… in osvetljevanje nekaterih pasti na poti spoznavanja sebe.

Hrepenenje človeka po svetlobi, spoznanju, miru in ljubezni prehaja iz generacije v generacijo in le redki so našli pot, ki jih je pripeljala nazaj, v notranje bistvo.

Želja po spoznanju smisla v tem navidezno nesmiselnem življenju in globoka slutnja znotraj človeka, da to kar vidi in zaznava ni vse in da v sebi nosi veliko več, ga vodita po poteh, ki bi mu pomagale odkriti to kar sluti in to kar globoko v sebi čuti.

Pogosto se zapletamo v različna znanja, morda celo ideologije in sisteme, da bi si z njihovo pomočjo pomagali na življenjski poti.
Vsaka pot ima svoj smisel.
Učimo se iz napak, si nabiramo izkušnje in ob tem zorimo. Vse ima svoj namen in Prasila prežema vse.

Zorenje je tisti duhovni vidik v človekovem življenju, ki se odvija v vsakem, stalno. Ni nam treba prebirati duhovna gradiva, niti se udejstvovati seminarjev in še manj častiti kogarkoli, da bi si lahko rekli, da se tudi duhovno razvijamo.

Življenjska in duhovna pot sta povezani že po naravi.

Vse kar se nam je dogajalo na življenjski poti je imelo svoj smisel, namen, vendar pa ga le redko kdaj zaznamo. Običajno šele čez čas spoznamo, da nam je neka boleča izkušnja prinesla tudi nekaj lepega. In vendarle zaznamo. Nekje iz nevidnega se nam pojavi uvid v celotno situacijo, katero smo doživeli, na njeno težko in lepo plat, vendar šele, ko preteče dovolj časa, da nismo več čustveno omejeni.

Je mogoče svoje celotno življenje videti kot nekaj smiselnega, kot nekaj, zaradi česar bi bili lahko ponosni nase?

Ko gledamo na življenje omejeno s človekovim razmišljanjem, pogosto ocenjujemo smisel na podlagi uspešnosti na različnih področjih.

Kaj sploh je uspeh?
Kdo postavlja merila?
Kaj pa tisti, ki se ne more pohvaliti z uspehi? Je njegovo življenje manj smiselno?
Odgovore je verjetno vsak sam zaslutil.

Umske ocene in omejitve so razvejanje in samopomembne. Iz duhovnega uvida so stvari veliko bolj preproste in jasne.

Kadar se nam uvid pojavi, se tolčemo po glavi ob misli: zakaj sem si tako zakompliciral stvari, zakaj sem si povzročil toliko težav in skrbi, ko pa je vse imelo smisel in kako sem lahko tako omejeno gledal na stvari.
V takih trenutkih spoznavamo naše miselne predstave kot nekaj, kar ne bi bilo nujno, kot nekaj, kar nam je povzročalo omejenost videnja, razumevanja globljega pomena.
Kar smo si mislili in čutili ob določenem dogodku, je bila za nas takrat edina resnica, realnost in bolj kot smo bili v to ujeti, bolj nam je bil uvid odmaknjen.
Sčasoma, ko sta naša prepričanost, da je to kar vidimo edina realnost in čustvena vpletenost popustili, ko smo dogodek pustili za sabo in šli naprej, se je pojavil uvid.

Ko spoznamo dragocenost uvida, ki se je zgodil sam od sebe, se pogosto pojavi želja, da bi večkrat doživeli to mini razsvetljenje.

Težko si predstavljamo, da bi lahko trajno videli iz »tistega zornega kota«, vendar pa kljub temu hrepenimo po njem.

Mnogi izleti v droge ali različne tehnike, ki naj bi nam pomagale »višje«, se dogajajo ravno iz tega notranjega hrepenenja po uvidih, po tistem »več«, po trajnem videnju oz. vedenju.

Slutimo, da je v življenju še nekaj več.
Slutimo, da v sebi nosimo nekaj skrivnostnega.

