| 
Piše: dr. France Susman
Einsteinov zakon groze
 Pred mitičnim ali realnim vesoljnim potopu so preroki opozarjali, da bo prišlo do tragičnega konca vseh ljudi, če se vsi skupaj ne spremenijo. Noe in njegovi so bili pravični kot nepokvarjeni potomci pravičnega Abela in pravičnega Seta. Ali je Noe sledil živalim, ali je sam vedel in čutil, kaj prihaja - odšli so tja, kjer je bilo preživetje možno. Tisti kraj so poimenovali Noetova barka. Potem, ko so se vode umaknile, Noe seveda ni žrtvoval rešenih živali, ampak je sklenil zavezo - mir z živalmi in bogom. In ta je rekel, da ne bo več dopustil vesoljnega cunamija - seveda dokler bi ljudje živeli, kakor so živeli in učili Set in njegovi potomci do Noeta. Bojda so se v 14. rodu po potopu tako pokvarili, da je živalski svet do danes v strahu in trepetu pred največjo zverino - človekom.
Neskončna groza, ki jo seje človek, je prerasla v pobijanje in morijo, ki ga z besedami opisati ni mogoče. To se da čutiti v klavnicah, v zraku, morju in gozdovih. Albert Einstein je študiral vsakodnevno grozo, ki se širi ob vsaki uri na tem planetu iz klavnic in laboratorijev s poskusi na živalih in prišel do zaključka, da obstaja fizikalni zakon EPW Einsteinian Pain Waves - Einšteinovi valovi trpljenja. Ti se po klanju nikakor ne morejo kar tako razbliniti (ob indijskem oceanu so sedaj kraji, kjer je jokanje in pritoževanje v etru tako močno, da nekateri ljudje nočejo tam živeti). V 50 letih sem učil na univerzi v Paragvaju in takrat so ljudje govorili, da je v pragozdu Čako med Paragvajem in Bolivijo slišati streljanje in vpitje še 20 let po strašni vojni med tema državama. Groza se iz klavnic in iz bojnih poljan širi po določenih fizikalnih zakonih in se nekje razbremeni kot \"naravna katastrofa\". Ta zakon naprej razvijata dva indijska profesorja fizike.
Cunami - in sicer o Božiču je menetekel (tj. grozeče svarilo), ki ga ne zna vsakdo brati. Ljubljanski rušilni potres je bil na velikonočno nedeljo, najmočnejši potres na Balkanu je bil v Črni gori na velikonočno nedeljo, prvi veliki posoški potres je bil na velikonočno nedeljo ob 13. uri, ko so bili ljudje pri velikonočni pečenki - živalih na krožniku. Če jih pustiš svobodne v naravi, ti lahko rešijo življenje, ko so na ražnju, je prepozno. Tudi najbolj morilni potres v naših krajih v Beljaku, je bil na zelo pomemben datum, 25. januarja 1348, zapovedani praznik \"Spreobrnjenja\" sv. Pavla, ki se ni nikoli spreobrnil, ampak je prinesel vesoljno klanje živali in odrešenje z neko usmrtitvijo. Iz vseh opozoril se doslej ni porodila niti debata o tem, kaj naj bi to pomenilo.
Segrevanje Zemlje in ozračja povzroča emisija plinov, v veliki meri tudi plina metana, ki se tvori v želodcih ljubih prežvekovalcev in v zemlji, prepojeni z živalskimi odpadki. Miljarderjev, ki vse to namerno izrabljajo in povzročajo, ne moremo spreobrniti. Ko bi dolarski miljarderji oddali 1% svojega premoženja, bi bilo dovolj hrane in zdravil za celo človeštvo. Svoj način življenja pa lahko pri priči spremenimo - tako kot so svarili, prosili in delali veliki filozofi Laotse, Konfucij, Zaratustra, Pitagora in vsa njegova šola do danes. Naj omenim enega iz množice: Lev Tolstoj je opozarjal, da se bomo klali med sabo, dokler se bomo prehranjevali iz klavnic. To mu je postalo še bolj jasno, ko je obiskal klavnice v Tuli, kjer sedaj profesorji znanstveno napovedujejo rušilni potres v Sloveniji, Avstriji in na Hrvaškem, kot so menda napovedali azijski cunami.
 Direktor naravnega parka Yala na jugovzhodni Šri Lanki (40 km obale, 100 km v globino), kjer je bilo ob času cunamija 200 slonov, veliko leopardov in množica raznovrstnih hitrih in počasnih živali. Voda je pobrala v parku nekaj sto ljudi - niti ene mrtve živali niso našli. Živali nesrečo v naprej čutijo in slišijo? Seveda. Imajo pa poleg tega tudi zagonetni 6. čut, o katerem znanost sramežljivo in kaznivo molči. Veliko denarja bodo vložili v raziskovanje in opozarjenje pred potresi. Med cunamijem je Indijka pograbila dva mlajša otroka, ker je imela dve roki, mislila je, da se bo tretji, 7 letni fantek sam rešil, pa je zbežal v hišo, pes za njim, pehal ga je ven in ga vlekel za ovratnikom proti hribu. Mama je videla, kako se je hiša porušila in zajokala, ker je mislila, da je izgubila sina, potem pa videla, kako ji prihajata nasproti sin in pes. Neka težko ranjena mati je zaprosila 26 letno sosedo, naj ji reši njena dvojčka, njo pa pozabi. Mati je izginila v valovih, soseda se je reševala z dvojčki, pa je bliskovito priplavala kača, ki jim je kazala pot iz katastrofe.
James Berkland, kalifornijski geolog, napoveduje potrese s tem, da študira v časopisih obvestila o izginulih domačih živalih. Vse živali pobegnejo pred ujmo, če seveda niso na verigah ali v kletkah. Več slonov se je 26. decembra odtrgalo od verig. Dr. Helmut Tributsch je po potresu v Furlaniji 6. maja 1976 zbiral podatke o obnašanju živali pred ujmo, napisal izredno pomembno knjigo \"Ko se kače prebudijo\", ki je prevedena v hrvaščino. Delal sem na tem, da bi izšla kot podlistek, napisal članek o tem, poročal na televiziji, nakar se je javilo več ljudi, ki imajo senzitivne živali. Do dva tedna pred rušilnim potresom že lahko vemo, da prihaja. Hotel sem, da se ustanovi center, kamor ljudje lahko sporočajo podatke o nenavadnem obnašanju živali. Še je čas.
Poročal sem v ND, da sta Blair in Bush prepovedala znanstvenikom in celo Pentagonu, govoriti o neizbežni katastrofi, ki prihaja zaradi segrevanja zemlje, \"da ne bo preplaha\". Neki angleški pilot je napisal knjigo \"Prerokbe iz Glastenburyja\", ki je bogata na dokazljivem potrebnem znanju. Edina točka, ki se mi je zdela neverjetna, je ta, da mu govorijo njegovi komunikatorji, da bodo 50 metrov visoki valovi uničili ves evropski kontinent, če celo človeštvo ne spremeni načina življenja. Sicer smo, kot še nikoli, združeni v pomoči najbolj prizadetim, ne premoremo pa premisliti kako in kaj naj spremenimo? Nobenega preplaha ni treba, če znamo opazovati obnašanje živali.
Napovedano je, da se bodo ujme stopnjevale, dokler se človek ne vrne k naravi, k čemur spada tudi razvijanje lastnih čutov in sposobnosti. Danes so močna prizadevanja najmočnejših kapitalistov, da bi preprečili pomlad ali zarjo narodov, če pa že pride, naj ljudje tega ne izvedo, tudi tega ne, kdo je povzročil hude ujme. To se imenuje etho-geološko napovedovanje dogodkov. David Jay Brown zbira podatke in sprašuje znanstvenike, ki se posvečajo proučevanju živali glede na njihovo čutenje dogodkov. O njem glejte internet. Moj članek iz ND o napovedovanju potresov pri živalih in mnogi drugi spisi so na: www.pozitivke.net
|
NE ZAMUDITE
Od božičnega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 28. februar 2005 @ 15:13 CET
MOLITEV ZA ZEMLJO.
Moliti 50x ( začeti ob 17 uri) Očenaš in Zdravomarijo.
Na koncu molitve sklepna prošnja:
"Ljubi Bog.
Prosim, blagoslovi in zaščiti ta sveti dragulj, naš ranljiv, tako oblegani planet.
Naj bodo reke in oceani in nebo in Zemlja nekako pozdravljeni.
Naj ase konča barbarizem, ki grozi z dokončnim uničenjem našega zaklada.
Zemlja je gotovo naš dom naših staršev vseh generacij. Za dobro naših otrok, Gospod reši to zemljo in obvaruj nas rušilnega potresa v Sloveniji in svetu, reši to našo Zemljo.
V um vseh vstavi večje spoštovanje pred njenimi čudeži
Vrni ji nekdanji sijaj,
Reši jo, Gospod, pred nami.
Amen.
Dva tedna pred veliko nočjo molimo to molitev.
lep dan, tebi Franc in vsem ostalim.
Miran.
Od božienega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 1. marec 2005 @ 18:11 CET
Zelo me je presenetilo, da si se 18. februarja opredelil za nekatolika ali protestanta in da sedaj predlagaš ljudem, da pred Veliko nočjo zmolijo po petdeset Očenašev in Zdravamarij za ozdravitev Zemlje. Rezen tega se tudi nisi kritično opredelil do laži in žalitev kristjanov, kar ti zamerim in sem to svojo zamero tudi izrazila v svojih komentarjih.
V navedenem prispevku od 18. 2. pišeš, da ne kristjani in ne krščanstvo niso enkratni in absolutni. Trdiš, da je v energetskem sedmerem polju nažiralec in Zapeljivec, ki nas nenehno vampizira ter ovira na poti v svobodo. Imenuješ ga dogma.
