|   Mnogim ljudem je jasno, da je človek sestavljen iz telesa (osebnosti), duše (psihe) in duha. Pa vendar, kljub temu ljudje tako zlahka zamenjujemo med enimin drugim. Osebnost zlahka zamenjamo za dušo in tudi dušo za duha. Iz tega sledi, da tudi v večini ne znamo razlikovati med psihizmi (psihičnimi močmi - v indijski filozofiji imenovanimi siddhiji) in duhovnostjo (darovi Duha in karizmami). Tako rado se zgodi, da ljudje kak psihizem poimenjujejo karizma, čeprav z duhom in duhovno zrelostjo to v resnici nima prav nobene povezave.
Psihične moči, kot so jasnovidnost, jasnoslišnost, telekineza, hipnoza, prekognicija... se udejanjajo prek simpatičnega živčevja, kar pomeni, da to izvira iz našega živalskega telesa in nas v tem prekaša večina kitov in morskih psov, posebno pa še vrste hobotnic. Vse te zaznave namreč pritekajo skozi razum in še vedno ostajajo pripete na svet dvojnosti, medtem ko gre pa resnično pri darovih Duha za svet enosti (prek cerebro - spinalnega sistema).
Zaradi na različen način sproženih ali pridobljenih (pridelanih) psihičnih moči ,se osebnost marsikdaj domišljavo napihne,zato duhovni razvoj takšnega posameznika zastane. Kljub temu pa to ljudi privlači in psihiki (razni 'jasnovidci', bioenergetiki, 'duhovni učitelji'...) tudi pri nas, kot po svetu to spretno izrabljajo za izboljšanje svojega osebnostega (čast, slava, cenjenost...)ali materialnega (denar, oblast) statusa, ki jim ga omogočajo nič hudega sluteči sledilci, podporniki in častilci. S tem tudi njih zadržujejo v ne-napredku in jih na nek način naredijo odvisne od sebe, ali pa samo izžamejo za kakšen tolar.
Človekova psihična sposobnost ,pa nikoli v resnici ni merilo za njegovo duhovnost.In niti v svoji najvišji obliki ne vodi v duhovnost sama po sebi. Če pa človek ne razvija duhovnost, ter se zgolj zadovoljuje z psihizmi v tem materialnem svetu, pa ga na žalost čakajo hude mentalne, čustvene in telesne težave, ki so neizogibne, če se psihične moči razvijejo v topli gredi sebičnosti in strasti.
Edino jamstvo je duhovno življenje, v katerem se človek resnično odpove lastnemu interesu v dobro vseh. In ni dovolj o tem le razumsko razmišljati, ter si predstavljati, da tako tudi zares živimo, potrebno je tudi zares zaživeti z duhovno močjo, ki prihaja iz srca.
Duhovnost se običajno razume kot čistost življenja, odsotnost egocentričnega delovanja, ter sočutje in ljubezen do vsega kar je in biva.
Psihično zavedanje je veliko ožje od duhovnega in s tem še vedno omejeno na svet dvojnosti. Predstavlja napeto območje med polom duha in polom telesa. Je bojno polje življenja. In vase zaverovan psihik se le redko svojih omejenosti tudi zares zaveda, saj je žal prepričan, da je tisto, kar vidi in sliši popolnoma pravilno in resnično, pa če prav ničesar ne govori temu v prid. To je njegova tragedija in posledično tragedija vseh, ki mu sledijo. Zatorej, razmislimo o duhovnih vrlinah skupaj in redno očiščujmo vse odklone.
Katarina
|
NE ZAMUDITE
Poklic: duhovni učitelj, jasnovidec...
Prispeval/a: Miran Zupančič dne torek, 2. avgust 2005 @ 16:45 CEST
Odličen opis, resda zelo kritičen do ljudi moje "branže", nič ne de. Kar se mene tiče sprejemam tvoje mnenje v katerem je mnogo resnice, a ne vsa.
"jasnovidnost, bioenergija, telekineza, psihizmi..."