Čutimo neko hrepenenje ali celo nujo da bi to odkrili, spoznali in vendar ostajamo kjer smo, ker ne vemo, KAKO do tega priti.

Znanja in tehnike, katere so nam zanimive in katerim se posvečamo, so odraz naše trenutne stopnje zrelosti.

Vsak dan se spreminjamo in skozi izkustva zorimo.

Na poti spoznavamo kaj ne deluje in postopoma pridemo tudi do tega, kar deluje.
Vsak sam na svojem področju raziskovanja v življenju, išče svojo pot. Včasih moramo veliko prehoditi, preden pridemo nazaj domov.

Tudi moja raziskovanja so bila najprej usmerjena v zunanji svet. Želja iz otroštva, da bi spoznala kaj se s človekom dogaja, da se navzven obnaša tako kot se, je izhajala iz težkih življenjskih dogodkov, katerih si nisem znala pojasniti.
Zakaj je v svetu vse narobe, zakaj ljudje počnejo to kar počnejo, me je pogosto glodalo.
Veliko upov sem polagala v psihologijo, vedo o človeku, in zgodaj doživela prva velika razočaranja nad omejenostjo meni tako ljube vede, katero sem videla kot rešilno bilko.
Veliko razočaranje je bilo ob spoznanju omejenosti klasične psihologije, omejenosti o njenem globljem poznavanju človekove psihe, kot tudi učinkovitosti v praksi.
Edino kar je kolikor toliko zadovoljilo moje notranje hrepenenje, so bila nekatera Jungova spoznanja, vendar pa je kljub temu ostajal velik nezapolnjen prostor med tem, kar sem nosila v sebi, kar sem na nek način vedela in tistim, kar je poznano znanosti.

Leta kasneje sem se posvetila raziskovanju na področju duhovnosti in poleg mnogo kiča, našla tudi nekatere zanimive in uporabne stvari. Ena od njih je Kvantna psihologija.

Nekaj osnovnih informacij o Kvantni psihologiji in praktičnih treningih, preden nadaljujem:

Dr. Stephen Wolinsky je svoje dolgoletne raziskave, spoznanja nekaterih fizikov, psihologov in realiziranega človeka združil v vedo, katero je poimenoval Kvantna Psihologija.

V svojih knjigah osvetljuje osnovne smernice notranjega raziskovanja, spoznavanja sebe, in nakazuje, kako se osvoboditi omejevalnih prepričanj in konceptov.

Najgloblja omejevalna prepričanja imenuje Lažno Jedro in njegove zunanje pojavnosti kot Lažni Jaz.
S poudarkom na tem, da ti nisi tvoje Lažno Jedro se odpira pot globlje, do naravnega bistva, ali t.i. Esence.
V nadaljevanju notranjih raziskav je poudarek na konceptih mase, časa in prostora.

Z razgrnitvijo zemljevida in osnovnimi napotki Kvantna psihologija  pred človeka daje možnost, da zemljevid uporabi in se izkustveno poda na pot samoraziskovanja.
Zemljevid ni teritorij.
Je zunanja informacija in vsak posameznik je unikat. Le vsak sam lahko raziskuje svoj teritorij, sebe, vsekakor pa si z zemljevidom lahko veliko pomaga na tej poti.

Teoretični del je zajet v knjigah ustanovitelja dr. Stephena Wolinskega:
The dark side of the inner child
The tao of chaos
Hearts on fire
The way of the human – trilogija
Quantum consciousness
I am that I am
You are not

»Kvantna psihologija ni šport za gledalce« S. Wolinsky

Ključnega pomena za človeka je praktični trening, lastno izkustvo.