Menim, da vsak človek je enkraten, Bog pa Absolut. Vsaka negativna stvar pa ima svojo mejo, svoj limit in nato svoj namen, da obrne človeka k dobremu. Svoboda je samo v ljubezni in odgovornosti. Omenila bi ti velike Kristusove ideale, kot so: bratstvo in sestrinstvo, svobodna komunikacija z vsemi ljudmi, solidarnost, dobrota, odpoved sodbi nad drugimi, ljubezen, ki ne razlikuje in brezmejno odpuščanje. Jezus ni uvajal privilegijev, niti jih ni posvetil, ker privilegiji delijo ljudi na kaste in razrede in jih ločujejo. Kristus je raje umrl, kot da bi si podredil ljudi, da bi sprejeli njegovo oznanilo. Na ozadju celotnega načrta, ki ga je Jezus zasledoval, pa tudi njegovega obnašanja, h kateremu je s svojim oznanilom vabil ljudi (spreobrnjenje), lahko razumemo kot kritiko, s katero je napadal obstoječe oblike oblasti v svojem oklolju. Nekaj pa je zelo pomembno in velja tudi zate Miran, če nekdo zastopa Kristusa in razlaga njegov nauk, mora biti služabnik božji, kot je bil Jezus, to se pravi kristjan v pravem pomenu besede.
Nihče nima pravice v imenu Kristusa uresničevati svoje nauke in modifikacije vere, ki zadovolijo izključno nagon po posesti resnic in samopoveličevanju. Eksouzija apostolov (ne kristusologija, ta pojem v krščanstvu ni poznan) ne vsebuje samo diakonalne avtoritete za pridiganje in predavanje oznanila, temveč tudi za graditev in varovanje občestva. Gospod je dal ta pooblastila apostolom zato, da bi vero gradili in ne da bi jo rušili ali spreminjali po svoje. V Bibliji - v Novi zavezi piše: "Nočemo gospodovati nad vašo vero, ampak smo sodelavci pri vašem veselju (2 Kor 1,14; 2 Kot 13,10). To pa pomeni, da je treba upoštevati kritično merilo, da ni mogoče zavrniti funkcije oznanjevalcev in niti Cerkve, ki je kraj svobode, kraj komunikacije med vsemi, kraj druženja kristjanov, ki nosijo odgovornost za edinost občestva. Sklicuješ se na kristusologijo, ki je temelj tvojim spoznanjem.
Zaradi jasnosti navajam: Nauk o Kristusu in absolutni resnici se imenuje krščanstvo, verniki pa kristjani, med katere se ti ne uvrščaš niti ne navajaš kakšnega drugega verskega nazora. Omenjaš kristusologijo, ki je ne moremo na novo razvijati spričo dvatisočletne navzočnosti krščanstvanstva. Tvoje početje ocenjujem kot površno in protikrščansko, ki prinaša ateizem kot kulturni pojav. Na ateističnih tleh so nastale velike totalitarne ideologije in gorje. Zato se mi zdi, da se ti Miran izčrpavaš v nesmiselnem prizadevanju, da bi širil Kristusov nauk, izven cerkvene navzočnosti, nauk ki ne ustreza niti izzivu trenutka, niti evangeliju. Krščanstvo je življenjska teologija, iz življenja za življenje. Ne pomeni samo teoretičnega razglabljanja o verskih resnicah in dejstvih, temveč veliko bolj odgovarja na konkretna vprašanja vernega človeka v domačih razmerah in je hkrati evangelijsko sporočilo za tega človeka glede na konkretne razmere. Če mora biti kdo pogumen, potem morajo biti pogumni kristjani. Vsak kristjan mora svojo preteklost sprejemati in je ne sme niti tajiti, niti zoperstavljati. Če kdo ne sprejema svoje lastne temne zgodovine, potem pride do nevroze. Nevrotičnih kristjanov pa Bog ne potrebuje. Zato je vsak poklican, da si kritično prisvoji preteklost svoje institucionalne Cerkve in prepreči, da bi se morebitne slabosti nadaljevale v sedanjost in prihodnost. Sprejemati pretklost pa ne pomeni preteklost opravičevati. Gre za soodgovornost vere v svetu. Kristusova stvar in stvar božjega ljudstva je preveč pomembna, da bi je smeli prepustiti samo hierarhiji ali samo ateistom, ki si Kristusov nauk razlagajo po svoje in nimajo nobenega koncepta. Apostol Pavel je zapisal o postavi: "Institucija je nujna, vendar sama ne dela dobro, lahko postane celo priložnost za greh in zavede ljudi, ki samo v njej iščejo sredstvo odrešenja. Samo konkretna in evangelijska, s tem pa tudi kritična svobodna ljubezen omogoča, da spremenimo Cerkev tudi z njenimi mejami in napakami. Samo kdor ljubi Cerkev, se spreobrača k samemu sebi in odkriva očarljivo lepoto Kristusove neveste in matere vseh ljudi. Potrebne so nove stvaritve. Tvoj nauk Miran, izven cerkve in negiranje svoje pripadnosti, je zgrešeno in plod tvoje zmote. S tem med vsemi obstoječimi konflikti med vero in svetom povzročaš še večje. Potrebno ti je Miran, novo razumevanje virov vere. Kot gibanje seveda se lahko evangelij vestno razvija in razvija strukture, ki so primernejše za današnji čas - brez polemike proti stari Cerkvi in brez vzvišenosti tistih, ki menijo, da ima bolj živo in bolj zdravo krščanstvo oziroma po tvoje "kristusologijo", med katere nedvomno sodiš tudi ti. Tvoje razlage so kontradiktorne, greš se nek eksibicionizem, neko novo shemo pravičnosti, obosodb, sumičenj, zavračanja ter se greš na svoji poti nekakšno komercialno ekstravagantnost vere, ki jo je zelo težko razumeti. Navajaš, da je dogma nauk. Dogma je neka nedokazana trditev, kot če bi zanikal obstoj Boga, ki ga ne moreš pokazati ljudem na nebu pa nedokazano trdiš, da obstaja. In če v sebi ne občutiš Boga, potem ga ni in je tudi o dogmi odveč govoriti, da bi bila dogna predmet tvojega spoznanja. S tvojimi razlagami izničuješ Papeževo moralno držo, kajti Papež je kot poglavar Cerkve s svojo moralno držo, z načinom in vprašanji, ki jih postavlja, z ozračjem, ki ga v Cerkvi ustvarja in naposled z učinkovitostjo svoje oskrbniške dejavnosti posvečen skrbi, da bo krščanska Cerkev bolj luč na gori, kar končno mora biti, luč, ki priča o krščanskem prepričanju, da je bog Bog ljubezni in da se njegova ljubezen oznanja med ljudmi. Biti mora najbolj odprt, najbolj ljubeč in najtrdneje upajoč med vsemi kristjani. Njegovo zaupanje v krščanstvo je zavzetost, njegova prevzetost z evangelijem in njegova graditev dejavnosti Svetega Duha, morajo postati prosojni: Odsevati morajo iz njegovih besed, dejanj in vsega njegovega načina vodenja. Če bo papeštvo v rokah moža s tako prozornimi prepričanji, potem bo nujno in neizogibno postalo najvplivnejše vodilno mesto na svetu. Kar je bilo rečeno za Papeža, velja mutatis mutandis tudi za nižje stopnje - škofovsto in duhovništvo in druge službe, katerim sta zaupana edinost in vodstvo občesta. Sedanji papež je zagotovo v osnovi na tej liniji, deluje tudi za mir in odpravljanje krivic v svetu. Je edina institucija, ki lahko pomembno vpliva na mir v svetu. Miran, ti hočeš imeti molitev, ne da bi bil kristjan, kličeš Boga, ne da bi vanj veroval, demoniziraš svet s hudičem, ne da bi vedel da ima vsaka stvar svoj namen in da tudi slabemu sledi dobro in da je to posebna razsežnost, odprta v prihodnost. Tvoja zmota je tudi, da pišeš oziroma misliš, da vsak iskalec resnice zabrede v dogmo. Iskalcu resnice ni potrebno zabresti v dogmo, v dokazovanje tega, kar se v njem razodeva, ker to on v sebi občuti.
Tako ti, kot Stojči se gresta zadnje čase neko novo apologetiko razodevanja Boga, ki nima utemeljitve v evangeliju, bogoslužju in predstavlja več ali manj prikrit ali odkrit napad na duhovnike in vse kar je konstitucionalno krščanskega predvsem zato, ker je to postalo modna muha nekaterih, ki se z izzivanjem zabavajo. Ne gre za samostalnike, temveč za kamenjanje izvrševalcev evangelija.
Ko berem od ene objave do druge popolnoma diametralne misli in trditve, se resnično vprašam kaj se greš Miran. Ta molitev pa je bila za "nekristjana" resnični senzacionalizem in porog človeški vesti, prve vrste.
Če hočemo naš planet Zemljo ozdraviti, se je najprej treba dragi moji, odpovedati avtomobilom in vsemu kar onesnažuje zrak, treba se je odpovedati segrevanju ozračja in tanjšanju zemeljskega obroča, ki nas varuje pred sevanjem, treba se je odpovedati predvsem pretiranemu potrošništvu in onesnaževanju okolja z industrijskimi odplakami v reke in morje. In na koncu lahko zmeditiraš molitev če hočeš in se zahvališ Bogu, da ti je dal moč, da si vse to zmogel. Vsak naj najprej začne pri sebi.
Za Zemljo so potrebna dejanja, za ljudi pa molitev, da pridejo do spoznanja.
