»Družinska postavitev« odstre skrite vzorce, ki vplivajo na družinske člane

Setev prednikov in žetev potomcev

Posameznik izmed ostalih članov skupine izbere nekaj oseb, ki predstavljajo njegove družinske člane, ter jih postavi v prostor. Med njimi se začnejo pretakati občutki sovraštva, ljubezni, sočutja, nestrpnosti, sprejemanja, zavračanja in podobno … Pri tej tako imenovani »družinski postavitvi«, posebni terapiji za preseganje omejitvenih družinskih vzorcev, ki jo je utemeljil filozof, teolog in pedagog Bert Hellinger, postane vidna notranja slika družine in ljubezen dobi možnost, da znova steče.

Bert Hellinger, osemdesetletnik, ki je bil med drugim tudi misijonar v Afriki, a je pozneje izstopil iz duhovniškega reda in se posvetil izobraževanju na področju psihoterapije, navdušuje s skupinskimi družinskimi terapijami po Evropi, njegove učence pa imamo tudi že pri nas.

Korenine družinske terapije segajo tisoče let nazaj do obredov, pri katerih so šamani prosili prednike za blagoslov, zaščito in zdravje. Hellinger je v Afriki spoznal šamana, ki ga je poučil, kako pomembna je družinska duša, ki jo sestavljajo naši predniki. Družinski vzorci, lahko bi tudi rekli sorodstvena zavest ali duša, se namreč prenašajo iz roda v rod. To velja za vse zemljane, ne glede na njihovo vero ali kulturo. Naj se zavedamo ali ne, vselej nosimo s seboj bremena svoje družine, najmanj za tri rodove nazaj. »Družinska postavitev« odstre skrite vzorce, ki vplivajo na družinske člane. Na postavitvi so tako navzoči tudi pokojni sorodniki, rodovi dedov in pradedov, ki vplivajo na naše življenje in mi na njihovo, s tem da jim pustimo oditi.

DREVO ŽIVLJENJA

Terapevt za družinsko postavitev potrebuje družinsko drevo vsaj za tri rodove nazaj ter temeljne podatke in ključne dogodke, kot so ločitev ali smrt staršev, zapleti pri porodu, splav, incest, posvojitev, samomor, smrt brata ali sestre, izobčenje kakega družinskega člana, bolezen v družini, alkoholizem, invalidnost …

Pri družinski postavitvi posameznik izbere izmed neznanih ljudi predstavnike za očeta, mater, brate ali sestre, partnerja, otroke … ter jih postavi na različna mesta v prostoru, kot pač občuti. Pri postavitvi je osupljivo, da izbrane osebe, ki predstavljajo družinske člane, natanko občutijo, kaj se v družini dogaja, čeprav pravi družinski člani niso navzoči. Nekateri celo dobijo simptome, ki jih imajo družinski člani, ne da bi jih sploh poznali.

Kako je to možno? Odgovor bi lahko morda pojasnili s teorijo morfogenetskih polj, ki jo je utemeljil angleški biolog Rupert Sheldrake. Po njej se nasledstvo ne odvija samo prek genov, temveč tudi prek morfogenetskih polj. Zaradi teh polj obstaja poseben kolektiven spomin, ki je povezan z vsakim posameznikom njegove vrste. Vsak posameznik polje obogati in je priključen na kolektiven spomin. V morfogenetskem polju so vsi vzorci neke družine. Pri postavitvi se okrog predstavnikov družine oblikuje nevidno morfično polje, zato lahko zaznavajo podatke o vseh članih posameznikove družine.

Ob postavitvi družine pridejo na površje bolezenske dinamike medčloveških odnosov in tudi skrite moči, ki vodijo ven iz težav. Gre za poseben pristop k stvarnosti, do katere se sicer ni mogoče dokopati z mišljenjem in analiziranjem, temveč zgolj s čutenjem.

Ko postavitev osvetli družinsko vpletenost, se vpleteni lažje osvobodi lastne mreže. Terapevt v sistemski družinski terapiji vselej skuša odkriti, ali je kdo znotraj širše družine vpleten v usodo njenih prednikov. Kdaj smo vpleteni, pa morda tega sploh ne vemo? Po Bertu Hellingerju smo vpleteni, kadar kdo v družini nezavedno še vedno prevzema in živi usodo nekega predhodnika, ki ga lahko pozna ali pa tudi ne. Na primer, dogaja se, da otrok ne živi s starši, ampak s starimi starši ali neko drugo družino. Pozneje rojen otrok, njegov brat ali sestra, lahko prevzame energetsko osnovo tega zapuščenega otroka in se nezavedno vede tako, kot da so tudi njega zapustili. To se lahko uresniči v okviru istega rodu ali nekega prihodnjega pokolenja. Rešitev v terapiji z družinsko postavitvijo je preprosta: šele ko se izobčeni ali zamolčani družinski član postavi na sceno in spet dobi enakovreden prostor v družini, v njej lahko zavladata mir in ubranost. (Družinski član je lahko izobčen zaradi homoseksualnosti, bolezni, odvisnosti, duhovne usmeritve ali verske pripadnosti, drugačnosti, neizpolnitve pričakovanj …)

PRIPADAM, TOREJ SEM

»Družinske postavitve kažejo na obstoj zavesti skupine, ki jo določa zakon: kdor je enkrat postal del sistema, ima enako pravico do pripadnosti kot vsi ostali pripadniki sistema. Če je kakšnega člana prizadela krivica, se pojavi neobvladljiva potreba za poravnavo. Krivico, ki je torej bila nekomu storjena v predhodnem rodu, bo pozneje doživel in pretrpel nek potomec, da bi tako povrnil red. To je povezano z osebnim prepričanjem in upanjem, da lahko z lastnim trpljenjem rešimo drugega,« pojasnjuje Bert Hellinger.