Praktični trening se za razliko od teorije stalno razvija in dopolnjuje z novimi spoznanji. Zasluge za to gredo vsekakor realiziranim ljudem, katerih lastna izkustva in spoznanja omogočajo novim generacijam hitrejši napredek po poti spoznavanja sebe.
Preproste vaje in vprašanja so približane tudi ljudem, katerih psihologija, kot veda, ne zanima.
Praktični treningi so človeku v pomoč toliko časa, da se nauči, kako raziskovati sam pri sebi.

»Kvantni trening spoznavanja sebe« in »Kvantni intenziv razsvetljenja« se odvijata tudi v
Sloveniji.

Na svoji poti sem iskala pripomočke, orodje, s katerim bi se lahko dokopala sama pri sebi globlje, ključ, ki bi odpiral notranja vrata in seveda upala, da se bo vse skupaj odvilo v trenutku. Odkleneš in imaš svoj zaklad. Ni šlo tako hitro.

Postopoma sem spoznavala pomen procesov od-učevanja, rušenja prepričanj, konceptov in ob prepoznavi iger, je moje zanimanje za vaje raslo bolj, kot zgolj nabiranje znanja.

Navdušenje nad treningi Kvantne psihologije se je stopnjevalo, ko sem raziskovala labirinte svojih umskih prepričanj in spoznavala, koliko energije je bilo vržene stran samo zaradi igre mask. Medsebojne igre obeh polov ene maske, ki obstajata samo drug zaradi drugega. Ker sem tudi verjela, tako kot mnogi, da me ta umska prepričanja varujejo in mi pomagajo v življenju, si jih nikakor ne bi želela izgubiti. Dobro, da človek prej ne ve, za kaj vse je prikrajšan, ko dopušča umu, da ustvarja labirinte in trdnjave in da spozna težo ujetništva šele takrat, ko se ga osvobodi ali pa vsaj že začne osvobajati.

Dragocenost Kvantne psihologije je prav gotovo v tem, da osvetljuje labirinte človekove psihe, pokaže kako odstranjevati fiksacije uma in se s tem osvobajati iz ujetosti v iluziji.

Največja dragocenost pri delu tistega, ki je šel sam skozi spoznavanje sebe, je v njegovi lastni izkušnji in ker pozna pasti uma, s katerimi je imel opravka tudi pri sebi, zlahka prepozna, kdaj je pozornost usmerjena skozi um navzven in lahko pomaga pri usmerjanju tvoje pozornosti vate..

Potrebno je poudariti, da človek oz. človekov um teži k temu, česar se v zunanjem svetu lahko nauči.  Tega početja smo vajeni  že od rojstva in zdi se nam povsem logično, da nam bo zunanji svet dal odgovore skozi različna znanja, spretnosti. 
Kopanje vodnjaka v sebi nam na prvi pogled ni mikavno.
Ponudba na tržišču je voda na mlin za naš um.
Ob različnih sposobnostih si pridobimo občutek moči, vrednosti in za te občutke smo pripravljeni veliko plačati. Dokler deluje, se počutimo dobro. Je trajno? Vsak sam ve.

»Zakaj bi kopal pri sebi? Saj ni nič v meni, saj nimam kaj raziskovati«, so pogosti odgovori uma, ki jih človek jemlje za svoje in jim celo verjame. Ne vidi se kot nekaj, kar je ločeno od uma, da on ni samo njegov um.
Človekovi logiki je to nepredstavljivo in vsako pojasnjevanje lahko povzroči samo še večji odpor do raziskovanja globin. Veliko bolj enostavno je kupiti na bolšji tržnici duhovnjaštva rožnata očala in gledati skozi njih in jih pogosto nositi tudi zato, da bi drugi videli naše lepe rožnate oči. Prepih ali celo pretres, ki nam jih lahko vrže z nosu, je nekaj časa edina nevarnost, ki nam preti. Imamo rožnata očala in smo srečni.
Smo res?
Vsekakor so tudi rožnata očala bolje kot nič. Vse ob svojem času.

Um se trdno drži v sedlu, dokler človeka ne preseneti večji življenjski pretres in poruši trdnjave, katero je človek s pomočjo uma ustvaril okoli sebe.