Lep pozdrav vsem
Tatjana
Od božičnega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: ten-nej dne torek, 1. marec 2005 @ 19:03 CET
Te katastrofične interpretacije popolnoma naravnih pojavov niso vredne, da jih pes poščije.
Potresi so bili na tem in na ostalih planetih že davno pred prihodom človeka. Vse skupaj pa ima popolnoma naravno razlago.
Zato res ne vem, kako lahko sploh limate tak šit sem gor.
Res je sicer, da bi lahko vse skupaj precej bolje napovedovali - tako z živalmi kot tudi s sodobnimi metodami. Vendar pa je tudi res, da je cel planet preobremenjen z ljudmi.
Naj raje pridiga o svojih zgrešenih interpretacijah, potrese pa naj prepusti geologom.
pisal sem!
---
Boj je vsemu oče, je vsemu kralj. Ene izkaže kot bogove, druge kot ljudi, ene naredi za sužnje, druge za svobodne.
Od božienega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 2. marec 2005 @ 07:49 CET
ali ne bi Dr. Franca Susmana že zaradi njegovih častitljevih let nagovoril bolj spoštlljivo?Samega sebe poskušaš poviševati tako, da ponižuješ druge. To ni samo brezplodno, temveč tudi škodljivo naprezanje. Dr. Susman ima pravico do svoje interpretacije pač tako kot vidi in sprejema stvari. Glede sedmega čuta živali se z Dr. Susmanom popolnoma strinjam in se mi zdi njegov predlog, da bi opazovali obnašanje živali, sprejemljiv in korekten. Meni je domači pes, nemški ovčar rešil življenje, ko sem kot 6 letna deklica padla z balkona. Nisem padla na betonska tla, temveč na psa, ki se je postavil podme, da sem padla nanj. Nekako čudežno me je ulovil in oblažil padec. Tako neusmiljeno je cvilil in jokal in opozoril moje starše, da se je nekaj hudega zgodilo, spominjam sem, da me je čuteče lizal in jokal. Živali so zmožne največjih čudežev zvestobe, ki so človeku nedojemljivi. Zato živali zaslužijo spoštovanje in pozornost človeka. Izvršitelje krutih pomorov živali lahko oprostimo le z milostjo. Biološko ravnovesje naj se ustvarja z občutkom spoštovanja do slehernega živega bitja, brez povzročanja trpljenja.
Če obstajajo stvari, za katere ne vemo, da obstajajo, je to lahko očitek stvarem kot tudi našemu vedenju. Noben, še tako pameten človek ne bo zajel vseh življenjskih resnic, ki domujejo v drugih očeh in barvah, odslikanih slik v dušo, z enim samim pogledom ali sodbo. To preobilje resnic smemo samo slutiti in se truditi, da tudi drugega spoznamo in razumemo kako je mislil spraviti na površje substanco. Koliko dreves je gozd, koliko travnih bilk je travnik? Kje se konča hrib in začne gora? To so ti naši pojmi, na katere ne zna odgovoriti noben naravoslovec ali geolog. Duh, ki ne občuduje, tudi sam ne zasluži občudovanja.
Spoštljiv pozdrav Dr. Francu Susmanu, lep pozdrav tudi vsem ostalim
Tatjana
Od božienega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 2. marec 2005 @ 15:14 CET
Na tvoj komentar se bom skoncentriral v odgovor tebi,samo na moj pogled glede vere, ki mi jo tako lahkotno očitaš, češ, da so mi potrebni novi viri spoznanja vere. Vse ostalo pa kar pišeš in mi tako lahkotno podtikaš je,pa od tvoje strani že v pravi maniri aparatičkov v prejšnem sistemu, ki ga ti tako napadaš. Je že tako, da "kar se Janezek nauči, to Janezek zna". Glede Stojčija in njegovega pisanje ter pogledov pa mene ne mešaj skupaj z njim, saj imam sam lastne poglede na življenje, kot to prav tako tudi Stojči. Midva nisva v nobeni navezi, sva samo prijatelja in povsem neodvisna eden od drugega.
Tudi tvoje mišljenje, da napadam duhovnike je samo tvoje lastno videnje, ki pa je daleč od resnice. Zakaj to trdim? Ker imam z mnogimi duhovniki pri nas dobre odnose, med temi je bil nekoč pri meni na zdravljenju duhovnik dr. teologoje in sva se po zdravljenju veliko pogovarjala o vsem. Dal sem mu tudi mojo knjigo, za katero je kasneje dejal mojemu prijatelju, ki ga je pripeljal do mene(dr. kirurgu), da je prava stvar!
No, pa pojdiva na bistvo vsega. Vera? Vero imaš ali jo pa nimaš.
VERA, LJUBEZEN, UPANJE.
Vera in upanje sta v duhovnem smislu zelo tesno povezana. Zato je tudi komaj mogoče reči kaj tehtnega o upanju, ne da bi bili pri tem pozorni tudi na vero in ljubezen. Resnična vera pa je notranje vedenje o obstoju božanskega-prvotnega sveta. Spoznanje o tej veri je tihi glas v našem srcu, ki priča o prvotnem božanskem svetu. Zato taka vera načelno nima nobene podobe in oblike.
Sam človek jo obda z obliko le, ko jo obda z besedo, da bi se ovedel. To je vedno osebni zvok verovanja. Pri vsakem človeku ima drugo barvo glede na odnos do zunanje resničnosti. Ko postane vera močnejša, je tudi ta oblika močnejša in oblikuje spet versko resničnost v lastnem bitju. Pogosto pa se pokaže, da besede in oblike ne zadoščajo, kadar nekdo zares želi izraziti svoje notranje zaznave in doživetja. Zato nihče ne more svoje vere izpovedati drugemu, čeprav bi si bila še tako blizu. Tragedija individualizirane osebnosti pa je v tem, da svojega najglobljega bistva ne more zaupati drugemu. Vera je torej trdno vezana na osebnost.
Vera je sila, s katero se prvotno življenje, prvotno božansko, notranje vedenje razodeva v osebku. Zaveda se drugega, božanskega, čistega sveta, ki ga človekova zemeljska zavest ne moti. Doživeti Božansko ljubezen je zato zavestna udeležba prvotnega božanskega, popolnega. Celotno zavestno in nezavedno hrepenenje človeka je usmerjeno k ljubezni, izkušnji ljubezni, ki ni vezana na neko osebo. Na žalost jo človek pogosto popači. Premalo je pozoren na klic božanskega življenja, ki se razlega v naših srcih. Rad bi sicer sodeloval pri popolnem, toda sam zato ne bi veliko dal, predvsem pa ne svojega osebnega deleža bivanja. Ljubezen je posledica dokončnega, popolnega postajanja Eno. To stanje lahko dosežemo, ko uničimo časovni in omejeni jaz in prvotni - božanski jaz vrnemo v prenavljajoči sili, ki jo bom označil kot Prasilo, večnost, brezmejnost, če želiš, spoštovana Tatjana.
Tako po eni strani ločeni osebek upa, da se ga bo Prasila ali Kristusova zavest dotaknila. Po drugi strani je tu popolna enost, v kateri ni ločenosti, ki je nedeljiva in po kateri hrepeni srce. Večjega nasprotja od stanja, kot je individualizirano bistvo, ki je ločeno od svojega izvora v časovno omejenem prostoru, si ne moremo zamisliti. Zaradi ločenosti bistvo jaza ne more biti del popolnosti, Duh Resnice se mu ne more popolnoma razkriti. Zato lahko gledamo na upanje kot na most med resnično, čisto vero in ljubeznijo. Sedem stebrov, ki nosijo ta most, se imenuje: vera, pričakovanje, varnost, preobrat, brezpogojnost, odprtost in ljubezen.
Pričakovanje.
Ko je vera še povsem vezana na osebo, ki šele začenja svojo pot čez ta most, je upanje predvsem nedoločeno pričakovanje, obljuba prihodnosti. Kaj je pričakovanje? Pričakovanje je neka vrsta upanja. Pričakujemo nekaj dobrega, ne vemo pa točno, če se bo uresničilo, kot želimo. To si želimo in pričakujemo. Upanje je za vse nas ljudi pozitivno pričakovanje nečesa, na izpolnitev tega pa nimamo nobenega ali zelo majhen vpliv. Upanje je lahko bolj ali manj utemeljeno. Če kmet zjutraj pogleda v nebo in reče: "No, verjamem, da bo danes lepo vreme", izražajo te besede večje prepričanje, kot bi isti kmet rekel pred izletom v tujino:"No, upam da bo vse dobro." Gre za vero in isto hrepenenje, o katerem govori Pavel v prvem pismu Korinčanom, poglavje 13,13:"Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen."
Tu gre za vero, upanje in ljubezen v duhovnem smislu.
Človek vidi pred seboj pot, ki se vzpenja in je polna ovinkov. Najvišjo točko mostu spozna, ko je že zelo daleč, blizu konca. Rahlo svetlikanje vabljivo obdaja vrh, toda sam je v senci svojih projekcij lastne duševnosti. Tako gre naprej. Njegova vera, ki raste na poti, mu daje moč zato. V rastoči moči te vere sedaj nastopi svetloba kot obetavno pričakovanje. Najprej človek to pričakovanje prenese navzven kot še neznan, toda gotovo razveseljiv cilj v daljni prihodnosti. To skoraj otroško upanje je čista svetloba, ki razsvetljuje pot tega še nezavednega človeka. V tej enakomerno razpršeni svetlobi poskuša oblikovati svoje pričakovanje in si predstavlja konec svojega potovanja. Izkušnje, potrditev tega, kar notranje doživlja, še vedno išče zunaj v svetu. Vidi druge, ki iščejo isto pot, vsak s svojim osebno obarvanim pričakovanjem. Priključi se jim.
Varnost.