Odg:Ljudje lahko razvijamo pozitivno ali negativno jasnovidnost. Negativno jasnoviden je tisti, ki v svojo višje duhovno polje spusti vtise, ki vanj prodrejo od zunaj. Tam jih shrani, njegove misli jih končno popolnoma sprejmejo. Tako je miselna koncentracija, ki je usmerjena nanje in je zelo utrjena podoba, skrbi zato, da val, ki prihaja iz češarike (sedeža duše) pripravi epifizo k jasnovidnemi percepciji.
Pozitivna jasnovidnost nastane, če kdo svoje misli močno osredotoči na nek cilj. Zaradi teh, na določen cilj usmerjenih miselnih energij, prodre človek prav do področja Višjega jaza svojega objekta in predmet njegovega zanimanja postane zanj odprta knjiga. Seveda je brez pomena dodati, da se lahko s presenetljivimi rezultati ta naravna sposobnost poveča z različnimi vajami.
Če na ta razvoj pogledamo trezno in iz malcene razdalje, bomo odkrili, da se tako imenovane višje sposobnosti predstavljajo stimuliranje notranjega izločanja ali priprava žlez z notranjim izločanjem za boljše delovanje. Za tako delovanje ni treba postati dober in pošten (ker to še ni duhovna dimenzija in stik z najvišjo Inteligenco) in spremeniti svojega življenja. Vsak, ki se zanima za tovrstne metode, lahko izvaja vaje, če ga pri tem njegova biološka zgradba ne ovira.
Razvoj delovanja žlez z notranjim izločanjem lahko poteka na različne načine. Z njim pa je povezana tudi ne mala nevarnost. V tem smislu predstavlja vsaka razširitev zemeljske zavesti tudi povečanje nevarnosti, tako za posameznika, kot za druge. Kajti na ta način se lahko odpre veliko priložnosti za fizično, moralno in duhovno izkoriščanje (določene mantre, iniciacije, določen tip kanaliziranja, priklic sil iz onostranstva, priklic starih božanstev...) Marsikdaj je tudi tragično pri vsem tem, da nekatere ljudje, ki so resnični iskalci, to oddalji od prave poti.
Ko enkrat začnemo negativno ali pozitivno uriti žleze z notranjim izločanjem ali imamo z rojstvom za to sprejemljivo telo, ne da bi znali z zdravim in moralno visokim delovanjem varovati, se odpre v višje področje za mnoge prevladujoče sile.
V kolikor gre za razvoj takšne vrste, spada to k naravni kulturi naše osebnosti-psihe, ki je nižje psihično spoznanje. Tak razvoj pa veže osebnost močneje na sile te narave. Na ta način dosežemo nasprotje cilja, ki smo si ga postavili. Zato je zelo dobro razmisliti o tem, kaj so višje zmožnosti notranjega duhovnega človeka. Osnova teh zmožnosti je popolna ugasitev našega ega-jaza. S ugašanjem se ne misli, da moramo postati malo manj samoljubni in biti malo bolj človeški ali, da se moramo ukloniti temu ali onemu religioznemu pravilu. Ne. Z ugašanjem ega dovolimo Duhu, da prevzame vodstvo. Šele na tej osnovi smo na varnih tleh.
Ko se posameznik odloči, da hodi po poti, ki ga lahko pripelje do pravega spoznanja, njegovo bistvo kmalu napolni sila, ki ni od te narave. Zaradi te nadnaravne sile se človek na poti zaveda višjega sveta. Da bi hodil po poti odrešitve, se lahko odloči zaradi ozaveščanja. Zaradi te Božanske sile je človek sposoben, da v delčku sekunde spozna, kako je njegovo bistro zasidrano v njegovi krvi-duhu. Takšno spoznanje potrebujemo zato, da bi se zavedali procesa spreobrnitve, do katerega mora priti v našem lastnem bistvu.
Ko se nekdo zavestno odloči zaradi trdne povezave s silo, ki ni od te narave in je nastala med njim in Božanskim svetom, potem to silo razlagamo kot povezavo, kot spomin nadzavesti.