Ob pretresu, šoku, se človek znajde v občutku. Občutku, ki mu ni prijeten, ki si ga je stalno prizadeval skriti tudi sam pred sabo in ga ne občutiti.

Občutki nemoči, nevrednosti, samote, ničevosti, pa občutki, da nismo ljubljeni, da ne zmoremo, so veliko bližje našemu naravnemu bistvu kot trdnjava, katero smo si s pomočjo uma ustvarili okoli sebe z namenom, da teh temeljnih občutij ne bi doživeli, ponovno občutili.
S temi občutki smo zelo poistoveteni. Verjamemo jim, saj se vse naše življenje vrti okoli njih na nek način.

Kvantna psihologija imenuje te občutke Lažno jedro in poudarja, ti nisi tvoje Lažno jedro. S tem se odpirata dve poti: ali poskušamo to zavestno spremeniti v boljši občutek z novimi prepričanji (kupimo rožnata očala) in s tem ponovno ustvarjamo trdnjavo ali pa gremo globlje. Kvantni pristop gre globlje in raziskuje, kaj poganja to Lažno jedro.

Lažno jedro se skriva pod Lažnim jazom in se ga pogosto ne zavedamo.
Veliko lažje igro opazimo pri drugih ljudeh.
Česa se zavedamo pri sebi?
Vsaj do neke mere, se zavedamo Lažnih jazov, mask, s katerimi poskušamo skriti naše Lažno jedro.
Da nas drugi ne bi videli nemočne, se delamo prekomerno trdne, močne.
Da nas drugi ne bi imeli za nevredne, poskušamo dokazati, kako vredni smo, kako koristni.
Da sami pri sebi ne bi občutili npr. nevrednosti, se lotevamo stvari, ki nam dajejo občutek vrednosti, da dobimo pohvalo.

Mnogo terapevtov, ki opravljajo delo s pacienti in se morda celo bolj ali manj žrtvujejo za svoje paciente, svoje delo gradi iz tega, globoko usidranega Lažnega jedra, občutka nevrednosti in kompenziranja tega Lažnega jedra z Lažnim jazom, kako pomaga drugim in je zato koristen, pohvaljen, vreden, ima dober občutek.

Z vso to igro ni nič narobe, dokler človek zdrži.

Kakšno breme je ta igra za človeka se niti malo ne zaveda dokler je ne prepozna sam pri sebi in se je osvobodi.
Ne zaveda se, da bi svoje delo brez tega bremena veliko lažje opravljal in da mu ravno igra Lažnega jedra in Lažnih jazov zapirata globlje plasti in omejujeta življenjsko energijo.
Tudi nadaljevanje poti preko različnih plasti zavestnosti ni trajno, če se človek ne osvobodi osnovnega negativnega prepričanja, Lažnega jedra.

V Sloveniji sta občutka nevrednosti in nemoči močno prisotna in iz tega je logična posledica, da je skoraj vsak drugi tak ali drugačen terapevt, zdravilec, mojster tega ali onega, če se omejim na področje duhovnih znanj. Da se pri delu z ljudmi človek še bolj zapleta sam v sebi, da krepi svoje Lažno jedro in se s tem oddaljuje sam od sebe in svojega notranjega bistva, kako zelo lahko zgubi stik s sabo in celo realnostjo, kam to lahko pripelje sicer zelo dobre terapevte…  tega ljudje ne vedo. Lahko le srčno upam, da si bodo vzeli čas tudi zase, poiskali načine, kako pri sebi odkriti pasti uma in se tako vsaj malo razbremenili.

Osvoboditev trdnjave na hitro se zgodi, ko človek doživi večji pretres v življenju, vendar pa takoj, ko šok mine, človek s pomočjo uma, hitro ustvari znova svojo trdnjavo. Nov, še trdnejši sklop prepričanj in obramb pred morebitnim ponovnim šokom.