Če sledi svoji poti čez ta most, raste v njem spoznanje, da odgovornost za svoj napredek ni v skupini, ampak v njem! Tako svetloba narašča in razkriva. Uči se spoznavati, da so ravno njegova pričakovanja tista, ki ovirajo nadaljni napredek. Pripravljen je, da se jih znebi. Ko pa poskuša odložiti ta oklep, se počuti gol in ranljiv. Zdi se mu, da ga vsa okolica ogroža. Trudi se urediti svoje življenje tako, da bi lahko napredoval kar se da varno. Zato išče varstvo enako mislečih, ki se jim je priključil. Praviloma so zaskrbljeni, se dolgo ure zaupno pogovarjajo in berejo veliko knjig, v katerih drugi pričajo o svojih izkušnjah na poti.
Človek se približuje najvišji točki mostu, konca pa še vedno ne vidi. V naraščujoči luči spozna nekatere oblike, abstraktne podobe obljube. Svojim prijateljem navdušeno in zavzeto pripoveduje o tem, dela se nagega in ranjenega, saj drugi njegove "podobe prihodnosti" ne vidijo, vidijo le svoje podobe in svoje misli. Ne verjameju mu. Celo najzaupnejši enako misleči ga gledajo zmedeno. Počuti se skrajno osamljenega, včasih celo, da so ga sopotniki izdali, ker so napadli vero, ki mu je tako sveta.
Revolucija - preobrat.
Ko je ta dosegel najvišjo točko mostu, se je pokazalo, da ga je ves čas vodila Luč! Celoten prizor podob in struktur ni bil več osebni miselni plašč. Plašč mu je dajal varnost pred nevero od zunaj. Ta popotni plašč-sveti gral, to pokrivalo si sam sleče in začenja zares videti. Kar je bilo doslej zunaj, je sedaj znotraj. Sedaj sledi brezpogojnost. Vedno je pričakoval, da bi lahko svoj svet iluzij pustil na drugi strani mostu. Pa je sedaj spet sredi tega. Je popolnoma del tega sveta. Po tej poti ni hodil sam, ampak Luč v njem! Navzven ni mostu in navznoter ni več poti. Še vedno je v svetu in še vedno ni prišel domov. V sebi in okrog sebe še vedno vidi mnogo zla. Doživi pa tudi, da je resnično življenje, ki se želi izraziti v tem svetu, tako močno, da mu ne more noben človek več škodovati.
Njegova pot ga vodi dalje skozi ta svet prav do njegovega bistva, njegovega izvora, ki je življenje. Prepozna vse, ki so hodili z njim po tej poti ali so jo že dokončali. Brezpogojno je v realnosti vsakdana. Izkušnja se v njem spreminja do realizacije. Prav začuden spozna Luč v sebi. Širi svojo lepoto in kaže povezavo stvari. Vidi in sprejme, da so svet in bitja, taka kot so, z dobrim in slabim. V besedi in dejanju se čuti odgovornega za življenje, ki se v ljubezni želi razodevati v njem in okrog njega. Svetu in svojim sobitjem podari upanje in se "bori" z vsemi zmožnostmi, ki so mu na razpolago, odvrniti zlo od Boga.
Občuti veselje, da je skoraj doma. Postal je obetaven človek. Svet ga pozna kot večnega optimista. Je poduhovljen. Tako je njegova vera postala modrost, njegovo upanje resničnost. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen.
To kar govori in pišem je vesoljni nauk in ni izven Cerkve, ampak je notranje jedro Cerkve in kot institucije, kot v nas samih. Eno je zunanje podajanje, drugo je notranja izkušnja vsakega posameznika posebaj. Cerkev, to smo mi ljudje.
Ljubiti Boga nad vse in svojega bližnjega kot samega sebe, to ni zunanji izraz mistične, nejasne sentimentalnosti, ampak resnično stanje zavesti, duhovno sončno oko.Kdor Boga, univerzalno življenje, Kristusov zavest, zares ljubi nad vse in se zaradi te ljubezni notranje popolnoma spremeni, lahko reče: " Tvoja volja, naj se zgodi Gospod!". Iskanje božjega kraljestva in ljubezen do Boga in bližnjega se združijo v našem srcu. Tako postane središče ljubezni. Vse naše želje izginejo. Raztopijo se v ljubezni do neskončne, večne biti. Bog je absolutno Vse. Kdor ljubi Boga, prejme vse.
Srce postane Luč. V tej svetli Luči človek spozna svet in svoja sobitja. V tej Luči vidi vse, tako kot vidi sonce vesolje, ki ga obdaja. Sonce vidi vse v svetlobi, v svoji svetlobi. Vsa nebesna telesa so osvetljena. Iz sonca ni nikjer videti sence. Zaradi Luči v svojem srcu gleda razsvetljeni človek v svetlobi in spozna svetlobo v soljudeh, čeprav to to svetlobo še prekrivajo skrbi, želje in zlovoljnost. To svetlobo vidi v drugem, zato je mogoče.
Tisti, ki pozna samega sebe, je razsvetljen. Človeku ni dana le svoboda, ampak tudi sposobnost, da se notranje osvobodi. V pismu Galačanom je rečeno:" Vi bratje ste namreč poklicani k svobodi. Le da vam svoboda ne bo pretveza za meso, temveč služite drug drugemu v ljubezni. Saj je celotna postava izpoljnjena v eni zapovedi, namreč: Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe. Če pa se med seboj grizete in obžirate, glejte, da se med seboj ne pokončate". (Gal. 5,13-17). Naša Duša se mora osvoboditi, da bo lahko nadomestila sedaj tako samoljubno osebnost. To ni le navidezna svoboda, za katero izgubi veliko ljudi življenje. Le duša, Božanski otrok, je lahko resnično svobodna, če ji naša samoljubna osebnost svobodo tudi dejansko privošči. Dokler pa človek še ni dosegel tega spoznanja, silijo vedno nove skupine ali oblastniki s prisilo in fanatizmom človeštvo, da izpolnjuje njihovo voljo. Tako se mnogi ujamejo v lastne ali tuje ideale na področju humanizma, nacionalizma in materializma.
V hermetičnem nauku modrosti se glasi: "Bog je neskončna krogla, katere središče je vsepovsod in nima omejitve." Je življenjsko polje s kristocentričnim jedrom, v katerem in preko katerega se razodeva sedem žarkov edinega, neminljivega življenja. Z svetopisemskimi besedami"Iz Egipta sem poklical svojega sina..." je vsak človek pozvan, naj vstopi v polje Luči slave, ki se mu razodeva kot klasična pot posvečenja. Vsak iskalec je tako poklican iz Egipta, da bi se iz največje globine, iz najtrdnejše teme dialektičnega življenja vrnil k edini Luči.
S spoštovanjem, draga Tatjana.
"Nevrotični vernik", Miran.
Od božienega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 2. marec 2005 @ 19:44 CET
pazljivo sem prebrala tvoj odgovor in moram reči, da mi nisi odgovoril na temeljno vprašanje ali si ali nisi kristjan. Ne vem komu pišem odgovor! Po svoje si zanimiv s svojimi romantično sentimentalnimi uvodi in s svojo viteško versko moralko na svoj način. Jaz vse to doživljam nekoliko drugače. Človeku najbolj nepoznan kontinent je prav on sam. Čeprav v bistvu vem kdo sem jaz, vem pa manj o tem kaj sem in čemu sem. Ti govoriš o človeku kot o bitju, ki mu je vrinjena smrt in ga na mističen način obujaš k življenju in na mistični način vračaš v večnost, vendar mistika za kakovosti življenja človeku na zemlji ne naredi. Človek je bitje zavesti. Vse je pri tebi odvisno od sil iz drugih dimenzij, samo od človeka samega ne. Zelo si obložen z odgovori, vendar točka jaza mislim, da še ni vklopljena. Vrtiš se v izrazni govorici kretenj in odzivov, ki predstavljajo neke predoblike, ki jih ne umeš prav razložiti, ker si jih zasukal po svoje. Obravnavaš žival v človeku, ki se razodeva v primitivnih krmilnih mehanizmih. Ta animalična odzivnost je hitrejša od stopnje evolucije. Govoriš in razlagaš človeško življenje v nekakšnih arhaičnih davnih podobah, v katere vnašaš svoje neprepričljive nakopičene zaključke. Fenomen molitve se znajde podobno kakor fenomen sedmero dimezij onstran sporov med verujočimi in neverujočimi, ti pa ne bi zastavil niti svojega lasu. Očitaš mi, da sem te dala v vlogo čistilca. Jaz sem to vlogo prevzela, ti pa je nisi kljub tvoji verski drži, s katero se kitiš, jo negiraš in spet priklicuješ k življenju z molitvijo, storil ničesar. Niti z eno samo besedo. Jaz te resnično ne razumem. Tvoja drža, ko si negiral, da si kristjan in se hkrati baviš s "kristusologijo", ki ne nastopi, ko so Kristusova beseda in kristjan ogroženi, kar se mi zdi značajska šibkost nihajočega bitja. Miran, zakaj ti ne bi povedala kar si mislim in čutim. Zelo si me razočaral, saj sem te vedno imela za bitje učljivosti, celovitosti, resnicoljubnosti, objektivnosti in bitje visoke zavesti. Praviš, da nisi povezan s Stojčijem. Vprašam se zakaj sta istočasno zavzela isto psihično držo, saj nista dvojčka. No to niti ni več zame relevantno, saj sem si ustvarila svojo podobo o vsem. Odprl si molitev za planet Zemljo. Se bom rajše osredotočila na to, kar je predmet tega prispevka in tvojega komentarja.
