Piše: nara Petrovič

Morda se vam bo sprva zdelo nenavadno, celo smešno, da v Vivi berete prispevek o iztrebljanju. Spraševali se boste, zakaj neki se je avtor spravil razpredati o takšni banalnosti, kot je položaj telesa pri tem neuglednem, smrdljivem opravilu. Kako mu je sploh prišlo na pamet, da Slovencem na začetku 21. stoletja predlaga, naj kakajo čepe?

Navajeni smo iztrebljanje skrivati nekam na stran, na stran-išče, da bi neugledni zvoki in vonjave ostali čim bolj neopaženi. Z njim je povezanih veliko žaljivk in negativnih občutkov, kot so sram, gnus, nelagodje, tesnoba, odpor – poleg tistih pozitivnih, seveda, povezanih z olajšanjem, ki mu (upajmo) sledi.

Zanimivo je, da praktično nimamo nezaznamovane besede za to vsakdanje dejanje, ki ne bi bila bodisi klinična ali otroška ali vulgarna. Ampak pustimo zdaj besede, poglejmo končno, kaj je torej tako problematičnega v sedečem opravljanju potrebe.

Kot kralj na prestolu

Stolu podobne straniščne školjke, kakršne uporabljamo danes, so se razvile pred manj kot dvestotimi leti. Izumitelja naj bi bila neki mizar in vodovodni instalater iz Anglije, ki seveda nista poznala človeške fiziologije, namestila pa sta jih v nekatere od prvih stavb, ki so imele hišna stranišča. Porcelanski prestol so kmalu začeli oponašati tudi drugi, saj se jim je sedeči položaj zdel bolj plemenit in s tem primernejši za aristokracijo. To je bil tudi način, kako se poleg obleke in navad še po nečem razlikovati od primitivnih domačinov v kolonijah.

Drug pomemben razlog za prevlado sedečih školjk v Angliji je bila neutemeljena domneva, da je le pri njih možno ustrezno povezati potrebne vodovodne cevi, ki omogočajo izplakovanje z vodo. Da to ni res, dokazujejo še danes redki »čučavci« v nekaterih kampih in javnih straniščih.

Če so britanski plemiči s kraljico Viktorijo na čelu opravljali potrebo sede, ostali svet seveda ni smel zaostajati. Sedeče iztrebljanje je postalo simbol civiliziranosti, nekatere stranske učinke pa so prvi sedeči kakači odpravljali s pručkami, s katerimi so se postavili v polčepeč položaj. Sčasoma je tudi to bilo pozabljeno in tako se danes praktično ne znamo več prazniti drugače kot sede.

... ali trpin na mučilni napravi

Še nekaj je, na kar danes niti pomislimo ne: da bi sedeče praznjenje črevesja lahko imelo zahrbtne posledice. Zahrbtne zato, ker se kopičijo počasi, a zanesljivo in temeljito. Z njim povzročamo oziroma poglabljamo mnoge nadležne zdravstvene probleme, ki pestijo večino starejših prebivalcev razvitih držav. Več kot 70 % preostalega sveta teh težav nima ali pa so pri njih zelo redke. Razne oblike vnetij debelega črevesja so, na primer, povsem odsotne v deželah tretjega sveta, kjer opravljajo veliko potrebo čepe, čeprav imajo v posameznih državah zelo različne prehrambne navade. To priča o nedvomnem vplivu položaja pri iztrebljanju na razvoj teh bolezni.

V čepečem položaju se danka izravna, zaklopka na koncu tankega črevesa se zapre, črevesje pa je dodatno podprto z bedri in spodbujeno z ritmičnim menjavanjem pritiska zraka v pljučih. To pomeni, da nam čepe ni treba stokati, zadrževati zrak in blato na silo iztiskati iz danke s t. i. valsalva manevrom. Ta izraz dobro poznajo potapljači, ki s »pihanjem« pri zaprtih ustih in nosu izenačujejo pritisk. Pri veliki potrebi ta manever spremljamo z močnim napenjanjem trebušnih in medeničnih mišic.

Ob iztrebljanju v sedečem položaju ostane mišica puborectalis, ki pomaga zadrževati blato, napeta, danka pa se ne izravna, zato se črevo nikoli povsem ne izprazni (80 % primerov raka debelega črevesa se razvije na mestih, kjer tako zastaja blato). Na drugem koncu ostane zapiralka med tankim in debelim črevesom odprta in v povezavi z naprezanjem, ki spremlja sedeče iztrebljanje, dopušča vdor blata v tanko črevo; tako lahko pride do okužbe tankega črevesa s fekalnimi bakterijami in strupi ter posledično vdora le-teh v krvni obtok.