Tako je tak človek dosegel določeno delovanje zaradi Božanske ljubezni. S tem delovanjem lahko človek zelo zavestno odbije vse vplive, ki bi ga ovirale na poti k cilju. Kdor se s tem ukvarja, vodi velik notranji boj, saj se dve različni sili ne da povezati med seboj. Tako nastane čuden proces, zaradi katerega začne močno vibrirati spomin nadzavesti, v možganskem središču med velikimi in malimi možgani. Ta vibracija odpre sedem duhovnih centrov za univerzalno prano, za dih ali duh Božanskega življenja. Srce se odpre v nebeški sončni svetlobi in njene zmožnosti se krapča s silo Svetega duha, da je s pomočjo sile duha dosežena zmaga nad starim življenjem.
V tem procesu pa potrebujemo pomoč, posrednika, Božjo roko; kajti brez tega ne moremo narediti ničesar. To pomoč predstavlja za pogreznjenega človeka sila, ki jo imenujemo "Kristus". To pa ni teološki, zgodovinski Kristus, ampak sila, ki se v neizmerni ljubezni spušča k nam, da nas bi rešila.
Naše jedro božanskega razodevanja ima dva pola. En pol je v sredini, približno v višini srca. To je duša, ženski ali sprejemajoči in razodevajoči pol. Drugi pol je povezan z hipofizo, ki leži v glavi. To je duh, moški ali aktivni pol, ki daje pobudo. Časovno osebnost z njenimi različnimi oblačili ali ovoji, lahko primerjamo z organom, ki se tako rekoč, pri vsaki novi inkarnaciji, presadi v polje razodevanja. Osebnost lahko označimo kot sistem grobo in finosnovnih teles, v katerih se izraža duša, tako kot je fizična zemlja telo, v katerem se razodeva sedmera duhovna zemlja. Duša ima na voljo različna telesa, ki se med seboj zaobjemajo in prežemajo: telo iz groba, za čutila zaznavne snovi; eterično telo, ki je iz finejše snovi in čustveno ali želenjsko telo iz astralne substance.
Obstaja pa še zametek za mentalno telo, ki ga pogosto označujemo kot razum. Ta se še razvija in spada prav tako k snovnemu-zemeljskemu področju človeka. Trojno ali četverno telo zemeljskega človeka je podoba le enega dela popolnega, nebeškega človeka! Sodobni človek lahko ugotovi iz etoterične duhovne tradicije, da ima notranji, torej duhovni človek na obeh straneh hrbtenjače dva kanala zavesti. Oba ta dva kanala sipmatikusa sta znana kot Pingala in Ida. En kanal je sončni, moški, ustvarjalen in drugi je lunaren, ženski, sprejemajoč.
Po indijski tradiciji priteka po obeh kanalih prana (dih ali duhovna hrana) v telo. Ida in Pingala se na sušumni (hrbtenjača) sedemkrat sekata in vsaka prečna točka ke čakra, oz. kozmični ventil za prano). Poleg teh, je na vrhu še ena čakra, ki je povezana s pinealisom ali žlezo češariko. Čakre so centri moči v obliki koles. Sodelujejo z živčnim sistemom in žlezami z notranjim izločanjem. S stalnim vrtenjem sprejemajo energijo, ki je nujna za vzdrževanje določenega življenjskega stanja.
Vse pa se ne vrtijo enako hitro, vrtijo pa se vse v isti smeri (kdor ima odprt eterični vid, to lahko vidi). V človeku, ki živi v celoti iz te narave - tega sveta, se čakre vrtijo, gledano od znotraj, od leve proti desni. Kolikor bolj se človek v mnogih pogledih življenja, poglablja, toliko bolj dinamične so čakre. V indijski tradiciji predstavljata vrtenje čaker dve svastiki (kljukasta križa). Ena, drevo življenja, se vrti v levo, druga kolo smrti se vrti v desno stran.