Molitev ima svoj izvor v potrjevanju življenja. Nastopa veselej tam, kjer je življenje ogroženo, v navzočnosti smrti, v skrajni sili in bolečini, v moralnih položajih, ki postavljajo naš "jaz" v nevarnost. V življenju so situacije, ko postaja naše upanje prešibko, zato molimo. Takrat se doživljamo kot vprašujoče in nihajoče bitje. Molitev plava nad vsakdanjostjo. Zategadelj se vprašam ali se molitev ne deformira, ko je prenašamo na obliko dnevnih spletnih strani nekega medija. Molitev je izključno intimna zadeva, krščansko molitev lahko vodi kristjan, noben ateist se iz molitve ne more norčevati ali z njo manipulirati. Genetično psihološko ima molitev svoj izvor vselej v prošnji, vse drugo zahvala, čaščenje in sprava ima psihološko že poznejše izvore. Pri Einsteinu je v ospredju doživetje skrivnosti, nedognanosti, strmenje in očudovanje, ki ga prevzema ob prodiranju s svojim pogledom v vesolje. Človek občuduje, se čudi in časti Stvarstvo. Vprašam se zakaj Miran, vsiljuješ drugim svoje predstave, ki se ne pokvirajo s krščansko doktrino in vnašaš nekakšno zmedo v duše kristjanov. V molitvi kristjani ne potrebujejo tebe za posrednika in tvojih skrajnosti, da se dotaknejo absolutnega, ko vse relativno žal, odpoveduje. V molitvi se človek totalno obrne stran od obdanosti, to je od ogroženosti obdajajočega se navskrižja pojmov in čustvovanj. Molitev je doživljena introspekcija in zamaknjenost v Boga. Ker pa ta skrajnost gre onstran prostornosti in časovnosti, pomeni intimen objem vesolja. Ta onostranost je za verujočega Bog, njegova resnica, v molitvi se vernik doživlja v dnu svojega bitja hkrati v njegovi navzočnosti. Za neverujoče, med katere očitno spadaš tudi ti pa je ta onostranost doživljanje bitnega dna vesolja, kolikor je onstran vsega nastajanja in spreminjanja, končnosti in ogroženosti. Onostranost v molitvi zato ne more biti nikakršna predstava, kakršno ti kot nekatolik uprizarjaš na nekem mediju, marveč jo človek neposredno doživlja, kakor bi jo ob vsakdanu pač ne mogel, obdan z vsemi tisočerimi predstavami, tudi tvojo. Prav tako, molitev ne izvira iz kakšne ideje, n. pr. neskončnega, kakor razlagajo nekateri verski psihologi nastanek religioznosti, kajti tudi taka ideja bi imela svoj prvi vznik neizogibno v predstavi naših čutov, ker bi pač izhajala iz abstrakcije "končnosti". Molitev je torej nek samobitni pojav, ki se ne da nadalje razčlenjevati. Molitev je bližnja nastajanju kakor bitju, saj zadeva dogajanja na dnu človekovega obstoja. Predstavlja najvišjo stopnico na črti pričakovanja in upanja. Večnost je edina oblika, ki nam ponuja možnost kako prebresti nastajanje. Ko opazujem horizont odkrijem neizčrpen vir nastajanja novih moči. Molitev je eksistencialna potreba človeka, da bi utrdil svoj moralni in duhovni obstoj. V molitvi se posloviš tudi od svojih dragih. Molitev ne reši vseh problemov življenja, niti smisla življena, je le sredstvo utehe, ko nam je najhujše. Človek se žal sprošča tudi v negativni molitvi, ko preklinja, benti in se zaklinja v svoji eksistenčni krizi. Človek se tudi v svojem izzivalnem uporu proti neznani sili razodeva kot transcendentno in hkrati dialektično bitjre. Človek večkrat ravna nelogično, vendar resnično človekško. Glede vseh tvojih razlag o Hudiču in vampiziranju sveta, bi rekla, da se utegne vse kar je sproženo slabega od teh negativnih sil spremeniti v intimno človeško molitev in dobro. Sprevržena oblika krščanstva"kristusologija" upam, da bo poiskala resničnega Boga očeta in ne bo več izzivala odgovorov, na vprašanja, na katera lahko samo Bog odgovori.
Mene zanimajo vprašanja tu in zdaj! Vse drugo je samo hrepenenje, da človek lažje preživi in umre. Ti po abstraktni empirični dedukciji hočeš pripeljati človeka v prvotno domovino. Vprašam te ali ti bo to uspelo in s kakšnim namenom to počneš, kot ti je v dnu tvojega bistvo konec konecev vse jasno. Do človekove podobe se lahko dokopljemo na tri različne načine: 1. da ga primerjamo z živaljo; 2. da ga primerjamo z nadčlovekom (z Bogom) ali 3. brez teh primerjav izhajamo iz človeka samega. Opažam, da se trudiš kot tudi drugi mnogi ezoteriki in mistiki počno, da skušajo človeka razložiti zgolj ontološko, zgolj kot telo, dušo in duh na mističen način. Tako spoznavanje pa je zgolj statično in kontraverzno (sporno). Mislim, da sodobni svet mora iti onstran tega vidika in skušati človeka spoznati po njegovem delovanju, namerah in ciljih; operacionalno pravimo v njegovem napredku, odnosu do družbe, zgodovine, vere in prihodnosti, torej človeka na križišču raznih odnosov ali celoto kot sistem odnosov. Razumevanje človeka izhaja iz različnih vidkov: iz človeka kot ustvarjalnega ali kulturnega bitja, to je v njegovi objektivizaciji; dalje iz človekovih telesnih in duševnih posebnosti in iz človekovih razpoloženj, kot so veselje, strah, jeza, prizanesljivost, razumevanje, itd. Sodobna podoba človeka sloni na velikih imenih, med njimi je tudi Kristus s svojo besedo, kar pa ni mogoče razlagati tako, da s stopnjevano tveganostjo duha naskakujemo nedostopni vrh biološke evolucije in ga odtujujemo od zavesti, ki kliče človeka k naravnim temeljem življenja, mišljenja in racionalnosti v zavesti časa. Meni se zdi, da predstavlja prebliževanje človeku z docela nesodobno mistično kozmično govorico, zavajanje in odtujevanje od resničnosti življenja. Človekova narava ni nekaj stalnega z nespremeljivim statičnim podstatnim in duhovnim bistvom. Razen besede in resnice, ki jo izraža človek s svojo govorico, ko se Bog razodeva v njem, ni ničesar drugega. Vse je stvar izkustvenih izhodišč človeka, ne pa njegovih načelnih umskih dedukcij, ki tako bogato cvetijo v vrtu domišljije.
To bi rekla, da je dolga stoletja veljala na Zahodu podobna človeka, ki se je oblikovala na podlagi staroorientalske, predvsem judovske, grške in krščanske miselnosti in kljub raznim trenjem ustvarjala vsaj relativno harmonijo zahodne družbe. Orjaško razočaranje sveta, kakršno je povzročilo moderno naravoslovje, vdor indijskih in daljnovzhodnih nazorov in nenazadnje socialno prevrednotenje človeka v 19. stoletju pa je človeštvo pretreslo in prepredlo z nasprotujočimi si potezami. Šele biologi so uspeli dokazati, da so tako pri živalih kakor pri človeku na delu iste snovi in da veljajo ti načini delovanja za vsa življenja (delovanje fermentov, dednostni dejavniki v celičnem jedru, spolnost, itd). Na potezi je človek, da spozna človeško posebnost v svoji enkratnosti in veličini. Proces homizacije, učlovečenja se torej nadaljuje. Prav zato menim, da je na nas odgovornost, da kar pišemo drži, da ima svoj temelj, svojo podstat. Človek naj bi ohranjal otroško živahnost in svežost duha, vse do njegovih potovanj v utopistične in futurološke smeri, ki so le občasna eksotika, sicer pa je vse to hudo resna stvar. Svet je poln presenečenj.
Izraz krisusologija namesto izraza krščanstvo predstavlja nekakšen pleonazem, ker vsebuje dve logiji, čeprav za vsako znanost ali tudi religijo zadoščena ena sama, sicer se bomo izgubili. Ne vem zakaj razvijaš nekaj tretjega, ali ti to potrebuješ, n.pr. to, da če nisi kristjan, da duhovno vodiš kristjane tu na pozitivkah. Ali se ti ne zdi to nekoliko čudno? Res je, da človek svoje duhovno obzorje lahko razširi v neskončnost in si vsak dan na novo razširja meje svojega spoznanja in prepričanja. Prav v tem prestavljanju in odmikanju mejnikov, s katerimi je bila zakoličena dosedanja meja našega spoznanja, je menda glavni mik in zadoščenje človekovega ustvarjalnega prizadevanja.
Lep pozdrav Miran in vse dobro ti želi
Tatjana
Od božienega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 3. marec 2005 @ 13:55 CET
Že nič kolikokrat sem ti odgovoril, da sem kristjan in da je za mene Kristusova religija št. 1. Nisem pa se opredelil ne za: katolika, ne za protestanta, ki so samo ene od mnogih vej iz iste debla, ki se imenuje krščanstvo. V primeru, ko pa se je žalilo RKC od strani drugače mislečih, se ni žalilo Kristusa kot božansko bitje, ampak institucijo ali veliko svetovno podjetje, ki se ji drugače pravi tudi multinacionalka. In tu se midva v mali niansi razlikujeva. Institucije pa imajo same svoje vzvode in zato nameščene osebe, ki se s tovrstno problematiko ukvarjajo. Tako, draga Tatjana tudi tebe in ne mene, ne potrebujejo za obrambo "čistosti in prave vere".