Sedeče praznjenje ne stimulira črevesne peristaltike, kar lahko privede do zaprtja, neredne stolice in podobnih težav.

Valsalva manever je povezan z razvojem divertikuloze, svojevrstne oblike kile, ki nastane po mnogih letih naprezanja (pogosta je pri ljudeh starejših od šestdeset let). Zunanja stran črevesa se pretrga, notranja, mukozna stran pa pri razpoki nabrekne podobno kot nabrekne zračnica, kjer je plašč dotrajan. Divertikuloza se najpogosteje pojavlja na koncu debelega črevesa, malo pred rektumom.

Naslednji problem, povezan z valsalva manevrom, je povečanje pritiska v prsnem košu, ki ovira vračanje venozne krvi v srce. Pri zdravem človeku kardiovaskularni sistem vzdrži ta povratni pritisk, ob okrnjenem sistemu bolnega človeka pa lahko pride v lažjih primerih do omotičnosti, v skrajnih do infarkta ali celo smrti.

Nosečnice naj bi se čim bolj izogibale valsalva manevru, ker povzroča velik pritisk na maternico. Torej je za njih bolj kot za kogar koli drugega, zaželeno čepeče praznjenje črevesja. Mimogrede: čepenje je tudi naraven položaj za porod. Mnoge težave, ki spremljajo porod, in trajne okvare, ki nastanejo ob njem, so povezane z nenaravnim (pol)ležečim položajem.

Hemoroidi so razširjen problem pri polovici prebivalstva razvitih držav, starejših od 40 let. Rezultati raziskav izraelskega zdravnika dr. Berka Sikorova so pokazali, da čepeč položaj pri iztrebljanju hemoroide drastično zmanjša ali povsem odpravi. Od dvajsetih pacientov, ki jih niso uspeli odpraviti z običajnim zravljenjem, jih je osemnajst poročalo o znatnem izboljšanju stanja že po nekaj dneh ali najkasneje nekaj mesecev po tem, ko so začeli potrebo opravljati čepe. Po 30 mesecih se simptomi niso povrnili.

Poleg vsega naštetega je sedenje med iztrebljanjem povezano še z motnjami v delovanju prostate, inkontinenco oz. nezmožnostjo zadrževanja urina in/ali blata, problemi, ki spremljajo nosečnost in porod, debelostjo ...

Opravljanje velike potrebe je danes za marsikoga obred, ki včasih traja tudi dvajset in več minut. Med njim pogosto toliko stokamo in se tako silovito napenjamo, da se zraven res prileže kakšna vrstica časopisnega ali knjižnega čtiva za sprostitev. Mislimo, da je to normalno.

Če presedlate na opravljanje potrebe čepe, se boste gotovo strinjali z menoj – no, vsaj malo – da ste prej bili svoja lastna inkvizicija na navidez nedolžni mučilni napravi, imenovani straniščna školjka.

Usoda ali izbira?

Ali ni strašno, da smo meni nič, tebi nič pokasirali dediščino nenaravnega opravljanja potrebe, ker so se pred dvesto leti neki aristokrati morali peteliniti še na stranišču? In ker se je ostalemu svetu to zdelo tako nobel, da so petelinom sledili? V imenu udobja smo se oropali izbire in v vsa stranišča namestili lične bele prestole za našo noblest in bolest. Ko tadva sedita na istem stolu, je zelo tesno, zato mora eden prej ali slej proč. Ni težko uganiti, kateri.

Po mnogih letih so naša telesa že tako zakrnela, da marsikdo niti ne more več počepniti. Čepenje se nam zdi naporno in okorno. Ampak glede na to, da je neizpodbitno najbolj naraven položaj za opravljanje velike potrebe in da s sedenjem na školjki počasi a zanesljivo spodkopavamo zdravje, je sprememba straniščnih navad več kot zaželena.

Kaj storiti?

1. Naučite se čepeti in ustrezno dihati

Naredite naslednjo vajo: počepnite tako, da so podplati v celoti na tleh, kolena pa pomaknjena proti pazduham. Če vas vleče preveč nazaj, se rahlo naslonite na steno ali podložite nekaj pod pete oz. stojte na nagnjeni podlagi. Globoko preponsko vdihnite (s trebuhom) in brez naprezanja (vsega, razen grla) zadržujte zrak, kolikor dolgo lahko brez večjega napora. Opazujte, kaj se dogaja v trebuhu. Včasih zadostuje že en sam tak vdih, da sprožite iztrebljanje. Če ne, močno izdihnite, povlecite trebuh navznoter in zadržite prazna pljuča, kolikor dolgo lahko brez napora. Potem spet preponsko vdihnite in zadržite zrak itd.