Ponovno rojstvo naše duše poteka po klasičnem postopku. Pri tem gre za padanje in naraščanje svetlobe v kačjem ognju (kundalini energija). To je odrešujočo gibanje, ki odreši dušo duha, monado, vezanosti na prostor in čas. Med tem procesom se spremeni smer vrtenja čaker. To pa nam pokaže torej, kako daleč je napredoval odrešilni proces. Kakor hitro pa se vrtijo čakre v nasprotni smeri, se je človek preoblikoval, spreobrnil dobesedno. To je izhodišče za sedmeri, duhovni razvoj. Sedma in zadnja stopnja je kronanje. Monadični pol duha se potem spet lahko spusti v češariko in naprej v osrednji steber hrbtenjače. Na tej poti nastopi resnični notranji duhovni človek v skrivnost, v kateri je naš Ego dokončno premagan. Šele, ko je duša popolnoma prenovljena, se poveže z Duhom. Potem se lahko začne nesmrtnost, totalna preobrazba.
Novega človeka, da tako rečem, lahko živi duh prime za roke in zapusti temo. Premagal je smrt. Novo mentalno telo je vzpostavljeno. Tako v tem novi svetlobni halji se duh lahko razodeva. Tako človek v sebi samem združuje tro-enost, duha, duše in telo.
Običajni jasnovidec ne more zavestno odločati o svoji sposobnosti. Je tu ali je pa ni. V svojem prvem letu življenja so otroci zelo jasnovidni. Toda, kdo to pozna?Tudi mnogo živali lahko zaznava onostrano življenje. Psa lahko vznemiri "pojav", ki ga ne zazna nihče v njegovi okolici. Bere misli in občutke svojega gospodarja. ker je to videnje izven zaznave običajnih petih čutil, je običajnemu človeka od njega malo dano. Zato ga zemeljska zavest ne more dojeti. Sposobnost duhovnega videnja nastane, ko duša doseže raven, na kateri se ji lahko približa Božanski duh, se z njo poveže, jo razsvetli in pouči! Tedaj lahko duša duhovne vzpodbude "vidi" in jih notranje doživi. To videnje se imenuje gledanje s tretjim očesom.
To videnje se imenuje kot vseprisotna zavest, ker je zaznavano z vseh vidikov, popolnoma videno in doživeto kot popolnost. Človek pozna tri dimenzije višino, dolžino in širino. Z njihovo pomočjo spoznava življenjski prostor. Ne glede na to, kako velik je trodimenzionaleni prostor v naših predstavah, pa je vedno omejen, kar pomeni ujetost. Obstaja pa še četrta dimenzija, ki povsem briše čas, razdaljo, preteklost, sedanjost in prihodnost, sedaj in kmalu. Četrta dimenzija je večnost - vseprisotnost.
Če bi človeštvo četrto dimenzijo prepoznalo, ne bi bilo več nobene potrebe po potovanjih na Mars, Merkur, Mesec ali Venero. Kajti v četrti dimenziji bi misel na Mesec pomenila biti na Mesecu (to govorim iz prakse in lastne izkušnje). Za vidca je problem, kako videno prenesti v pojme. Videc namreč videno tudi takoj in neposredno spozna v popolnem pomenu. Toliko vidikov je, da ne ve, kje naj začne z razlago.
Dileme zdraviteljstva
Čeprav je tudi v današnjem času ta način zdravljenja že zelo razširjen, se nemalokrat dogaja, da ga ljudje kritizirajo, češ da je to vdor v privatno, intimno sfero. Ali pa da se vmešavamo tre prepričujemo, da bi ljudje preživeli svojo lastno karmo (vzrok-posledica). V mnogih verskih skupnostih vam bodo dejali povsem ne-argomentirano, da Bog ne želi, da se vmešavamo.