Spomni pa se nazaj tvoje naklonjenosti tega kar sem pisal, a sedaj ko si naredila salto mortale, si kar naenkrat postala bolj papeška od papeža in nas vse nasilno poučuješ glede prave vere, molitve...Ne rečem, da nimaš veliko prav, a vse le ni tako, kot misliš da je, v tvojih skrajno konzervativnih stališčih in dojemanjih Resnice. Glede Stojčija te prosim, da mi ne podtikaš nekega skupnega "projekta" tukaj na Pozitivkah. Midva sva prijatelja že vrsto let in ne glede na to, da imava različne poti naju to moti, a nikakor v globini duše. Drži pa nekaj. Stojči, tudi kadar se ne strinja z menoj me ne žali, kot to počneš prav ti, draga Tatjana, ki tako rada poudarjaš"moralni jaz".
Moji prispevki nikakor niso namenjeni v smislu poučevanja kristjanov, ampak so namenjeni vsem, ki jih tak pristop zanima. Očitaš mi demonogijo, da strašim s hudičem, da so to že pretekle srednjeveške pravljice s katerim je takratna cerkev obvladovala mase...Naj ti citiram papeža Pavla VI, ki je v generalni avdienci 15. 11. 1972, izjavil:" Ena izmed glavnih potreb današnje Cerkve je obramba proti hudemu duhu. Zlo ni enostavno odsotnost nečesa, temveč učinkovit dejavnik, živo in duhovno bitje, sprijeno, pokvarjeno, ki kvari druge. Če te realnosti ne sprejemamo, nastopamo proti nauku sv. pisma in Cerkve!" Svež primer imaš pred svojimi vrati; vpliv črnih sil iz Italije in Avstrije, ki so že dolgo na delu,v organiziranemu zlu, katero se stopnjuje.
Kako deluje satan?
Satan skuša človeka. Vpliva na fantazijo in pogosto na spomin. Zapeljuje človeka in ko človek privoli zapeljevanju, ga usužnji. Delovanja satana si lahko predstavljamo s tole sliko: okoli našega človeškega srca je ščitna mreža. Kača skuša z glavo skozi mrežo, pa ne more. Če človek poveča luknjo v mreži, potem se kača-skušnjava z lahkoto pride v območje srca. Ta sužnost je lahko duhovno podedovana po zgledu staršev, ali pa je od drugod naučena. Nastane po padcu v greh ( varanje, kraja, laganje, žaljenje...), če se tega ne izogibamo.
Našo notranjost si lahko predstavljamo tudi kot srednjeveško mesto, utrjeno z mestnim zidom. Sovražnik napade to mesto najprej od zunaj (oppresio); če je našel luknjo ali odprta vrata v mestnem obzidju, lahko zasede predele mesta(obsessio). Če mu ne branimo, če mu privolimo in se mu predamo, potem se tega mesta popolnoma polasti ( posessio).
Glede mojega pojmovanja krščanstva.
Krščanstvo je v Biti Božja sila in ne dogma, kot to dojemam sam. Današnje vodnarjevo žarčenje lahko pomeni le veselje, kajti dviga se iz Kristusovega srca. Ker premnogi ne morejo, ali nočejo razumeti, kako se vodnar, kozmos, spaja s Kristusovim žarčenjem, je povsod po svetu povedanih ali storjenih toliko norosti!
Iz Boga rojeni - ex Deo nascimur;
umrli v Kristusu - in Christo morimur;
po Svetem duhu ponovno rojeni - per Spiritum Sanctum reviviscimus.
Če kot iskalci duha narave zaidemo in umremo v samoti umikajočega se jaza-ega, pride naša duša v stik z duhom in se ponovno rodi v Kristusu. To je skrivnost! Da bi lahko razumeli to dobo in vodnarjevo delo, moramo poznati pomen svete trojice-troenosti: narava - Kristus - duh. Če tega delovanja ne razumemo in se oklepamo te narave, nas vodijo vodnarjeve vsrkajoče sile v zaton, ker se ne moremo ponovno roditi v Svetem duhu.
Tako je v preteklosti filozof Vladimir Solovjov v svojih Treh govorih, posvečenih spominu na Dostojevskega napisal: " Pravo krščanstvo ne sme biti le domače, ravno tako ne samo cerkveno, raztezati se mora preko celotnega človeštva in preko vseh človeških zadev. Kristus, to utelešenje resnice, ne sme ostati le upodobljena predstavitev v cerkvah ali osebni ideal, postati mora svetovno-zgodovinski princip, živa osnova in temeljni kamen univerzalne cerkve...Med vsemi religijami postavlja samo krščanstvo popolnega človeka poleg popolnega Boga; v njem je prisotno obilje božanstva v mesu. In če je ta neskončnost v človekovi duši dosegla v Kristusu najbolj popolno uresničitev, potem predpostavljamo, da v vsaki človeški duši biva iskra neskončnosti in popolnosti, pa če je pogreznjena še tako globoko. To nam je Dostojevski dokazal s svojimi priljubljenemi tipi... Pogoj za vprašanje:"Kaj naj storim? je, da že obstaja nekaj pripravljenega, na kar je treba le položiti roko in to utiša naslednje vprašanje:"So delavci pripravljeni??" Če smo torej videli zlo v človeku, je treba le malo zdrave človeške pameti za to, da sklepamo o dobroti, ki odvisna od človeka in potreben je le neznaten napor volje, da bi se obrnili k tej dobroti in ji dali prostor v duši. Kajti božja dobrota nas išče, nas privlači in storiti ne moremo ničesar drugega kot slediti Mu in ne ravnati proti Njemu."
Krščanski način življenja kot ga sam razumem ni samo vdanost obliki, ampak bolj duhovno življenjsko dejanje, ki učinkovito spreminja človeško zavest.. In dobo v kateri živimo vidim kot dobo ali tretje obdobje človeštva kot obdobje Svetega Duha, ki mora obnoviti krščanstvo od znotraj. Tako kot to pravi veliki Mojster kščanstva-Echekart, ko govori o metodi te poti: "Če izgubim sebe, najdem Tebe!"
O molitvi.
Molitev dela čudeže in ni samo tolažba v naših najtežjih trenutkih, čeprav je tudi to. Sam se zavedam, da je molitev naša največja moč, da je naša vera in celotno življenje odločilno vazano na molitev. Kakor moliš tako veruješ in tako živiš. Kar se tiče mojega " ateizma", ki mi ga podtikaš pa takole. Sam dnevno molim eno uro in to ne takrat ko mi je pretežko, ko mi ne gre itd., ampak redno in vsakdan. In kako je s tabo? Če bi bil ateist potem prav gotovo ne bi mogel moliti k Njemu, mar ne?
Potem bi meditiral na pomarančo, jabolko ali olivo. Meditirati pomeni iti proti svoji sredini in odkrivati svojo pravo naravo, ki je božanska. Toliko o meditaciji, o pravi meditaciji.
Molitev lahko spremeni snovno obliko človeka, saj si duh in telo individuma tako povezani da, kadar Bog izlije svojo milost v duh človeka pride do preobrazbe. Mnogi ljudje so po molitvi postali mladi v duhu, drugi postanejo zdravi in imuni na bolezni, a mnogi zaradi moči, ki so jo dobili z molitvijo spremenijo svoja stališča in obnašanja. Molitev nas drži v milosti in Božanski moči, tako da smo lahko vedno popolnoma zdravi v duhu in telesu. Tako smo nenehno v svetlobi. Sam sem zdrav in tudi virusi ter bacili mi ne pridejo do živega. Zato, kdor redno moli, je v svetlobi in zdrav, razen svetnikov-mučenikov, ki prevzemajo grehe/karmo drugih duš na sebe. Za te svetnike se ne sme moliti za njihovo zdravje, ker je to njihova odločitev, ki so jo sprejeli od Njega. V molitvi Bog razodane svoj načrt tistemu, ki moli.
Za vse uspehe in radosti se lahko zahvalim Njemu. Molitev resnično dela čudeže na vseh področjih našega življenja. To dobro vem iz lastih in izkušnjah drugih ljudi. In zakaj ne bi bila objavljena tudi na teh spletnih straneh? Ko pa so molitve že tako in tako objavljene v taki ali drugačni oblki. Imamo tri oblike molitev: Prva in najpomembejša je "Oče naš", ki je razodeta od Boga po svojem Sinu za nas ljudi sveta. Druga oblika molitev so zapovedane molitve od strani Cerkve. Tretja oblika molitev pa je prosta oblika molitve, ki bi jo lahko imenovali tudi, molitev "od srca k srcu."
In še enkrat, draga Tatjana. Ne vodim jaz kristjanov po teh spletnih straneh, kajti zagotovo je resnično to, da ima vsak svobodno voljo in da lahko tole moje pisanje sprejme ali pa odvrže kot nezanimivo, ali celo zgrešeno. Imamo svobodno voljo odločati o tem kar je za nas prav in kaj ni. Zato te prosim, da mi ne podtikuj te"vloge", ki je nastala le v tvoji glavi in režiji. To je približno tako točno, kot če bi sam pozival in opozarjal na tvojo poezijo, da nikar ne zavajaš z njo. Božanski dotik je tukaj za vse, je trojen: kliče, pojasnuje in rešuje. Ta tri Božanska delovanja so človeštvo že od nekdaj spremljala. V današnjem času niso nič novega - niso npr. odkritje ne mene, ne kakega bistrega teologa ali politika, ampak dejansko edina resničnost, pred katero smo človeštvo postavljeno.
Vedno je donel klic vrnitve v človekovo pravo "domovino-shambalo". Vedno je bila tudi - pa čeprav skrivoma dana jasna razlaga tega klica. Od nekdaj so delali na tem, da bi človeštvo dvignili na višjo raven in ga osvobodili iz"kraljestva mrtvih", v katero se je človeštvo pogrezalo. Klic odzvanja v vsakemu izmed nas-slabotno ali glasno, omahovaje ali kot mogočna pobuda za razklenitev vseh okov. Od nekdaj je zvenel preprečljivi glas božanskih razlagalcev, čeprav jih niso vedno razumeli. Vselej je iztegnjena odrešilna roka, vendar so jo ali pa jo zelo redko zgrabimo.