Če to vajo delate izven stranišča, poskrbite, da bo stranišče prosto, saj je zelo verjetno, da vas bo najkasneje po štirih petih vdihih pognalo. Navadite se večkrat tako opravljati veliko potrebo. Blato boste iztisnili izključno z dihanjem brez kakršnega koli napenjanja trebušnih in medeničnih mišic.

S tem dosežete isto, kot s pravilnim iztiskanjem senfa iz tube: odprete zamašek in tubo pritiskate pri koncu. Pritisk se prenese čez celo tubo in senf steče skozi odprtino. Pri sedečem iztrebljanju je podobno, kot če bi le na pol odprli zamašek, prijeli tubo v pest in jo brez razporejanja pritiska močno stisnili. Senf se bo resda cedil ven ob navojih zamaška, toda tuba se bo zaradi pretiranega pritiska deformirala, nastale bodo razpoke, pri katerih se bo senf cedil tudi tam, kjer se naj ne bi.

2. naučite se čepeti na robu školjke

Če nimate težav s čepenjem na tleh, se lahko poskusite navaditi počepniti na rob školjke. Glede na to, da so takšne školjke povsod, je to najbolj univerzalna rešitev.

Naprej s pritiskom rok temeljito preverite, ali je dobro pritrjena k tlem; če ni, bi jo utegnili prekucniti in zlomiti. Z rokami preverite tudi stabilnost deske in se glede na to odločite, ali boste čepeli na deski ali na odkriti školjki. Od tu naprej je potrebne malo spretnosti in vaje: pri plezanju na školjko se lahko oprete na kad, umivalnik, pralni stroj, si v kopalnico prinesete stol ... Pazite da na školjko pritiskate v enakomernem ravnovesju, da ne bi postopoma zrahljali vijakov, ki jo pritrjujejo k tlem.

To je najlažje storite takole: sedite na školjko in se z desno roko oprite na zadnji del školjke malo za svojim bokom. Nekoliko se privzdignite, da težo povsem prenesete na noge, desna roka pa naj ostane na školjki. Dvignite levo nogo in jo postavite na sprednji levi del školjke. Počasi prenesite težo z desne noge enakomerno na levo nogo in desno roko. Dvignite desno nogo in jo postavite na sprednji desni del školjke. Prenesite težo z desne roke na desno nogo. Seveda lahko levo in desno zamenjate, kakor vam bolj ustreza. Pa ne pozabite na samem začetku spustiti hlače.

3. priskrbite ali naredite si pripomočke za lažje čepenje

Če ne morete čepeti na školjki, si lahko omislite kak pripomoček za oporo. Na internetu je kar nekaj različnih patentov za lažje čepenje na klasičnih školjkah: pručke z ročaji, polkrožna stojala, ki objamejo školjko ipd. Najboljša rešitev se mi je zdela zložljiva mizica (izdelek se imenuje Nature's Platform), ki je za nekaj centimetrov višja od školjke in ima na sredini luknjo. Na to mizico ni težko počepniti, poleg tega pa je rahlo nagnjena naprej, zato je čepenje lažje.

Navedeni nasveti so namenjeni vsem, ki imajo dovolj gibčna kolena in kolke, da se lahko brez težav postavijo v čepeč položaj. Tudi nekateri bolni, starejši oz. debelejši ljudje, ki v tem trenutku ne morejo počepniti, lahko s postopno vadbo to dosežejo. V primeru resnejših bolezni in okvar se prej vsekakor posvetujte z zdravnikom ali fizioterapevtom (da vas ne bi čudno gledali, jim pokažite ta članek). Vsi ostali boste imeli od pet minut čepenja na dan samo koristi.

Osebne izkušnje

Sam na stranišču čepim že dobrih deset let. Na školjko sedem v izjemno redkih primerih, ko je pri kom res preveč razmajana. Pa še takrat pred tem kakšno minuto čepim na tleh in ustrezno diham, da se aktivira peristaltika (kot v zgoraj opisani vaji).

Svoje izkušnje lahko opišem s samimi presežniki. Čepe potrebo opravim neprimerno hitreje, lažje in temeljitelje kot sede, stolica je redna (enkrat do dvakrat dnevno) in normalna, nikoli nimam zaprtja, tudi če jem živila, ki veljajo za povzročitelje obstipacije.

Seveda sprememba položaja sedenja, ni čarobna palčka, s katero boste odpravili vse svoje probleme. Morda sprva sploh ne boste videli sprememb, posebej če ste zelo zdravi, boste pa z vsakim obiskom stranišča vrgli en kovanec v šparovček svojega zdravja, kar se vam bo v teku trideset, štirideset let še kako obrestovalo.