Dobro vemo, da smo za vsako bitje odgovorni vsi. Vkolikor vemo, da določeno osebo muči nek za njega težak problem, ki preprečuje, da bi ta oseba opravljala svoje delo na tem planetu, je naša dolžnost, da odpravimo ali pa pomagamo odpraviti ta problem osebe, ne glede na to, ali ta oseba ve, da ji pomagamo ali ne. Naš argument glede vmešavanje v karmo, Božjo voljo je sledeči. Če Bog ne bi želel, da počnemo ta dela, bi bili vsi naši napori ničevi, popolnoma neuspešni. Potrebno nam je, da pomagamo drug drugemu.
V džungli, v kateri je življenjsko pravilo "ubij ali pa te bodo ubili", živali včasih rešujejo druga drugo.
Da bi lahko pomagali življenju, je potrebno, da smo kreativni, ne destruktivni, zavistni in omejeni z predsodki ali lastnim neznanjem. Rečeno nam je, da smo narejeni na sliko božjo (arhetip). Naš Stvarnik zagotovo nima dveh nog in rok. Nismo narejeni po fizični podobi svojega Stvarnika, ampak smo Njegova duhovna podoba. Da bi lahko sodelovali z Njim, moramo biti dnevno v kontaktu z Njim. Obstoj človeštva je odvisen samo od tega, ali bomo ohranili kontakt s Stvarnikom ali ne!
In to ne telesno, ampak umsko! Naučiti se moramo, da uporabljamo vse potenciale našega, od Boga danega uma. Naš um predstavlja sposobnost človeške inteligence, da "občuti". Vemo, da človeška inteligenca lahko deluje na daljavo neodvisno od možganov in da naša zavest ni fizično omejena z možgani ali fizičnimi ovirami časa in prostora.
Kadar koli se zavestno preklopimo s fizične na nefizično dimenzijo, stopimo v stik z Bogom. Ko izključimo zunanji svet, v meditaciji, molitvi, stopimo v stik z Bogom. Tako smo božansko inspirirani. Postajamo normalnejši. Lahko pravilno ocenjujemo. Lahko celo prerokujemo. Lahko zdravimo.
Mi ljudje se moramo zavedati, da smo že v temelju v zmoti. Že v trenutku, ko se rodimo, smo v življenje usmerjeni napačno - v temo in slepilo (za to se človek ko pride v svet zajoka, noben se ne nasmeji...) Ljudje v resnici "stojimo na glavi" , čeprav mislimo, da "stojimo na nogah". Mislimo, da smo živi. V resnici pa smo duhovno mrtvi. Smrt nam vsak dan visi za vratom in tako smo vsi sami " obsojenci na smrt", pri tem pa se obnašamo, kot da bomo tu za vedno. Večina ljudi pričakuje, da se bo v njihovem življenju jutri zgodilo tisto pravo... In ko jutri pride, se ne zgodi nič bistveno novega. Ostanejo hrepenenja in želje in če bi želje bili konji, bi jih vsi jahali.
Zato se moramo nujno narediti preobrat v svojem življenju. Moramo se obrniti k življenju, k bistvu. Ponovno moramo vzpostaviti stik z Stvarnikom - najvišjo Inteligenco. To lahko naredimo s pomočjo intuicije. In kaj je intuicija? Ljudje pravijo: " Intuicija je občutek, ki se pojavi nenadoma; je spontana misel; pogosto preroška, ki pride od zunaj." Toda ta razlaga ni točna. Intuicija je, v pravem pomenu, vsakodnevni stik z Bogom, nenehno življenje v Kristusu; lahko rečemo tudi, da je uglasitev življenjskega duha z medplanetarnim svetom tako, da naše telo in zavest sprejemata vibracije s tega sveta v skladu z njuno pripravljenostjo in notranjo naravnanostjo.
To je intuicija.
Lep pozdrav Katarini in pričakujem tudi komentarje na to temo.
Miran.
Poklic: duhovni učitelj, jasnovidec...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 2. avgust 2005 @ 17:12 CEST
o vprašanjih, ki si jih v tej temi odprla, sem bila tudi sama v situaciji, da sem veliko razmišljala.