Strah je hrana za um.

Trajnost osvoboditve je pogojena z raziskavo. Z zavestnim raziskovanje svojih lastnih omejitev oz. iger uma, s kopanjem vodnjaka.

Naš um je čudovita mašinerija in predvsem neumoren ustvarjalec iluzije, diplomirani lažnivec.
In človek?
Človek na površini je njegov največji privrženec in goreč vernik.

Je potem čudno, da je tudi v zunanjem svetu tako kot je?

V zunanjem svetu znamo videti, kar nam ni všeč in se nam zaradi nesmiselnosti tega kar vidimo kot nesmiselno, vse skupaj večkrat zdi celo smešno in ne samo žalostno.

Če bi znali videti igro svojega uma, bi jo hitro opustili. Veliko bolj smešna in žalostna je, kot si človek lahko predstavlja.

Živimo znotraj umskih prepričanj in skozi ozke line le-teh pričakujemo, da nam bo Prasila dala več vetra v jadra.

Izvor Prasile za posameznika je izza umskih predstav.

Nič nam ni zaprto »od zunaj«. S svojimi prepričanji, ozkimi linami, si sami onemogočamo več vetra v jadra.

Skozi ozke line prepričanj in konceptov iščemo, prosimo, molimo, ocenjujemo in sodimo, krivimo sebe ali druge…

… Prasila pa čaka.

Čaka na človeka, da v svojem umu naredi malo več prostora.
Prasila ne potrebuje več prostora. Udejanja se vedno in povsod. Tudi skozi ozke line uma.
Človek potrebuje več tega prostora.

Ožje kot so line, manj človek čuti svojo povezanost s Prasilo, z njenim izvorom, ki pa je izza navzven usmerjenih umskih lin.

V življenju pridemo celo tako daleč, da verjamemo ideji, da smo ločeni od Prasile.
Verjamemo največji iluziji, laži vseh laži.
Oj le zakaj?

Um, naša identifikacija z umom in neraziskani umski labirinti, so ena največjih ovir na Poti.

S svojimi predstavami o sebi in svetu se odpovedujemo »tistemu izza uma«, odpovedujemo se brezmejnosti, praz(nič)nosti.

Kdor je spoznal delovanje svojega uma in iz lastne izkušnje ve, kakšna bremena in celo zapor ustvarjajo neraziskane umske igre, laži, vsak po svoje prispeva k temu, da osvetljuje labirinte tudi drugim, če seveda to želijo in so pripravljeni sami delati in ne igrati vloge pacientov, nemočnih, nevednih posameznikov.

Raziskovanje sebe je pogojeno s samostojnim delom vsakega pri sebi na svoji poti.

Kratek čas mu lahko pomaga zunanji učitelj z osvetljevanjem poti, s pomočjo pri obračanju pozornosti globje, oz. izza uma. V nadaljevanju, v samostojnem delu poti, to vlogo prevzame notranji učitelj, človekovo naravno bistvo.

Dober zunanji učitelj, te nauči, kako se sam spopadati s svojimi omejitvami in jih raziskati samostojno. Prej kot te pripelje do notranjega učitelja, do naravnega bistva, prej te je frej. Nobene želje nima po tem, da bi te pogosto srečeval kot učenca ali te celo vezal nase. Prej kot te nauči in se znaš sam poglabljati vase, prej se osvobodiš notranjih omejitev, prej pomagaš drugim iz ujetništva v iluziji in prej igrata košarko 1:1  ;)

Življenje postane veliko bolj praz(nič)no. Za vse.

Dodatne informacije o »Kvantni Intenziv Razsvetljenja«, lahko dobite pri njegovem ustanovitelju
na naslovu: društvo.bindu@gmail.com

in o »Kvantni trening spoznavanja sebe« na naslovu: 
spoznaj.sebe@gmail.com

Sr(e)čno
Barbara Kova