Uvod
Belin, Belen, Belenus ali Belina je bil starodavni bog Venetov, Sloventov, Slovenov oziroma (Slo)Vendov. Belin se nikoli ne predstavlja kot strašljiv lik, ki bi vzbujal ponižnost in strahospoštovanje, temveč je dobrohoten-ljudomil lik, saj desno roko ponuja v pozdrav (v levi roki pa včasih nosi ovčje runo – morda runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi).

Naši predniki so častili Belina na sončnih, svetlih krajih, ki so bili vzvišeni nad okolico in od koder se je videlo daleč naokrog. Belinu so prinašali na višave, kot žrtev, svojo vdanost in voljo, ki sta bili potrebni za premagovanje telesnega napora na poti do svetišča. Zanimivo je, da Slovenci spadamo med redke, če nismo celo edini narod, ki je svoje prve krščanske cerkve postavljal na izpostavljene vzpetine-hribe, kar nedvomno dokazuje, da so naši predniki še dolgo po prevzemu krščanstva ostali zvesti svojim staroverskim navadam in izročilu.

Belinova rastlina je blen, črni zobnik oziroma hyoscyamus niger, po kateri je Belin zelo verjetno dobil svoje oglavje (glej fotko); blenov cvet je belo-rumen in tudi s svojo barvo ponazarja sončevo zlato bleščavo.

Zgodovinski in zemljepisni paberki o Belinu
Pričevanja o tem staro(slo)ven(et)skem božanstvu obstajajo že v rimskih virih. Belin je bil bog sonca in svetlobe. Častili so ga v več rimskih provincah, vselej tam, kjer so dokazano živeli Veneti.
Belin se je zanesljivo častil tudi v Noriku (poznejši Karantaniji) in v obmorski pokrajini Veneto. Belin je bil noriški bog, o čemer je v 2. st. n. št. izrecno pisal Tertulijan in je dokumentirano na napisih, najdenih na območju Viruna, glavnega mesta rimske province Norik.

V mestu Oglej, središču venetskih Karnov, je bil Belin tudi v času Rimljanov zavetnik mesta; ščitil je mesto pred napadi sovražnikov in drugimi nevarnostmi, ki so pretile njegovim prebivalcem.
Nad sedanjim štivansko-devinskim pokopališčem (nad traso stare rimske ceste Gemine – sedanje državne ceste 14 – in avtocesto Benetke-Trst) je bila 1965 odkrita Jama Belin-Mitrej. V njej je bilo, poleg prazgodovinskih ostankov iz neolitika, tudi podzemno svetišče sončnega božanstva, baje orientalskega Mitreja, ki so ga menda v prvih stoletjih našega štetja precej častili revnejši sloji rimskega prebivalstva, zlasti v vzhodnih pokrajinah cesarstva. Uradno popačeno [italijansko] zgodovinopisje poudarja, da je bilo svetišče posvečeno liku Mitreji, kar pa ni mogoče, ker so Slovenci od nekdaj častili boga Belina, nikoli Mitreja, čeravno oba predstavljata boga sonca.

Živel je tudi svečenik San Bellino (1077–1147; bil slovenskega porekla), ki je upodobljen na slikah in kamniti klesanini (lapidariju) z Marijo.

V drugi polovici 19. stoletja je bilo čaščenje Belina še vedno živo na zahodu Slovenije – na Tolminskem. Belin je bil cenjen kot velik zdravilec in verovalo se je, da s svojim ključem zdravi slepoto. Simon Rutar ga v Zgodovini Tolminskega opisuje kot slovensko različico rimskega Belinusa-Belanusa, ki se je kot božanstvo dnevne svetlobe častil v vzhodni Benečiji (Venetia). Bil naj bi glavni bog Karnov in zavetnik mesta Oglej. Prav tam je v Belinovem svetišču obstajal tudi Belinov oltarni kamen (hrani ga arheološki muzej v Ogleju). Rutar je tudi zapisal, da je bilo v Ogleju več hramov posvečenih Belinu in da je bil naslavljan kot "sveti".