Največji problem zdravega človeka je v tem, da se ne zaveda, da je zdrav ... dokler se ga ne loti bolezen. Šele to mu je spodbuda, da kaj ukrene, čeprav pogosto ne prav veliko več, kot da začne jamrati in z zdravili preganjati simptome. Zdravje lahko mladi ljudje ohranjajo do starih let in nikoli ne zbolijo, sta pa za to potrebna proaktivnost in senzitivnost za potrebe celotnega organizma.

Priporočljivo je za zdravje črevesja in posledično preostalega telesa skrbeti celostno, z bolj zdravim življenjskim slogom: primerno prehrano (več vlaknin, manj rafiniranih živil ...), občasnim postenjem, kakovostno pitno vodo in zrakom, zmanjšanjem razvad (kajenja, pitja, prigrizkov ...), redno vadbo, mirnim počitkom ... Vsak drobec doprinese k izboljšanju oz. poslabšanju celotnega stanja organizma.

Druge koristne navade

Posebej bom izpostavil nekaj koristnih navad, ki so tesno povezane z iztrebljanjem. Če se vam bodo nekatere zdele radikalne, vedite, da problem ni v njih, ampak v naši vzgoji, z njo povezanimi predsodki in seveda naši lenobi.

- po veliki potrebi je bolje, če zadnjika ne brišemo s papirjem, ampak ga umijemo s hladno do mlačno vodo; poleg zdravstvenih so v tem tudi higijenske in ekološke prednosti

- za moške je dobro tudi malo potrebo opravljati čepe in ne stoje; s tem pomagamo mehurju in prostati (pa  še gospodinje doma bodo presrečne, ker ne bo vse okoli školjke poškropljeno z urinom)<

- po obilnejšem obroku je dobro za deset minut leči na levi bok, potem pa se odpraviti na vsaj desetminutni sprehod

- telo je dobro večkrat na teden za nekaj minut »pretresti«; plešimo, igrajmo se ali posvetimo kateremu koli športu, v katerem se tudi skaklja ali skače (zelo praktičen je trampolin – tudi za starejše ljudi); če redno hodimo na sprehode, dodajmo vsaj nekaj korakov teka ali poskokov, kolikor nam dopušča kondicija

- navadimo se občasno postiti, to je najboljše zdravilo za mnoge bolezni, saj jih ima res veliko korenine v zapacanem črevesu, posebej debelem; takoj ko se nas začne lotevati prehlad, samo nehajmo jesti, dokler simptomi ne izginejo (dovolj je dan ali dva); vse preopogosto za tovrstne probleme krivimo viruse in bakterije, dejansko pa smo edini krivci mi sami, ker preobremenjujemo organizem s hrano

- dan je dobro začeti s kozarcem mlačne blage slanice (po možnosti pripravljene s himalajsko soljo); če je v danki kaj blata, vas bo (v normalnih okoliščinah) kmalu pognalo; že na začetku dneva se boste tako olajšali ne ravno nedolžnega bremena

Upam si trditi, da je pravilno iztrebljanje ključno za ohranjanje zdravja do starih let in preprečevanje razvoja mnogih bolezni iz skupine t. i. počasnih ubijalcev. Posledice opravljanja potrebe sede postanejo zaznaven problem večinomo šele po štiridesetem, petdesetem letu, ko je kumulativni učinek vseh majhnih vplivov dovolj velik.

Razvoj problema je podoben propadanju izpušnega sistema pri avtu. Ko ga napade korozija, se problemi prikradejo postopoma: zmanjša se moč, izpušni plini začnejo smrdeti, avto postane hrupen, poveča se poraba ... Ker okvare nastajajo počasi, jih po simptomih opazimo šele takrat, ko so res pereče (ko »avspuh zruži«). Človeški »izpušni sistem« se od avtomobilskega razlikuje po tem, da ga ob okvari ne moremo kar tako zlahka zamenjati. A saj tudi ni potrebno, saj se ob pravilnem vzdrževanju samoobnavlja in ni potrebe, da bi celo življenje počasi pešal, nas ob tem ropal moči in zastrupljal, kaj šele, da bi nekoč povsem dotrajal.

Kakor se je užitek voziti s povsem izpravnim avtom, je užitek hoditi po svetu v povsem ispravnem telesu. V takem telesu opravljanje potrebe čepe ni naporna obveza, ampak čisto zadovoljstvo!

Bolj za šalo kot zares: Kaj bomo z odvečno straniščno opremo, ko je več ne bomo potrebovali?