V današnjem času se vsepovsod v svetu prepoznavajo odzivi na ta klic. Obstaja močna želja dvigniti se nad živalsko v človeku. Prihaja do poskusov in tolmačenj, zaorana je ledina za dosego nove zavesti. Ponuja se cela vrsta rešiteljev, vendar mnogi od njih ne stojijo na trdnih tleh. Živimo v zelo razburkanem času. V tem nemirnem času rušenja starih norm in gradnje novih vrednot se mora sodobni človek ohranjati in izjasniti. Za kaj pa se lahko izjasniti, če ne ve, za kaj gre?
Pred leti so na nekem duhovnem posvetu ugotovili, da gresta zavest in nedotakljivost z roko v roki-odločilno je pri tem spoznanje lastne narave in narave možne nasprotne stranke. Da bi se lahko branili, moramo poznati lasten sistem in na tej osnovi prepoznavati vplive, ki se ga lotevajo. Če tega poznavanja ni, se ne da prepoznati napadalca in ves sistem razpade. To je logično in resnično, istočasno pa tudi vzrok vsesplošne oslabitve in izrojenosti človeške vrste. Če človek torej ne pozna svojega življenjskega cilja, se ne more braniti pred nasprotniki ali se jim umakniti.
To je položaj človeka 21.stoletja. Vendar ga ne vidi, ali pa ga noče videti! Zato postane žrtev razmer. Takrat pa se ga dotakne Božanski Duh, pojasni mu, kakšno je njegovo stanje in mu pokaže izhod. Z dotikom in njegovimi posledicami se spremeni človekova zavest, spremenijo se njegovi pogledi, svet dobi zanj drugačen izgled. Po eni strani so tu dejstva, ki nam jih mediji močno približajo: nasilje, kri, sovraštvo in zločin. Po drugi strani pa sta prisotni humanost in želja po medsebojni pomoči v največji stiski (cunjamiji).
Obstaja pa še tretji vidik-stvarjenje, ki trpi, ker ga njegovi otroci ne dojamejo, ker se medsebojno borijo ali tolažeče trepljajo po ramenih, vendar ne da bi pogledali vase in začeli iskati vzrok vse bede. Vzrok je sam človek, njegovo zadrževanje na tem smrti podvrženemu svetu in predvsem, da se tu počuti dobro in mu zadošča nenehno prilagajanje in prezidavanje hiše, da bi zadržal bedo zunaj nje. To je vzrok vseh njegovih strahov in trpljenja. Ob vseh teh prizadevanjih nanj potrka Božanska sila. Dotakne se srca, najbolj občutljive točke, v kateri je zapisan celotni načrt božanskega nastanka. Ta dotik povzroči trpljenje, kajti človeku pokaže, da je še vedno na napačni poti, o čemer noče ničesar vedeti. Vendar mu je vedno znova pokazana prava pot v novo življenje, v katerem nimata temeljna bolezen njegovega življenja in smrti-kot posledica te bolezni-več nobene možnosti.
In na koncu najinega dialoga ti samo še zaželim, da bi se te čimvečkrat dotaknila ta sila, predvsem v tvojem srcu. Da začneš brati s srcem, da ugotoviš, da na duhovni poti ne gre torej samo za potešitev razuma. Lagodno branje in razmišljanje o tem lahko duhovni nauk sicer osvetli in vzpodbuja človeka k samopredaji. Branje z razumom je lahko včasih zelo koristno predvsem pri bližanju božanski poti. Pomembno pa je pustiti, da besede prodrejo v najglobljo notranjost, da lahko razvijejo svoje moči. Tam se bodo znebile svojih ovojev. V skrivnostni Luči srca so podobne bleščečim biserom na verižici, ki kot svetlobni val kaže pot osvoboditve.
Noben človeč v resnici ni sam, čeprav večina ljudi tako čuti. Gledano s strani naše osebnosti-ega gotovo lahko govorimo o "individualni osamljenosti", čeprav so vsi ljudje deli enega telesa. Tako so in ostanejo medsebojno povezani. To podobo nam pojasni duhovni svetovni nauk. Na poti k notranji svobodi gre za to, da dosežemo spoznanje v univerzalne zakone, da bi lahko jasno ločili oblike, procese in razodetja v življenju. Če se človek zaveda te prepletenosti, izgine osamljenost, ki si jo umišlja. Tako lahko branje s srcem uniči individualno osamljenost in razjasni povezanost z božanskim življenjem.
Vse dobro od Mirana
Od božienega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. marec 2005 @ 08:16 CET
hvala za odgovor. Vsak človek doživlja resnico na svoj način in je veren na svoj način. Menim, da katolicizem v bistvu pomeni optimistično zadržanje do zgodovinskih danosti in odprtost v kulturne oblike, tradicije in načine življenja, v katerih se lahko izrazi krščanska vera in evangelij. Katolicizem lahko pomeni tudi pravo notranjo osvoboditev, kolikor opogumlja ljudi za preživetje, jim kljub vsem protislovjem sedanjosti daje upanje in ohranja transcendalni smisel bivanja. Žal pa se katolicizem ne meni za to, da je tudi potreben kritike, zato se vanj prikradejo neavtentične sheme in ideološke interpretacije človeških konfliktov, politika, nezaupanje in tudi znotraj rušenje njega samega, vsi pa skušajo s pomočjo verske manipulacije ohraniti razmere politične moči in obrniti razlage Svetega pisma in biblijske resnice v svoj prid, v prid oblasti. Koliko je tvoja odločitev Miran, da si se oddaljil od elite, ki upravlja s katolicizmom, pametna in koliko ni, boš sam uvidel in bo pokazala praksa. Uvidel boš tudi ali je tvoje teološko usmerjanje ljudi k novim načinom razumevanja in sprejemanja vere, obrodilo sadove in ali je to le humus, iz katerega lahko rastejo le konflikti. Takšnemu krščanstvu, kot ga ti interpretiraš pod imenom "kristusologija" daje podporo tudi določena politična indoktrinacija nekega dela prejšnjega vladajočega sistema in predstavlja nekakšno politično potezo vztrajanja na starih ideoloških shemah vrednot, na katerih se je zgradil komunizem in ga izrabil z manipulacijo, vendar na zelo prefinjeni način. Da mi ne boš očital, da ti kaj podtikam. Nikakor. To je več kot očitno, da živimo v peklu vedno znova interpretiranih resnic in napadov na RKC in da živimo v pogojih ideološkega pranja možgan in na novo interpretiranih nosilcev pomena katoliške vere, ki v neskončni ječi razlag in pojasnil, ljudem onemogočajo odnos do edinopotrebnega, do evangelija. Zato se v razprave o verstvih in njihovih razlagah ne bom več vključevala, ker take razprave vodijo v nekoristne polemike. Nihče ne sme biti preveč prepričan, da bo s svojim kvasom prekvasil svet. Preljubi čas miru, v katerem živimo, ima svoje nevarnosti. Vse preveč se človek zaveda, da se v današnji družbi razvija neka nova hierahija na starih temeljih, ki je zaposlena izključno z upravljanjem človeških duš in pranjem možgan.
Lep pozdrav tebi Miran in vse dobro
Tatjana
Od božienega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: Miran Zupančič dne petek, 4. marec 2005 @ 13:26 CET
Tudi sam se strinjam, da narediva zaključek najinega videnja stvari o najtežjih vprašanjih človeškega življenja. Naj vse skupaj zaokrožim in končam.
To kar vseskozi mislim, pišem in doživljam v procesu, ki ni dokončen tu na zemlji, sem prišel do zključka, da je Božanska resnica zapisana v vsako človeško srce. Glede nauka moram reči, da gre za dva načina interpretacije, ki sta oba potrebna v življenju sodobnega človeka 21. stoletja: zunanji in notranji. Gre za nauk ezoteričnega ( notranjega) krščanstva: nauk, ki pravi, da je treba vse višje, vse božansko iskati in tudi najti izključno v človeku.
Jezusu je bilo vse simbol.
Čeprav je esenca univerzalnega nauka (Bog) usmerjena k ujeti duši, razumljivo, da potrebuje tudi govorico človeka, na katero se obrača. Vedno uporablja zemeljske stvari kot simbole, da bi izrazila z njimi svete vsebine. V vseh kulturah in religijah označujejo enaki simboli bistvene vsebine. Tako je povsod govora o"vodi življenja", kot podobi za neminljivo božansko energijo, o "ognju duha" kot podobi za ustvarjalno božansko silo, ki vse použije, kar nasprotuje božanskemu načrtu, o "luči", "svetlobi", kot podobi pravira življenja, o "temi" kot bivanjskemu opodročju bitij, ki se je ločilo od luči, o "drevesu" kot simbolu notranje rasti. Tudi "kača" je taka prvotna oblika po vsem svetu znanega simbola, ki se največkrat uporablja za oznako človekove zavesti. Telo človeka je kot simbol pogosto označeno kot "obleka, "halja"(" Nekdo se je dotknil moje halje", Jezus Kristus v Evangeliju) in telo neumrljive duše kot "poročna obleka."
