščen. Tukaj moramo biti brez vsakršnega konflikta ali napora do prakse; iti moramo preko koncepta prakse in praktikanta vaditelja. Ti koncepti so osvobojeni v prvobitnem stanju in ostajajo v čistem umu brez meditacije in brez motenj. Dejstvo je, da je Džogčen najboljša meditacije »nemeditacije«, se pravi preko meditacije. Postanemo eno z meditacijo, zato tukaj ni nobenega meditanta, nobene meditacije, ali bilo česar na kaj meditiramo. Toda to ne pomeni, da ničesar ne delamo in bi morali iti spati; to pomeni, da je tisto, kar potrebujemo nenaporno spontano ostajanje v prisotnosti neraztresene meditacije. Če za koncentracijo ni potreben napor, to pomeni, da ni nobenih motenj.

Na koncu te stopnje smo trinajstega in štirinajstega dne lunarnega meseca Med tema dvema dnevoma, je še vedno meditacija na prostor. Uvodoma skozi integracijo premagamo prakso med prakso in neprakso; in gremo prav tako preko subtilne dualističnega koncepta integracije, kontemplacije in nekontemplacije, katero je treba integrirati, da prispemo do spontanega nadaljevanja položaja meditacije na prostor, na neeksistenco ali praznino, kjer ni subjekta ali objekta, ni notranjega ali zunanjega.
»Kaj misliš Subhuti, ali je prostor proti vzhodu lahko odmeriti?«
Subhuti odgovari: »Ne, ni lahko, Bhagavan.
In Buda poreče: »Enako, ali je lahko odmeriti prostor od juga, do zahoda in do severa, v sredini, zgoraj, spodaj ali pa v bilo katero od desetih smeri?«
Subhuti odgovori: »Ne, Bhagavan.« (Diamantna sutra)

Četrta stopnja je zaključna stopnja ali zadnja vizija. Tukaj vse vizije oblik, božanstev, mandal izginejo. So po svoji naravi prazne in izginejo v praznino, ki je njihova esenca, v kunzhi, v prvobitno stanje brez atributov. Ko prenehamo misliti, se vse ustavi. Vsi koncepti, vključujoč koncept meditacije, so osvobojeni v čistem stanju; vse oblike in vizije, ki smo jih opisali, so osnovane na zvoku, prav tako kakor zvok, svetloba in sami žarki, in sami po sebi izginejo v prvobitno izvorno stanje. Vsi zvoki izginejo kakor odmev; svetloba izgine, kakor izgine mavrica na nebu; vsi žarki, ki se manifestirajo kot oblike in telesa, izginejo kakor odboj na vodi. To je seveda težko pojasniti: »kako izginejo«, lahko se izrazimo: »kakor nem človek, ki sanja«. Vse izgine tako, kakor se sin vrne v materino naročje. To je totalna samoosvoboditev, kjer ni niti možnosti za koncepte. Končno razumemo, da ni niti iluzije niti osvoboditve. Imamo stvarno in končno razumevanje izvora začetka od koder vse prihaja in se vse vrača. Vsi subtilni dualistični koncepti, vključujoč z meditacijo in ne-meditacijo, so zaključeni in je samo praznina in neobstoj, samo modrost. Morda bi lahko kdo ugovarjal, da - če je modrost, potem je ali mora biti tu nekaj - vendar modrost ni koncept; to je neposredno vedenje, ki ga ne posreduje misel, tako da tu ni več niti kategorije nekaj in nič. Nimamo nobenih pričakovanj ali bilo kaj sprejeti ali opustiti. To je stopnja, ki je kakor prostor v kateremu elementi izginejo, stvarnost praznine, ki je preko samsare in nirvane.

To je petnajsti dan lunarnega meseca, polna luna, ko dosežemo končno stanje, prvobitno stanje, področje Bude, Kuntuzangpo(*1)-ja; smo v njegovi citadeli.

Prav tako kot takrat, ko se nekdo zlaže, in nekdo drugi reče: "To je laž", laž izgine, na enak način izginejo koncepti skozi to modrost, ki razume, da ti koncepti ne obstajajo.

Končen rezultat, razsvetljenje ali realizacija, ni nič drugega kot to. Preko te prakse pridobimo resnično razumevanje, nimamo nobenih pričakovanj glede božanstev, itd., in vse izgine. Ko dosežemo to stopnjo, ki je transformacija in se fizično telo transformira v čisto telo luči, um se z vsemi njegovimi mislimi pretvori v modrost, ki je zunaj konceptov. Pod temi pogoji so tri kaye popolne: Dharmakaya je praznina, Sambhogakaya je luč in notranja manifestacija energije, Nirmanakaya je zunanja manifestacija energije. Razumevanje svetlobne narave realnosti nam prinese dokončen izid togjel prakse, realizacijo transferacije v telo luči, v kateremu so fizične snovi telesa snovno spremenjene in raztopljene v esencialno stanje čiste energije v formi luči ali svetlobe.

To je razlaga veščine togjal prakse na Džogčen poti, ki je lahko prehodimo in dosežemo v enem samem človeškem življenju, »v eni lobanji« ali v jeziku Džogčena: v enem telesu v enem življenju.

Buda je dejal: » No Subhuti.
Telo zaslug, katerega Bodisatva daje
kot darilo brez obstoja navezanosti ni lahko izmeriti.
Potemtakem, Subhuti, tisti, ki se podaja na pot bodisatve,
bi morali dati darilo brez navezanosti na zaznavanje na objekt.«
(Diamantna sutra)

Da pridete do avtentičnega učenja togyala boste potrebovali 4 do 6 let intenzivnega dela na sebi, vsak dan, od prelimenarnih vaj naprej, vse do trekčoja. A vrnimo se za konec k našim orbom. Slika povečanega mavrični orb, ki je nastal pred 3 leti na zmajevi črti v Zagrebu, je tudi zdravilen, energetiziran. Vendar sem mnenja, da so ti tigleji na slikah, drugačni od tiglejev ali bindujev, ki krožijo po človeškemu telesu.

Naj s tem tekstom končam s priprošnjo, da vrlina in sreča vsakega bitja raste neprekinjeno, vse dokler vsa bitja ne spoznajo nespremenljivo srečo razsvetljenosti.

Slika 1: Samanthabadra s Samanhabadri
Slika 2: povečan mavrični orb iz Zagreba
Slika 3:  frend Spiridon na zmajevi črti ob iztoku Glinščice, pri glavi ima en velik orb, avgust 2010
Slika 4: orbi nad ljudmi ob zmajskem mostu leta 2011
Slika 5: povečana slika orbov nad ljudmi ob zmajskem mostu leta 2011
Slika 6: orb pred oknom
Slika 7: orb pred oknom
Slika 8: orb pred oknom
Slika 9: orbi pred oknom
Slika 10: orbi pred oknomSlika 5: povečana slika orbov nad ljudmi ob zmajskem mostu leta 2011
Slika 11: orb pred oknom