Vselej obstaja globoka povezanost otrok z družino, iz katere izvirajo. Za otroka je najhuje, če ga iz nje izključijo. Težnja po pripadnosti je temeljni motor našega delovanja na zelo globoki človeški ravni. Pripadnost družini mnogi izkazujejo tako, da privzamejo telesno držo, način dihanja, vrednote, obnašanje staršev … Otrok nesebično naredi vse, da bi pripadal družini. Zato spoštuje pravila in ve, kaj mora delati in čemu se mora izogibati, da bi dobil pravico do pripadnosti oziroma da te pravice ne bi izgubil.

Tudi bolezni v družini so lahko posledica nerazrešenih družinskih odnosov. Bolezen navadno izzove ista temeljna dinamika. Zato je v nekaterih družinah več srčnih bolnikov, drugi umirajo za rakom, tretji podlegajo alkoholizmu … V družinah se lahko pojavi potreba, da eden od otrok želi slediti preminulemu bratu ali sestri, materi ali očetu. Potem naredi samomor ali zboli za rakom ali kakšno drugo boleznijo.

BREZPOGOJNA LJUBEZEN DO STARŠEV

Bert Hellinger meni, da so terapije, ki zahtevajo upor ali boj proti staršem, zgrešene. V našem življenju so namreč najpomembnejši odnosi s starši, saj ti določajo tudi odnose z drugimi ljudmi. Po enem zakonu tisti, ki se bojuje proti očetu, sam postane takšen kot on, kdor pa se bojuje proti materi, postane kot ona. Kdor svoje starše prezira, bo v življenju postal prav to, kar prezira. Depresivnost je pogosto posledica nesprejemanja staršev ali enega od njih. Zato človek lahko kaznuje samega sebe z neuspehom, na primer pri delu ali v odnosih s partnerjem. Pri nekom, ki ima težave z očetom, postavitev moške linije ponavadi pokaže, da je imel njegov oče prav tako težave s svojim očetom. Pri postavitvi terapevt poišče prvi jez, ki je zaustavil tok ljubezni.

Pot do osebnostnega razvoja ter zdrave in integrirane osebnosti je vselej tlakovana s sprejetjem staršev, s pomočjo katerih smo prišli na ta svet. Dokler tega ne storimo, ne moremo zoreti in tudi ne razvijati zrelih odnosov z bližnjimi. Kdor starše spoštuje in jih sprejema v celoti, od njih sprejema tudi vse dobre vplive. Očetov blagoslov je po družinski terapiji Berta Hellingerja izjemno pomemben, saj to ni le očetov blagoslov, temveč prihaja prek množice prednikov in ga oče zgolj izgovori. Če se sin pokloni pred očetom in ga zaprosi za blagoslov, se lahko vključi v tok življenja. Kdor staršev nima rad, tudi ne more resnično ljubiti svojega partnerja. To je podobno, kot da bi hoteli zgraditi dvonadstropno hišo brez prvega nadstropja.

KAR PREDNIKI SEJEJO, POTOMCI ŽANJEJO

Cilj družinske postavitve je najti stik z zdravilnimi silami v družini in razrešiti ovire, ki preprečujejo pretok ljubezni. Ljubezen namreč dobi prostor šele potem, ko se osvobodimo predsodkov, sodb, obtožb in lastnih predstav. Najglobljo ljubezen lahko doživimo, če nas ljubljena oseba sprejema takšne, kot smo. Taka ljubezen je v skladu z najglobljimi silami in ima v sebi nekaj religioznega. Samo tam, kjer vlada ljubezen, je poravnava taka, da drugemu dobrega dajemo več, slabega pa manj. Potem ima ljubezen možnosti tudi pri poravnanju v slabem.

Družinske postavitve najpogosteje pokažejo, da je tisti, za katerega velja, da je problematičen in negativen, v resnici dober in motiviran z globoko ljubeznijo. Hkrati pa se izkaže, da prav tisti, ki se imajo za boljše od drugih, lahko v družinski shemi sprožajo zelo slabo dinamiko. Četudi je otrok moteč, navadno ravna iz ljubezni. In družinske postavitve vedno znova potrjujejo, da rana družinskih članov ponavadi izvira iz pomanjkanja ljubezni. Družinska postavitev razkrije, kje se je krog ljubezni pretrgal. Družinska usoda se ponavlja toliko časa, dokler se ne naučimo ljubiti.

»Kdor živi v skladu s svojo vlogo očeta, matere, partnerja, otroka, brata ali sestre ter preprosto sprejema in izpolnjuje naloge, ki iz nje izhajajo, uresniči svojo človeškost. Kdor je ubran s sabo, se ne bojuje. Je v harmoniji s seboj in okolico ter občuti globok harmoničen mir. Ko se stvari uredijo, nas prežme občutek olajšanja in miru,« pravi Bert Hellinger. To se na družinskih postavitvah jasno vidi na obrazih ljudi, ki izražajo smeh, solze, radost, olajšanje … Ko čustva stečejo, se razjasnijo tudi obrazi in začnejo sijati. Vezi se spletejo in krog ljubezni se spet sklene. To je večen tok rodov, skrivnost življenja, ki teče, setev prednikov in žetev potomcev.

Andreja Paljevec