Vse ustvarjeno nosi simbol "božanskih misli" in služi človeku, ki išče Boga kot simbol prostora za shranjevanje za božansko sporočilo. Prvotni simboli ponazarjajo silnice v božanskem načrtu in nimajo nič z izkrivljenimi podobami, ki jih uporablja sodobni človek, da bi simboliziral svoja prizadevanja za minljive cilje. Človek je vse te simbole in sisteme simbolov svete govorice uporabljal tudi v sebične namene, da bi z njimi služil zemeljskim interesom. Tak znan primer je pentagram, ki je očiten primer. Prvotno je bil simbol za živega dušnega človeka. Sedaj ga imajo mnoge države v svojem grbu. Bela petokraka zvezda je simbol za ZDA, rdeča zvezda simbolizira ruska taborišča. Podjetja se prepirajo za pravico, da bi smela to zvezdo imeti kot simbol za svojo blagovno znamko.
Če človek prvotnega nauka ne razume pravilno, iz njega naredi karikaturo, da bi bil njegov položaj v materiji močnejši.
Judovska tradicija pravi, da bi vseh pet Mojzesovih knjig igubilo svojo vrednost, če bi se v njih spremenila le ena črka.
Moj pogled na prihodnost krščanstva.
Še naprej bo najpomembnejša duhovna sila sveta. Ostalo bo glavni varuh civilizacije v hitro se spreminjajočih zgodovinskih razmerah. Kot je srednjeveško meništvo oblikovalo skupnosti, ki so ohranile polno krščansko življenje znotraj razpadajoče antike, bodo te nove skupnosti še bolj skupnostne, ker bo krščanstvo vključevalo tudi družine. Krščanstvo bo omogočalo svetu povezanost z lastno preteklostjo, kar dela že od propada rimske materialistične civilizacije. Preživelo bo notranje očiščenje in vse težave, ki bodo zadele svet v naslednjih 25-50 letih, in, če gledamo na ta proces iz zgodovinskih izkušnjah, bo iz njih izšlo močnejše. Še več ljudem bo dajalo zdravo povezanost s preteklostjo in optimističen pogled v prihodnost.
Konec koncev bo krščanska vera še naprej dajala milijonom ljudi občutek ravnotežja, gotovosti in smiselnosti sredi vedno težjega in nevarnejšega sveta. Krščanstvo bo prav gotovo uvajalo novosti, da bo tako lahko odgovarjalo na nove izzive, vendar bo zagotovo še naprej tdno ohranjalo svoje nadčasovne vrednote, ki so tako potrebne za kulturo in življenje samo: ljubezen, mir, vero, pripravljenost na žrtev, red, občutek za odgovornost in priznavanje dostojanstva vsakega človeka. Ko bodo vse današnje modne muhe in slepila že dolgo pozabljena, bodo kristjani po vsem svetu poslušali oznanilo Evangelija resnice ter veselo živeli v skupnosti s Bogom in med seboj.
Krščanske skupine, ki se bodo verjetno v naslednjih 50-100 letih najbolj razširile, so katoličani, baptisti,, binkoštniki in duhovne šole s poudarkom na sledenju Kritusovega nauka. Krščanstvo je globlje zakoreninjeno med narodi, kot je bila kdaj koli kakšna vera. Vedno bolj se kaže, da danes kristjani resneje hodijo za Kristusom kot v kateri koli drugi zgodovinski dobi. Tako velja tako za Evropo in Severno Ameriko, kjer je krščanstvo navzoče že dolga stoletja, kot za prejšnja kolonialna področja. V krščanstvu na Zahodu in drugje so se razvila nova gibanja in pristopi, ki odgovarjajo na sodobne izzive.
V zadnjem času se pojavljajo nekateri avtorji, ki intenzivno pišejo o razpadu civilizacije, odkrito priznavajo mnoge izmed današnjih problemov, vendar pa so gledano dolgoročno optimistični in vidijo rešitev v računalniški tehnologiji. Toda v Ameriki raziskave javnega mnenja kažejo, da ljudje niso izgubili le zaupanja v ustaljeno politično vodstvo, ampak tudi ne verjamejo, da bosta znanost in tehnologija lahko reševali njihove probleme. Dejansko je znanstveni in tehnični napredek v nekaterih primerih šel mimo reševanja problemov in se začel vmešavati v samo BISTVO življenja.
Ali krščanstvo res lahko prispeva k nastanku novih, splošno in soglasno sprejetih vrednot, ki bi vplivale na preživetje človeštva v prihodnosti? Odgovor je, da! Duhovni temelj tega svetovnega političnega, gospodarskega in družbenega drsenja v prepad smo sedanji rod ljudi, ki je odrezan od svojih duhovnih korenin, ločen od svoje preteklosti in prihodnosti in se patološko ukvarja le sam s seboj. Zaradi atomske in biokemične teroristične grožnje, vedno težjih ekoloških problemov in drastičnega zmanjševanja energetskih virov ta rod skrbi le sedanjost. O prihodnosti je le malo resnega zgodovinskega in duhovnega premisleka.
Duhovno-verski preporod sveta.
Končno moramo med "znamenji časa" upoštevati tudi sedanje oživljanje zanimanje za vero po vsem svetu in pri nas. Čeprav versko-religijske obnove in prenove ne smemo omejevati le na krščanstvo, je vendarle najmočnejše in najpomembnejše prav širjenje Kristusovega evangelija Krščansko živeti pomeni živeti vse svoje življenje z Bogom, kot se je razodel v Jezusu Kristusu. Življenje postane praktično življenjsko-krščansko, kadar je odgovor na evagelij. Tako so v Kristusu vsi ljudje deležni nove, povsem nove kakovosti in razšežnosti bivanja, in z njo nove zmožnosti delovanja.
In za konec si oglejmo še kako lahko uravnotežimo skledico ( tehnice) sodbe? Angelius Silesius, znan srednjeevropski mistik iz 17. stoletja, je na to vprašanje odgovoril z naslednjimi za nas še kako pomembnimi besedami:"In če bi se Kristus tisočkrat rodil v Betlehemu, ne pa v tebi, bi bil ti vedarle izgubljen." Torej je jasno, da je dvig notranjega križa pogoj, ki je v samem središču notranjega krščanstva. Zato pravi Sveto pismo:" Mnogo je poklicanih, a le malo izbranih." (Matej, 22:14) Toda kdor sprejme Kristusovo kri in s to vzvišeno močjo križa zemeljski del svojega lastnega Bistva, bo sodbo spremenil v blagoslov. Pustil bo, da v njem nastane Nov duhovni človek. Zato pa je v l. Janez. napisano:"Če pa živimo v Svetlobi, kakor je v Svetlobi On, smo med seboj v občestvu in kri Jezusa Kristusa, njegovega sina, nas očisti vseh grehov." Kdor je tako povezan s skledico sodbe, bo doživel, kako božanska ljubezen razgrinja preko človeštva resnico in modrost, da bi privedla domov vse, ki si to želijo in , ki so šli skozi vse preizkušnje na poti življenja.
Draga Tatjana s tem končujem najin pogovor. Želim ti vse dobro na poti popotnika skozi vesolje, kamor spadam tudi sam. In vse kar nama ni v tem trenutku jasno, nama bo to nekoč zagotovo.
Miran.
Od božienega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 4. marec 2005 @ 17:19 CET
hvala za odgovor. Želim ti vse dobro popotnik, skozi življenje!Življenje je zavest, moralne vrednote, poštenje in tista osrečujoča komponenta življenja, ki se imenuje mir. Kajin ni ubil Abela zaradi njive, temveč zaradi dima. Le zakaj bi se utrujali s tako napornimi polemikami, ko pa je življenje tako preprosto in lahko lepo. Potrebna je katarza, očiščenje vsega tistega, kar nam je povzročalo beločino in trpljenje, morda nam je potrebno celo kakšno srečno naključje, srečen primer, da najdemo presenečenje sebe v sebi v plavajočem toku nastajanja in spreminjanja. Bog ni želel, da bi se kdo okoristil od zgrešenega cilja in niti ne želi, da bi trpeli ali klicali njegovo navočnost v naše prepire.
Želim ti veselje in zadoščenje prihajajočega praznika - Velike noči. Želim ti, da bi ti življenje obdajali vedrina in čudovit mir, notranja svoboda. Veš ljudje smo narejeni tako, da če vidimo, da je naš ideal, ki smo ga v sebi nosili zbolel ali je v stiski, lahko tudi sami zbolimo, usahnemo in umremo, če vidimo, da je ideja, ki jo ljubimo in verjamemo vanjo, v stiski. Zmerom pa smo samo en majhen delček sveta, čeprav za vsakega posameznika najdragocenejši in najbolj ljubljen ob Boga. Tedaj, ko se znajdemo v tisti naporni vlogi, ki nam jo je vsilila usoda, v vlogi ki našemu bitju ni ustrezala, se človek znajde v vlogi bralnilca nekega reda, nekih idej, nekih zakonov, na kar sploh ni bil pripravljen, lahko postane podoben Abelu. Vpraša se kje je tista prijaznost in prisrčnost, ki jo je kdaj prej imel s prijateljem v pogovoru in nato postaja vse tišji, stisk roke vse redkejši in človek se znajde v Bogu nevšečni situaciji. Tako je to! Človek več ne ve ali je bolj žrtev ali krivec. Iz globlje potrebe po redu, pogosto eni in drugi povzročamo še večji nered. Pomembno je ne delati tistega, kar človeku vest ne dovoli. To je vsa modrost vere.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana
Od božienega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sobota, 5. marec 2005 @ 09:37 CET
Se strinjam s tem kar praviš. Tudi tebi želim mirne, zdrave Velikonočne praznike in da še naprej odkrivaš tanjčico misterija življenja, vse do končne panaceje vsega kar nas ovira in povzroča nujno občasno trenje v smislu hitrejše rasti.
Miran.
Od božienega cunamija do vesoljnega potopa
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 5. marec 2005 @ 10:27 CET
panecea je človekova vest. To zdravilno zelce pa odkrivamo celo življenje in si prizadevamo po njenih zakonitostih rasti živeti.
Lep pozdrav
Tatjana