Prvotno je pri preprostih ljudeh duša pomenila isto kot dih; odtod tudi izraz izdihnil je dušo. Dušo so pojmovali kot piš vetra, zato so si predstavljali, da duše nevidno plavajo okrog svojcev, da jih nevidno obiskujejo zlasti ponoči in v ljudski domišljiji so se duše prikazovale kot duhovi.
Dušo pa so še bolj komplicirali filozofi in teologi, ki jo pojmujejo kot počelo življenja, kot posebno duhovno bitno podstat. Očistili so jo vsake znanstvene razlage in jo poimenovale kot čisto duhovno bitje. Grški filozofi so jo poznali vsak po svoje. Anaksagora, prvi dualist med njimi, jo je pojmoval duhovno; za njim pa tudi Platon, ki mu duša vstopa v telo tyrathen "skozi vrata". Aristotelu pa je duša pomenila prvorazredno realnost v organskem telesu, prava bitnost. Hegel vidi v duši čisti namenski pojem, splošnost, ki se v svoji biti prikazuje kot dejavnost.
Od duše se je začel ločevati duh. Duh je bil sprava z dušo eno in isto. Dejansko pa je duša isto kot duh, duhovnost isto kot duševnost; drugi spet ločijo med dušo in duhom tudi v človeku samem. In vendar se noben filozof ne bo mogel ločiti od teh izrazov in njihovih prepletenih pomenov.
Seveda pri pojmovanju duše, duha ali duševnosti smo se dolžni otresti jezika naših prednikov, saj gre za doseldnost naše človeške misli in logike. Oče moderne vilozofije Francis Bacon Verulanski je trdil, da sodijo k malikom, ki jih besede vpeljejo v duha, tudi imena za stvari, ki jih ni. Filozofi nas varajo, ker uporabljajo imena za stvari, ki jih ni. In tako smo prišli do stanja, da misli narekujejo besede, misli besedujejo, besede mislijo.
In če damo prednost našemu mišljenju potem bomo zelo preprosto in prepričljivo našo dušo imenovali zavest.
Zavedati se moramo, da človek pride nepopoln, nadonošen na svet in se z učenjem izpopolnjuje in ustvarja zgodovino in sebe in obenem se razvija v bitje prihodnosti, odkriva in ustvarja vedno nove svetove, spreminja obličje zemlje in v svojem simboličnem delovanju postane lahko v skladu s stopnjo svoje zavesti in osveščenosti tudi duhovni učitelj. Za vsem tem pa je dinamično vzročno ozadje, ki poganja stvari naprej, da se človek razvije v pogojih svojega razvoja in zavesti, kot bitje eksaktno merljive in izkustveno dane energije, ki bi jo lahko poimenovali samozavest in sposobnost strmljenja vase, in pred seboj. Duhovni učitelj je tudi vizionarski. Duhovni učitelj je lahko le oseba, ki kot osebnost, na temelju lastne zavesti in lestvice svojih vrlin z jasnostjo besede seva svetlobo. Njegov duh se ne ustavlja ob že navzočih bivajočih bitjih in pojavih, temveč nenehno presega njihove končne meje in prodira v neomejeno vesolje golih možnosti in podmen tako, da je s svojo simbolično besedo univerzalen, je vse. Človeškemu duhu ni še nihče začrtal mej in jih nikoli ne bo. Duhovni učitelj in jasnovidec presega vsakdanjost, stalno strmi nad vesoljem v sebi in zunaj sebe, kakor se mu prikazuje v konveksno konkavni leči njegove besede, ki ima biološki kokon v kulturi in vizionarstvu, ki jo razširja njegova beseda. Tak človek vidi lepoto in grdobijo vsega človeštva in strmi v zbiralno prizmo vrednot. Strmljenje v globino lastne duševnosti je predstopnja religioznega doživljanja, saj je pogrezanje v skrivnosti bitno območje, ki se človeku tembolj odmika, bolj