Pavel Medvešček je 1954 na Tolminskem zasledil izročilo o svetem Belinu. Ljudska pripoved pravi, da je pred prvo svetovno vojno na vrhovih slemena Kolovrat – Devetem konfinu, Očni in Belinu – stalo devet belih kamnov, ki so jih bili postavili staroverci. V izročilu se ni ohranilo pojasnilo, čemu so bili namenjeni, ohranilo pa se je vedenje o svetem Belinu, ki je pomagal zdraviti. Njegovo znamenje naj bi nekoč stalo tam, kjer so kristjani pozneje postavili cerkev svetega Jakoba, blizu Kovačičeve planine pod Kamnico. Obstaja tudi Belinov vrh (stoji v neposredni bližini veliko bolj znanega vrha Očne, čeprav slednji ni nikakršen vrh, prej manjša vzpetina, s čimer se je namerno zameglil obstoj Belinovega vrha); védenje o Belinovem vrhu je danes živo le še med domačini, nekdaj pa se je vrh tako imenoval tudi uradno.

V jugozahodnih Alpah, na italijansko-francoski meji, se nahaja Belinova gora (Mte Bellino), 2942 m.

Trdi se, da so bili pred prevlado krščanstva na slovenskem vsi kraji in svetišča, ki so zdaj posvečena svetemu Mihaelu – torej vrhovi, cerkve sv. Mihaela ipd. – prej posvečeni svetemu Belinu.

Že znane arheološke najdbe Belinovih figuric:
• mnoge so bili najdene v soški dolini
• Belinov kipec se je našel tudi ob izkopavanju na Ljubljanskem gradu in, kot v posmeh, tudi na dvorišču SAZU v Ljubljani; oboje priča, da je bilo nekoč tudi v Ljubljani eno izmed središč čaščenja venetskega Belina
• bronast Belinov kipec z žarki je bil najden celo pri kopanju temeljev za televizijski oddajnik Monte Nerone, 1525 m [Mte Nerone oz. Črni hrib se nahaja v severni srednji Italiji, približno 20 km pod San Marinom (glej zemljevid), kar je dosti bolj južno od domnevno mejne prisotnosti Venetov na Apeninskem polotoku, ki naj bi segala le do reke Pad, čez njo pa ne; arheološko odkritje Belinove figurice na Črnem hribu izpričuje venetsko prisotnost tudi v gorah srednje Italije /!/]
• tudi Krkavški menhir prikazuje Belina (glej fotko)
• še več najdb Belinovih figuric je pričakovati, ko bodo strokovnjaki začeli odkopavati številna gradišča kultur Villanova, Este, Hallstat in drugih, ki so zapuščina naših venetskih prednikov

Skala sv. Belina v Polaču (Polazzu) nad Sredipoljem (Redipuglio) na Laškem
Nahaja se na obrobju Polača nad Sredipoljem na Laškem; je veličastna pokončna skala, posajena v pobočje skalnega hriba, do katere se pride po stari poti za Polač, imenovani ulica "Cornat" (iz venetske besede "kar", ki pomeni skala, pečina).

Skala je visoka približno šest metrov in po obliki podobna človeški glavi. Med 1. sv. vojno so italijanski vojaki nalašč obstreljevali omenjeno skalo in jo močno poškodovali. Okoli te svete skale se je ljudstvo zbiralo od pamtiveka. V srednjem veku so svečenice stare vere okoli skale sv. Belina opravljale čarovniški ples (Saba).
Na griču nad skalo se nahaja vasica Vrh s cerkvijo, ki je posvečena sv. Mihaelu (ki je krščanski različica Belina). Domačini skali pravijo "sas de san Bilin" oziroma skala sv. Belina; okoli nje so se od nekdaj zbirali Slovenci in opravljali obrede, posvečene Belinu.

(fotke skale sv. Belina, njene okolice in izvirne označbe potke, ki vodi do skale)

(nekaj figuric-kipcev sv. Belina)

* * *

fotke sv. Belina in večino podatkov zbral Uroš Stanič, uredil Mitja Fajdiga