kot se mu bliža. Bolj ko razkrinkavamo in razsvetljujemo, desekraliziramo človeško bistvo, tem bolj se nam umika v religiozno mistične daljine. V strmljenju vase se človeku globina njegovega bistva razodeva kot posvečena skrivnost, skoz sveto. Če nas svetost ne objame tu, nas ne bo nikjer. Zato si Katarina prav povedla, ko si omenila, da sočjuje in ljubezen do vsega kar biva je tisto kar imenujemo duhovnost. Zatorej razmislimo skupaj in redno očiščujmo vse odklone. Človek zastrmi tudi nad prepadom svojih zmot in zablod. Človek, ki se zaveda samega sebe, svojega jaza, že to preprosto dejstvo ga spravi v zamaknjenost razmišljanja. Duhovno učiteljstvo je čista kvaliteta vrednot. Prav zato se vase zaverovan psihik svoje omejenosti sploh ne zaveda, ker ga dobrota, moralna veličina in etičnost ne ganejo, zaverovan je v sebe kot duhovno presežno bitje, čeprav je svet za sebe, ki se vrti le okrog svoje egocentričnosti. To je njegova lastna tragedija in tragedija vseh, ki mu sledijo, kakor si Katarina prav povedala. Nekateri duhovni učitelji vrednot pa imajo še karizmatičnost, ki jo je duh izvabil iz skritih sil njegove osebnosti, ki izžareva in privlači ljudi.
Ne vem če sem zadela bistvo, morda me bo še kdo dopolnil. Najbolj me motijo prazne besede, brez vsebine, ki se razglašajo za duhovnost. Duhovnost je luč, ki izžareva navzven in razsvetljuje pot. Zmaga duha nad materio, pomeni poseg višje duhovne sile v naravo in človeka samega ter je vselej nagnjeno onstran. Človek brez socialne občutljivosti, usmiljenja, pripravljenosti, da človeku pomaga ob stiskah, človek, ki se ne ukvarja z etičnostjo, človek, ki so mu ušesa otopela za tožbe lačnih hrane in ljubezni in mimo vseh teh vrednot priteguje slednike samo s poudarjenjaem svoje veličine in svojega duhovnega udobja, nima nič kaj opraviti z duhovnim učiteljstvom.
Lep pozdrav
Tatjana
Poklic: duhovni učitelj, jasnovidec...
Prispeval/a: advice dne nedelja, 28. avgust 2005 @ 23:12 CEST
...res, priprava učenca (ki si želi!!!, a je obupno zmeden?,ker ne razume!?...) Je zapleteno edukativna, analitična, bila bi neznosna, v kolikor se teorija nenehno! ne preliva v prakso kot "prepoznavanje!?"v Sebi (latenci)...vedno znova v 4-ih temeljnih zaznavnih procesih, s katerimi pa je (bister!)Učenec "sproti" na Poti "zadovoljen" - samopotrjen!?...
...Omenjate:
Preparacijo - kot izpoved nečesa "novega",da bi prenesli v:
Inkubativno stanje,kjer znanje (do)zori.... v okoliščini "potrebe" prepoznano "ko se vam posveti!?" ...postane insert neke:
Iluminacije,ki v samouresničenju potrebuje:
Verifikacijo - dolžnost nadaljnega delovanja - edinega smotra "prosvetljenosti",ki se (bistveno!) ne (z)moti...
...Tako v nedogled z vsem novim, duhovno "oko"... neskončnih "prebliskov" - njih delovanja!...pod kontrolo...do Neodvisnosti Učenca... cepitvi!!!
... dobri ljudje, želim...ne tako dolg...razumljen!?...preparacija itn...
Poklic: duhovni učitelj, jasnovidec...
Prispeval/a: trans dne četrtek, 15. september 2005 @ 10:18 CEST
Pa to še vedno potrebujete v svojem življenju?
Poklic: duhovni učitelj, jasnovidec...
Prispeval/a: advice dne sobota, 17. september 2005 @ 19:03 CEST
...duhovna rast?... vedno in povsod ,za vse... v asimptoti neskončne rasti, ki tudi razdaja - namige resnic - delovanja neosebne narave...